Nimaš pojma/Poglavje 0.005 in paglavci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Poglavje 0.1 in prijatelji Nimaš pojma
Poglavje 0.005 in paglavci
Janja Vidmar
Poglavje 0.42 in krvna prisega
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


» Kdo si je izmislil knjige?« je renčal Sine, ko se je za Nejcem in Piksijem vlekel proti igrišču. »Ja, kdo si je izmislil knjige?« je pokimal Nejc, ko je pred Piksijem in Sinetom šibal čez travnik, ker se na igrišču ni dalo početi nič koristnega, so že ta veliki mulci raztrgali mrežo za odbojko in prevrnili gole in z grafiti porisali raketo za metanje na koš, ki so ga še prej izpulili s table.

»Ne, res, kdo si je izmislil knjige?« je nergal Sine, ko so zavili proti ribniku, ker se je travnik izkazal za docela nekoristnega. In brez krav. In brez igral. In pokošen. Še kislic ni bilo mogoče žvečiti.

»Kaj jaz vem, kdo si je izmislil bukle,« je pljuval Nejc po okrasnih grmičkih ob potki, ker že tri dni ni deževalo. Če so hoteli k ribniku, so morali skozi park. V parku so bila igrala, okrog katerih so se valjale črepinje in pasji kakci. »Knjige so maščevanje pisateljnov, ker jih v življenju noben ne mara,« je rekel Sine. »Kdo pa mara pisateljne?«

»Čeprav so si sami krivi,« je pokimal Nejc, »kdo pa jih prosi, da pišejo svoje butaste knjige. Raje bi jih imeli, če bi risali stripe.«

»Mama mi je kupila Tintina,« se je spomnil Sine.

Piksi je molčal. Njemu so bile knjige čisto všeč, pa tudi pisateljem zaenkrat še ne bi nastavil granate v hlače. Ampak pred Sinetom te ga ni bilo pametno omenjati. V njihovi hiši so še muhe in miši brale nalepke na sprejih in škatlah s strupom. Zato je raje poročal o krimiču na devedeju: »Včeraj sem gledal Možje v črnem. Najprej je prišibal možje v črnem. No, moški. Potem je nad njegovo glavo zapískalo. Bil je leteči krožnik. Ven je pogledal črv z zobmi. In potem ... PAAAAM ... ga je razneslo! ... Dosti jih je bilo ranjenih ... Pa nekaj mrtvih tudi ... Možje v črnem, no, moški pa je skočil na streho od kina in ...«

»Pojdimo brskat po kesonih!« je predlagal Nejc. Sine se je popraskal po riti.

»Res moramo? Vroče je.«

Z neba je svetilo sonce kot velikanski mozolj.

»Zmenili smo se, da gremo po paglavce,« je spomnil Piksi. »Če pa nimamo kozarcev,« je skomignil Sine.

»Lahko bi jih prinesli od doma,« je rekel Piksi.

»Mi jih nimamo,« je odkimal Nejc, »moja mama ne zna vlagati kumar pa to. Vse kupimo v trgovini.«

»Kaj pa, če bi prosili sosede?« se je spomnil Sine. »Jaz si že ne upam pozvoniti,« je pozelenel Piksi. Nejc je premišljeval.

»Jaz ne morem. Vsem sem se zasral, ko sem s ključem vlekel špuro po novi pleskariji na stopnišču. Noben mi ne bo hotel dati kozarca.«

»Lahko pa si kupiš kisle kumarice v trgovini in jih poješ,« je skomignil Piksi.

»Povej, kaj še si naredil sosedom,« je zaprosil Sine. Nejc se je previdno oziral na se strani.

»Tisti s fordom ka vedno pusti vrečo od smeti pred vrati,« je za šepetal. »Preluknjal sem mu jo ... Ven so popadali olupki pa posrane plenice pa to ...«

»Tisti s fordom ka sračka v plenice?« je zazeval Sine.

»Dojenčka ima,« je odkimal Nejc. »Duda mu pade v svinjarijo na tleh, pa jo pobere, pocuza in da v usta.«

»Dojenček?« je zazeval Sine.

Nejc in Piksi sta se spogledala. Če imaš preveč sester, se ti skisajo možgani. »Gremo metat frizbi?« je do njih pritekel Nejčev brat Azi s čelado na glavi.

Nejc je pogledal Sineta.

Sine je pogledal Piksija.

Piksi je pokimal Nejcu.

Malo so se sporazumeli z nemo abecedo.

Nejc je Aziju iztrgal frizbi iz rok, se oddaijil za osem korakov in poslal frizbi Aziju v glavo. Osem je nesrečno število. Reveža je butnilo po tleh kot zrelo hruško. Od NBA je ostalo le še NB, kar ne pomeni nobene nove banke.

