Pesem o zvonu iz Razne dela
| Pesem o zvonu Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||
Pesem o zvonu.[uredi]
(Po Schillerjevi: "Das Lied von der Glocke".)
Zvedba nas učí, de naši rahločutni Slovenci lepo zvonenje silno radi poslušajo. »Novice« so o tem, in posebno o soglašenju cerkovnih zvonov večkrat govórile. Sicer tudi vsak sam lahko opazi, kakó globoko mili glas čistiga zvonenja pobožno slovensko dušo gane. Zatorej smo pričijočo pesem »o zvonu« poslovenili, kér nas nar lepšiga zvonenja opomni in sama na sebi takó neizrečeno lepo poje, de se v celi zapadni Evropi enaciga glasa lirične narave le malo — po našimu mnenju clo nič ne čuje. »Pesem o zvonu« — in ne pesem »od zvona« — smo jo imenovali, kér zvon, ali litje zvona ni toliko predmet njeniga petja, kolikor priložnost globociga premišlávanja, s kterim je nemški pevec to čudno svoje delo, kakor krasno cvetlico istočnih očaranih vertov, obilno olišpal. Če smo pa mi visoko pomembo nemške pesmi razumeli, in z njo slovensko besedo oživiti znali, o temu sóditi se ne nam, ampak vam spodobi, dragi umni, prebrisani bravci!
Miroslav Šiler je to pesem o nar stašniši dobi, to je, o blodnji divjiga francozkiga puntanja zložil. Veliko njenih nar lepših misel, posebno proti koncu, zadene hude zmote tistiga časa. Brez obzira na tedajne grozne zgodbe se take besede ne dajo ne jasno razumeti, ne živo v sercu čutiti. Spomnite se tedaj razkričanih parižkih ribčank in druzih divjakov človeške podobe, kjer berete, de je hujši v svojih zmotah človek od serditiga leva in kcrví žejniga risa.
Ne čudite se, ljubi bravci, de smo nemški besedi »Form« kalúp rekli, če še niste morebiti te besede do zdaj slišali, ali v slovenskih bukvah brali. Naš model, čeravno se po tujstvu dišečiga obraza ne vstrašimo, nam zavoljo njegove okornosti v glavo ne gré. »Podoba, obraz, videz« slovenski besedniki svetujejo, in to bi res bilo nekaj, tode te besede tudi druge rečí pomenijo, in ne zadenejo černe pike. Kalúp je pa okornoglasnimu modelu lastna in sicer čisto slovenska beseda, ktero južni Slovani »kálup« in Čehi »kadlup« izgovarjajo in pišejo. Zatorej ne bomo zašli, če se je poprimemo. Sicer smo v ti pesmi »fantu, turnu, trugi«, pristop dovolili, ter tudi v nekimu stiku »lih« pisali, čeravno vemo, de so tuje rodovine, in čeravno drugod bahaje vpijemo:
»Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo.«
Mi mislimo, de so rečene besede našimu jeziku popolnoma vdomačene in slovenskimu življenju takó globoko vkoreninjene, de jih svoje blago imenovati smemo. Takim besedam pa za zdaj, posebno v pevskih potrebah, slovesa dajati ne gré. Če bi komu po volji ne bile, naj nam ne zameri, in zna po priliki v pričijoči pesmi namest »Votlo v turnu« po aturoslovensko brati »Votlo v stolpu« ali pa »Votlo v cerkvi« in tako dalje.
- Vivos voco. Mortuos plango. Pulgura frango.
Žgan iz ila, kraj prostora
Zemlji vzidan je kalúp.
Zliti zvon se danas mora,
Nujte hlapci, urno skup!
Vroč na čelu stoj,
Têci s curkam znoj,
Nam de delo v čast izíde;
Blagor scer iz neba pride.
K naredbi, ko se modro snuje,
Besede modre vda se tok,
Če prav pogovor ga spremljuje,
Gre opravilo berž od rok.
Razmotrimo tedaj marljivo,
Kaj svetu slaba moč rodí;
Bedaka zaničujmo živo,
Ki ne premisli, kar storí.
Sej ravno ta človeka slavi,
Zató razum je njemu dan,
De v sercu čuti, kar opravi,
In kar pridela priden dlan.
Naložite smrekovine,
Dobro suha bodi tud,
Stisnjen plam de naglo šine
H kotlu v tok pripravnih rud.
Plavite mi med,
In kositer vred,
De poteče razpušava
Kakor terja vodba prava.
