Naše škodljive rastline/Škodljive človeku in živini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Naše škodljive rastline/O glavnih delih cvetočih rastlin Naše škodljive rastline v podobi in besedi
I. Rastline škodljive (nevarne) človeku in večinoma tudi živini njegovi.
Martin Cilenšek
Naše škodljive rastline/Škodljive po hišah in shrambah
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so mu avtorske pravice potekle.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.


I. Rastline škodljive (nevarne) človeku in večinoma tudi živini njegovi.

Nobeno leto ne preteče, da ne bi slišali ali čitali o kaki nesreči, ki se je pripetila po nevarnih rastlinah. Posebno otroke, ki nimajo ne izkušnje, ne potrebnega znanja, pokosi dostikrat nemila smrt, ali jih pa mučijo in nadlegujejo bolezni vsled strupa, ki so ga použili v lepih jagodah, sočnatih korenikah itd. Največ takih žalostnih dogodkov pa ostane širnemu občinstvu prikritih, bodisi da se niso razglasili po časnikih, bodisi da so vzrok bolezni ali smrti pripisovali kaki drugi, včasi popolnoma neškodljivi stvari. Med nevarnimi rastlinami pa razločujemo prvič take, ki so dosti velike, da jih moremo spoznavati, in drugič take, kterih s prostimi očmi niti ne vidimo, in ki se torej z lahkoto vtihotapijo v človeško ali živalsko telo. Prve imenujemo v vsakdanjem življenju strupene rastline ali strupenice, in o njih bomo tukaj nekoliko izpregovorili, druge so pa majhne glivice, ktere, prišedši na kako jim ugajajoče mesto, pričnejo ondi svoje pogubonosno delo. O teh bomo poročali pozneje.

Strupene zovemo take rastline, ki neugodno vplivajo na naše zdravje, in ki nam morejo vzeti celó življenje. Zlasti korenine, korenike in sadovi nekterih rastlin so vsled svojih lastnostij nevarni in zapeljejo dostikrat nevedneža, da jih použije. Največkrat se dogajajo nesreče z otroki, ki se nazobljejo strupenih jagod ali semen, ali pa najedó strupenih korenin in korenik, ki so užitnim mnogokrat prav podobne. Včasi pa postavi tudi hišna gospodinja na mizo jed, kteri je bilo dodanih ali v naglici ali iz nevednosti nekaj listov ali stebel od strupenih rastlin, ki so rastle na domačem vrtu.

Potrebno je tedaj spoznavati naše neprijatelje v rastlinski podobi, zakaj pičlo je število takih, ki nas sami odvračajo od sebe. Tu moramo v poštev jemati take, ki zoperno dišijo, in ki so ostrega in ogadnega okusa. Teh je malo v primeri z onimi, ki nimajo ničesar nevšečnega na svoji postavi, in ki se celó odlikujejo po navidezno okusnih jagodah itd.

Ne smemo pa pozabiti, da ima vsaka stvar dve strani, — tako tudi naše strupene rastline. Modri stvarnik je položil namreč v nje toliko zdravilne moči, kolikor je ne najdemo nikjer v ostali prirodi. Velika množina hudih strupov služi zdravnikom v raznih boleznih, da lajšajo z njimi bolnikom skoro neznosne muke in jim povrnejo večkrat tudi zdravje. Kar ti je na jedni strani zeló nevarno, biti ti more na drugi strani vir novega življenja, ako je prišlo iz spretne zdravnikove roke. Kdo bi ne mogel v očigled vsega tega občudovati neskončne modrosti, ki nas sili spoznavati te neprijatelje v rastlinstvu, z druge strani nas pa jih uči uporabljati za mnogovrstne namene!

Rastlinski strupi delujejo ali samo na hranila ali pa samo na živčevje; v prvem slučaju govorimo o vnetljivem, v drugem o omamljivem ostrupljenju. Včasi se pa razširja njihov vpliv zajedno na hranila in na živčevje, in njihovo delovanje je potem mešanega značaja. Omenjena razdelitev vendar ni natanko določena, zakaj jednoista rastlina more vsled raznih okolnostij delovati zdaj tako, zdaj zopet drugači. Ako hočemo ponesrečencu pomagati, dokler ni zdravnika, ozirati se nam ni v prvi vrsti na rastlino, ktere morebiti tudi ne poznamo, ali ki sploh ni pri rokah, temveč gledati moramo na nasledke, ki se javljajo vsled strupa. V naslednjih vrstah hočemo navesti poglavitne prikazni, moramo pa takoj omeniti, da ne nastopajo nikdar vse ob jednem.

Prikazni, ki se javljajo pri vnetljivem ostrupljenju, so neprijetni občutki v ustih in v grlu; v želodcu ti postaja slabo, žge in grize te po njem, nenavadno občutljiv je za vsako stvar, ki se ga dotakne; trebuh se ti nekako napne, in zdaj bruhne želodec iz sebe. Najprej izbljuješ navadno želodčno vsebino, potem nekaj sluzi, ki je včasi pobarvana s krvjo in premešana z žolčem, pogosto tudi večje krhlje strjene krvi. Dostikrat te jame boleti ves trebuh in oglaša se tudi driska. Večkrat se pridružijo tudi vročica in razne prikazni na živčevju, ki postajajo tem hujše, čim pozneje je prišla pomoč in se dotičniku ni obrnilo na boljše.

Prikazni, ki se javljajo pri omamljivem ostrupljenju, so jako raznovrstne in se končajo v najneugodnejšem slučaju z mrtvoudnostjo. Najnavadnejše so omotica, zaspanost, omamica, odrevenelost udov in razširjanje zrenice; nadalje omedlevica, nesvest, neobčutljivost, mrtvica (smrtno spanje), mrtvoudnost samohotnih živcev in uhajanje raznih odpadkov. Včasi pride tudi do čeljustnega ali celó do splošnega krča, ki sta oba prav nevarna, do blaznosti itd. Ako pomoč dolgo ne pride, prične se dotičniku valiti kri v glavo, ki postaja nenavadno vroča, v obrazu pa se pokaže neka posebna rudečica; krvne žile, zlasti na sencih, bijejo nekako čudno itd.

Ker si človek navadno ne more sam pomagati, treba mu je hiteti na pomoč in skrbeti za to, da se mu mučno stanje kolikor toliko olajša, dokler ne pride zdravnik. Ako si si v svesti, da se je dotičnik res otroval (ostrupil) in ne morda zbolel na drug način, tedaj moraš vso skrb obračati na to, da spraviš strup iz njegovega želodca in iz črev. Ako misliš, da je strup še ves ali tudi le deloma še v želodcu, pospešuj bljuvanje, ki je morebiti samo od sebe začelo; če pa tega ni, glej, da pripraviš bolnika do bljuvanja. V ta namen ga šegetaj vzadi v ustih (po žrelu) s kazalcem tako, da pregiblješ jeziček zdaj na to, zdaj na ono stran; tudi z oljem namazano pero ali kaj jednakega je dobro. To delaj tako dolgo, da prične želodčna vsebina prihajati na dan. Peresa se poslužuj le tedaj, ako se bojiš bolnikovih zob (to zabraniš, ako mu vtakneš kos plute (zamašek) med nje), ali ako se usta vsled čeljustnega krča le s silo ali pa sploh ne dadó odpreti. Tu ti ne preostaja nič drugega, kakor da potisneš pero skoz kako luknjo med zobmi.

Bljuvanje pospešuj s precejšnjo množino kake mlačne, v sili tudi mrzle pijače, ki ti je hitro pri roki. V ta namen najbolj priporočajo vodo in mleko, v sili pa tudi čaj, kavo in mesno juho. To nadaljuj tako dolgo, dokler še prihaja kaj strupa iz želodca. Prenehati pa moraš, če opaziš, da ginejo bolniku moči.

Včasi pa vse to nima zaželenega uspeha, in treba se je zateči k drugim pripomočkom. Poskusi, toda rahlo, z dlanjo obdelovati bolnika od trebuha proti požiralniku, položi mu na želodec obkladke iz gorčične moke, ali ga drgaj ondi s kako dražljivo tekočino, na pr. z vinskim cvetom.

Ko si glede na bljuvanje storil vse mogoče, pomisliti ti je treba še to, bi li morebiti ne bilo dobro, da izprazniš bolniku tudi čreva. Tu pa moraš posebno v poštev jemati prikazni, ki izvirajo iz ostrupljenja.

Pri vnetljivem ostrupljenju svetujemo to samo tedaj, ako si uverjen, da je strup prišel tudi v čreva, in ako — kar se pa redkokdaj zgodi — ni zapustil v iztrebkih prostovoljno telesa. Zdaj daš bolniku klistir od mlačnega kamiličnega čaja (če tega ni, dobra je tudi mlačna voda), kteremu si dodal na skledico navadno žlico kakega mastnega olja. Kako se primeša olje čaju ali vodi, in kako je sploh ravnati s štrkalico (klistirko), ni treba praviti onemu, ki ima v takih rečeh količkaj spretnosti; kdor pa tega nikdar delal ni, naj rajši to opusti. Po prvem klistiru daš po 10-15 minutah drugega, in ako tudi ta nič ne pomaga, še tretjega. Prikaže se li med blatom strup, nadaljuj to tako dolgo, dokler ga je kaj. Samo tedaj, ako bi tako ravnanje preveč pohabilo bolnika, moraš odjenjati že prej.

Ako je prišlo pri omamljivem ostrupljenju po bljuvanju toliko strupa iz želodca, da si prepričan, da ga ni več v njem, in ako ob jednem tudi mučne prikazni popuščajo, tedaj opusti klistir. Če pa vsega tega ni, tedaj poskusi svojo srečo s klistirom, kakor je bilo že povedano; dodaj pa vsaki skledici razun olja še pol žlice navadne soli (prav drobno stolčene zadošča tudi manj); namesto soli vzameš lahko žličico drobno nastrganega mila (žajfe). Če pa ni štrkalice, ali človeka, ki bi jo znal rabiti, napravi iz mila svalke, pomoči jih v olju ali jih namaži s kako mastjo in potisni v danko. Nehati pa moraš ravno tedaj in tako, kakor smo gori povedali.

Ako je ostrupljenje mešanega značaja, stori navadno tako, kakor smo naročali o vnetljivem ostrupljenju, in samo tedaj drugači, če govorijo nasledki bolj za omamljivo ostrupljenje.

Kedar je naval krvi proti glavi prav močen, tedaj moraš najprej skrbeti za to, da ga skušaš kolikor toliko zadrževati. Tu dobro služijo prav mrzli obkladki na glavo in počasno škropljenje z mrzlo vodo, ki teče v posameznih kapljicah zdaj na to, zdaj na ono stran. Nadalje je dobro noge jako močno ogreti, kopati jih v kaki močni tekočini (v lugu) in na nje položiti gorčičnega testa.

Ako je vzel strup bolniku celó zavest, storiš dobro, če mu brizgneš včasi nekoliko kapljic mrzle vode v obraz in ga pokličeš po imenu (toda ne preglasno), da ga vzdramiš. Preveliki onemoglosti bolnikovi pa prideš na pomoč, ako mu daš požirek vina (če tega ni, nekoliko žganja, ruma itd.), ali pa pol skledice močne kave ali čaja. Tudi je dobro, ako mu izmiješ obraz z octom (jesihom), vinom ali z razredčeno kolónijsko vodo; zadnjo mu tudi lahko držiš pod nos. Pri nežnih otrokih moraš biti posebno previden, ker jim postanejo dišeče stvari lahko nevarne. Od vsake reči, ktere potrebuješ, moraš za ženske in stare ljudi manj vzeti, kakor smo nasvetovali, še manj pa za otroke, kar se razumeva že samo ob sebi.

Toliko moreš storiti, dokler ne pride zdravnik, ki potem bolnika natančno preišče in ukrene potrebno. Ti ga pa lepo ubogaj in stori, kar je naročil.

Vsebina

Črni teloh.[uredi]

Črni teloh je po hribovitih in goratih krajih naše domovine prav dobro znana strupena rastlina. Ni ga najti povsod, ampak navadno le na vapneni zemlji in tudi na tej ne po visokih planinah, temveč večjidel samo ob njihovem vznožju. Tam, kjer veter sneg odnaša in je zemlja zgodaj spomladi tala, cvete naša rastlina v toplih zimah od božiča do velike noči. Včasi se prebudi ktera še o mihelovem k novemu življenju, ki pa zavoljo nastopajočega mraza skoro nikdar ne dozori. Kako dobro poznajo gorjanci črni teloh, priča najbolj dolga vrsta imen, ktera je dobil po raznih krajih. Ta so: smrtnica, talog, talov, talovin, talovnik, talovna trava, talač, teloh, televnik, telovje, tolač, zavlačni koren, kihavka, slépice, kúrice in kújanica.

Slika 16. Črni teloh (Helléborus níger).

Pravi telohov del leži kot korenika v zemlji in poganja na sprednjem koncu vsako leto liste in cvete, na nasprotnem pa polagoma umira. Zunaj je rujava, znotraj pa bela in po priliki debela kakor mezinec na človeški roki. Porastena je z mnogimi, precej debelimi vlaknatimi koreninicami in postane v starosti kračja in debelejša. Potem se razveji na več vrhov, dobi temnejšo barvo in postane nekako grčava.

Listi b) imajo visoke, spodi nožničasto razširjene, drugje pa okrogle, sočnate reclje. Njihova ploskev je dlanasto razdeljena na 7-11 precej velikih listkov, stoječih na prav kratkih receljčkih. Srednji je sam, na desni in levi pa po 3-5 združenih. Kakor vsa rastlina so tudi listi goli in njihovi posamezni listki suličasti ali pa klinasti in samo spredi ostro napiljeni. Debeli so, trdni in usnjasti ter trajajo do prihodnje pomladi.

Nadzemeljsko steblo je navadno tako visoko kakor listni reclji, 10-15 centimetrov (4-6 palcev), včasi pa je tudi višje, okroglo in rudeče poprskano. Ob dnu ima 2-3 jajčaste listne nožnice, na koncu pa nosi večjidel le jeden cvet in pod njim 1-2 jajčasti, zavihani in nekoliko izdolbeni krovni luski. Redkokdaj se nahajata dva cveta na jednem steblu.

Cveti a) so za nizko rastlino jako obširni in merijo včasi 10 centimetrov (4 palce) v širokost. Čašnih lističev je 5; marsikdaj se jih dobi pa tudi 6. Navadno so snežnobeli, včasi pa rudeče nadahnjeni. Dobijo se pa večkrat popolnoma rudečkasti in celó čisto rudeči cveti. Ob dnu so pojedini lističi znotraj zmirom zelenkasti. Ko plod dozoreva, ostane ta vnanji obod, čašica; toda izpremeni svojo barvo in postane zelenkast ali rujavkast. Lističi so podolgasti, nepravilno izrezljani in zaokroženi. Za čašnimi lističi stoji kolobar majhnih, cevastih venčevih lističev rumenkaste barve c). V teh se napravlja med, kterega iščejo razne žuželke. Da ga lažje najdejo, pripomore največ veliki cvet, kterega že iz daljine ugledajo. Cevi imajo ob zunanjem robu malo krpico, ki brani, da voda ne pride do medú, ker bi ga pokvarila. Takih medovnikov je navadno 10. Za njimi stoji kolobar mnogoštevilnih prašnikov in sredi njih v središču vsega cveta (cvet na desni) 4-9 zelenih, šiljastih pestičev, od kterih pa le redkokdaj vsi dozorijo v plod. Spodi so vsi nekoliko zvezani, zgoraj pa prosti in usločeni. Ko zorijo v plod, odstopijo od srede in se stisnejo od strani d). Plod je mešiček. Seme je rujavo, stisnjeno in postavljeno v dveh vrstah.

Ta na vapnenem svetu gorjanskih gozdov rastoča rastlina je zeló strupena. Vsi njeni deli so zdravju prav škodljivi, vendar morda najbolj korenika, o kteri se je dozdaj največ zvedelo. Presna diši neprijetno in je trpkega in ostrega okusa. Posušena je od začetka sladka, pozneje pa trpka in žgoča. Použita vname hranila in razdraži živce tako, da nastanejo velike nerednosti v njihovem delovanju. Na koži se izpahnejo mehurci, ako smo jo drgali z njo. Najbolj nevarna je tedaj, ako je prišla neposredno v kri. Večkrat so se delale poskušnje na živalih, pa vselej s tistimi nasledki. Ako se na pr. prah stolčene korenike razmoči v vodi in brizgne konju v krvno žilo, pogine žival v kakih 10 minutah, zvijaje se v groznih mukah. Tudi ljudje so se že mnogokrat ostrupili s to koreniko. Temu v dokaz naj navedemo izmed mnogih dogodkov samo dva, ki sta jasni priči, kako nevarna je ta rastlina.

I. Nekdo je použil nekoliko prahú od korenike, ktero je dobil od svojega prijatelja, ki jo je imel na vrtu. Kar hitro so se pokazali nasledki ostrupljenja. Silno ga je začelo grizti po črevih, in bljuval je strašno. Dasi je bil tudi zdravnik kmalu na mestu, umrl je vendar nesrečnež v strašnih mukah in bolečinah, predno je preteklo osem ur.

II. Hlapec na neki pristavi je bolehal že kaka dva meseca. Ker ga je bolj služba skrbela nego zdravje, napoti se k osem ur oddaljenemu ,,mazaču``, ki je znal, kakor vsi takšni ljudje, zdraviti vsako bolezen. Od njega je dobil črnega teloha. Ko je prišel domú, skuhal je nevarno zdravilo na sadnem moštu in izpil polno čašo. Njegov gospodar je bil radoveden in je iz same radovednosti izpil tudi jedno čašo. Predno je ura pretekla, pokazala so se znamenja ostrupljenja prav silno. Hlapec, misleč, da so grizoče bolečine pot do zdravja, podpirati jih je mislil s tem, da je izpil še jedno čašo navideznega leka. Ali bolečine niso odjenjale; nasprotno, zmirom hujše in hujše so postajale. Oba sta jela prav močno bljuvati in zmedeno govoriti; tudi mraz ju je izpreletaval. V nekoliko urah sta bila mrliča, in sicer hlapec, ki je použil polovico več, prej kakor njegov gospodar.

Na domačih živalih se je opazovalo, da je telohovo zelišče vsem jednako škodljivo; zakaj konji, goveda, svinje itd. poginejo, ako so ga dobili na paši.

Koreniko tega kakor tudi ostalih telohov rabijo ljudje po nekterih krajih kaj nespametno. Spomladi namreč jo vpeljejo govedom v mahadravo vratno kožo, češ, izvlekla bo vse škodljive sokove iz telesa, in živinče bo ostalo zdravo. Res se napravi ogromna oteklina, ki se večjidel polagoma porazgubi; dostikrat pa govedo tudi pogine. Kdo ima škodo? Gotovo gospodar, ki je verjel takemu skazi-zdravniku.

Ravno tako nespametno ravnajo s svinjami. Tem prebodejo ušesa in jim vtaknejo košček korenike v rano, misleč, nobena bolezen se jih ne bo prijela. Ali verujte mi, tudi to je, če ne sleparija, pa vsaj brezmejna nevednost. Na svoje oči sem se prepričal, da to nič ne pomaga, in da svinja s predrtim ušesom ravno tako zboli kakor vsaka druga. Poznam dva soseda, ki sta spomladi leta 1888. na ta način hotela odvrniti nesrečo od svinjakov. Očital sem jima o veliki noči tako početje, a verjela mi nista. Ko pa pridem o binkoštih zopet k njima, bila sta žalostna in mi tožila o nezgodi, ki ju je zadela. Zaporedoma so jima bolehale svinje, in nekaj jih je tudi že poginilo. Do kresa jih je izgubil jeden 9, drugi pa 17. Tisti navidezni lek ni prav nič pomagal. Naša sodba o takih stvareh je: Pusti na miru, česar ne poznaš; zdravila pa išči sebi in svojcem pri zdravniku, za živino pa pri živinozdravniku.

Zeleni teloh.[uredi]

Ta rastlina ni kakor prejšnja navezana na vapnena tla, ampak njej ugaja vsaka zemlja. Po naši domovini je močno razširjena, kar nam najbolj pričajo mnogoštevilna imena, s kterimi jo nazivljejo po raznih krajih. Najnavadnejša so: teloh, telov, telek, kober, pástorka, petrák, petrík, sprž in smrtnica.

Kratka, temnorujava korenika sedi plitvo v zemlji in napravlja s svojimi mnogoštevilnimi, precej dolgimi in debelim vlaknom podobnimi koreninicami dostikrat gnezdaste kepe, ki so tem večje, čim bolj se je razvejila.