»Naštimal ti bom bombo, da te bo ... BANF! ... razneslo po celem svetu ...« se je cmeril. »Jaz pa te bom zabrisal čez tri hiše, da boš padel v sosedovo klet!« mu je vrnil Nejc. »Ko te brcnem, te bo odneslo do Amerike,« si je Azi ogledoval odrgnjeni komolec. »Midva pa bova poklicala tajne agente, pa ti bojo zalepili usta, po tem pa ti bojo privezali kovček z atomsko bombo k riti, pa te bo od neslo čez luno v drugo galaksijo,« sta Aziju obljubila Sine in Piksi.

In Azija je odneslo čez vrt v naročje maam. Ker je cmera, da ga iščeš. »Nejki, tukaj opravicila brata!« je z vrta klicala Nejčeva maam v polomljeni in črepinjasti slovenščini.

Sine se je zahihital. Nejčeva maam je bila bolj hecno hecna kot punce pri njem doma. S smreko vred.

»Če pa nam nagaja!« se je opravičil Nejc.

»Lazi za nami!« je dodal Sine. »0, Alaksandar!« je vzkliknila Nejčeva mama. In potem še: »0, Primaz!«

Piksi je molčal, ker se mu je Nejčeva maam smilila. Po desetih letih Slovenije še vedno ni znala slovensko. On pa je tekoče govoril že šest let in bral tri. Lase si je spletla v nešteto drobnih kitk. Mogoče so jo tiščale, pa se ni mogla zbrati za učenje.

»Gremo že po paglavce,« se je naveličal Nejc, »‘dijo, maam!« Preplezali so ograjo pri garažah in stekli čez cesto. »Najprej poglej levo in desno!« je prijatelja posvaril Piksi. »Če pa ni prehoda za pešce!« je sopihal Sine.

Nejc ju je počakal pri upokojeni češnji, ki je vsako leto obrodila samo liste in nekaj bledih prdcev od češnjevih cvetov.

»Gremo si kazat nage riti!« je rekel Sine. »Gremo raje puncam gledat pod kikle,« je predlagal Nejc. »Gremo po paglavce,« ju je spet spomnil Piksi. Obliznil si je ustnice in potem še enkrat, ker je postajal živčen. »Zakaj ne bi nahecali Špele, da nam jo pokaže?« je zaklical Nejc, ki so ga zanimale punce. »BIek,« se je zmrdnil Sine, ki ga niso zanimale.

»Gremo po paglavce!« je vztrajal Piksi. »Najprej pa k meni po kozarce, da jih bomo polovili!« »Šibaj!« se je nenadoma strinjal Nejc.

Zapodili so se mimo avtobusnega postajališča in ženico, ki se je vračala s tržnice s torbo na koleščkih, skoraj zavrteli okrog svoje osi.

Pred Piksijevo hišo so se ustavili. »Bom jaz govoril,« je rekel Piksi. »Oki,« se je strinjal Sine, Nejc pa je poredno gledal. »Ne, res!« je zagrozil Piksi. »Moj oče jé marmelado z žlico, zato mama rabi vse kozarce. Obljubiti ji moram, da jih bomo prinesli nazaj!« 

»Ampak jih v resnici ne bomo,«je zašepetal Sine. »Bomo,« je rekel Piksi. »Ko bojo paglavci zrasli v žabe, jih bomo spustili nazaj v ribnik, kozarce bomo pa umili in jih vrnili moji mami ... .. Jasno?«

Nejc in Sine sta skomignila. Nasploh so vsi trije veliko skomigovali, da so se jim rame lepile k ušesom.

Piksijevo mamo so pred vrati pričakali trije svetniški obrazki.

»Mami,« si je Piksi navdušeno oblizoval ustnice, »zbiramo steklo, da ga bomo odnesli na odpad!« Nejc in Sine sta prikimavala: »Ja, steklo pa to ...« Piksijeva mama si je zapenjala ogrlico. »Vzemite tiste steklenice pod umivalnikom ... Pazite, da vam katera ne pade iz rok, da se ne bo kdo porezal ...«

Piksi, Sine in Nejc niso skomignili. »Mi bi raje kozarce za vlaganje ...« je pojasnil Piksi.

Piksijeva mama si je pred ogledalom našminkala ustnice: »Hohro veh, da hih hahim ...«

»Več vagajo,« se je vmešal Nejc.

»Pliz, gospa Perko!« je prosjačil Sine.

»Piksi bi si sam zaslužil žepnino,« je rekel Nejc, »in bi vam ostalo več od plače ...« »Pa še nazaj jih bomo prinesli ...« je pribil Sine. Piksijeva mama se je namrščila. Čakaj, čakaj, prodali bi steklovino za žepnino, potlej bi jo pa še vrnili? Saj to sploh ni tako slaba računica! Od otroške pameti se ji je kar vrtelo. Komaj se je odvozlala v kuhinjo in odprla shrambo. V vrečko je zložila pet praznih kozarcev in nanje privila pokrovčke.

»To!« je Sine boksnil v zrak.

Nejc je bil najmočnejši, zato je prevzel vrečko, v kateri je žvenketal nov dom za žabje paglavce.

»Na svidenje, gospa Perko!« »Na svidenje, ljubi otroci,« je Piksijeva mama ljubeče zaklicala za bodočimi lovci.