Kar dela v jami zdaj globoko
S pomočjo ognja rok oblast,
Bo pričevalo gor visoko
V zvoniku cerkve našo čast.
Dočakalo bo pozne čase,
Veliko ganilo ljudí,
Bo tugi dalo britke glase,
In klicalo k pobožností.
Kar zemlje sinu premenljivo
Osoda v dolu dá nadlog,
Medéno krono vdari živo,
De se razglasi važno krog.
Bele že mehurje dela,
Dobro! gruda se topí,
De bo verlo têči jela,
Berž alkalske gor solí!
Tudi čista pen
Bodi zmes ko sklen,
De iz čiste rude glasno
Zvon zapoje čisto, jasno.
Z veselim glasam radovanja
Pozdravi dete ljubljeno
Na pervi poti živostanja,
Ko v krilu sanj nastopi jo.
Še skrite v toku reke časne
So njemu vadle temne, jasne.
Življenja jutro krasne zarje
Mu mila mati skerbno varje —
Ko pšica čas naprej letí.
Od punce serne fant bahaje,
Puhtí v življenje zdetja vnet,
Preblodi svet popotovaje,
V domovje tuj se verne spet.
In krasno v blesku zore mlade,
Nebeški kip nedolžností,
Sramljivih lic, prijazne vade,
Devica zdaj pred njim stojí.
Brezímen mik mladenča spêče,
Samotež hodi tiho zdaj,
Po licu reka solz mu têče,
Plaší ga družtva divji raj.
Sramljivo njene stopnje sledi
Beseda njena mu je pir,
Nar lepši cvetje vzame gredi,
De kinči svoje ljube tir.
O! up sladák, o nježne želje,
Ljubezni perve zlati čas!
Očesa zró nebes veselje,
Topí nam serce rajski glas.
O! de bi vedno v cvetju bila
Ljubezni mlade doba mila!
Noter to paljčino vtaknem,
Pipe rjave so že zlo,
Če postekleno izmaknem,
Ruda v litje godna bo.
Hlapci, urnih rok
Skusite mi tok!
Ali krepko mehčovini
V dobro znamnje se jedini.
Kjer krepko se in mehko snide,
Kjer z ojstrim rahlo v družbo pride,
Tam čist je glas in dober vès.
Naj misli, kdor se vedno veže,
Ce serce k sercu se prileže!
Le kratke sanje, dolg je kès.
Milo v kitah venc divičen
Res nevesti se bleší,
Ko klicaje k piru ličen
Na zvoniku zvon doní.
Pa življenja god prelepi
Tud koncá življenja cvet.
Z ogrinjalam se razcepi
Krasno mnenje mladih let.
Pohot ohladí,
Ljubezen ne smé se;
Cvetíca vení,
Ter sad napové se.
Mož mora na bor,
Življenje sovražno
Opravljati važno,
Sejati, saditi,
Zvijavši dobiti,
De v skusu in stavi
Koristno opravi.
Zdaj silno prihaja neskončniga blaga,
Napolni zaloga mu žitnice draga,
Pohištvo se širi, raztegne se dvor,
In noter vlada
Sramljiva ženica,
Otrok porodica,
In viža modro
Domače oprave,
Dekline učivši
Fantiče svarivši,
In vedno ko riba
Marljivo se giba,
Čuvaje vsih mest
Pomnoži obrest.
Z draginami polni predele dišeče,
In prejo vertí na vreteno berneče,
Nabira v omare, očistjene peg,
Blišečo volnino in platno ko sneg,
Sijanja pridružiti blagu ne mudi,
Se vedno trudi.
Gospodar veselih očes
Iz visociga hišniga verha
Srečo pregleda in blagor nebes;
Kozolca vidi ponosne podpore,
Skednja do verha nasute prostore,
Žitnice pod blagodaram ječeče,
Zlate pšenice valove šumeče,
Hvali prevzetno se zdaj:
Čversto, kot zemlje tečaj,
Proti viharju napak
Doma mi vterjen je tlak!
Tode glej! z močmi osode
Ni zaveze, ni pogode,
In nesreča urno spê.
Pràv! zdaj liv začeti dá se,
Lom po volji zernat je.
Vsak še nekaj môli za-se,
Preden liti se začne!
Dregni veho stran!
Bog ohrani stan!
Hlapno vrê v obok naprave
Reka rude žarorjave.
Koristna ognja je oblast,
Ko človek čuva njeno rast,
In kar napravi, kar storí,
Je dar nebeške te močí.