Slika 17. Zeleni teloh. (Helléborus víridis.)

Steblo je nad koreniko obdano s precej velikimi zelenkastimi luskami, ki varujejo njegov popek prehudega zimskega mraza. Okroglo je, zeleno in golo, ter spodi brez listov. Ko se pa proti vrhu razcepi večkrat na rogovilo, goji vsakokrat pod vejico list na široki žlebasti nožnici. Vsak se razdeli kakor prsti na roki, navadno na 7-11 suličastih listkov. Srednji listek stoji zase na nožnici, stranski so spodi zvezani. Včasi je tudi manj listkov, toda omenjena oblika jim zmirom ostane. Listki so ostro napiljeni, proti nožnici pa celorobi.

Razun omenjenih listov ima zeleni teloh še pritlehne, ki izvirajo iz korenike. Ti so tudi dlanasti, na 9 do 11 listkov razdeljeni in v obče stebelnim jednaki. Stojijo pa na dolgih rudečkasto-pikastih ali zelenih okroglih recljih, ki so vtaknjeni med luske, in ki imajo spredi žlebič. Ko se je cvetje že razvilo, začnejo riti iz zemlje; zgoraj so temno-zeleni, spodi pa bledejši in svetli.

Vrh stebla stojijo na kratkih recljih posamezni, večjidel kimasti cveti. Na vsaki rogovili se vendar ne nastavi cvet, ampak nekaj jih ostane jalovih, in zavoljo tega ni mnogo cvetov na rastlini. Cvet ima dvojne lističe. Čašnih je 5; vsi so jednakomerno zeleni in po robu belkasti, včasi pa tudi nekoliko rudečkasti. Kračjih venčevih je 8-12; naštel sem jih pa tudi že 15. Vsi stojijo v kolobarju in so cevasti (gl. sliko 17. spodi na levi). Vhod v cev zapira majhna krpica, da ne pride dež do medú, ki bi ga pokvaril. Sredi mnogobrojnih belih prašnikov stoji 3-5 zelenih pestičev, ki se razvijejo pozneje v mešičke z rujavim semenom.

Zeleni teloh cvete spomladi meseca sušca in malega travna po gričih, tratah in za plotovi. Kaj rad se naseli tudi na sadne vrte, kjer ga je treba izkopati in pokončati.

Kar smo povedali o črnem telohu, velja tudi o zelenem.

Smrdljivi teloh.[uredi]

Slika 18. Smrdljivi teloh. (Helléborus foetidus.)

Izmed telohov najmanj znan je smrdljivi teloh, čemur se pa ne moremo čuditi, ako pomislimo, da ga ne nahajamo povsod. Seveda se nahaja tudi marsikje po slovenskih deželah, toda omejen je na majhne prostore, ki so znani le bližnjim prebivalcem. V svoji postavi je nekako podoben zelenemu telohu, a ni ga težko ločiti od njega. V zemlji ima črnorujavo, koželjasto koreniko, ki oddaje mnogo vlaken.

Kvišku stoječe ali poševno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, debelo, listnato in proti vrhu látasto razvejeno.

Togi pritlehni listi stojijo na dolgih recljih; usnjasti so in zgoraj temno-, spodi pa bledozeleni. Razdeljeni so na 7-9 suličastih, rtastih (špičastih) krp, ki so drobno napiljene. Stebelni listi so majhni, sedijo na širokih nožnicah in so razcepljeni na celorobe krpe. Po vejicah sedijo jajčasti krovni listi.

Kimasti cveti so na dolgih recljih. Čašni lističi so jajčasti, rumenkasto-zeleni in dostikrat rudečkasto obrobljeni. Venčevi lističi so cevasti in bledorumeni. Navadno jih je 5-7 (spodi na levi). Plodnice so 3 (spodi na desni); iz njih se razvijejo trije mešički.

Smrdljivi teloh cvete meseca sušca in malega travna in raste najrajši po kamnatih gričih in hribih.

Korenika diši zoperno in je ogadno-sladkega, nekoliko ostrega okusa. Zelišče je grenko in jako ostro ter diši neprijetno in zoperno. Korenika povzroči bljuvanje, drisko, omotico in smrt.

Velikonočnica.[uredi]

Slika 19. Velikonočnica. (Anemóne pulsatílla.)

Po suhih gričih in holmih, zlasti na inače nerodovitni zemlji, raste lepa pomladanska rastlina, velikonočnica. Najbolj prikladna ji je vapnena podlaga, pa tudi peščenih tal ne zametuje. Ali povsod je ne nahajamo, ampak samo sem ter tja. Kjer se je naselila in do dobrega udomačila, ondi je ni zlepa odpraviti, in vsako leto o velikonočnem času poganja precej visoka stebla iz korenike. Kakor druge se ravná tudi ona po vremenu, in ko nastopijo topli dnevi, in ko ogrejejo solnčni žarki zemljo, prikaže se velikonočnica s kocinasto glavico na beli dan.

Zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta korenika se spušča navadno naravnost v tla. Ako pa najde na svojem potu kako oviro, na pr. kako skalo, leze po njej v stran in pošilja mnogo debelejših in tanših koreninic v prst, da srkajo živež.

Ko je učakala že več let, razveji se na zgornjem koncu in postane glavata. Pokrita je s temnimi ostanki prejšnjih listov in ima ob koncu trdne luskaste lističe, ki delajo popek letošnjih poganjkov.

Spomladi odstopijo dlakave luskice, in izmed njih se vzdiguje istotako kosmato steblo, čegar konec je lepo v popek zavit in varuje cvet mraza, ki tako zgodaj še večkrat potegne. Ta popek sestavljajo trije krovni listi, ktere nahajamo pozneje pod cvetom. Njihovi spodnji deli so zrasteni v precej širok zvonast rob, kteri objema steblo kakor nožnica; zgornji deli so pa dlanasto razcepljeni in stojijo kakor prsti na roki. a) na sliki 19. nam kaže pomanjšano rastlino in pod cvetom omenjene krovne liste, ki so porasteni kakor zelišče sploh z gostimi, belo-sivkastimi dlakami. Okroglo steblo se nikdar ne razveji, ne nosi nikdar pravih listov in raste navadno naravnost na viš ter se konča v velik cvet.

Lepi cvet ima 6 čašnih lističev, ki stojijo v dveh krogih in napravljajo razširjen zvon. Zunaj so povsod jednakomerno kosmati in imajo spredi v čopič zavite dlačice. Znotraj so goli in povsod lepo vijolični ter premreženi z nežnimi temnejšimi žilami. Velikonočnica cvete le kratek čas. Kmalu zvenejo čašni lističi in popadajo z rastline. Venca nima, in mnogobrojni rumeni prašniki stojijo neposredno za čašico. Vsi niso jednako dolgi, ampak zunanji so najkračji in za njimi vedno večji. Vsi pa so pritrjeni okoli odebeljenega in zaokroženega stebelnega konca ter obdajajo v sredi stoječe, zgoraj vijolične nitke, kterih je tudi prav lepo število. Spodi je vsaka taka nitka nekoliko debelejša in povsod s kratkimi dlačicarni pora-stena. To so pestiči, ki se razvijejo v repate rožke. Kako modro je pač skrbela božja roka za rastlino! Sicer majhno seme ostane zaprto v oplodju, dokler ne pride na kak ugoden kraj, kjer more kaliti. Repati plod vzdigne lahko veter v zrak in ga odnese, med tem ko bi seme padlo na tla, in ker bi se ga preveč nakopičilo okoli matere rastline, ne moglo bi poganjati nobeno. c) nam kaže tak plod v pravi velikosti; za veter je kakor stvarjen. Stvarnik je pa še drugači skrbel za razmnožitev tega kakor marsikterega drugega semena. b) nam namreč kaže, kako se je podaljšalo steblo med dozorevanjem in vzdignilo plodove visoko nad krovne liste. Vsa rastlina je postala precej višja, in ker so odpadli čašni lističi in prašniki, pride zdaj veter neposredno do repatih plodov in jih raznaša na vse kraje.

Cveti navadno kvišku štrlijo, včasi se nagnejo tudi malo v stran, ali kimasti niso nikdar. Prašniki so skoro za polovico kračji od čašice.

Velikonočnica ali zaspanka dobi tudi prave liste, samo nekoliko pozneje. Izmed že omenjenih lusk ob koreniki izrastejo iz stranskih popkov veliki, dva-, trikrat-pérnasto razdeljeni listi, ki so nacepljeni na ozke, priostrene krpice. Zgoraj so temno-, spodi pa bledozeleni in zlasti v mladosti močno kosmati. Reclji so okrogli in ob dnu nekoliko razširjeni.

Velikonočnica postane človeku lahko prav nevarna in mu more vzeti celó življenje. Res je, da nima vabljivih jagod, ki bi otroke najbolj mikale, in zato se pripeti le redkokdaj kaka nesreča. Ako si s presno rastlino močno drgamo kožo, vname se, in napravijo se na njej mehurčki, in pripoveduje se celó, da je na tak način nastal prisad. Cveti, listi in steblo so žgočega okusa, ki se pa zdatno zmanjša, ako se je rastlina posušila. Najmanj nevarna je še korenika. Sok, ki se poceja iz stisnjenega zelišča, izpremeni se naglo v prav ostro in rezno dišečo soparo, ktera sili človeka na kihanje in ga žge v goltancu. Posebno hitro se to godi, ako se postavi sok na toplo. Otroci sploh iztaknejo radi vse in pridejo včasi v dotiko z rečmi, ki jih prav nič ne brigajo. Tako se je pripetilo otroku, ki je v svoji radovednosti vohal v posodo, v kteri se je pripravljalo zdravilo od velikonočnice. Dobil je rudeče in zabuhle oči, obraz mu je pa potemnel. Ker je bila pomoč hitro na mestu, izginila je za nekaj časa oteklina, in tudi prejšnja barva se mu je zopet povrnila.

Velikonočnico rabijo kakor marsiktero strupeno rastlino tudi v zdravilstvu. Kakor so pokazale poskušnje, deluje dobro na krvni obtok in na živce, ali samo tedaj, ko je prišlo zdravilo iz zdravnikove roke. Ako ga je pa preveč prišlo v želodec, bati se je najhujšega. Človeka začne nekaj na želodec pritiskati, sili ga na bljuvanje, in bruhati jame, da je groza. Zdaj pritisne še driska, ki ga jako oslabi. Kako hud mora biti ta strup, posnamemo lahko tudi iz tega, da oboli želodec za vnetico, ki se razširi kmalu na čreva. Dostikrat lomi bolnika krč in primejo ga božjastni napadi, kterih ga reši včasi sama smrt. Tako deluje ta strupenica na človeka. O sreči moremo govoriti, da je ne nahajamo povsod, in da raste po pustih, včasi celó nepristopnih krajih.

Po suhotah in pustinjah tudi živina ne najde paše, in ker naša rastlina tako zgodaj cvete, nahuditi ji more le redkokdaj. Ali vendar se je že dogodilo, da je s travo pomúlila tudi mlada stebla velikonočnice, ki so poganjala med njo. Takemu živinčetu se šibijo noge, trese se po vsem životu, in njegovi odpadki so krvavi; v nekoliko dneh pogine v strašnih mukah. Kjer se nahaja velikonočnica po suhih pašnikih, ima jo gospodar v svojih rokah. Izruje jo naj, predno je dozorelo seme.

Travniški kosmatinec[uredi]

Slika 20. Travniški kosmatinec. (Anemóne praténsis.)

Velikonočnici zeló podoben je travniški kosmatinec, zaspánka ali travníca. Podobnost je v vseh delih tolika, da se nam ne zdi potrebno ga tukaj nadrobno opisovati. Po naših mislih bo zadoščalo, ako omenimo, kje je iskati razločkov. Tudi slika, ki ga predočuje pomanjšanega, pride nam gotovo toliko na pomoč, da ga bomo lahko spoznali.

Kosmatinec je v vseh svojih delih bolj kosmat kakor velikonočnica. Listi se prikažejo s cvetjem vred, toda rastejo le počasi in dorastejo popolnoma še le potem, ko ni več cveta. Njihova poglavitna oblika nam je znana že od velikonočnice, vendar so nekoliko nežnejši in njihove krpice ožje.

Cvet je vsekdar kimast a) in visi na to ali na ono stran. Podoben je zvonu, in njegovi posamezni lističi so spredi nekoliko navzven zavihani. Barve je temnovijolične in vleče včasi celó v črno. Iz njega gledajo pestiči jednake barve, in tudi rumeni prašniki segajo do roba.

Travniški kosmatinec cvete spomladi, in sicer ali istočasno z velikonočnico ali pa nekoliko pozneje. Plod je repat in porasten z dlačicami. b) nam kaže prerezanega in povečanega, toda brez repka.

Ta rastlina raste najrajši po suhih gričih, ki ležijo proti jugu, in ki imajo peščeno zemljo, mestoma se nahaja celó po njivah.

V svojih lastnostih se ujema popolnoma z velikonočnico.


Po kimastih cvetih je travniškemu prav podoben gorski kosmatinec ali mavka (Anemóne montána), čegar čašni lističi so pa najmanj še enkrat tako dolgi kakor prašniki. V tem oziru nas najbolj spominja na velikonočnico.

Gorski kosmatinec cvete malega in velikega travna in raste na prisojnih gričih in hribih tu pa tam, zlasti po Notranjskem. V svojih lastnostih se strinja z velikonočnico.

Planinski kosmatinec[uredi]

Planinski kosmatinec je izmed onih planinskih rastlin, ki so zeló priljubljene ondotnim prebivalcem in prijateljem visokih gorá. Med tem ko cvetejo njegovi žlahtniki po nižavah že zgodaj spomladi, odpira on svoje bele cvete še le rožnika in malega srpana. V tleh ima planinski kosmatinec močno, črnikasto koreniko, ktera se spušča navadno naravnost v zemljo. Pokrita je z listnimi ostanki prejšnjih let in mnogokrat tudi glavata.

Sl. 21. Planinski kosmatinec. (Anemóne alpína.)

Steblo, ki se vzdiguje iz korenike na viš, je 15—35 centimetrov (6-13 palcev) visoko, brezvejnato, okroglo in kocinasto ter se okončuje v precej obširen cvet.

Pritlehni listi, ki izvirajo neposredno iz korenike, so recljati in trojnati, njihovi listki pérnasto nacepljeni ali razdeljeni in napiljeni. Temnozeleni so in spodi kosmati ter se razvijajo še le potem, ko je rastlina ocvetla. Krovni listi so trije; od začetka so blizu cveta, pozneje pa, ko se betva podaljša, v spodnji stebelni tretjini. Podobni so pritlehnim, toda nekoliko manjši in brez reclja.

Veliki cvet ima 6—9 jajčastih čašnih lističev, kteri so lepo razprostrti, zgoraj goli in popolnoma beli, spodi kosmati in rudečkasti ali sivkasti. Včasi so omenjeni lističi tudi rumenkasti. Venčevih lističev cvet nima, pač pa mnogo prašnikov in pestičev. Plodovi so podolgasti in podaljšani v dolg, kosmat rep.

Planinski kosmatinec cvete, kakor smo že povedali, meseca rožnika in malega srpana ter raste po planinah ondi, kjer ni drevja več. Gledé na lastnosti se strinja z velikonočnico.

Podlesna véternica.[uredi]

Z velikonočnico in s kosmatinci v sorodu so razne véternice, minice, konopnice ali konopljice. Vse imajo pod cvetom velike zelene krovne liste in v cvetu samo zunanji jednobarvni obod. Povsod najbolj razširjena in znana je podlesna véternica, zato jo postavimo na prvo mesto.

V zemlji ima valjasto koreniko, ki rije navadno naravnost naprej; včasi se ukrivi in raste potem na stran ali pa nekoliko navzgor. Barve je rumenkaste ali rujavkaste in oddaja precejšnje število tankih koreninic.

Sl. 22. Podlesna véternica. (Anemóne nemorósa.)

Iz korenike izraste spomladi na živem koncu okroglo, golo ali s pičlimi dlačicami porasteno steblo, kakor nam kaže a) na sliki 22. Le malokdaj vzraste isto za ped visoko, navadno je nižje. Spodi je belo, nad zemljo pa zeleno in včasi celó temnorudeče.

Korenika požene skoro istočasno blizu stebla dolgorecljat list, ki se razveji na koncu na tri receljčke, kterih vsak nosi svoj listek. Srednji listek je razdeljen na tri, stranska na dve večji krpici, kterih vsaka je precej globoko, pa nejednako nazobčana. Zgoraj je list temnozelen, spodi bled in porasten s kratkimi dlakami. Njegov recelj je spredi žlebasto-vdrt, in sicer od korenike do receljčkov, v ktere je podaljšan. Barve je zelenkasto-rudeče.

Na steblu stojijo, od cveta precej odmaknjeni, trije krovni listi, ki so pritlehnemu zeló podobni. Njihovi reclji so vendar znatno kračji, globoko žlebasti in ob steblu celó nekoliko nožničasti. Izmed njih moli v mladosti zvonast in kimast cvet, ki se pozneje zvezdasto razprostrè b). Cvet je bel kakor sneg, včasi zunaj rožnorudeč ali moder. Podolgastih čašnih lističev je navadno šest, najde se jih pa tudi več, in večkrat se cvet precej izprevrže. Dobijo se namreč drobnocvetne kakor tudi take rastline, ki nosijo po dva cveta, in celó take, ki štrlijo močnih ščetinic. V cvetu je mnogo belih prašnikov z rumeno glavico in lepo številce zelenih pestičev, iz kterih se razvijejo jednosemne rožke c). d) nam kaže povečano rožko, ki ni repata, ampak v kljunček podaljšana in dlakava.

Podlesna véternica cvete sušca in malega travna ter raste prav pogosto po gozdih, logih, pod grmovjem in po travnikih, ki se razprostirajo v obližju gozdov ali so celó z lesovi obdani.

Gledé na njene lastnosti zavračamo čitatelja na vse ono, kar smo povedali o velikonočnici. Večkrat se je opazovalo, da dobi živina krvavo močo, ako je dobila po neprevidnosti človekovi v krmi te rastline.

Po zunanji obliki prava sestra ravno kar opisane podlesne véternice je trilistna véternica (Anemóne trifólia). Ona cvete kake 3-4 tedne pozneje in raste po gozdih in goščavju hribovitih krajev. Dasi sta si obe res prav podobni, vendar ni težko ločiti jedne od druge. Trilistna je v vseh delih večja in močnejša in se spozna najlažje po listih. Ti so sicer prejšnji podobni, ali noben treh listkov ni razdeljen na manjše krpice. Posamezni listki so suličasti, debelo napiljeni in priostreni, ob dnu pa celorobi. Srednji je pravilen, stranska pa poševna tako, da je zunanje polovice precej več kot notranje proti srednjemu listku obrnjene. Reclji krovnih listov so žlebasti, spodi razširjeni in zrastli. Žleb je večjidel lepo rudeč.

Cvet je popolnoma bel, le mnogoštevilni pestiči so zeleni.

Steblo je 16—26 centimetrov (6—10 palcev) visoko, okroglo in spodi rudečkasto. Korenika je bela ali rujavkasta in ima mnogo tankih in dolgih vlaken.

Gledé na lastnosti velja tisto, kar smo povedali o velikonočnici.

Hostna véternica[uredi]

Sl. 23. Hostna véternica. (Anemóne silvéstris.)

Hostna véternica ni po naših krajih tako navadna kakor prejšnji dve. Ona raste po prisojnih, suhih in pustih gričih in hribih ter ljubi vapneno in ilovnato zemljo. V tleh ima dolgo, vlaknato, daleč na okrog se razprostirajočo koreniko, ki je precej trda in šopasta.

Pritlehni listi so prstasti, tri-, peterodelni, njihove krpe nacepljene na tri manjše krpice in po obeh straneh porastene z ležečimi dlačicami ter nejednako nazobčane.

Iz korenike izraste 15—30 centimetrov (½—1 čevelj) visoko, dlakavo steblo, ki ima ob sredi tri, pritlehnim listom prav podobne, v nožničast recelj zožene krovne liste, na koncu pa bel ali rumenkasto-bel, nekoliko kimast cvet. Čašnih lističev je navadno pet; oni so narobe-jajčasti, topi, nekoliko izrobljeni in zunaj ob dnu dostikrat vijolično nadahnjeni ter porasteni z nežnimi dlačicami. Jajčasti plodovi so spodi zoženi, dlakavi in združeni v glavico.

Hostna véternica cvete malega in velikega travna in se ujema v svojih lastnostih z velikonočnico.

