Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Prevedel Jovan Vesel Koseski ; prevod je bil objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1846.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah
Izvozi v formatu:
epub mobi pdf rtf txt
Na mostožu levnaka
prepir zverinski čaka,
Frančisk vladar;
krog njega mogočniki trona,
visoko na stolih balkona
gospa krasan kolobar. Ko kralj z desnico migne,
zatis levnaka se dvigne,
počasno koraka na plan
leon strašan.
V okrogu se
ozre,
zehaje grivo
potrese sivo,
ter ude stegne,
na tla se vlegne. In kralj na novo posegne;
zdaj naglo odpre
se drugi zatis.
Von pridre
skakaje smelo,
serditi ris.
Ko v leva oberne oko,
zarjove zlo,
rep zvije na moč
v ostuden obroč
in prostre žrelo.
Gre plašnih nog
leonu v okrog,
togotno smerčaje;
potem godernjaje
na stran se vlegne. In kralj na novo poscegne,
zdaj treši na dvoje odpert zaslon
dva leoparda na enkrat von,
razkačena v risa oba
zavihrata ta,
ris prime jih strašne oblasti.
Zdaj dvigne leon kraljev svoj kip ‒
vse vtihne na hip.
Okoli na dvor,
hrepeneče mor,
se vležejo grozne pošasti. Od zgorej iz lepih ročic,
med leva in risa vštric,
ferklja rokovičica zdaj
balkonu čez kraj. In k vitez' Deloržu posmehoma se
Kunigunda oberne rekoč:
»Do mene če toliko vneti ste,
kot zmir se rotite na moč,
prinesite, daj, rokovico mi gor!« In vitez na strašen dvor
medi divjake hipoma švigne
brez mud in straha,
in rokovico iz praha
v sredi zverin prederzno dvigne. Stermenja in groze zavzeto plašno
vse gleda junaka prederznenje strašno,
in on rah rokovico prinese nazaj.
Pohvale in slave vse vredniga ceni;
s pogledam zaljubljenim zdaj ‒
ki priča mu sreče odperti raj ‒
nasprot Kunigunda se peni.
V obraz rokovico ji on zadervi:
»Plačila, gospina, kar treba mi ni!«
In dalej se za - njo ne meni.