Alj moč nebeška strašna je,
Če varstva sponi zmakne se,
In samoglaven tir puhtí
Natóre proste prosta hčí.
Strašno, kadar razujzdana
Brez opora ljut vihar,
Po pohištvu ljudostana
Divji tje valí požár!
Vedno so napravi dlana
Elementi vražen kvar.
Iz oblaka
Blagor pride,
Dèž izíde,
Iz oblaka v strah sosesk
Udri tresk!
Čujte zvona stok in rig?
To je žig!
Kakor kri
So nebesa,
To žarenje dneva ni!
Ceste stresa
Divji hrup!
Puha hlup!
Kviško kviško plam se dviga;
Na široko liže, vžiga,
Urniši od vetra šviga,
Kot iz pečniga oboka
Zrak žarí, tramovje poka,
Strop se vdere, okno zije,
Dete plaka, mati vpije,
Stok živine
Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka,
Vse letí, prenaša, skaka
Po verigi rok do meha,
V skušnji speha,
Vedro têče, v lok visoko
Brizga voda na široko.
Piš prituli zdaj globoko,
Ko vihraje iše plam.
Ta objame žita hram,
Skednja preverši prostore,
Slemena zdrobí podpore,
Kakor de bi htel puhteči
Bega silniga v oblak
Sabo vzeti zemlje tlak,
Zrase kviško več in veči
Žar orjak! —
Upa nag
Človek božji sili jenja,
Križem roke premoženja,
Ves oterpnjen, gleda konc.
Prah in sip
Je domovje,
Divji vihti prosto rovje,
V pustih linah okenj biva
Groza bleda,
In oblak nebeški gleda
Votlo not.
Enkrat še
Na goriše
Krasne hiše
Gospodar se zdaj ozrè —
Vesel si drugo stanje iše;
Če ognja rop je blago lih,
Tolažbe slast mu serce greje,
On druge glave svojih šteje,
In glej! ne manjka nihče vsih.
Zemlja rudo je sprejela,
Srečno je kalup nalít;
Bo li, uma prid in dela,
Lepo prišel zvon na svit?
Če je napak liv!
Če je bron snetiv!
Upamo, in ah! zna biti,
De nas tuga kmalo vhiti.
Mi nedru blage zemlje upno
Izročimo iskusti stvar,
Izroči zernje jak ratar,
In upa, de bo klilo skupno
Po volji božji v blagodar.
Še drajši seme v zemlje krilo
Polagamo gorečih tug,
In upamo, de zelenilo
Bo v lepši cvet iz praha trug.
Votlo v turnu
Klenka bron,
Smertno pesem
Poje zvon.
Žalostno z glasovi temi
Potnika na zadni cesti spremi.
Ah! zaročnica je draga
Žena zvesta, mati blaga,
Ktero tmin pošast nemila
Zmakne možu zdaj iz krila,
Iz objema nježnih det,
Krasnih kakor lilje cvet,
Ki v naročju zvestim so
Rasli v radost materno —
Hiše rahla vez, ljubljiva,
Je na dvoje vekomaj,
V černi zemlji, ah! počiva
Hiše zvesta mati zdaj,
Mične roke so se skrile,
Nje skerbí ni sence clo,
Vladala na mestu mile
Brez ljubezni tujka bo.
Dokler zvon se ne ohladi,
Trud opusti se težák.
Kakor tički v berstju mladi,
Se raduj po svoje vsak.
Se mračí visost,
Dela vsiga prost
Vidi fant večerne žare,
Mojster zmir si glavo tare.
Živo svoj korak pospeši
Daljno v divjim gozdu potnik
Proti pragu hiše svoje.
Ovca beketá iz paše,
In govedja
Trume gladke, čelovite,
Primukaje
Stopajo v navadne staje.
Žita poln
Voz iz gaja
Se primaja;
Krasno risan
Venec pisan
Je počez,
Žencov mladi ljud pa urno
Spê na ples.
Vmolknila sta terg in cesta,
O prijaznim žarku luči
Snidejo se stanovavci,
In zaprè se grad škripaje.
Mrak ovije
Zemljo temen,
Verlimu pa strah ne kuje
Iz nočí,
Ko hudobne ljuto vije,
Kjer pravice moč budí.
Sveti red, o, sin nebeški,
Ki enako v prid človeški,
Prosto, lahko, radno veže,
Grade zida, mesta steže,
Not odljudniga divjaka
Kliče iz pušav in mraka,
K ljudu stopi v bajte lične,
Ga navadi šege mične,
In nar slajši zveze včini.
Zveze giba k domovini.
Tisuč rok se giblje pridno,
Ena drugi seže v dlan,
O gibanju živim vidno
Pride vsaka moč na dan.
V brambi se zakona trudi
Mojster in tovarš v obrest,
Ves vesel namembe tudi
Zaničvavcu kaže pest.
Trud gradjana kinč je pravi,
Dela blagor je izíd,
Če vladarja krona slavi,
Slava nam je roke prid.
Mir prijazen,
Sloga sladka,
Stojta, stojta
V zraku tega mesta rah!
De bi nikdar dan ne prišel,
Kjer kerdela divje vojske
Kraj previhrajo ta tihi,
In podnebje,
Ko večerna ravno zarja
Ga zlatí,
Mest in vasniga požarja
Strahovito zažarí!
Dajte zdaj kalúp razbiti,
Svoj namén dopolnjen je,
De pogled in serce siti
O lepoti kipa se.
Udri, udri, daj!
Dregni proč okraj!
De se v blesku zvon zasveti,
Se podoba mora streti.
Razdjati zna o pravi dobi
Podobo mojster modrih rok,
Al strašno, če se v plamozlobi
Oprosti sam žareči tok.
Divjaje slepo, gromopočno,
Oklep raznese ječe stert,
Kot iz peklenske jame ročno
Pogín izbluje, strah in smert.
Kjer divja moč neumno gazi,
Naredbe kip se ne obrazi;
Kjer oslobodi ljud se sam,
Blaženstva bilj ne iši tam.
Gorjé, ko v nedru mest netila
Se tihoma nabere drob,
In ljud, razbivši spon vezila,
Si sam pomaga strašnih zlob.
Zdaj punt verví zvonova tira,
De v sèrd in čèrt hrumé budí.
In, posvečen slovezu mira,
Zdaj geslo je posilností.
Enakost! Prostost! ljudstvo rjove,
Gradjan pokojen zgrabi drog,
Derhal napolni terg, zidove,
Vbijavci vrejo ljuto krog.
Kervave rise zdaj so žene,
Posmeh jim gnus in groza sta,
Še živ, razkačene hijene,
Delijo trup sovražnika.
Nič sveto ni, vse nježne veze
Pobožnosti so žertva zmot,
Pravičniga zločín podleze,
Pregrehi vsaki prost je pot.
Nevarno je buditi lava,
Riséne zob razbitja plam,
Pa vonder groz nar hujši glava
Je v blodnji mnenja človek sam.
Gorjé, ki vednim slepcu dade
Svitlobe baklo rajsko v pest,
Ne sveti mu, le vžgati znade,
Ter je pogin deržav in mest.
Radost Bog mi dal je sladko,
Kakor zlate zvezde plam,
Iz lupine svitlo, gladko,
Brona zerno miga nam.
Krasno vsih platí
Sonca trak bleší.
Tudi gerba čerte snažne
So kiparju priče važne
Na stan! na stan!
Tovarši vsi, stopite v krog,
Kerstimo zvon, pomozi Bog,
Edinost bodi imenovan!
K edinosti, k preserčni družbi
On ljudstvo kliči v zvesti službi.
In zmir namén mu bodi ta,
Ko mojster mu ga v kerstu da.
Visoko nad življenjem časnim,
V obnebju sinjim, uma znak,
Se gibaj sosed gromu glasnim,
In bodi svetu zvezd meják.
Od zgorej glas prijazen bodi,
Kot zvezdja svitli trop nebes,
Ki v božjo čast v okrogu hodi.
In letnih časov viža ples.
Od večnih le rečí pomljivo
Govóri ust njegovih glas,
Dotikaj se ga v begu živo
Vsih ur s peruto naglo čas.
On jezik svoj osodi davaj,
Brez serca sam, brez milostí,
Z besedo važno rah spremljavaj
Igranje čudno časnih dní.
In kakor glas ušesu zgine,
Ki krepko se oznani vsim,
On uči nas, de vse pomine,
Na svetu vse, ko prah in dim.
Zdaj z močjo verví in stava
Spravite mi zvon na tlak,
De v okrožje žvenka splava,
Dvigne se v nebeški zrak.
Nujte, vlecite!
Plava, giba se!
Radost mestu tim porodi,
Mir zvonenje pervo bodi.