Zlatičasta véternica[uredi]

Zlatičasta véternica je podlesni prava sestra. Ne samo da je jednake oblike in velikosti, druži se z njo skoro povsod, le v gozde ne gre tako rada. Najbolj ji ugajajo prostori kraj lesov in loke, kjer je dosti grmovja in dobra zemlja. Priimek ,,zlatičasta`` je dobila zato, ker je po cvetu najbolj podobna nekterim zlaticam, kakoršnih raste mnogo po naših krajih.

Sl. 24. Zlatičasta véternica (Anemóne ranunculoídes.)

V zemlji ima zala rastlinica valjasto, plazečo koreniko, od ktere se razširjajo tanke, toda dolge vlaknate koreninice; zunaj je rujava ali rumena, znotraj pa bela.

Korenika pošlje spomladi šibko, okroglo steblo na dan. Redkokdaj je ravno, navadno je nepravilno zveriženo in večjidel golo ter rudečkasto. Daleč pod cvetom nosi tri krovne liste. Ti imajo kratke, žlebaste in rudeče reclje, sami so pa lepo zeleni. Vsak list je narezan na tri krpe, ki se razdelijo še na manjše krpice. Vsaka krpa se spodi klinasto zožuje in prehaja v recelj. Pritlehni list je krovnim jednak, samo njegov recelj je daljši.

Rudečkasto steblo nosi rumen cvet, kterega napravlja pet jajčastih lističev. Dobi se jih pa tudi več, toda so ožji. V cvetu je mnogo rumenih prašnikov in zelenih pestičev; iz zadnjih se razvijejo rožke, ki se okončujejo v kratek kljunček.

Kakor smo že omenili, raste družno s podlesno véternico in cvete malega in velikega travna. Tudi ta je ostrega okusa in v svojih lastnostih sploh sorodnicam jednaka. Vendar se ni zabeležil noben dogodek, da bi bili prišli z njo ljudje v ožjo dotiko. Sicer pa trdijo popotniki, da se poslužujejo Kamčadalci te rastline, kedar mažejo sulice in drugo orožje s strupom. Rane, ki jih napravi tako orožje, so neki prav nevarne.

Kalužnica.[uredi]

Slika 25. Kalužnica. (Cáltha palústris.)

Kalužnica, ki ji po drugih krajih naše domovine pravijo tudi jurjevka, šenčurka, kúrešnica, vodna zlatica in paludnica, je vsakemu znana pomladanska rastlina. Če poudarjamo tukaj pridevek ,,pomladanska``, storimo to zavoljo tega, ker je ravno spomladi v najlepšem cvetu, in še na misel nam ne pride, da bi ugovarjali onemu, ki jo je videl cveteti tudi po letu. Rastlina se ravna tudi po kraju, in prišedši poletnega ali celó jesenskega dne v kako, z visokimi stenami obkroženo gorsko zatišje, čudimo se večkrat kalužnici ali kteri drugi znanki, ki se še le zdaj najlepše razvija, ko že zorijo dolinke. Vsakemu je menda znana naša rastlina, pa vendar ni nemogoče, da ji ne vé ta ali pravega glasú. Zato smo dodali opisu sliko, ki nam jo kaže sicer pomanjšano a) in f), a vendar tako, da jo more vsak spoznati.

V zemlji ima prav kratko, pa močno in z dolgimi, debelim vlaknom podobnimi koreninami obdano koreniko. Ako si rastline dobro ne ogledamo, korenike ne opazimo, ker je popolnoma skrita med mnogobrojnimi vlakni in ob koncu kakor prisekana. Vsa je obdana z rujavimi ostanki lanskih listov in stebel, kakoršnih je vzrastlo letos več iz nje.

Nadzemeljsko steblo ostane včasi pri tleh, navadno se pa dvigne precej visoko v zrak. Močno je in debelo ter nekoliko robato. Redkokdaj ostane brez vej, temveč se razveji na več vrhov, po kterih je nameščeno cvetje. Znotraj je votlo, samo tam, kjer stoji kak list, izpolnjeno je do dobrega. Barve je spodi rožnorudečkaste, zgoraj pa zelene.

Listi so dvojni: pritlehni in stebelni. Oblike sicer niso različne, a prvi stojijo na dolgih recljih, drugi so pa tem kračje recljati, čim više so postavljeni; najvišji so brez reclja. Vsi, zlasti pa pritlehni so ob steblu nožničasto razširjeni in ga objemajo z rujavkasto kožico. Reclji so na spodnji strani okrogli, na zgornji sploščeni in pri višjih stebelnih listih celó nekoliko žlebasti. Listna ploskev je skoro okrogla in nad recljem prav globoko, srčasto izrezana in zaokrožena, po robu pa plitvo narezana. Včasi so listi ledvičasti.

Veliki, zvezdasto razprostrti rumeni cveti sedijo na robatih recljih konec vej ali v listnih pazušicah. Navadno stojita vrh najvišjega lista dva cveta. Zunanji, ki se razcvete vselej prvi, je vejica v cvet se okončujoča, notranji tik lista pa prihaja iz pazušice. Dokler je cvet še v popku, je na površju rumenkasto-zelen, pozneje pa porumeni. Čašnih lističev ima 5, včasi tudi 6-8 b); vsi so podolgasto-okrogli in z vdrtimi žilicami prav dobro zaznamovani. Kakor čašica so tudi mnogobrojni prašniki rumeni in proti koncu razširjeni c). Pestiči d), kterih je 5-10, vlečejo nekoliko na zeleno. V mladosti so nagnjeni proti središču, ko pa zorijo in se izpremenijo v mešičke, odstopijo drug od drugega in se nagnejo navzven. Rujavkasti plodovi e) so kožnati in se odprejo navzgor, kjer se pokaže v razpoki podolgasto, črno-rujavo seme.

Domá je kalužnica povsod, kjer voda zemljo močno napaja. Raste istotako ob potokih, mlakužah in jarkih, kakor po močvirnih travnikih. Kaj rada se naseli tudi okoli studenca, ki izvira v mehkih tleh, in spremlja žuboreče valčke daleč do globoke reke.

Kalužnica ni posebno zopernega duha; pritlehni listi dišijo nekoliko po popru. Vsi deli, posebno pa podzemeljski so neprijetnega, ostrega in naposled grenkega okusa. Da moramo to rastlino prištevati škodljivim, pouči nas sledeči dogodek. Neka družina, ki si ni mogla vsakdanjega kruha lahko preskrbeti, pripravljala si je večkrat jedi od raznih presnih rastlin. Ker nekega dne ni bilo drugega dobiti, použila je za kosilo kalužnico. Črez pol ure so vsi zboleli; grizlo jih je po želodcu, sililo jih na bljuvanje, bolela jih je glava, in čudno jim je donelo po ušesih; nazadnje se jim je zapirala še voda in driska je hudo pritiskala. Drugega dne jim je postala koža, zlasti po obrazu, vodenična, in tretjega dne so jih mučili mehurčki, ki so se pa kmalu posušili. Zdravniška pomoč jim je povrnila zdravje.

Cvetne popke nabirajo po nekterih krajih, namakajo jih v octu (jesihu) in potem namesto pravih uživajo v omaki. Ako jim tudi ocet neki vzame škodljivo moč, vendar jih nikomur ne priporočamo.

Domače živali pomulijo prav rade mlado zelišče, in ni se opazovalo, da bi jim škodovalo; ravno tako neškodljivo je tudi suho. Staro pa ni brez neprijetnih nasledkov, ker povzročuje krvavo močo.

Zlatice.[uredi]

Zlatic je po naših krajih prav lepo število, zato se nam zdi primerno, da jih razdelimo na manjše skupine.

A. Zlatice z rumenim cvetjem:

I. z vlaknato koreniko in jednovitimi listi.

Travniška zlatica,[uredi]

Sl. 26. Travniška zlatica. (Ranúnculus ácer.)

Travniška zlatica, zlatičnica, vránka, cedólika, samojéd, kuroslék ali uljesa zasluži prvo mesto, ker je najbolj razširjena. V zemlji ima črno-rujavo, kratko pa debelo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Iz nje izraste jedno ali več okroglih, votlih in rogovilastih stebel, ki so videti gola, bliže pogledana kažejo prav kratke, ležeče dlačice po sebi. Visoka so 50-90 centimetrov (19-34 palcev).

Pritlehni listi stojijo na dolgih recljih; dlanasti so in globoko razdeljeni na pet krp. Posamezne krpe so zopet razdeljene na manjše krpice, ki so ali krpaste ali pa nazobčane. Zgoraj so dostikrat črnikasto poprskani ali rujavkasto-lisasti, včasi ob dnu celó belkasti. Steblo objemajo s široko nožnico, ktera prehaja v žlebast recelj. Stebelni listi so pritlehnim v obče podobni, samo manj razdeljeni so in na kračjih recljih pritrjeni; najvišji nimajo reclja, ampak sedijo na nožnici in so sploh prav neznatni.

Cveti stojijo konec vej in vejic in se razcvetijo polagoma. Zelenkasta ali rumenkasta čašica je rumeno obrobljena, proti koncu navadno rudeče progasta in odpadljiva. Njeni pojedini lističi so podolgasti, kadunjasto vglobljeni in zunaj dlakavi. Rumenih venčevih lističev je pet; postavljeni so med in nad čašne lističe in se svetijo kakor tolšča ter imajo na zgornji strani blizu dna majhno luskico, za ktero se nabira med. Srčasti so in obdajajo mnogoštevilne rumene prašnike, sredi kterih sedijo zelene plodnice. Iz vsake se razvije stisnjena, narobe-srčasta rožka b), ki lahko izpade.

Travniška zlatica cvete od velikega travna do pozne jeseni in raste povsod po travnikih; tu je naša najnavadnejša rastlina. Da je tudi ne manjka po poljskih mejah, tratah, kraj gozdov, po pašnikih in drugih jednakih krajih, ni treba posebej zatrjevati. Ne ljubi pa le nižav, ampak tudi po planinah ni redka; tu je vendar znatno manjša in cvete nekoliko pozneje.

Vsi deli te rastline so jako ostri, najbolj pa cvetni popki. Kako deluje njen strup, pokažeta nam naj dva dogodka.

I. Sedemdesetletna ženica, ktero je silno trgalo po udih, umila si je zvečer noge z vodo, v kteri je kuhala liste od travniške zlatice. Da bi ji bolj pomagalo, obvezala si je noge z omenjenimi listi. Po noči so jo vzbudile hude bolečine. Vrže torej obvezo z nog, in misleč, da bodo bolečine popolnoma ponehale, izplakne si ude z vodo. Obe nogi sta bili do kolen kakor zažgani, rudeči, vroči, in tu pa tam so se bili izpahnili mehurčki. Bolnico je izpreletaval mraz in vročina, in tožila je o neznosnih bolečinah. Poslali so po zdravnika, ki je ukrenil potrebno. Vendar se je prikazal navzlic zdravniški pomoči tretjega dne mestoma črni prisad. Bolnica se je tresla; ko se je zravnala, napadala jo je omotica, bila je nemirna in postala rudečega obraza. Jednajstega dne je odjenjala vročina, in rane so se zboljšale. Ko je preteklo pol leta, ponovile so se bolečine v okolčju, in nasledek temu je bil, da so otrpnile noge, in da je mogla revica le še o berglah hoditi.

II. Tu smo zvedeli, kako deluje travniška zlatica na zunanje dele človeškega telesa. Zdaj pa poglejmo, kakšni so nasledki, ako pride ta strup v telo. Žal, da moramo objaviti žalostno dogodbo, ki se je končala s smrtjo dveh dečkov. Použila sta namreč korenike od travniške zlatice, vsled česar jima je postalo jako slabo in bljuvanja ni bilo ne konca ne kraja. Mlajši je umrl že črez pol ure, starejši pa po dveh urah.

Zlatorumena zlatica.[uredi]

Sl. 27. Zlatorumena zlatica. (Ranúnculus aurícomus.)

Po rumenem cvetju drugim podobna, odlikuje se ta zlatica najbolj po listih, kterih pritlehni so srčasto-okroglasti ali ledvičasti, včasi celi, včasi krpasti in debelo narezani ter nasajeni na dolgih recljih, ki so spodi razširjeni v nožnico. Nektero zelišče ima samo cele, drugo le krpaste in tretje obojne pritlehne liste. Sedeči stebelni listi so dlanasto razdeljeni na mnogo črtastih ali suličastih, celorobih, debelo napiljenih ali nazobčanih krp, ki se nekako čudno stegajo od stebla in včasi naravnost od njega stojijo. Čim so postavljeni, tem manjši so in manj razdeljeni.

Okroglo steblo je 15-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko in večjidel rogovilasto razvejeno. Navadno je golo ali pa kratko-dlakavo, kakoršni so tudi listi. Pod vsako vejo sedi list, in ker so te raztresene, so tudi listi premenjalni. Pritrjeno je steblo na kratki koreniki, ki ima mnogo belkastih vlaken.

Cveti so srednje velikosti in zlatorumeni. Čašica se trdno sprijemlje venca in je skoro kadunjasta. Rožke imajo kljukasto ukrivljen kljunček.

Zlatorumena zlatica cvete malega in velikega travna in raste po lokah in gozdnih travnikih. Cveti, ki zagledajo prvi beli dan, so večkrat krnjasti.

Kakor travniška zlatica vplivajo vse druge neugodno na človeško zdravje. Razloček je samo ta, da so nektere nevarnejše od drugih, v kterih je strup nekako ublažen.


Gledé na zunanjo obliko stoji takorekoč v sredi med travniško in zlatorumeno zlatico gorska zlatica (Ranúnculus montánus). V zemlji ima vodoravno ali poševno, včasi celó naravnost navzdol zarito koreniko, ki požene 8-16 centimetrov (3-6 palcev) visoko, brezvejnato steblo. Tako nizka ostane rastlinica po planinskih pašnikih in višjih legah sploh; koder se pa nahaja po gorskih dolinicah, je znatno višja. Steblo je okroglo, spodi golo, proti vrhu pa porasteno z mehkimi, ležečimi dlačicami.

Pritlehni listi so recljati, srčasto-okroglasti in dlanasto razdeljeni na 3-5 krp. Krpe so klinaste in spredi nacepljene na tri nazobčane krpice. Stebelni list — večjidel je samo jeden, včasi sta dva — je sedeč in razdeljen na 3-5 črtastih, celorobih in topih krp.

Vrh stebla stoji precej velik, rumen cvet. Kakor se pa rastlina sploh jako lahko izpreminja gledé na druge dele, tako je najti tudi mnogo takih, ki imajo vejico, okončujočo se v cvet. Cvetni recelj je dlakav; čašni lističi so podolgasti, topi, rumenkasti in dlakavi. Venčevi lističi so okroglasti, narobe-jajčasti in daljši kakor čašica. Našo rastlino razločuje od prejšnjih dveh najbolj to, da je njeno plodišče dlakavo. Goli plodovi imajo kratek, kljukast kljunček.


Njej zeló podobna je Vilarsova zlatica (Ranúnculus Villársii). Razločuje se samo po plodih, kteri so porasteni s ščetinicami. Raste po visokih gorah in cvete kakor prejšnja od velikega travna do velikega srpana.

Kosmata zlatica (Ranúnculus lanuginósus).[uredi]

Škodljive lastnosti njenih sorodnic so v njej sicer nekoliko ublažene, ali vendar ni tako nedolžna, da bi ji ne dali tukaj prostora. V zemlji ima kosmata zlatica močno, kakor gosje peró debelo koreniko, ki je zavrtana naravnost v tla. Mnogobrojne dolge in vlaknate koreninice jo pokrivajo malo da ne popolnoma. Iz nje prihajajo okrogla, votla in kvišku stoječa, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka stebla, ki se pod vsakim listom delijo na rogovilo. Lepo zelena so; nadlistna rogovila pa je na zgornji strani večjidel rudečkasta ali rujavkasta. Stebla so porastena z dolgimi, rumenkastimi kocinami, ki jih delajo srhke; tudi po listnih recljih stojijo jednake kocinice.

Listi so pritlehni, iz korenike izvirajoči in stebelni. Po ploskvi so si prav podobni, a prvi stojijo na dolgih, plitvo žlebastih in spodi v široko nožnico razširjenih recljih, stébelni so pa kratko recljati in privrhni celó sedeči. Poglavitna oblika jim je dlanasto-krpasta; srednja krpa je klinasto-jajčasta, stranski sta poševni. Vsaka je globje narezana in nazobčana. Listi blizu cvetov so čim više tem manjši in navadno na dve suličasti, celorobi krpici razdeljeni.

Rumeni cveti imajo pet dlakavih čašnih, rumenkastih in rumeno obrobljenih, in pet venčevih lističev, ki se razprostirajo v popolno kolo. Rožke so lečaste, gladke in gole ter se okončujejo v kljukico.

Kosmata zlatica raste po listnatih gozdih in ljubi mokrotna stališča ter cvete od velikega travna do iste dobe, ko odhajajo priljubljene nam lastovice.

Bradavičnata zlatica.[uredi]

Kakor marsiktera druga rastlina, rabila je tudi bradavičnata zlatica, lopatica, bradavičnik ali motika v prejšnjih časih zdravnikom. Ali slava ji je potekla, odkar so se odprli zdravilstvu boljši viri. Dasiravno ne služi več zdravnikom in lekarjem, svojih lastnostij vendar ni izpremenila, in zato izpregovorimo tukaj nekoliko o njej.

Slika 28. Bradavičnata zlatica. (Ranúnculus Ficária.)

V zemlji ima lopatica med tankimi koreninami precej debele in mesnate, klinaste ali jajčaste gomoljčke a). Ko izgine rastlina konec rožnika s površja, ostanejo njeni gomoljčki, drug od drugega odtrgani, v tleh, in ustanovijo spomladi nove rastlinice. Včasi jih spravi huda ploha na dan, in ker so vsaj približno kakemu žitu podobni, govori se potem o dežu, med kterim je padalo zrnje iz oblakov. Ti gomolji stojijo v šopku, in steblo, iz kterega so izrastli e), gre sprva na viš, potem pa poleže po zemlji. V spodnjih delih je lepo rudeče ali belo, v zgornjih pa zeleno in večjidel vejnato.

Listov ima zelišče mnogo. Spodnji stojijo na dolgih recljih in objemajo steblo z dolgo, široko nožnico, ki je podaljšana v recelj, kjer napravlja žlebasto progo. Zgornji listi so manjši, stojijo tudi na žlebastem reclju, ki se pa okončuje v prav kratko nožnico. Listna ploskev v obče je srčasta in se približuje včasi lopati, včasi pa krogu. Večkrat je celó trivoglata, pa malokdaj razdeljena na pravilne krpe. Pri spodnjih listih je zverižena, pri zgornjih pa krpasta. V zgornjih pazušicah sedijo beli, okroglasti gomoljčki, ki prezimijo in spomladi vzrastejo v novo lopatico kakor podzemeljski.

Steblo kakor večjidel vsaka veja ima na koncu posamezen cvet, ki se polagoma razprostira v lepo rumeno zvezdo. Čašica ima 3, venec pa 8-12 podolgastih, spredi zaokroženih lističev. Iz mnogobrojnih pestičev c), ki sedijo sredi rumenih prašnikov, razvijejo se majhne okroglaste rožke d).

Lopatica raste povsod po vlažnih in senčnatih krajih, in ker se razmnožuje z dvojnimi gomolji in s semenom, je po imenovanih mestih navadno tako gosta, da zaduši vso drugo rast. V lastnostih se sicer strinja z ostalimi zlaticami, vendar je ostrina v njej nekoliko ublažena, in gomolji, ki so od cvetoče rastline najhujši, postanejo celó užitni, ko je izginilo zelišče s površja.

Žgoča zlatica.[uredi]

Po vlažnih krajih sploh, zlasti pa po mokrotnih travnikih, kraj jarkov in jezer cvete od rožnika do jeseni b žgoča zlatica, po cvetu sorodnicam podobna. Po vlažnih pašnikih kraj gozdov in med lesovi jo najdeš z drugimi v družbi, zakaj živina se je skrbno ogiblje. V tleh ima kratko, precej debelo koreniko, iz ktere poganja šop belkastih, močnih korenin.

Slika 29. Žgoča zlatica. (Ranúnculus Flámmula.)

Steblo gre malokdaj naravnost na viš, navadno polega po tleh ali se polagoma vzdiga od zemlje. Votlo je in nekoliko robato ter 20-45 centimetrov (8-17 palcev) visoko. Spodi je večjidel brez vej, zgoraj pa vejnato in golo kakor ostalo zelišče, ali pa tudi porasteno s kratkimi dlačicami.

Listi so raztreseni po steblu. Spodnji so jajčasti ali suličasti in stojijo na dolgih recljih, višji so suličasti in pritrjeni na kračjih recljih, privrhni so ožji in sedeči. Vsi obsegajo steblo z nožnico, ki prehaja v valjast, žlebast in od strani stisnjen recelj. V prvi polovici so po robu celi, v drugi pa oboroženi z majhnimi, oddaljenimi zobci.

Bledorumeni cveti so majhni in imajo kratko, od ostalega cveta stoječo ali celó malo nazaj zavihano čašico. Njeni lističi se nikoli ne dotikajo reclja, kakor je to pri nekterih zlaticah navada. Venčevi lističi (spodi na desni) so spredi lepo zaokroženi in s podolžnimi črticami okrašeni. Plodovi (na desni nad venčevim lističem) so majhne, jajčaste rožke s kratko konico, ki narejajo oblasto glavico.

Žgoča zlatica je izmed hudo strupenih zelišč in polna ostrega otrova. Kar smo povedali o prvi njenega rodú, velja tudi o njej. Tu naj omenimo samo sledečo dogodbo. Neka žena si je namazala z njo roko, da bi se iznebila mrzlice. Vsled tega se je vnela koža, in nastal je nevaren prisad.

Velika zlatica[uredi]

Velika zlatica je gledé na vnanjo obliko podobna svoji prednici in raste tudi po jednakih prostorih. Ali med tem ko nahajamo prejšnjo skoro povsod, kjer ostanejo tla količkaj vlažna, je velika zlatica bolj redka in raste samo tu pa tam.

V zemlji ima trpežno koreniko, ktera poganja goste šope vlaknatih koreninic in dolge podzemeljske živice z recljatimi suličastimi listi.

Slika 30. Velika zlatica. (Ranúnculus Lingua.)

Steblo je togo, naravnost kvišku stoječe, votlo in 60-100 centimetrov (2-3 čevlje) visoko. Spodi izvirajo iz kolenec nitasta vlakna, ki se zarijejo v tla in koreniko krepko podpirajo. Proti vrhu je podrasteno s kratkimi, pritisnjenimi dlačicami in vejnato, drugje pa golo.

Listi so premenjalni in se ne nagnejo daleč od stebla in vej, temveč molijo na viš. Ozko suličasti so in celorobi ali priostreni z nekolikimi majhnimi zobci. Spodnji stojijo na prav kratkih nožničastih recljih, zgornji pa sedijo neposredno na steblu in ga nekoliko objemajo.

Veliki cveti narejajo rahlo grozdasto razcvetje. Čašica je rumenkasta, dlakava in rada odpade. Venčevi lističi — 5 jih je kakor čašnih — so rumeni in svetli ter lepo razprostrti. Kratkih prašnikov in pestičev je mnogo. Plodovi (spodi na levi) so jajčasti, stisnjeni in se okončujejo v kratek, srpasto ukrivljen kljunček. Združeni so v okroglasto, nekoliko potlačeno, kakor grah debelo glavico.

Velika zlatica cvete malega in velikega srpana ter raste v močvirjih, ob jarkih, ribnikih in jezerih, toda kakor smo že povedali, ne povsod. Strupenejša je od prejšnje, in gledati je treba na to, da je ne pokladaš živini med drugo pičo.

Strupena zlatica[uredi]

Strupena zlatica (Ranúnculus Thora) ima v zemlji šop koželjastih, belih gomoljev, ki so porasteni s tankimi vlakni. Med njimi je kratka, rujavkasta korenika, ktera drži naravnost navzdol ali pa raste nekoliko napošev.

Okroglo steblo je 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko, golo in v vrhu razvejeno na nekaj vejic, ktere nosijo posamične cvete.

Trdni listi so celi in goli. Pritlehni list je recljat, ledvičast in narezan ter se nahaja navadno le na mladih rastlinicah. Stebelna lista sta brez reclja; prvi je narobe-jajčast in spredi nekoliko izrezan, drugi manjši in suličast. Včasi se nahajajo trije, včasi pa samo jeden list na steblu.

Iz rumenih cvetov se razvijejo jajčasti, stisnjeni plodovi, ki so zašiljeni v dolg, ukrivljen kljunček.

Strupena zlatica cvete velikega travna in rožnika ter raste po gorskih gozdih, ki se ponašajo z vapneno zemljo. Sok od te zlatice povzroči neki naglo smrt, ako je prišel v kako rano. To so dobro vedeli stari Galci in o bojnem času mazali z njim orožje, ktero so metali na sovražnika. Morebiti so jim služile v ta namen tudi druge zlatice.

Popačena zlatica[uredi]

Najbrž mešanec (izrodek) od strupene zlatice je popačena zlatica (Ranúnculus hýbridus), prava njena sestričina, ki je pa v rasti močno zaostala. Njeni gomolji so valjasto podaljšani in se okončujejo v tanek repek. Steblo je jedva 8 do 16 centimetrov (3-6 palcev) visoko, spodi temnorujavo in golo ter naravnost na viš štrleče. Zlatorumeni cvet je drobnejši od prejšnjega in je ali samo jeden vrh stebla, ali pa se steblo razhaja na vejice, ki so ozaljšane s cvetom. Čašni lističi so narobe-jajčasti, goli in skoro tako dolgi, kakor okroglasti venčevi. Plodovi so podolgasto-jajčasti in glavičasto združeni.

Pritlehni listi so recljati, ledvičasti, vzadi celorobi, spredi pa zarezano-krpasti. Srednja krpa je jajčasto-podolgasta, topa ali priostrena. Stebelni list je pritrjen na kratkem reclju, ali pa sedi na steblu; podoben je pritlehnim. Ostali listi so neznatni, suličasti.

Popačena zlatica cvete rožnika in malega srpana ter raste prav po gostem po naših vapnenih planinah. Strupena je prav tako kakor prejšnja.

2. z brazdastimi cvetnimi reclji.

Gomoljasta zlatica.[uredi]

Sl. 31. Gomoljasta zlatica. (Ranúnculus bulbósus.)

Poleg lopatice je gomoljasta zlatica ali žabinec prva iz tega velikega rodú, ki krasi spomladi s svojimi rumenimi cveti trate, travnike, pašnike, njivske meje itd. Že potem jo moreš spoznati; ako jo pa izdereš iz zemlje in si ogledaš podzemeljski del (spodi na levi), ne pride ti več iz spomina. Steblo namreč je spodi gomoljasto odebeljeno in poganja navzdol mnogo belkastih, vlaknatih korenin, navzgor pa votla, 15-32 centimetrov (6-12 palcev) visoka stebelca. Ta se razvejijo na rogovile in ležijo včasi tudi po tleh. Zelišče je močno kosmato in vsled tega je videti sivkasto.

Gomolj obdajajo široke nožnice pritlehnih listov, ki so podaljšane v žlebast recelj, na kterem sedi trojnata ali dvakrat-trojnata listna ploskev. Posamezni listki so nacepljeni na 3 nazobčane krpice. Stebelni listi imajo kratke reclje in precej ožje listke, ki včasi kar po nožnici stojijo. V vrhu so listi brez reclja.

Konec vej in vejic nahajamo velike rumene cvete. Čašica je porastena na spodnji strani z dolgimi kocinami; njeni lističi so približno od srede nazaj zavihani in zakrivajo recljev konec. To je najboljši vnanji znak, ki takoj ovadi našo rastlino. Venčevi lističi (spodi na desni) so včasi podolgasti, včasi okroglasti, vselej pa spredi zaokroženi, ob dnu zoženi. Gladke rožke (na levi zgoraj) so oborožene s kratkim kljunčkom.

Gomoljasta zlatica cvete od malega travna do malega srpana. Ne najdeš zlepa prostora, kjer bi se ne naselilo to zelišče. V lastnostih se ujema z mehurno zlatico (gl. sliko 34.), dá, trdi se celó. da je nevarnejša od nje. Kot posebnost moramo omeniti, da so nadzemeljski deli tedaj najmanj škodljivi, ko so se osuli s cvetjem, vlakna pa najbolj ostra, dokler se ne začnejo cveti odpirati. Gomolji so vsak čas strupeni.

Plazeča zlatica.[uredi]

Ta rastlina, kteri tudi uránjščica in uránjica pravijo, je izmed vseh zlatic najnadležnejši njivski plevel. S tem pa ne trdimo, da je drugod ni. Po travnikih in tratah je je navadno vse polno, a vendar se drži najrajši mokrotnih in vlažnih prostorov; suha zemlja ji ne ugaja. Prav lahko jo spoznaš po pritlikah (plazečih razrastkih) ki se trdno držijo zemlje in razhajajo na več stranij. Ako izkoplješ tako zelišče, čuditi se moraš dolgim pritlikam, ki so v tleh kakor pribite.

Slika 32. Plazeča zlatica. (Ranúnculus répens.)

Kratka, rujava korenika je pokrita z mnogimi debelimi vlakni. Iz nje izrastejo leževa ali samo nagnjena, malokdaj naravnost kvišku moleča, 15—40 centimetrov (6—15 palcev) dolga, večjidel nekoliko robata stebla. Tudi omenjene pritlike pridejo iz korenike. Te so okrogle in imajo razmaknjene, na dolgih recljih na viš stoječe liste. Ob koreniki jih obdajajo kakor stebla široke nožnice pritlehnih listov, ki so dolgo recljati kakor sploh vsi spodnji stebelni listi. Listna ploskev je trojnata, njeni posamični listki so nasajeni na precej dolgih receljčkih, na najdaljšem srednji. Listki so dlanasto nacepljeni na tri majhne krpice, ki so krpaste ali le nazobčane. Zgornji stebelni listi nimajo reclja, gledé na obliko so pa prejšnjim podobni, samo da niso tako silno razdeljeni. Najvišji so tridelni z ozkimi, suličastimi in celorobimi krpicami. Zelišče je temnozeleno, pritlike navadno rudečkaste ali rujavkaste. Včasi je čisto golo, včasi pa dlakavo.

Rogovilasto steblo nosi na brazdastih recljih velike, rumene cvete. Čašica je dosti manjša od venca in odstopi od njega. Lečaste rožke (na desni nad venčevim lističem) so oborožene s kratkim kljunčkom.

Uranjščica cvete od velikega travna do jeseni in raste, kakor je bilo že povedano, povsod po mokrotnih in vlažnih krajih. Ker se pričvrstijo tudi pritlike v tleh s koreninami, ki jim izrastejo iz kolenec, zato je ni lahko dobiti iz tal, in tedaj je vsakemu poljedelcu jako zopern plevel.

V lastnostih se ujema z drugimi, manj škodljivimi zlaticami.


Vránki jako podobna je mnogocvetna zlatica (Ranúnculus polyánthemus), ktera pa ima brazdaste cvetne reclje in dlakavo plodišče. Njena korenika je vlaknata, in večjidel naravnost v tla zavrtana.

Ravno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in nosi mnogo vej in vejic, ki se vsujejo o svojem času z mnogobrojnimi zlatorumenimi cveti. Porasteno je z dlakami, ktere stojijo v spodnjih delih od njega, v zgornjih pa ležijo po njem. V obče pa ta znak ni zanesljiv, ker se nahajajo tudi take rastline, ki se odlikujejo ali le po stoječih ali le po ležečih kosmatinicah.

Recljati listi so dlanasto-tridelni; od posameznih klinastih krp je srednja tridelna ali trikrpa, stranski pa dvodelni. Krpice so zarezano-nazobčane, včasi tudi celorobe. Najvišji listi imajo črtaste krpe. Listi so dlakavi kakor steblo.

Da so cvetni reclji brazdasti, nam je že znano; tudi dlakavi so in se okončujejo v cvet, čegar jajčasta čašica se naslanja na venec. Čašni lističi so porasteni s togimi dlačicami. Venčevi so skoro okrogli, spredi neznatno izrobljeni, ob dnu pa klinasti. Lečaste rožke so gladke, gole in podaljšane v kratek kljunček.

Mnogocvetna zlatica cvete velikega travna in rožnika ter raste po gozdnih travnikih in kraj gozdov, kjer živi v družbi s travniško zlatico in z drugimi sorodnicami. Najbolj ji ugajajo hriboviti in gorati kraji.


S prejšnjo prav lahko zameniš lozno zlatico (Ranúnculus nemorósus), ker sta si na prvi pogled zeló podobni. Lozna ima močnejšo dlako, ki od stebla stoji, in srednja krpa pritlehnih listov je zmirom le trikrpa, stranski pa dvokrpi; krpice so nejednako nazobčane. Lečasti plodiči imajo zvit kljunček. Cvete istočasno.

3. Jednoletne zlatice z vlaknato korenino, s sestavljenimi ali pa globoko krpastimi listi in trnastimi, grbastimi ali pa grčastimi plodovi.

Njivska zlatica[uredi]

Njivska zlatica ali grebénec je silen poljski plevel; a ker je njivska zlatica kakor zlatice sploh tudi človeškemu zdravju nevarna, postavili smo jo na to častno mesto. V zemlji ima vlaknate, včasi prav debele korenine, iznad kterih se vzdigne 15-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko, okroglo steblo. Spodi je popolnoma golo, proti vrhu redko dlakavo in v zadnji tretjini navadno zveriženo; tu je tudi vejnato.

Slika 33. Njivska zlatica. (Ranúnculus arvénsis.)

Listi so po mestu različni. Spodnji so jajčasti in spredi nazobčani, ostali pa tridelni ali trojnati. Posamezni listki ali krpe so ali samo globoko nazobčani, ali pa dvo-, tridelni in nazobčani ali krpasti. Krpe in listki so ponajveč klinasti. Vsi imajo nožnico, steblo obsegajočo; najvišji so sedeči, ostali pa recljati. Med pritlehnimi in prvimi stebelnimi listi je precejšnji presledek brez listov. Zelišče je videti nekako bledo, in tudi drobni cveti so nekako pobledeli. Ploščnate rožke (na desni spodi in po vejicah) se okončujejo v kratek kljunček in so posute z majhnimi, šiljastimi bodicami.

Njivske zlatice ni lahko izgrešiti, ker se takoj ovadi po svoji, od žitnih bilij dosti bledejši barvi. Ako bi to ne zadoščalo, pridejo ti na pomoč majhni, žvepleno-rumeni cveti in končno tudi plodovi, ktere moreš že v cvetu spoznati. Po čašici visijo dolge kosmatinice. Ta zlatica cvete tedaj, ko jame rž napravljati klasje, t. j. od velikega travna do malega srpana, ko se začne kmet ozirati po ženjicah. Najljubša so ji razna žita, pa tudi med drugo poljščino ni ravno redka. Ker nima korenike, gre rada iz zemlje. V svojih lastnostih se približuje drugim, manj ostrim sorodnicam.


Po grobljah in drugih pustih prostorih raste na južnem Kranjskem in Goriškem kljunasta zlatica (Ranúnculus muricátus). Iz vlaknate korenine izraste več vejnatih, dlakavih stebel, ki so 5-26 centimetrov (2-10 palcev) dolga in se polagoma vzdigajo od tal. Včasi so srhka, a ne bodeča, kakor bi bilo morebiti soditi po imenu; bodeči so le plodovi.

Spodnji listi so recljati, ledvičasti ali okrogli, celi ali trikrpi in narezani; najvišji so sedeči, narobe-jajčasti in trizobi ali trikrpi, srednji pa se približujejo zdaj tem, zdaj onim.

Bledorumeni cveti imajo suličaste, priostrene in kocinaste čašne lističe, ki so odmaknjeni od ostalega cveta, in nekoliko daljše, narobe-jajčaste venčeve lističe. Stisnjene rožke so narobe-jajčaste, po straneh pikčaste in oborožene s kratkimi, skrivljenimi bodljikami in grbicami ter podaljšane v oster, kljukast kljunček.

Kljunasta zlatica cvete velikega travna in rožnika.

Mehurna zlatica.[uredi]

Mehurna zlatica, slanóvrat ali opíh je jednoletno zelišče, ki je v tleh pritrjeno z mnogoštevilnimi belkastimi koreninicami. Iz njih izvira debelo, toda votlo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, kvišku moleče in zeló vejnato steblo. Golo je ali malo da ne golo in ima tu pa tam kak podolžen rob. Veje se začnejo včasi že pri tleh, včasi pa še le proti vrhu.

Slika 34. Mehurna zlatica. (Ranúnculus scelerátus.)

Listi so raztreseni, v obrisu okroglasti ali ledvičasti in se ravnajo v velikosti po steblu. Nekoliko sočnati so, navadno popolnoma goli in svetli. Spodnji so na dolgih recljih in nacepljeni ali razdeljeni na 3 krpe; srednja krpa je nacepljena na 3, stranski na 2 krpici; pri majhnih rastlinah so pa krpe tudi globoko narezane. Višji stojijo na kračjih recljih in so tudi nacepljeni na 3 krpe, toda te so dolge in celorobe. Včasi pa zadnji niso nikakor deljeni, temveč celi.

Drobnih, bledorumenih cvetov je prav mnogo. Čašica ima pet rumenih, navzdol zavihanih, jajčastih lističev, ki so porasteni z mehkimi dlačicami in skoro tako dolgi, kakor podolgasti venčevi lističi. Ti imajo ob dnu za med plitvo globelico, ktere ne pokriva nobena luskica. Prašnikov in pestičev je zeló mnogo. Zadnji se razvijejo v majhne, podolgaste rožke (spodi na levi), ki so združene v precej dolg valjar.

Mehurna zlatica cvete od rožnika do jeseni in raste kraj močvirij, ob jarkih in mlakužah. Ona nadkriljuje v strupenosti menda vse sorodnice. Med njenimi deli so korenine najmanj nevarne in, ko se je osulo zelišče s cvetjem, popolnoma neškodljive. Steblo je tem nevarnejše, čim bliže je cvetom, in čim mlajša je rastlina. Žvečiš li liste, jame te žgati po ustih, in sline se ti prav obilno cedijo. Ako to večkrat ponoviš, vname in razpoka se ti jezik in postane neobčutljiv. Dlesno te boli, in ako ga stisneš, začne krvaveti. Dasiravno so vsi deli ostri, vendar se v tem pogledu najbolj odlikujejo cveti, dokler še niso popolnoma razviti. Ako si privežeš cvet ali list na kožo, prične te srbeti, in izpahne se ti mehur. Sopara, ki se vzdiga iz posode, v kteri tolčeš zelišče, je tako ostra, da te sili na kihanje in pripravi do solz. Ako pride mehurna zlatica v želodec, žge te po požiralniku in trebuhu, napade te omedlevica, tvojih očij in udov se polasti krčevito gibanje, mrzli poti ti pokrivajo kožo, in nastopiti more celó smrt vsled prisada, ki se je razširil po vnetih prebavilih.

Naj sporočimo dragim čitateljem znane dogodke, o kterih ni dvoma, da so se pripetili z mehurno zlatico.

I. Neka gospodinja si je privezala presnih listov okoli zapestja. Vsled tega je nastal prisad, ki je kožo in meso tako izglodal, da so se videle kite. Neki mož si jih je pa privezal na glavo, kar mu je prizadelo razne bolečine in neznosno žejo.

II. Nekje je pripravila hišna gospodinja mehurno zlatico kot prikuho. Več oseb je použilo to strupeno jed; jedna je umrla, ostale so bolehale na želodcu.

III. Neki voznik se je hotel iznebiti mrzlice in si v ta namen obvezal palec z mehurno zlatico. Črez nekoliko ur se je naredil na roki strašen mehur, napadala je moža silna mrzlica in jel jo je blesti. Na roki se mu je prisadilo, in le komaj so mu jo oteli.

IV. Neki zdravnik je napravil s to rastlino sledeče poskuse. Použil je dobro zmet cvet. Hitro so se oglasile grozne bolečine in krči v želodcu. Dve kaplji izžetega soka sta imeli jednake nasledke in poleg njih še povzročili žgoče bolečine po požiralniku. Žvečil je tudi najbolj sočnate liste; njegova usta so se napolnila s slinami, jezik se mu je vnel in spredi razpokal; okus mu je nehal služiti, in po zobeh ga je trgalo; dlesno je postalo zeló rudeče in začelo krvaveti pri najrahlejšem dotiku.

Znano je tudi, da so poginile cele črede, ki so se pasle spomladi po pašnikih, kjer je rastlo mnogo mehurne zlatice. Od začetka namreč pomuli živina vse zelenje, kolikor ga je pribodlo iz zemlje, in ne dela nobenega razločka. Ne goni torej zgodaj spomladi zelišča. živine na take prostore, koder navadno rastejo strupena zelišča.

Drobnocvetna zlatica[uredi]

Drobnocvetna zlatica je majhno jednoletno zelišče z vlaknato korenino, na kteri je pritrjenih navadno več dlakavih, včasi skoro golih, včasi pa prav kosmatih stebel. Malokdaj štrlijo na viš, večinoma so nekako mlahava in po tleh ležeča. S konci se vzdigujejo nekoliko od zemlje in postanejo le 6-30 centimetrov (2-12 palcev) dolga.

Sl. 35. Drobnocvetna zlatica. (Ranúnculus parviflórus.)

Listi so premenjalni in recljati. Pritlehni so srčasto-ledvičasti in narezani, stebelni do cvetov srčasti in nacepljeni na 3-5 krp; srednja krpa je klinasta, stranske pa nepravilno čveterokotne in krpasto-nazobčane kakor srednja. Sploh moramo omeniti, da so listi včasi globoko nacepljeni. Najvišji stojijo na prav neznatnih recljih; trojnati ali celi so, srčasto-podolgasti in celorobi.

Cvetni reclji izvirajo iz listnih pazušic. Čašni lističi so podolgasti, kocinasti in navzdol zavihani, venčevi pa narobe-jajčasti in le nekoliko daljši od njih. Plodovi (spodi na desni) so lečasti, na obeh straneh grčasti ali pa trnasti in okoli in okoli zvezani z gladkim, ostrim robom. Ta rob je podaljšan v kratek, ukrivljen kljunček.

Drobnocvetna zlatica cvete od velikega travna do malega srpana in raste mestoma na obdelani in neobdelani zemlji. V svojih lastnostih je jednaka drugim, manj nevarnim sorodnicam.

Kocinasta zlatica[uredi]

Slika 36. Kocinasta zlatica. (Ranúnculus Philonótis.)

Kocinasta zlatica je po svoji zunanji obliki najbolj podobna gomoljasti, vendar jo lahko ločiš od nje, ako jo dobro pogledaš. Če jo izdereš iz zemlje, ne najdeš ne korenike, ne gomoljasto odebeljenega stebla, ampak mnogo močnih korenin, ktere jo držijo v tleh. Votlo steblo je robato in porasteno s trdnimi kocinicami. Proti vrhu se razhaja na mnogobrojne veje in vejice; visoko je kakih l0—30 centimetrov (4-12 palcev) in okrašeno z mnogimi drobnimi, bledorumenimi cveti.

Cvetna čašica je sicer zavihana navzdol, vendar ne pokrivajo njeni lističi reclja, ampak ga samo zakrivajo. Zunaj so kocinasti in večjidel počrtani s tremi črnimi progami, ktere se spredi stikajo. Srednja proga je najdaljša in najstanovitnejša, stranskih pa včasi ni ali sta zaznamovani samo z nekoliko pičicami. Včasi pa vsega tega ni, in ozirati se je treba po plodovih, ki so vsekako zanesljivejši. Posamezne rožke (spodi na desni) so lečaste in po straneh pokrite z jedno ali dvema vrstama malih rtastih (špičastih) grčic. Kljunček je raven in kratek.

Pritlehni listi so na dolgih, srednji na kračjih recljih, zgornji pa sedijo in objemajo kakor ostali steblo z nožnico. Ploskev je trojnata, listki dlanasto nacepljeni in nazobčani. Privrhni listi so tridelni in jako ozki.

Kocinasta zlatica cvete od velikega travna do malega srpana in raste posebno rada na vlažni zemlji, kjer je je včasi med ozimino in deteljo vse polno. V svojih lastnostih se strinja s kosmato zlatico.

B. Zlatice z belim cvetjem:

1. v vodi.

Plavajoča zlatica.[uredi]

Slika 37. Plavajoča zlatica. (Ranúnculus flúitans.)

Po naših vodah, zlasti po leno in počasi tekočih, kakor tudi po mrtvicah je po letu dostikrat vse polno raznovrstnega rastja, ktero se vzdiguje iz tal ali pa plava po vodi. Posebno na zadnji način nastane gosta zelena odeja, iznad ktere gledajo bele cvetke zvedavo na sinje nebo. To so povodne zlatice, s kterimi se moramo tudi seznaniti, ker so človeškemu zdravju škodljive. Na prvo mesto smo postavili plavajočo zlatico, ker je prav navadna in po nekterih potokih in rekah zeló razširjena. Njeno steblo je 3-6 metrov (9-18 čevljev) dolgo, krhko, okroglo in vejnato. Ker je ob jednem tudi tanko, tedaj je več kot naravno, da se ne more kvišku držati.

Premenjalni, na nožnici sedeči in rogovilasto razdeljeni listi so v vodi lepo razprostrti; ako pa vzameš zelišče iz vode, obesijo se njihovi listki in napravijo nekak čopič. Iz listnih pazušic izrastejo nitaste koreninice.

Beli venčevi lističi so ob dnu rumeni, mnogobrojni prašniki pa kračji kakor plodnice.

Plavajoča zlatica cvete od velikega travna do jeseni. Njena zamotana stebla so varno zavetje mladim ribicam, in tudi ribje ikre so med njimi dobro skranjene.


Slika 38. Povodna zlatica. (Ranúnculus aquátilis.)

Izmed ostalih belih in v vodi rastočih zlatic bodi posebej omenjena še povodna zlatica, ki se nahaja pogosto po naših stoječih in počasi tekočih vodah. Posebno po travniških jarkih je je mestoma vse polno, in lepo je videti bele cvete, ki se vzdigajo nad tekočino. Njeno tanko in trdno steblo je 45—100 centimetrov (1½-3 čevlje) dolgo in po koreniki v tleh pričvrščeno. Razvejeno je rogovilasto, povsod jednako debelo in votlo. V spodnjih delih izrastejo iz njega bele nitaste koreninice.

Listi so raztreseni in v vodi skoro oblasto razprostrti, kar prihaja odtod, ker se na kratki nožnici sedeči list razdeli najprej na 3 rogovile, na kterih se ta delitev večkrat ponavlja. Posamezne krpice so nitaste, in ker molijo na vse strani, narejajo oblo, ki se ti pokaže v vsej svoji mičnosti, ako jo opazuješ v mirni vodi. Plavajoči listi so ledvičasti ali krpasti in se sploh zeló izpreminjajo; včasi jih rastlina tudi nima.

Rumeni prašniki belih, kolesasto razprostrtih cvetov so daljši kakor plodnice.

Povodna zlatica cvete od velikega travna do jeseni.


Prav podobna ji je razprostrta zlatica (Ranúnculus divaricátus). Njeni listki napravljajo okrogle plošče in ostanejo trdni in togi, če zelišče tudi iz vode potegneš.

2. na suhem po planinah.

Planinska zlatica[uredi]

(Ranúnculus alpéstris) je po naših vapnenih planinah prav navadna rastlina. Najbolj ji ugajajo groblje blizu snega, koder se naseli po vlažnih prostorih. Navadno jih je mnogo v družbi, mestoma pa stoji ktera tudi osamljena. V zemlji je pritrjena s kratko, rujavkasto koreniko, ki je večjidel glavata in z dolgimi, belkastimi vlakni porastena.

Steblo je golo, komaj 5-13 centimetrov (2-5 palcev) visoko, nekoliko stisnjeno in brezvejnato; konec njega stoji zal, precej obširen cvet.

Pritlehnih listov je mnogo; nacepljeni so na tri krpe, svetli in stojijo na dolgih recljih. Krpe so klinaste, spodi topo krpaste in gole; stranski krpici sta zopet nacepljeni. Recelj ima ob dnu nožnico. Stebelni listi so prav neznatni, črtasto-suličasti, sedeči na nožnici, s ktero obsegajo steblo.

Čašica je gola, rumenkasto-zelena in zavihana; njeni lističi so suličasti in topi. Beli venčevi lističi so narobe-srčasti, včasi krpasti. Prašnikov in pestičev je mnogo. Plod je podaljšan v kljukast kljunček.

Planinska zlatica cvete od rožnika do velikega srpana.


V njeni družbi se pogosto nahaja podobna ji Travenfelnerjeva zlatica (Ranúnculus Traunféllneri), ki ima srčasto-ledvičaste in krpasto-tridelne pritlehne liste. Srednja krpa je nacepljena na tri, stranski na dve suličasti krpici; vse so zopet nacepljene na manjše krpice in stojijo druga od druge. Na steblu stoji črtast, celorob listek. Kljunček je daljši od ploda.


Tudi Segverjeva zlatica (Ranúnculus Ségueri), ki raste s prejšnjima po visokih gorah, njima je zeló podobna. Njeni pritlehni listi so dlanasti, 3-5 delni, v obrisu srčasto-okrogli, in njihove krpe so nepravilno pernasto-delne s suličastimi krpicami.

Obe cveteta ob jednem s planinsko zlatico. Po lastnostih se ujemajo vse tri z drugimi, manj škodljivimi zlaticami.

Dlanastolistna zlatica[uredi]

Sl. 39. Dlanastolistna zlatica. (Ranúnculus aconitifólius.)

Dlanastolistna zlatica ima kratko, prisekano koreniko. Na njej visi mnogo debelih in dolgih belkastih vlaken, ki držijo zelišče trdno v zemlji.

Na koreniki stoji okroglo, 60 do 130 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, spodi brezvejnato, v vrhu pa rogovilasto razvejeno steblo. Golo je in votlo, blizu tal rudečkasto, drugje pa zeleno.

Veliki listi so goli, zgoraj temnozeleni, spodi nekoliko bledejši in svetli. Oblike so vsi jednake, ali med tem ko so pritlehni in spodnji stebelni listi recljati, sedijo višji na kratkih nožnicah ali tudi brez njih po steblu. Reclji imajo rudečkasto, malo dlakavo nožnico, so popolnoma okrogli in nosijo dlanasto razdeljeno listno ploskev s širokimi, suličastimi in krpastimi krpami. Število krp je različno, toda na tisti rastlini zmirom jednako in pojema navzgor. Krpe so nejednako napiljene in priostrene. Po njih tečejo debele, mrežasto razpeljane žilice. Privrhni listi so zeló neznatni.

Beli cveti stojijo na precej dolgih recljib. Njihova čašica je rudečkasta in odpade, ko se odpre cvet. Veličevi lističi so snežnobeli in spredi izrobljeni ali srčasti; pet jih je, kakor čašnih. Rumenkastih prašnikov in zelenih plodnic je mnogo. Plodovi (spodi na desni) so jajčasti, z žilicami premreženi in goli. Ni jih mnogo iz jednega cveta, pa precej debeli so.


Dlanastolistna zlatica cvete od velikega travna do velikega srpana in raste po gorskih gozdih, po planinskih pašnikih in ob potokih, ki deró s planin. Z vodo je prišla mestoma v nižave, kjer krasi gorska zatišja. V svojih lastnostih se strinja z strupeno zlatico.

Pogáčica[uredi]

Pogačica ali škatla je prav zala, zlaticam podobna rastlina višjih gora in planin, kjer ji najbolj ugajajo pašniki in drugi travnati prostori. V zemlji ima močno, črno koreniko, ki večjidel naravnost v tla tišči; ondi pa, kjer ima kamenito podlago, rije napošev dalje. Porastena je z mnogimi črnikastimi koreninicami, ki jo malo da ne popolnoma pokrivajo. Zgoraj je zaodeta z listnimi ostanki in podaljšana v steblo.

Steblo je navadno brezvejnato, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, golo in votlo ter se okončuje v velik rumen cvet.

Slika 40. Pogačica. (Tróllius europaeus.)

Listi so vsi jednaki; zgoraj temnozeleni, spodi pa sinji in dlanasto razdeljeni na 3-5 trikrpih ali na 3 krpe nacepljenih listkov. Krpe so redkokdaj celorobe, navadno so globoko narezane in nazobčane. Pritlehni listi stojijo na dolgih, skoro okroglih in spodi v nožnico razširjenih recljih; stebelni imajo kračjo nožnico in žlebast recelj. Čim više so pritrjeni, teni neznatnejši je recelj, tako da sedijo naposled neposredno na nožnici in najvišji celó na steblu.

Veliki, svetli, rumeni cvet je skoro obličast in ima 10—15 obširnih, izbočenih čašnih lističev, kteri zakrivajo notranje dele. Venčevih lističev je 5-20; podolgasti so, v primeri s čašnimi neznatni in imajo blizu dna plitvo globelico, v kteri se nabira med (spodi na desni). Obojni prav radi odpadejo. Mnogobrojni rumeni prašniki so nasajeni pod plodnicami, kterih je tudi precejšnje število (spodi na levi). Plodnice se razvijejo v mešičke (zgoraj na levi).

Pogačica cvete od velikega travna do malega srpana. Zavoljo lepega cvetja jo imajo marsikje na vrtih. Strupena je neki samo korenika, ki se pa včasi zamenja s koreniko od črnega teloha.

Habúlica[uredi]

Habulica ali divji teloh je strupena rastlina gorskih gozdov in višjih predgorij. V tleh ima temnorujavo, glavato in zveriženo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko. Znotraj je rumenkasta in kaže na prerezu zvezdaste kroge zaokroženih vlaken. Posušena je črna in potem telohovi precej podobna ter se včasi tudi namesto nje uporablja.

Slika 41. Habulica. (Actaea spicáta.)

Steblo je golo in gladko, včasi nekoliko robato in 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko. Spodi ima majhne luske, proti vrhu se pa navadno nekoliko razveji. Zelišče nosi pritlehne in stebelne liste; zadnji so pritrjeni na kolencih in pritlehnim skoro do pičice jednaki. Sploh jih ni mnogo; na steblu 2-3. Vsi so veliki in včasi celó 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in skoro ravno toliko široki. Večjidel so večkrat-trojnati, njihove krpe priostrene in globoko, pa nejednako nazobčane in spodi dlakave. Po steblu so listi raztreseni in se odlikujejo po žlebastih recljih. Privrhni listi so tridelni s srčastim dnom.

Konec stebla je razcvetje, ktero napravlja rahel grozd z 10-15 neznatnimi cveti. Čašica je zelenkasto-bela, venčevi lističi in mnogobrojni prašniki pa beli. Iz plodnice se razvijejo podolgaste, črne, mnogosemne jagode (spodi na desni).

Habúlica cvete velikega travna in rožnika in raste najrajši po senčnatih prostorih. Listi so tako ostri, da povzročijo na koži mehurčke. Najbolj strupene so jagode. Večkrat se je opazovalo, da so se otrovali z njimi ljudje in ptice. Tudi korenika je nevarna; od začetka je grenkega, potem žgočega okusa.

Potonika[uredi]

Slika 42. Potonika. (Paeónia officinális.)

Potonika, patonija ali krsnik je skoro v vsakem vrtu navadna, krasna rastlina, ktero ljudje povsod cenijo zavoljo velikih temnorudečih, večkrat tudi pisanih cvetov. Po vrtih nahajamo večjidel le pisane potonike. kterim so se prašniki izpremenili v venčeve lističe; v prvotni njeni domovini pa — po gorjanskih gozdih južne Evrope — cvet ni pitan, kakor nam to kaže a) naše slike.

V zemlji ima potonika kratko, toda jako obširno in močno koreniko, ki je porastena z mnogimi, vlaknatimi koreninami; te so navadno gomoljasto odebeljene d). Ako jo vdereš, zdi se ti, da visijo podolgasti krompirji na njej.

Na koreniki stoji jedno ali več trdnih, debelih in golih stebel, ktera so zmirom nekoliko zverižena in 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka.

Zeló veliki listi so recljati, dva-, trikrat-trojnati; njihovi listki suličasti in celorobi ali valoviti. Srednji listek je razdeljen na tri krpe.

Vrh stebel stojijo posamezni, široki cveti, ki imajo nekaj nejednakih čašnih lističev, pokrivajočih obli popek od začetka popolnoma. Cvetni venec samorastle (divje) potonike ima navadno pet, vrtne pa mnogo lističev. Prav dobro se dá včasi opazovati, kako prehajajo prašniki v cvetne lističe; čim bliže središča so namreč nameščeni, tem bolj kažejo svojo prvotno obliko. Sredi cveta so 2-3 plodnice, ki se spodi tiščijo, zgoraj pa stojijo druga od druge in se v zavito brazdo okončujejo b). Plodovi so mešički c), v kterih je mnogo rujavega semena.

Potonika cvete velikega travna in rožnika; njeni podzemeljski deli so omotno-strupeni.

Jesenski zajčji mak.[uredi]

Zajčji maki so drug drugemu tako podobni, da nekteri prirodopisci ne priznavajo več vrst kakor jedno. In res, težko je najti dobrih razločkov, ki pri zelišču niti stalni niso, in tako pride, da vrsta druga v drugo prehaja. Nam dela to malo skrbi; glavna naloga nam je, da ločimo strupene rastline od nestrupenih. Zajčji maki pa so vsi strupeni in se nahajajo tudi skoro vsi na jednakih prostorih.

Sl. 43. Jesenski zajčji mak. (Adónis autumnális.)

Jesenski zajčji mak stoji na kratki, koželjasti korenini in ima kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo, nekoliko brazdasto, golo pa zeló vejnato steblo.

Listi so precej veliki, premenjema po steblu in vejah sedeči, pérnati z ozkimi, črtastimi in prav majhnimi krpicami.

Konec stebla in vej stojijo na primernih recljih posamezni cveti s peterolistno, golo, svetlo čašico, ki je daljša od srčastih venčevih lističev. Ti so spredi topi, prav drobno nazobčani, kakor krožnik vglobljeni, svetli in navadno krvavorudeči. Prašnikov je mnogo, vsi stojijo okoli mnogobrojnih plodnic, ki se izpremenijo v jajčaste rožke z ravnim, črnim kljunčkom.

Jesenski zajčji mak cvete od rožnika do jeseni in raste pri nas po vrtih, pa tudi med žitom po njivah.


Bolj pogosto nahajamo med žitom, zlasti na vapneni in lapornati zemlji poletni zajčji mak (Adónis aestivális), ki je mestoma prav nadležen plevel. Njegovo jednoletno steblo je 20-40 centimetrov (8-15 palcev) visoko in nosi trikrat-pérnate, premenjalne liste. Čašni lističi so goli in se naslanjajo na razprostrte venčeve lističe. Rožke imajo raven kljunček z dvema zobcema. Cvet se v barvi in obširnosti zeló izpreminja; včasi je rumen kot žveplo, včasi temnorudeč in drugje nekako rumenkasto-rudeč. Prav tako nestanovitna je tudi njegova velikost; nekteri so trikrat obširnejši od drugih.

Poletni zajčji mak cvete rožnika in malega srpana. Od obeh strupena je korenina, ki povzročuje bljuvanje in silno drisko.

Rumeni solj[uredi]

Rumeni solj ali talín ima koželjasto koreniko, ki je porastena z mnogimi vlakni in nekako plazeča. Zunaj je črnikasta, znotraj pa rumena In poganja 60-100 centimetrov (2-3 čevlje) visoka, robata, gola in brezvejnata stebla. Vejice se nahajajo samo v vrhu, kjer napravljajo látasto razcvetje.

Slika 44. Rumeni solj. (Thalíctrum flavum.)

Goli listi so po steblu premenjema postavljeni; spodnji so recljati in veliki, ostali pa sedeči in čim bliže vrha, tem manjši. Vsi so pritrjeni na robatih nožnicah, na kterih ali neposredno ali pa z recljem sedijo. Nožnica je na obeh straneh nekoliko razširjena in nazobčana. Listi so večkrat pernati, njihovi listki sedeči, jajčasto-klinasti ali klinasti in celi ali trojno- do sedmerno-krpasti. Krpe so suličaste, tope, včasi priostrene, na zgornjih listih črtaste.

Kvišku moleči lat je grozdast. Čašica drobnih cvetov je belkasta, mnogoštevilni prašniki rumeni, precej dolgi in navzgor obrnjeni (spodi na levi). Plodovi so obličasti in toporobi.

Talín cvete rožnika in malega srpana in raste po vlažnih travnikih in ob travniških jarkih.

Strupena je korenika, ki ima nekaj rumenega, ostrega soka.

Navadni srobot[uredi]

Navadni srobot, tudi vezêla, léza, bulída in trtorína imenovan, je oni oni grm naše domovine, ki je jeseni in po zimi posut z repatimi plodovi, kakor bi nosil siva omela. Na trdni korenini se vzdigajo okrogla, brazdasta, močnim vrvém podobna, 10-12 metrov (30-36 čevljev) dolga stebla s sivkasto-rujavim lubom in z jako trdnim, votlim lesom. Ker dorastejo malokdaj nad palec debela, morala bi ostati na tleh, da jim ni odkazal stvarnik druge pomoči. Listni reclji namreč se ovijejo, kakor hitro pridejo v dotiko s kako drevesno vejo, okoli nje in držijo rastlino na viš. Tako je mogoče, da se spenja ta grm v vrhove skoro najvišjih dreves. Da to ni na korist našemu drevju, vé vsakdo, ki se ozira po lesovju.

Sl. 45. Navadni srobot. (Clématis Vitálba.)

Nasprotni listi so pernati b), njihovi listki srčasti, priostreni, celorobi ali tu pa tam debelo napiljeni in včasi celó krpasti. Reclji so porasteni s kratkimi in mehkimi dlačicami, takšna so tudi mlajša stebla, ostala rastlina pa je malo da ne gola. Listkov je pet; njihovi receljčki kakor tudi vkupni recelj se oprijemljejo sosednih rastlin in pomagajo srobotu na visokost.

Lepi, beli cveti izrastejo v nepravih kobulih konec vej in iz listnih pazušic a). Posamezni cvet ima dlakavo čašico, mnogo prašnikov in pestičev, iz kterih se razvijejo repate rožke c), ktere sedijo kakor poprej cvetje po grmovju. Spomladi se zadeva veter ob nje, izlušči jih in raznese ter tako skrbi, da se razmnožuje rastlina.

Navadni srobot cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja pogostem ob potih, mejah, kraj gozdov itd.

Vsi njegovi deli, zlasti pa listi so ostro-žgoči in povzročijo v želodcu vnetico notranje sluznice in včasi tudi smrt.


Prav podoben mu je pereči srobot ali rudeča srebotka (Clématis Flámmula), ki raste le malokje po pustih, kamenitih krajih. Njegovi listi so dvakrat-pérnati; vendar se nahajajo rastline te vrste, ki imajo vsaj proti vrhu le enkrat zarezane liste. Listki so jajčasti, podolgasti ali črtasti, celorobi in celi ali pa dvo-, trikrpi.

Beli cveti se odlikujejo po podolgastih in topih čašnih lističih, ki so sicer popolnoma goli, spodi po robu pa kosmati. Venca ni, pač pa mnogo prašnikov in navadno 8 plodnic, ki se razvijejo v okrogle plodove.

Pereči srobot cvete rožnika in malega srpana. Strupen je ravno tako kakor prejšnji, in njegovo presno listje je služilo v prejšnjih Časih kot priščilo.

Togi srobot[uredi]

Togi srobot (Clématis recta) je v obče sorodnicama precej podoben, razločuje se pa najbolj po tem, da njegovi nadzemeljski deli vsako leto odmrjejo in samo korenika ostane v zemlji. Ona je lesnata, črnorujava in glavata ter poganja spomladi 1-2 metra (3-6 čevljev) visoka, okrogla stebla, ki so kakor vsa rastlina popolnoma gola, zelena ali rudečkasta in včasi celó temnorudeča. Votla so in krhka tako, da se vsakokrat prelomijo, ako se le malo preganejo. Spodi so brez vej, proti vrhu pa vejnata. Veje so nasprotne in štrlijo navzgor; sploh se drži rastlina na viš.

Nasprotni, zeló veliki listi so pernati in molijo naravnost od stebla. Listki so srčasto-jajčasti ali jajčasti, celorobi in priostreni. Vkupni reclji se ne ovijajo okoli drugih rastlin, pač pa včasi receljčki posameznih listkov. Spodnji listi ostanejo večkrat jednoviti in listkom podobni.

Steblo nosi v vrhu in konec vej velika latasta razcvetja, ki so najbolj podobna nepravim kobulom in večkrat razvejena na tri rogovile. Lepi, beli cveti imajo 4-5 listno čašico; njeni lističi so po robu nekoliko dlakavi, podolgasti, spredi topi, ob dnu pa zoženi in zvezdasto razprostrti. Prašnikov je mnogo, in tudi pestičev je več. Iz njih se razvijejo repati, rujavkasta plodovi.

Togi srobot cvete rožnika in malega srpana in raste po nerodovitnih, kamenitih gričih, ob vodah med grmovjem in kraj gozdov.

V svojih lastnostih se strinja s prejšnjima.

Srobotina.[uredi]

Srobotom prav podobna srobotina se nahaja pogosto po naših višjih gorah in planinah. Rastlina je trpežna in ima kaka 2 metra (6 čevljev) dolgo, robato steblo, ktero se vzpenja po sosednem rastju, raz kterega visijo njene veje.

Veliki, nasprotni listi so dvakrat-trojnati in stojijo na dolgih, okroglih in plitvo žlebastih recljih. Njihovi listki so jajčasto-suličasti, priostreni, večjidel krpasti in napiljeni. Zgoraj so goli in temni, spodi pa dlakavi in svetli.

Slika 46. Srobotina. (Atragéne alpína.)

Veliki, kimasti cveti stojijo na dolgih, iz listnih pazušic izvirajočih recljih. Čašica jima štiri suličaste, po robu kocinaste, v križ postavljene lističe. Barve so navadno vijoličaste, včasi modre, rožnorudeče in celó bele. Lopatičastih venčevih lističev je mnogo; rumenkasti so in najmanj za polovico kračji od čašnih, kteri so od začetka zvonasto nagnjeni, pozneje pa razprostrti. Prašnikov in pestičev je mnogo. Plodovi (spodi na desni) so dolgorepati in po repku belkasto kocinasti.

Srobotina cvete rožnika in malega srpana in raste najrajši na vapneni zemlji. V svojih lastnostih je jednaka srobotom.

Navadni konj[uredi]

Slika 47. Navadni konj. (Aquilégia vulgáris.)

Navadni konj ali órlica je prav zala rastlina hribovitih krajev, kjer raste prav po gostem po travnikih, kraj gozdov in po drugih jednakih prostorih. Mestoma jo nahajamo tudi po dolinah, ali tu je redka. Iz daljine je najbolj podobna kaki zvončici — vsaj po cvetu. V zemlji ima prav močno, šopasto koreniko, ki poganja debela, okrogla, nekoliko robata, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka stebla. Porastena so s kratkimi dlakami in nosijo dolge, kvišku obrnjene veje, ktere se kakor vrh okončujejo v nekoliko obširnih, kimastih cvetov.

Cvet je jako velik in prav po svoje stvarjen. Čašica in venec sta jednake barve; navadno sta vijoličasta, včasi pa modra, rudeča in celó bela. Čašnih lističev je pet; jajčasto-suličasti so, spodi proti dnu v žlebič ukrivljeni in zoženi v kratko žebico. Vsi stojijo po koncu, malo navzven. Med njimi je ravno toliko lijastih, navzdol v ostrogo podaljšanih in navznotraj ukrivljenih venčevih lističev (spodi na levi). Navzgor odprti lij sega približno do čašne polovice. Lijevi robovi se stikajo in ne puščajo prostora med seboj. Sredi cveta je mnogo rumenih prašnikov in med njimi pet plodnic, iz kterih se razvijejo mešički.

Pritlehni listi obsegajo steblo z nožnico, stojijo na dolgih recljih in so dvakrat-trojnati. Posamezni listki imajo dolge receljčke; zgoraj so temnozeleni, spodi sinji, malo dlakavi in nacepljeni na tri krpice, ki so zopet globoko krpaste in zaokrožene. Ploskev višjih listov sedi na nožnici in je razdeljena na tri krpe, ki so ali celorobe ali pa plitvo krpaste. Krovni listi so navadno celi ali suličasti.

Navadni konj, kteremu tudi órlica pravijo, cvete velikega travna in rožnika. Njegova korenika je jako grenka in rastlina sploh omotna. Seme in cvetje je strupeno, ker je zapisano, da je umrl otrok od njega. Zelišče je sumljivo, in zavoljo tega priporočamo, da se ga naj vsakdo ogiblje. Konj ugaja ljudem zaradi posebnih cvetov, in zato ga nahajamo pogostem po vrtih, kjer je večjidel pitan.

Poljski ostrožnik[uredi]

Poljski ostrožnik, Elijev voz ali motíkica je znan njivski plevel, ali zavoljo njegovih lastnostij ga moramo čitatelju predočiti v tem poglavju. V zemlji ima dolgo, precej debelo, koželjasto korenino, ki požene 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko, vejnato steblo. Zelišče je porasteno s kratkimi, ležečimi dlačicami. Listi, kteri stojijo raztreseni po steblu in vejah, razdeljeni so na dolge, ozke krpice; spodnji so recljati, zgornji sedeči.

Temnovijoličasti, včasi beli cveti se nahajajo konec vej. Za majhno rastlino so skoro preveliki in nepravilni a). Čašnih je pet; jeden izmed njih je preobražen in podaljšan v bledo ostrogo, ostali so si jednaki. Venec ima samo jeden list; spredi je stisnjen in varuje med svojimi krpami mnogoštevilne rumene prašnike, vzadi pa je podaljšan v ostrogo, ki je vtaknjena v ono čašnega lističa. Tako je mogoče, da je na prvi pogled skoro ne opazimo. Venčev listič se tudi po barvi razločuje; zmirom je rudečkasto-vijoličast, tedaj jasnejši od čašnih. Med prašniki je skrita plodnica, ki se razvije pozneje v mešiček b).

Poljski ostrožnik je jednoleten in cvete od rožnika do jeseni. Vsi njegovi deli so ostri, seme pa naravnost strupeno. Ako pride v želodec, povzroči silno drisko in bljuvanje. Že od nekdaj služi ta rastlina ljudem, da odpravljajo z njo mrčesjo zalego z glave. V ta namen služi tekočina, ki jo dobivamo, ako seme, v žganju namočeno, postavimo v steklenici nekoliko časa na solnce.

Omenili smo, da je motikica nadležen njivski plevel, kterega je povsod več kakor potrebno. Pridna roka tu največ opravi; pa tudi seme bodi čisto. Med zrnjem ni varno puščati ostrožnikovega semena.


Slika 48. Poljski ostrožnik. (Delphínium Consólida.)

Poljskemu zeló podoben je vrtni ostrožnik (Delphínium Ajácis), samo da je za polovico višji in v vseh svojih delih močnejši. Njegovo steblo je okroglo, trdno in ravno kakor sveča ter vejnato ali brez vej. Grozdi so dolgi in imajo mnogo cvetov; ostroga je s čašnimi lističi jednake dolgosti. Mešiček je dlakav, zelišče temnozeleno.

Ta ostrožnik je priljubljena vrtna rastlina, ktera se večjidel sama zaseje. Cvete od rožnika do velikega srpana in je jednoletna. Cvet je moder, rudeč, bel ali pisan. Domá je v jutrovih deželah in se ujema v lastnostih s prejšnjim.


Poleg vrtnega ostrožnika nahajamo na marsikterem vrtu še jedno rastlino te vrste, ktero ljudje zavoljo lepih cvetov posebno čislajo. Doma je po visokih gorah zunaj naše slovenske domovine in raste ondi po višavah, ki ne ugajajo več gozdnemu drevju. To je visoki ali planinski ostrožnik (Delphínium elátum), trpežna rastlina, ki poganja vsako leto iz močne korenike več, po 1-2 metra (3-6 čevljev) visokih, ravnih stebel, ki imajo samo v vrhu nekoliko kratkih vejic. Včasi pa tudi teh ni, in trdno steblo moli, sveči podobno, visoko v zrak.

Premenjalni listi so recljati in dlanasto nacepljeni na pet rtastih (špičastih), jajčastih krp, ki so večjidel zopet nacepljene na tri manjše krpice in nazobčano napiljene. Listi so včasi goli, včasi pa porasteni s srhkimi dlačicami.

Lepi, modri cveti stojijo v dolgem grozdu konec stebla in v kratkih grozdih po vejicah. Njihova čašica je zunaj vijoličasta, znotraj modra, cvetni venec pa dimast ali škrlatnorujav. Sploh se rastlina v cvetu rada izpreminja. Cvetni reclji so pod cvetom okrašeni z dvema majhnima, črtastima krovnima listkoma. V cvetu so tri plodnice, iz kterih nastane ravno toliko mešičkov.

Visoki ostrožnik cvete od rožnika do velikega srpana.

Seme neprijetno diši in je zopernega, zeló grenkega in žgočega okusa. Od njega te začne žgati po spodnji ustnici in spredi po jeziku, sline se ti cedijo obilneje, in slabosti te napadajo; v želodcu te nekaj tišči, in žila ti bije počasneje. Večja obilica povzroči jako silno drisko, krče po posameznih udih in omotico. Tudi listi in cveti so jednakih lastnostij, vendar so te v njih nekoliko ublažene.

Navadni lisjak[uredi]

Navadni lisják, kolesník, nalíp, prava preobjéda, ilka, vrajnica, pesja smrt ali pesje zelje stoji na dolgi, repi podobni, iz posameznih gomoljev sestavljeni koreniki. Zunaj je črnorujava, bela ali rumenkasta, znotraj bela in v sredi rumenkasto-lisasta ter včasi votla f). Iz vsakega gomolja izraste nekaj nitastih vlaken, ki se razdelijo navadno na tanša vlakenca črnikaste ali rumenkaste barve.

Okroglo ali neznatno robato, 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko steblo je porasteno s kratkimi in mehkimi dlakami, votlo, v vrhu včasi razvejeno in trdno.

Gosti, raztreseni listi pokrivajo steblo skoro popolnoma in stojijo na dolgih recljih. Svetli so, zgoraj temnejši z vdrtimi, spodi bledejši z robu podobnimi žilami. Čim bolj so oddaljeni od tal, tem kračji so njihovi reclji, in najvišji jih skoro nimajo. Zarezani so na 5-7 krp, ki so razdeljene na manjše črtaste krpice. Te in tudi klinaste krpe stojijo na reclju kakor prsti na roki. Krovni listi, za kterimi se nahajajo cveti, so prav majhni in trikrpi.

Slika 49. Navadni lisjak. (Aconítum Napéllus.)

Konec stebla je dolg, mogočen grozd a), ki je ali jednovit ali pa ima spodi nekoliko vejic. Cvetni reclji so okrogli, dlakavi in imajo nad sredo dva majhna, suličasta lističa; tudi najvišji krovni listi so suličasti. Lepi, veliki cveti so navadno vijoličasti, pogosto pa tudi beli, rujavkasti ali rudečkasti in znotraj dlakavi b). Nepravilni so in kaj čudni. Izmed 5 zunanjih (čašnih) lističev je zgornji, kapica, mnogo večji, od strani stisnjen, čeladasto izbočen in se okončuje spredi v kratek kljunček. Stranska sta okroglasta, spodi v kratko žebico zožena, zgoraj od kapice pokrita in drug proti drugemu nagnjena. Spodnja, precej manjša, sta podolgasta, jajčasta ali jajčasto-suličasta in navzdol obrnjena. Pod kapico sta dva ukrivljena medovnika (venčeva lističa) s kratko ostrogo in navzgor zavihano ustnico. Prašnikov je mnogo c); okoli njih stoji 5-6 jezičastih luskic. Plodnice so večinoma tri, včasi pa jih je tudi pet. Iz njih se razvijejo podolgasti, v mladosti drug od drugega nagnjeni, pozneje pa skoro vzporedni mešički d), ki so napolnjeni s črnorujavim, trikotnim semenom e).

Navadni lisjak cvete od rožnika do velikega srpana in raste le po planinah in višjih gorah, zlasti blizu planšarskih koč. Zavoljo lepih cvetov ga ljudje prav radi sadijo tudi na vrte.

Presna korenika diši precej močno po redkvi in je sprva sladkega, potem pa ostro-žgočega okusa. Duh po redkvi se hitro porazgubi. Zelišče, posebno ako se zmane, je zopernega duha in neslastnega, pozneje neprenehoma žgočega okusa. Ako ga zgrizeš, peče te po jeziku, nebu in ustnicah, in ti neprijetni občutki trajajo najmanj nekoliko ur. Lisjakov strup je tako hud, da umori najmanjša trohica malo ptico kar v hipu. Vsled njegovega vpliva bije srce počasneje, pljuča ne opravljajo svojega dela po navadi, in ako ga je prišlo dosti v želodec, umrje človek za srčnim mrtvoudom. Nasledki tega strupa so zaporedoma naslednji: Goltanec se ti zdi pokrit z odprtimi ranami, boli te obraz in glava, jezik ti odpové nadaljno službo, obraz se ti prevleče s temnomodrimi lisami, in po ustih, goltancu in po udih ti nekako čudno gomazi. Goltanec ti postane suh, sili te na bljuvanje, napeti trebuh te boli, in iz želodca se ti vzdiga po požiralniku čuden mraz. Udje te začnejo boleti, driska pritiskati, in tvojega telesa se polasti splošna neobčutljivost. Ako si ga dobil v veliki meri, postane ti lice zabuhlo in čudno rudeče, punčica v očeh se ti razširi in je za svetlobo neobčutljiva, in tudi omotica te napada. Jezik se ti jame zapletati, in tvoje besede so nerazumljive, sopeš težko, udje ti odrevenijo, in izpreletava jih mraz; konec vsega tega je smrt, ki te zadene navadno pri popolni zavesti.

Nezgode po lisjaku se pripetijo pogostoma, in čitateljem ne utegne biti na škodo, ako zabeležimo o tej zadevi nekoliko dogodkov.

I. Nekdo je jedel salato od zelenih rastlin, kterim so bili iz neprevidnosti primešani tudi lisjakovi listi. Kar hitro ga je začelo žgati po jeziku in dlesnu, in čeljusti so mu postale občutljive. Zdelo se mu je, da nima niti kapljice krvi v svojih udih. Da bi mu odleglo, popil je mnogo olja in čaja. Ko pa to ni pomagalo, in ker mu je prihajalo vedno slabše, poklicali so zdravnika. Ta je našel bolnika v postelji; njegove oči so bile nepromične, roke in noge mrzle, život skoz in skoz z mrzlim potem pokrit, utripanje srca komaj občutljivo in sapa tako kratka, da se je težko spoznalo, ali še diha bolnik. Ko je izbljuval precejšnjo množino želodčne vsebine, bilo mu je srce krepkeje, pa vendar še nepravilno. Drugega dne mu je odleglo, in polagoma je okreval popolnoma.

II. Petero oseb je pilo žganje, v kterem so se po pomoti namakale razrezane korenike lisjakove. Vse so nevarno zbolele in tri izmed njih tudi naglo umrle. Peklo jih je po goltancu, sililo na bljuvanje in tudi prisililo, želodec jim je zvijal krč, in driska je silno pritiskala; obraz jim je bil zabuhel in trebuh nenavadno napet. Ko so mrtvece, preiskovali, našli so ves drob vnet.

III. Dete, ki še ni bilo dve leti staro, požrlo je nekoliko listov in cvetov lisjakovih. V nekoliko urah je bilo mrtvo.

IV. Pet mož je jedlo lisjakove korenike, o kterih so mislili, da je hren. Trije so umrli, dvema so rešili življenje.

V. Trideset let star, močen drvar je použil jed, ki je bila napravljena od hrena in lisjakovih korenik. Zadnjih ji niso dodali zavoljo tega, da bi je bilo več, ampak zato, ker so mislili, da je hren. Že med jedjo je tožil, da je hren nenavadno hud, in kmalu potem se mu je zdelo, da ne more jezika premikati in gibati po svoji volji itd. Umrl je v omedlevici.

VI. Dvanajst oseb, ki so pile sok od presnega zelišča, zbolelo je nevarno. Ostrupljenje se je pokazalo najprej na šestdesetletnem starčku, ki je začel težko dihati in bljuvati. Umrl je po nekoliko urah, in ravno tako dve petinpetdesetletni ženi, kteri so lomili krči takoj, ko sta izpili nevarno pijačo. Ostale so oteli. Vsi so tožili o nenavadni onemoglosti in postali bledega in nekako zategnjenega obraza. Njihove oči so bile medle in modro obrobljene in punčice zeló razširjene. Napadala jih je omotica, bolela jih glava, posebno v tilniku, bljuvali so zelenkaste snovi, po nogah so jih trgali krči itd.

Tudi živalim je lisjak gotova smrt. Sploh se ga ogibljejo in skoro nikdar ne dotaknejo. Nekterim narodom v Sibiriji služi lisjakova korenina v to, da namažejo z njo svoje puščice, ki so ljudem in živalim smrtonosne. Taka rana oteče in pomodri.


Nekteri rastlinoslovci razločujejo le nekoliko vrst lisjakovih, drugi jih pa naštevajo kar celo krdelo, kar navadnemu opazovalcu ne more biti posebno po volji. Ob jednem nas pa tako ravnanje tudi uči, da so te rastline prav nestanovitne, in da rade prehajajo druga v drugo. Zatorej bomo govorili le o takih, ki so kot vrste dobro omejene.

Modri (Šterkov) omej (Aconítum Stoerkiánum) ima iz treh redkvastih, z mnogimi vlakni porastenih gomoljev sestavljeno koreniko. Vlakna se polagoma tako namnožijo, da korenike niti ugledati ne moreš.

Njegovo okroglo steblo je 60-100 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, popolnoma golo in tu pa tam neznatno zveriženo.

Listni reclji so dolgi in plitvo žlebasti. Čim više so listi nastavljeni, tem neznatnejši so, in tem kračji so tudi njihovi reclji. V obrisu so srčasto-okroglasti, dlanasto razdeljeni in sestavljeni iz klinastih krp, ki so večkrat krpaste in nacepljene na manjše krpice. Privrhni listi imajo samo po tri krpe. Barve so temnozelene, spodi vedno bledejše in imajo tukaj prav razločno izražene žile, na zgornji strani pa so vdrti. Listi blizu cvetov so večjidel izpremenjeni v suličaste krovne lističe. Listi se svetijo kakor olje ali kaka oljnata barva.

Mnogoštevilne veje se okončujejo v kratke, debele grozde velikih cvetov. Cvetni reclji stojijo za suličastimi krovnimi lističi, goli so in samo na odebeljenem koncu porasteni z nekterimi dlačicami. Reclji se držijo spodi od veje in so ozaljšani z dvema majhnima, suličastima listoma. Cveti so navadno modri, včasi pa beli in modro obrobljeni. Modra barva vleče na vijoličasto in je sploh nestanovitna. Cveti so zunaj goli, znotraj dlakavi; njihova kapica je stisnjena in bolj izbočena kakor polovica kake krogle. Njeno teme je pomaknjeno nekoliko navspred, kljunček je kratek in pozneje zavihan navzgor. Stranska lističa sta skoro okrogla in spredi ukrivljena navzven, spodnja pa suličasto-jajčasta. Vijoličasti venec ima dva v medovnik izpremenjena, v kapici skrita lističa. Medovnik je podoben stisnjenemu vrču in podaljšan v belo, srčasto ustnico. Prašnikov je mnogo; kratki so, nekoliko dlakavi in obkrožujejo 3-5 plodnic. Iz njih se razvijejo mešički, ki vzporedno tekó in se dotikajo v vrhu drug drugega. Seme je črnikasto in ne dozori vsako leto.

Modri omej cvete malega in velikega srpana in raste po gozdih in po planinah.


Pisani omej (Aconítum variegátum) ima vijoličaste, modre, bele in pisane cvete z veliko, kopičasto kapico. Medovnika sta ravna ali usločena, mešički (3-5) pa stojijo drug drugega.

Ta omej cvete od malega srpana do vinotoka in raste po gorskih gozdih.

Riga[uredi]

Ríga, ušják, pesja ali lisičja smrt se razločuje od naštetih omejev najbolj po barvi v cvetu, ki je navadno bledorumen, včasi pa tudi rudečkast ali višnjevkast. V zemlji ima koželjasto ali gomoljasto koreniko črnikaste barve; razvejena je precej močno in nastavi že po letu belkast popek za prihodnje leto.

Steblo je porasteno s kratkimi kosmatinicami, 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, okroglo, vejnato in včasi robato. Nad vsakim listom je nagnjeno na drugo stran in ali popolnoma zeleno ali pa rudeče poprskano. Močno je in trdno ter nosi zeló velike liste, ki postajajo tem neznatnejši, Čim više so pritrjeni.

Pritlehni in spodnji stebelni listi stojijo na dolgih, žlebastih, ob dnu v kratko, debelo nožnico razširjenih recljih; ostali so na kračjih recljih, in najvišji jih včasi sploh nimajo. Listna ploskev je dlanasta in globoko nacepljena na 5-7 klinastih krp; stranske so zopet nacepljene na dve, ostale na tri manjše, zarezano-nazobčane krpice. Zgoraj so listi temnozeleni, spodi bledejši in svetli.

Slika 50. Riga. (Aconítum Lycóctomum.)

Vrh stebla in konec vej so grozdasta ali latasta razcvetja. Cveti stojijo za majhnimi, črtastimi krovnimi listi na kratkih recljih, na kterih sedita še dva lističa. Čašica ima 5 lističev; zgornji, kapica, je valjasto-kopičast in spredi v kljunček zožen. On pokriva deloma stranska, okroglasto-jajčasta, izbočena in od dveh spodnjih suličastih nekoliko zakrita lističa. Zunaj je čašica dlakava, znotraj gola, samo stranska lističa sta nad globelico kosmata. Venčeva lističa sta preobražena v medovnik in po polževo v nitasto ostrogo ukrivljena; oba tičita v kapici. Kratkih prašnikov je mnogo; plodnice so tri. Iz njih se razvijejo mešički (zgoraj na levi), ki imajo mnogo semena, in ki se razprezajo kakor navadno na notranji strani.

Riga cvete malega in velikega srpana in je prav navadno zelišče gorskih gozdov, kjer sega včasi do planinskih pašnikov.

V svojih lastnostih se ujema riga kakor tudi modri in pisani omej z navadnim lisjakom.

Velika trobelika[uredi]

Velika trobelika ali smrdljivec je izmed naših najnevarnejših in najstrupenejših rastlin. Posebno nevaren je otrokom podzemeljski del — dveletna korenina jajčasto-koželjaste oblike z razločnimi obročki, iz kterih izrastejo mnogobrojna, malo da ne v vretencih stoječa, gosta vlakna. Le malokdaj gredó navzdol, večjidel se razprostirajo bolj vodoravno in privežejo zelišče prav močno v tleh. Korenina je zunaj zelenkasta, znotraj belkasta in razdeljena na posamezne, poprečne predele, kakor nam to kaže e) naše slike, kjer je podolgoma prerezana. Ako jo narežeš, cedi se iz nje rumenkast sok, ki potemni nekoliko na zraku in po smoli diši.

Slika 51. Velika trobelika. (Cicúta virósa.)

Votlo, 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, okroglo in brazdasto steblo se razhaja proti vrhu na dolge veje, ktere z listi vred izrastejo iz kolenec. Nad korenino je steblo precej debelo, včasi škrlatnorudeče in požene iz spodnjih, še v zemlji skritih kolenec vlaknate koreninice.

Listi so po velikosti različni; pritlehni so največji, stebelni pa, čim više, tem manjši. Glede na obliko so vsi jednaki, samo da so pritlehni bolj razdeljeni. Ti so namreč trikrat-pernati s podolgastimi ali črtasto-suličastimi, ostro napiljenimi listki. Njihov recelj je dolg, okrogel in votel. Stebelni listi stojijo na kračjih recljih, so dvakrat-pernati z jednakimi listki kakor prejšnji in spodi razširjeni v nožnico. Ta obsega pri dolnjih steblo okoli in okoli, pri zgornjih je pa dosti ožja. Najvišji listi, zlasti po vejah, so na prav kratkih recljih in sedijo skoro na cevasti nožnici a). Njihovi listki so ožji in ostreje napiljeni.

Vrh stebla in vej so veliki, sestavljeni in zgoraj lepo zaokroženi kobuli. Ogrinjala nima glavni kobul; namesto njega je včasi jeden ali sta tudi dva ozka lista, ki sta pozneje obrnjena navzdol. Kobulčki imajo prav mnogolistno ogrinjalce črtasto-suličastih lističev. Čašica je prav neznatna, peterozoba in na plodnici pritrjena; njeni zobci so kratki in ostri. Venec ima 5 belih, srčastih, nekoliko ukrivljenih lističev b). Nitastih prašnikov je 5; daljši so od venca in med njegovimi lističi postavljeni. Stisnjena plodnica, ki je pri kobulnicah sploh podcvetna, ima dva bela, pozneje drug od drugega obrnjena, sloka vratova, ki stojita na beli ploščici. Iz nje se razvije pokovec, kteri se razcepi na dve jednosemni, na nitastem nosilcu viseči rožki c). Plod je rujavkast in progast ter ovenčan s čašico in vratom.

Velika trobelika cvete malega in velikega srpana in raste ob stoječih vodah, v potokih, jarkih in drugih močvirnih krajih.

To zelišče prištevajo najstrupenejšim in najnevarnejšim domačim rastlinam. In resnično, ni je druge nobene, s ktero bi se bilo že toliko ljudij otrovalo kakor z njo. Posebno korenina, ktero otroci in nevedneži sploh tolikokrat zamenjajo z drugimi užitnimi koreninami in korenikami, ta je vzrok pogostnemu in nevarnemu ostrupljenju, ki se konča skoro vsakokrat s smrtjo, ako ni došla prav naglo zdravniška pomoč. Na veliko srečo moreš vendar obširno, mesnato, repi podobno korenino prav lahko razločiti od vsake druge, ako si jo prerezal po dolgem. Pokažejo se ti namreč že omenjeni poprečni predeli, znamenje, da izvrstno in zanesljivo znamenje, na ktero ne moremo čitatelje nikdar dosti opozoriti.

Korenina je nekega posebnega, omotičnega duha in napolnjena z bledorumenim, gostim sokom, ki razpeni vodo tekoč iz nje, ako si jo pod vodo odrezal. Razrežeš pa korenino na zraku, potemni omenjeni sok, in kosci postanejo temnorumeni. Ker ima korenina precej slizavih in sladkih snovij, zdi se ti, da je sprva celó prijetnega, sladkega okusa, in lahko bi mislil, da ješ zeleno ali koreniko kake druge neškodljive rastline. Toda pozneje se ti pokaže neprijatelj v pravi podobi in postane ostrega, zeló ogadnega okusa. Zelišče ne diši tako močno, in njegov okus nas le nekoliko spominja na korenino; sploh so v njem škodljive lastnosti precej ublažene.

Velika trobelika se odlikuje po zeló ostrih in mamljivih lastnostih; že sam duh njene korenine more povzročiti omotico. Ako ti pa pride v želodec, tedaj so nasledki mamljivih snovij: glavobol, omotica, zaspanost, gnus do raznih stvarij, bljuvanje, omedlevica, oslabljenje očij, ustni krč itd. Vsled ostrih snovij pa te praska po požiralniku, in čim dalje, tem bolj te muči neka suša v njem, ktero podpira neznosna žeja v želodcu to žge in silno ti vzdiguje ter te primora naposled do krčevitega bljuvanja. Driska nikakor ne izostane, in čreva se ti hudo vnamejo; napne se ti trebuh, lomijo te krči, in loti se te celó blaznost. Konec vsega tega je splošna onemoglost in smrt. Na mrtvecu se pokažejo velike črnomodre lise, obraz in trebuh sta napeta, in iz ust mu silijo pene. Na drobu je izginila sluznica iznad temnomodrih lis, pljuča so vneta in s črnim prisadom preprežena, in krvne žile v možganih so prenapolnjene z razsedlo krvjo. Truplo ostane sicer dolgo toplo, a se naglo razkraja (razpada).

Najbrž velika trobelika je dajala starim Grkom strupa, kterega so se posluževali tedaj, kedar so hoteli koga skrivaj spraviti v hladno zemljo. Tudi drugim narodom je bil znan ta strup, in večkrat se je pripetilo, da so se otrovali z njim posamezniki, kedar se jim je pristudilo življenje. Živalim je korenina gotova smrt, samo oblizljivim kozam in ovcam, pa tudi svinjam ne more nahuditi. Izza starih in novejših časov je znanih mnogo otrovanj, ki so se pripetila po korenini; o zelišču je zapisan samo jeden dogodek, ki se je končal s smrtjo.

I. Več otrok je našlo spomladi ob neki reki mnogo korenin od velike trobelike, ki so bile že malo pognale. Ker so mislili, da so rebrinčeve (gl. sliko 350.), pojedli so jih z veliko slastjo, in tako so jim dišale, da je jeden tožil svoji materi s solznimi očmi, češ, premalo so mu jih dali. Šestleten deček je prišel vesel domú, a kmalu je začel tožiti o bolečinah v želodcu, padel na tla, in voda mu je švignila za moža visoko. Po vsem životu se je tresel, vsi čuti so ga zapustili, čeljusti je krčevito stiskal, z zobmi škripal in oči čudno sukal in prevračal. Iz ušes mu je lila kri, in v srčni jami je tičalo nekaj, veliko kakor moška pest, ki je silno tolklo, zlasti ako si položil roko tjakaj. Sililo ga je na bljuvanje, a to je bilo zaradi čeljustnega krča popolnoma nemogoče; zvijalo in lomilo ga je čudno, in ko so krči nehali, ostal je neobčutljiv in ni se zavedel več. Vse to je trajalo pol ure, dokler ga ni rešila smrt neznosnih bolečin in muk. Zdaj sta trebuh in obraz jako otekla, oči so se črno obrobile, in iz ust se mu je cedila zelenkasta sluz. Od ostalih otrok, na kterih so opazovali jednake prikazni, toda ne tako silnih, umrl je še jeden, drugi so počasi okrevali.

II. Čvetero otrok je našlo v vasi ob potoku korenin od velike trobelike, ktere je bila voda nanosila. Mislili so, da je repa, in použili najdebelejšo. Najmlajšega otroka je začelo takoj grizti in tresti, in pripravilo ga je do silnega bljuvanja, med kterim je izdihnil dušo poprej, kakor mu je došla pomoč.Ostalim so dali mnogo mleka in poklicali zdravnika. Mladi bolniki so bili mrzli, v obrazu bledi in izpremenjeni, njihove punčice razširjene in za svetlobo neobčutljive, po želodcu jih je grizlo, in krč jih je lomil. Dva sta bila popolnoma nesvestna, tretji pa, ki se je včasi zavedel, tožil je o šumenju po ušesih in o omotici. Jeden je dihal jako tiho, ostala pa nejednako, nekako grgraje. Srce jim je bílo nepravilno. Dali so jim bljuvala, in v izbruhanih rečeh so prav razločno spoznali kosove od velike trobelike. Zdravniku se je posrečilo, da jim je rešil življenje.

III. Od čveterih otrok, ki so našli veliko trobeliko ob potoku in použili njeno korenino, umrlo jih je troje kar naglo, okreval pa je četrti, kterega so prisilili do bljuvanja.

Steničjek[uredi]

Slika 52. Steničjek. (Aethúsa Cynápium.)

Steníčjek, malo trobeliko ali pesji peteršilj prištevamo onim strupenim zeliščem, ki rastó prav rada blizu človeških selišč, in ki se pogostoma naselijo na domačem vrtu med raznovrstno zelenjavo. Kaj rad se pridruži steničjek navadnemu peteršilju, kteremu je tudi prav podoben. Njegova drobna, koželjasta korenina gre naravnost v tla; vejnata je in belkasta.

Na korenini stoji 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, vejnato steblo, ki je kakor rastlina sploh golo, votlo, sinje nadahnjeno in spodi mnogokrat rudečkasto ali vijoličasto-lisasto.

Veliki, po steblu in vejah raztreseni listi so dvakrat- in trikrat-pernati z jajčastimi, včasi celó s srčastimi listki, ki so zopet pernasto nacepljeni. To velja o nižjih; višji so večinoma dvakrat-pernati, njihovi listki jajčasti in nacepljeni na suličaste krpice. Vsi so goli, temnozeleni in na spodnji strani svetli. Posamični reclji so žlebasti in pod spodnjima listkoma razširjeni v okroglo nožnico. Ta je brazdasta, po robu kožnata in se okončuje v dva topa zoba.

Cveti stojijo konec vej v sestavljenih, recljatih kobulih brez ogrinjala a). Posamezni kobulčki imajo trilistno ogrinjalce, kterega črtasti lističi so zavihani navzdol. Cvet b) ima neznatno čašico, 5 narobe-srčastih, belih venčevih lističev z ukrivljenimi krpicami in 5 prašnikov, ki stojijo med njimi. Venčevi lističi ob robu postavljenih cvetov so za polovico večji od drugih. Plodnica ima dve brazdi. Plod je pokovec, ki se pozneje razcepi na dve viseči rožki c). Rožka je jajčasto-oblasta, bledo-rumena in opasana s petimi podolžnimi robovi.

Steničjek cvete od rožnika do velikega srpana in raste na obdelani zemlji, po vrtih med pravim peteršiljem, po grobljah in drugih pustih prostorih.

Ker je steničjek pogostem sosed pravemu peteršilju, treba ga je ločiti zlasti gospodinjam od njega, da ne ostrupijo z njim sebe in svoje družine. Loči se od njega po temnozeleni barvi in po neprijetnem, od peteršiljevega popolnoma različnem duhu, ki ti posebno udarja v nos, ako zmaneš liste. Tudi je njegovo steblo skoro popolnoma golo in v spodnjih delih večkrat rudečkasto, in njegovi cveti so lepo beli, peteršiljevi pa zelenkasto-rumeni. Pravi peteršilj nima ogrinjalca, steničjekovo je trilistno, viseče in večjidel navzven obrnjeno; tudi je njegov plod širji in močneje robat.

Zmeto steničjekovo zelišče diši zoperno in spominja v tem oziru nekoliko na česen; na korenini tega ni opaziti. Použiti steničjek povzročuje slabosti, drisko, bljuvanje, želodčni krč, pereči ogenj po požiralniku in želodcu, vnetje in prisad črev, omotico in zaspanost. Pri požiranju občutimo bolečine, ker je požiralnik skrčen; glava nas jame boleti, udov ne čutimo, trebuh se nam napihne, sapa nam postaja težka, človek začne zmedeno govoriti in tudi razgrajati; ako ni nagle pomoči, nastopi smrt. Na mrtvecu se pokažejo modre lise. Da škoduje steníčjek tudi živalim, še ni dognano, a toliko je vendar gotovo, da poginejo psi, ako so dobili slučajno te rastline. Ljudje se otrujejo (ostrupijo) z zelenjem, še večkrat pa s korenino, ker jo jemljejo včasi namesto pravega peteršilja. To se dogaja navadno vsled nevednosti, večkrat pa tudi v naglici. Potrebno je torej rastlino dobro ogledati, predno jo uporabljamo. Kako lahko se ostrupijo ljudje s steničjekom, kažejo nam naslednji dogodki.

I. V nekem samostanskem vrtu je rastel steničjek med pravim peteršiljem. Redovniki (menihi) so ga uporabljali in vsi zboleli. Ker jih je več umrlo, preiskali so vrt in našli na njem strupeno zelišče. Da so ga zdaj iztrebili in odsihdob bolj pazili na kuhinjsko zelenjavo, to je lahko verjetno.

II. Neka deklica je použila steničjekovih korenin in kmalu potem tožila, da se ji gnusi vsaka stvar. Drugega dne jo jela boleti glava, prisililo jo je večkrat do bljuvanja, prijemala jo je omotica, dražila jo vročina, v hoji je omahovala. Obraz ji je otekel, in na njem so se pokazale temne lise. Pet dnij je revica trpela raznotere bolečine, predno je okrevala.

III. Neka družina se je otrovala s steničjekom. Vse je bolela glava, gonilo jih je na stran, in tudi bljuvali so po večkrat. Trije, ki so dobili morebiti največ strupa ali bili bolj slabotni, umrli so.

IV. Neki deček, ki je jedel sredi popoldneva steničjekove korenine, jel je takoj vpiti in tožiti o krču v želodcu. Ko so ga nesli s polja domú, oteklo mu je truplo, in sapa mu je postajala težka in kračja. Umrl je o polnoči.

V. Neki otrok, ki se je otroval ravno tako, okreval je, ker je izrigal strupeno korenino. Vendar se je vedel (obnašal) nekoliko časa kakor kak brezumnik in mislil, da vidi celo tolpo psov in maček.

VI. Nekoga, ki je použil med salato tudi steničjekovili listov, napadala je omotica, udje so mu postali mrzli, in mrzel pot ga je oblival. Tresel se je, in gabila se mu je vsaka stvar.

Pikasti mišjek[uredi]

Pikasti mišjek, mišnik, mišje zelce, smrdljivi koren, smrdljivec ali lajnež je zeló strupena rastlina. V zemlji ima dveletno koželjasto korenino belkaste barve, ki ostane jednovita ali pa se razdeli na več z vlakni porastenih vej.

Okroglo steblo, ki se vzdiga iznad korenine je 1-2 metra (3-6 čevljev) visoko, votlo in v vrhu jako vejnato. Navadno je rujavo- ali rudeče-pikasto ali le temno nadahnjeno in popolnoma golo. Veje so večjidel brez lis in stojijo včasi v vretencih.

Raztreseni listi so temnozeleni in svetli, spodi nekoliko bledejši. Najnižji so zeló veliki, trikrat-pernati in pritrjeni na votlih, okroglih in ob dnu nožničasto razširjenih recljih. Zgornji so manjši, dvakrat-pernati in sedijo na kratkih, ozkih nožnicah. Posamezni listki so jajčasto-podolgasti, rtasti (špičasti) in globoko pernasto-nacepljeni. Proti vrhu postajajo navadno globoko napiljeni in se odlikujejo po ostrih ali topih zobcih.

Beli cveti izrastejo v sestavljenih kobulih srednje velikosti. Pod njimi je navzdol obrnjeno, petero- ali večlistno ogrinjalo s suličastimi, priostrenimi lističi a). Pojedini kobulčki nosijo 3 ali 4 listna ogrinjalca; njihovi lističi so tudi suličasti in priostreni, pa kračji od kobulčka. Čašica drobnega cveta je neznatna in večkrat popolnoma zabrisana. Tudi beli venec c) je majhen, njegovi lističi narobe-srčasti in nekoliko ukrivljeni. Med njimi je pet prašnikov, in sredi cveta na mali blazinici sta dve brazdi. Pod njima je plodnica, iz ktere se razvije oblo-jajčasta dvorožka d), ki je nekoliko stisnjena e) in sivorujava. Po vsaki polovici teče pet ukrivljenih reber. Seme je vzadi močno izbočeno, spredi pa globoko in ozko vdrto.

Slika 53. Pikasti mišjek. (Cónium maculátum.)

Pikasti mišjek cvete malega in velikega srpana in raste pogostem po neobdelanih krajih, po grobljah, kraj potov, ob plotih in mejah.

Vsi deli te rastline razun korenine, ki približno po peteršilju ali korenju diši, smrdijo zoperno po miših, o čemur se najlažje prepričamo kakega soparnega dne in tedaj, kedar zelišče vene ali ga zmanemo med prsti. Okusa je ostudno-ostrega in grenkega. Njen strup jako hitro deluje. Poskušnje so pokazale, da umorijo tri kapljice mačko v poldrugi minuti, ako so se ji vlile v oko; pet kapljic pa malega psa že v jedni minuti, ako si mu jih spravil v gobec. Dve kapljici umorita psa kar v hipu, ako prideta neposredno v krvno žilo. Sploh pa nima vsaka rastlina jednake množine strupa v sebi, in znano je, da je samorastla precej nevarnejša od one, ki raste na vrtu. Nekteri trdijo, da je najbolj nevarna tedaj, kadar cvete. Kakor se je že večkrat pokazalo, posušeno zelišče ni izgubilo popolnoma svojih škodljivih lastnostij.

Kamor pride mišjekov strup, povsod se javlja kot dražilo. Odlikuje se zlasti po tem, da povzroča mrtvoudnost mišičja, in sicer v prvi vrsti onega, ki služi gibanju, in prehaja potem na one mišice, ki so v zvezi z našimi dihali; tako nastopi smrt.

Ako pride tega strupa v obilni meri v človeško telo, tedaj so nasledki jako mnogovrstni. Nekoliko jih naj čitatelju tu na štejemo. Po požiralniku te praska in suši, jezik ti oteče in odreveni, požiranje ti postaja težavno, žeja te, v želodcu te peče, napadajo te slabosti, zeló se daviš, in prisili te tudi do bljuvanja. Po trebuhu te grize, okoli želodca postaneš napet, pogostem spuščaš nevedé krvavo močo in krvave iztrebke, in iz ust se ti cedi krvava slina. Jezik ti odreče, srce ti bije slabo in hitreje ali bolj počasno, obraz ti obledi ali se ti izpremeni na črnomodro; jednaka barva se razprostre včasi tudi po ostalem životu. Čutiš se nekako pobitega, udje se ti tresejo in počasi ohromijo, čutila premaga mrtvoudnost, oči te zapuščajo, in njihove punčice se razširijo. Zdi se ti, da si pijan, napada Io omotica, polasti se te blaznost, ki te včasi pripravi, da začneš besneti, usta so ti krčevito zaprta, mrzel pot te poliva, in naposled nastopi smrt vsled mrtvoudnosti mišičja v dihalih. Včasi pa te smrt takoj reši nadaljnih muk. Mrtveci imajo nekoliko vneta hranila, njihova kri je čudno redka, in možgani so jim prenapolnjeni z njo.

Tudi raznim živalim je pikasti mišjek hud strup, vendar trpijo one, ki se hranijo z rastlinjem, manj od njega mimo tistih, ki stikajo za mesom.

V naslednjih vrstah izpregovorimo o nekterih dogodkih, ki so jih zapisali zdravniki.

I. Dva otroka sta pojedla precej mišjekovih korenin, o kterih sta mislila, da so od kake druge rastline ter užitne. Kmalu sta močno zbolela, pa navzlic temu so poslali še le drugega dne po zdravnika. Otroka sta bila jako nemirna, govorila nerazumljivo in večkrat zavpila od bolečin. Očesne punčice so jima bile zeló rzširjene, zato so jima oči le slabo služile in obraz se jima je včasi čudno zategnil. Tudi drugje po telesu in po udih ju je silno stresalo, kakor bi švigal blisk po njih. S palcem in kazalcem sta migala, kakor bi hotela navijati niti v klobčič. Ko sta izbruhala škodljivo jed, odleglo jima je, in okrevala sta po nekoliko dneh.

II. Neki zdravnik je poročal o možu, ki je jedel od pikastega mišjeka, da so mu ohromele noge, po ostalem životu pa so ga lomili hudi krči.

III. Triinštiridesetleten mož, ki je použil mnogo mišjekovega zelišča, šel je še kakih sto korakov, toda omahoval je vse strani, kakor bi bil pijan. Naposled se zgrudi na tla, ker je njegove noge zadel mrtvoud in nekoliko pozneje tudi roke. Črez tri ure je nehal dihati, a srce mu je še bilo. Kmalu potem je ugasnilo življenje popolnoma. Ubožec se je zavedal vsega, tudi govoril je do zadnjega diha. V mrtvecu so našli mišjekovih listov, poprej pa niso vedeli, kaj je bilo zavdalo možu smrt.

IV. Neki zdravnik je poročal o ženski, ki je bila pojedla namesto rebrinčevih korenin mišjekove in vsled tega nekako zblaznela. Vedno se je vzdigovala, poskušala skakati in ubežati, revica!

V. Dva moža sta použila v juhi mišjekove korenine. Kmalu sta tavala okoli, kakor bi bila pijana; začela ju je boleti glava, in davilo ju je v požiralniku. Jeden, ki je več pojedel, legel je in zaspal. Črez pol ure pa je začel težko dihati, in poslali so zavoljo tega po zdravnika. Ko je ta prišel, bil je bolnik že nezavesten in srce mu je bilo tako počasi, da je naštel v minuti samo 30 udarcev. Njegovi udje so bili mrzli, obraz pa zamodrél in zalit s krvjo. Ni bilo mogoče ga pripraviti do bljuvanja; po treh urah je umrl. Drugemu so rešili življenje.

Navadni sovec[uredi]

Slika 54. Navadni sovec. (Oenánthe fistulósa.)

Navadni sovec ima v zemlji šop vlaknatih koreninic, izmed kterih jih je nekaj v kolobar postavljenih in gomoljasto odebeljenih. Naletiš pa tudi na take rastline, ki se odlikujejo po samih gomoljastih, pa tudi na take, ki imajo le vlaknate korenine. Obojne so trpežne in poganjajo vsako leto novo steblo. Tu lahko govorimo o sestavljeni koreniki.

Okroglo, brazdasto steblo je golo, votlo, 30-100 centimetrov (1—3 čevlje) visoko, sivozeleno, zdaj na to, zdaj na ono stran pregenjeno in členkovito. Iz spodnjih kolenec izrastejo včasi koreninice. Vej nima mnogo.

Listni reclji so dolgi, votli, brazdasti in spodi razširjeni v nožnico, steblo obsegajočo. Najbolj vidimo to na pritlehnih listih, ki se tudi inače ne ujemajo popolnoma s premenjalnimi stebelnimi. Prvi so dvakrat-pernati z mičkenimi, klinastimi listki, ki so nacepljeni na 3-5 krp ali le globoko nazobčani (spodi na levi). Stebelni so pernati in imajo samo na koncu nekoliko majhnih, podolgastih in votlih listkov, ki se obračajo navadno drug proti drugemu. Listki spodnjih stebelnih listov so večjidel nacepljeni na dve krpi, listki zgornjih so celi.

Beli cveti se nahajajo v sestavljenih kobulih, in sicer samo konec stebla in vej. Steblo nosi navadno tri kobulčke, v kterih sedijo podprti z majhnim, ozkolistnim ogrinjalcem mnogobrojni nerodovitni in maloštevilni rodovitni cveti. Včasi pa zadnjih tudi ni. Veje se okončujejo večjidel v pet kobulčkov jalovih, recljatih cvetov. Zunanji cveti so večji od notranjih in nekoliko nepravilni. Čašica je peteroroba in trpežna ter venča pozneje debeli plod (na levi nad listom). Venec ima 5 belih, rudečkasto nadahnjenih, srčastih lističev. Med njimi stojijo dolgi prašniki z okroglimi prašnicami. Plod je debela dvorožka; na njej sedijo, kakor je bilo že omenjeno, čašni zobje in sredi njih vratóva. Ogrinjala sovec nima, včasi stoji jeden listič pod kobulom.

Navadni sovec cvete od rožnika do velikega srpana in raste tu pa tam po vlažnih travnikih, v jarkih in stoječih vodah.

Sok, ki se dobiva iz sovčevega zelišča in njegove korenike, diši zoperno in je ostrega, ogadnega okusa ter človeku in živini strup. Ako použiješ to zelišče, zlasti pa koreniko, začnejo se ti vrteti oči, napada te omedlevica in omotica, in zaprejo se ti čeljusti; tudi jameš nerazumljivo govoriti, in more te pobrati celó smrt. Čudno je to, da ne nahajamo na mrtvecih nobenih znamenj; čreva in kri se nikakor ne izpremenijo. Ostrupljenja z navadnim sovcem niso redka. Tukaj zabeležimo naslednji dogodek.

Prileten mož je rabil sovčevo koreniko, da bi si odpravil gnilobo iz ust. Dobil je iz nje pet navadnih žlic soka, izpil ga in šel po opravkih. Črez poldrugo uro mu je postalo slabo, in noge so mu odpovedale službo, da so ga morali nesti v hišo. Tožil je o bolečinah, ki so se vedno množile; posebno ga je bolela glava. Kmalu potem je jel bljuvati, in gonilo ga je tudi na stran. Pot mu je lil po životu, čeljusti so mu bile krčevito stisnjene in trebuh napet. Umrl je kake štiri ure potem, ko je izpil nevarni sok.

Živina se ogiblje tega zelišča. Z vlažnih travnikov, s kterih se polaga živini trava, naj bi se sovec odpravil, ker ji je škodljiv. V dokaz naj služi tó-le: Na Hanoveranskem (na Nemškem) je poginilo pred nekoliko leti nekemu kmetu več krav, ker so dobile med drugo klajo tudi precej sovčevega zelišča. Konji tudi poginejo od njega, ovcam pa neki ne škodi.

Povodni sovec[uredi]

Slika 55. Povodni sovec. (Oenánthe Phellándrium.)

Z navadnim sovcem v sorodu je povodni sovec, ki raste tu pa tam po stoječih vodah, v jarkih in se naseli rad tudi ondi, kjer smo izpustili vodo iz kakega ribnika. V tleh je pritrjen s precej debelo, koželjasto koreniko, ki ima mnogo vlaknatih koreninic.

Njegovo debelo, brazdasto steblo je 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, votlo, nekoliko zveriženo in v spodnjih delih večjidel porasteno s koreninicami. Veje so dolge in obširne.

Premenjalni listi imajo okrogle, spodi v nožnico razširjene reclje in so dvakrat- ali trikrat-pernati. Listki so pernasto nacepljeni in nazobčani. Ako je list pod vodo, tedaj so njegovi listki lásasti ali vsaj prav ozki.

Beli cveti so v sestavljenih kobulih, ki so pričvrščeni na kratkih recljih v listnih pazušicah in konec stebla in vej. Kobulčkov je mnogo; njihovi cveti so podprti z mnogolistnih ogrinjalcem kratkih, šiljastih lističev. Ogrinjala ni. Drobni cvet ima 5 čašnih zobcev; dva izmed njih sta večja. Venčevi lističi so tudi nejednaki in srčasti (spodi na levi). Jajčasti plod je ozaljšan s čašico in z vratovoma navzven ukrivljenima (zgoraj na levi).

Povodni sovec cvete malega in velikega srpana.

Ako zmaneš presne liste med prsti, dišijo neprijetno in zoperno. Seme je ostrega, neprijetnega okusa in diši kakor listi. Vsi deli se odlikujejo po nekem hlapnem, mamljivem olju; zlasti seme povzročuje omotico, ako ga je prišlo mnogo v želodec. Smrdljivo zelišče je živini škodljivo, prežene pa neki, ako se vtakne v posteljo, razne nepoklicane goste.

Opojno trebelje[uredi]

Opojno trebélje je dveletna kobulnica, ki ima v tleh gomoljasto, kaki podolgasti repi najbolj podobno korenino. Iz nje izraste precej ravno, pod kolenci oteklo, 30-100 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, vejnato steblo. Večinoma je umazano rudeče-lisasto, plitvo brazdasto in porasteno s kratkimi, srhkimi dlakami, od kterih so spodnje ukrivljene navzdol. To svojstvo vendar ni popolnoma zanesljivo, ker so včasi vse dlake obrnjene proti tlom.

Slika 56. Opojno trebélje (Chaerophýllum témulum.)

Raztreseni listi so dvakrat-pernati in dlakavi. Njihovi listki so jajčasti, podolgasti in pernasto napiljeni na široke, narobe-jajčaste krpice. Te so tope in se okončujejo v kratko konico. Navadno so krpaste ali nazobčane, nikdar pa podolgaste in priostrene. Srednja žila vsakega listka oddaje v vsako krpico po jedno žilico, ki se še v ploskvici rogovilasto razhaja na dve tanši žilici. Jedna gre v krpico samo, druga pa v zgornji kot, ki obroblja potem naslednjo krpico ob zunanjem robu. Zgornji listi so trojnati.

Kobuli nimajo ogrinjala, včasi stoji pod razcvetjem majhen, jajčasto-suličast, priostren listič, ki je vselej nekoliko resnat. Mnogolistna ogrinjalca pod kobulčki so jednostranska in kračja od cvetnih receljčkov. Njihovi lističi so široko suličasti, priostreni, resnati in imajo kožnat rob. Beli venčevi lističi so srčasti (zgoraj na desni), zunanji večji od notranjih, in cvet je zavoljo tega jednostranski. Plodovi so valjasti, ob dnu debelejši in goli (spodi na desni). Kobuli se nagibljejo na stran, predno so začnejo razcvetati. Večji, obkrožni in srednji cveti vsakega kobulčka so popolni, ostali večkrat brez pestiča in nerodovitni.

Opojno trebélje cvete od velikega travna do malega srpana in raste ob mejah, za plotovi in po drugih pustih prostorih. Zelišče diši neprijetno, zoperno. Mestoma se nahaja tudi po travnikih, kjer ga je treba odpraviti, ker je plevel. Použito zelišče povzročuje bljuvanje in deluje tudi na živce tako, da te prijemlje omotica.

Širokolistni potočnik[uredi]

Širokolistni potočnik ali koščica je po naši domovini precej navadna kobulnica. V zemlji ima poševno, vlaknato koreniko, ki poganja mnogo pritlik.

Na koreniki stoji močno, večjidel naravnost kvišku štrleče, 60-130 centimetrov (2—4 čevlje) visoko, nekako peterorobo, golo steblo, ki je spodi navadno brez vej, proti vrhu pa vejnato.

Sl. 57. Širokolistni potočnik. (Sium latifólium.)

Listi so raztreseni po steblu in vejah, nejednaki in pernati. Spodnji so zeló dolgi in imajo 6-10 dvojnih, jajčasto-suličastih, ostro napiljenih listkov, ki so včasi celó nekoliko krpasti in ob dnu na notranji strani ožji. Prvi pomladanski listi, ki so pod vodo, imajo pernasto nacepljene listke. Višji in najvišji listi se odlikujejo po manjših listkih, in tudi število ni tako veliko. Listni reclji so goli, stisnjeni in razširjeni v nožnico, ktera je podaljšana v plitev žlebič.

Vrh stebla in konec vej, včasi tudi v listnih pazušicah, izrastejo sestavljeni, mnogocvetni kobuli. Vsak kobul je podprt s suličastimi, nejednakimi, dostikrat nazobčanimi lističi, ki mu delajo ogrinjalo, in ki se obesijo navadno navzdol. Kobulčki so tudi podprti z ogrinjalcem; njegovi lističi so suličasti in celorobi. Čašica posameznega cveta ima 5 rtastih zobcev, venec pa 5 belih, jednakih in spredi srčasto izrobljenih lističev (zgoraj na desni). Prašniki imajo rudečkaste prašnice. Vratova sta navzven ukrivljena in s topo brazdo ozaljšana. Plod je jajčasto-okrogel, in nitasti plodunosec je nánj prirasten.

Širokolistni potočnik cvete malega in velikega srpana in raste po mokrih travnikih, v jarkih, potokih in ob studencih.

Zelišče kakor tudi korenika potočnikova zoperno diši in je grenkega, ostrega okusa. Živina sicer jé, če tudi nerada, zelišče brez škode, korenika pa je ljudem in živalim škodljiva. Ista povzročuje besnost in včasi tudi smrt.

Nekdo je opazoval, da so zbesneli pastirji, krave in teleta, ki so jedli potočnikovo koreniko. Dečkov je vsled tega več pomrlo, krave pa so v svoji besnosti strašno napadale druga drugo z rogovi.

Ozkolistni potočnik[uredi]

Ozkolistni potočnik je trpežna povodna rastlina, če tudi nima prave korenike in ne glavne korenine. Ako ga izdereš, obesi se ti nanj vsa ruša precej dolgih, belorujavkastih vlaken, izmed kterih gleda kaka debelejša rudečkasta pritlika. Vse to je pritrjeno na spodnjih kolencih, pod ktera je podaljšano velo, nekako izsesano steblo. Pod višjimi kolenci, ki niso v vodi, nahaja se kolobar drobnih, jajčastih izrastkov, iz kterih nastanejo, ko pridejo v vodo, že omenjene korenine in živice.

Kvišku štrleče ali polagoma se vzdigujoče steblo je 30 do 60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, votlo, okroglo in plitvo brazdasto. Proti vrhu je vejnato, listi pa stojijo navadno od korenin do vrha in istotako včasi tudi veje.

Slika 58. Ozkolistni potočnik. (Sium angustifólium.)

Raztreseni listi so pernati in goli; pritlehni so na dolgih, debelih in votlih recljih, stebelni pa sedijo na nožnicah. Listki stojijo malo napošev na vkupnem reclju; večinoma so jajčasti, nejednako napiljeni, priostreni in včasi pernasto nacepljeni; višji so dosti manjši od spodnjih.

Konec stebla in vej kakor tudi v listnih pazušicah stojijo na precej dolgih recljih sestavljeni kobuli belih cvetov. Kobulovo ogrinjalo je sestavljeno iz več nejednakih, suličastih, ob robu spodi zvezanih, celorobih ali različno razdeljenih in navzdol zavihanih lističev. Po vsakem tečejo tri žilice. Jednaka so tudi ogrinjalca posamičnih kobulčkov, toda manjša. Drobni cveti so drug drugemu jednaki in imajo okroglaste, spredi srčasto izrezane venčeve lističe (spodi na levi). Plod je droben, črn, malo stisnjen in jajčasto-podolgast (zgoraj na desni).

Ozkolistni potočnik cvete malega in velikega srpana in raste skoro povsod po stoječih vodah, po mrtvicah, jarkih in potokih.

V svojih lastnostih se ujema s prejšnjim.

Navadni dežen[uredi]

Navadni déžen ali bršč ima prav debelo, mesnato, večjidel razvejeno koreniko. od ktere se odcepi le nekoliko debelih, dolgih vlaken. Podzemeljski del je globoko v tleh zarit in drži mogočno zelišče po koncu.

Na koreniki stoji 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, robato in s trdnimi, večjidel kljukasto navzdol obrnjenimi ščetinami pokrito steblo. