Požigalka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Požigalka
anonimno
Izdano: Slovenski narod 10. maj 1905, (38/170), 1-2
Viri: 107
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


»Ha, že zopet mlaj! Kaj mi je? Nepoznana strast me mikasti, vleče me iz stsnic ,tja v sosedno vas,h kozolcu, k skednju me sili! — Ob ognju bi se reda naslajala, pcžar bi mi razvedril srce ,umiril moje ne­znansko hrepenenje. Dolgo že ni gorelo! O, kake muke sem trpela! Strast krotiti je najtežavnejše delo na svetu. Strast je zmaj ,ki svoje nenasitno žrelo odpira ter hoče in mora imeti svojo žrtev.In ima jo! Oh, uboga jaz! Dvanajstkrat se je že zgodilo, trinajstič se bo, se mora! Nesrečna minuta za druge ,zame— srečna . Strast nasititi je nebeška slast; zadostiti strahovitima nagnenju, ki mi razjeda mozeg in moči, ki mi ne da spati ne bdeti ,ki me goni kakor desetega brata ,kakor Ahasrerja ,ki mi ne da miru ne po dnevi—ne ponoči , ne doma—ne v cerkvi ,—nikjer ,—nikjer.. .

A vendar je prenevarno. Koga naj ljudje sumijo? Onega kolarja ni več, onega demokrata. Zaprt je bil po nedolžnem. Njega so vsi dolžili; le par prijateljev je imel ,zato je odšel daleč, daleč proč. Ha, kaj bi se bala, saj ženske ne bo nihče sumil; komu bi to prišlo na pamet. Ženske ne požigajo !Tako pa že celo ne: bolne, blede ,suhe kot vitra. Brez skrbi sem, torej na delo!

Malo žganja; žganje ne bo škodovalo­. Žganje da moč ,žganja da pogum ,prežene strah in grozo. — Zadosti! Kak opeče, kako smrdi — in vendar ga imam tako rada; sovražnik je moj in vendar ga ljubim.

Še premalo korajže! Nič! Kaj če me zalotijo? V trgu že glave stiskajo in morda mene sumijo; grdo me vse gleda, vse: mlado in staro, Kaj bi porekla mati? Kaj se­stra? Nič jih ni prida: kaj naj po­reko? Farška kri se pretaka po mo­jih žilah, farška kri požiga ,ne jaz Farji so nas pripravili ob vse, vse; premoženje, poštenje ,vse so nam vzeli. Vsak dan so igrali. Igrali s kartami ,hazard so igrali. Mati je kuhala in cvrla. Vse so požrli in popili; farji so žrli in in.... Vrag jih vzemi vse; nekaj jih je že; vse, tudi župnika — polubrata povrh. Oče — poštenjak — je šel, ni se po­vrnil več; umri je tam v deveti župniji; umrl nagle, skrivnostne smrti. Blagor mu; ima vsaj mir in svoj dom, česar mi vsi pogrešamo.

A kaj čakam še? Tajna moč me žene,iti moram! Dva peklenska stroja morata z menoj! Papirnata škatljica, na dnu žveplo,v žveplu svečka; to mora goreti, goreti, ko bom že zopet nazaj v ljubi samostni kočioi. Klobase za pse ne smem po­zabiti....

Prijazen večer danes;zares kakor nalašč. Kam naj grem? V trg ne, blizu trga ne. Tuje že povsod gorelo, to je vse preveč navadno zame. Kaj posebnega! V Aslje, tja skozi gozd v dolino. Tam bo nocoj gorelo — in ne bodo kar zagledali Juhe!

No pes,kaj boš lajal; tu imaš klobaso, pa molči! Zdaj pa le hitro sveče prižgati! Na Medvedov kozelo v mrvo eno, drugo v Cvekov skedenj med slamo. Tako! Brž od tod — proč — domu!

Ne morem dalje, noge ne puste. Trde so kot kamen, težke ko svinec. Moram si odpočiti. Tu ob gozdu se usedem; lahko gledam in se radujem.

Ha! kozelc gori! Črni dim se dviga k višku, temnordeči plamen se liže skozi streho. Je že zunaj! Krasen prizor! Vse še tiho. Glej! drugi curek sivega dima z jasnim plamenom, kisika kvišku proti nebu;kako šviga in vžiga, nebo se žari s krvavo zarjo, tramouje poka... Gospo­darsko poslopje gori! Dobro; vrlo! Ogenj! ogenj! je zavpil nekdo. — A, to vrvenje, vpitje, jok in stok — pe­klenska slast. Danes seje hočem naužiti ,naužiti do cele, do sita.

Čuj, plat zvona bije! Kako tužno — a zame kakor velikonočno potrkavanje. Kaj me tako pretresa? Kakšen strah — uj! Požarna bramba iz trga hiti; kam se naj skrijem? Ne morem z mesta; noge, moje noge! Drvili so mimo; nihče me ni videl, dobro je to.

Oj, kako gase! Pustite, naj gori! cela vas naj pogori! A, kaj je to? Kdo se približuje? Svitlo čelado, bleščeče orožje ima! To je orožnik. Že me je zagledal, k meni gre, go­vori z menoj, kaj naj bi mu rekla?

Jaz nisem požgala, jaz že ne! Bolna tukaj sedim in ne morem naprej. Kolar je požgal, kolar, demokrst; bežal je pravkar mimo mene. Ne verjamete? Kaj — kaj jemljete iz torbe? To je železje! — Roke naj vam dam? Kako je to mrzlo, železen rožni venec — in kako to skeli. Ne, ne — pustite me, saj ne uidem, — ne morem.

Da, jaz — jaz sem --- jaz - sem - - po žigal - galka! — Demokrat je bil in je nedolžen; čisto nedolžen. Dvanajstkrat sem utekla; vse vodila za nos; trinajstič ni bilo sreče; nesrečno število trinajst.

Dovolite ,naj se naslonim ob drevo! — Slabo — oh — slabo — Pokličite koga! Ne vidim več; vrag — joj — sam vrag; sluh — me — je — zapus — pustil; vrag! U — mi — u — mi - - ram!«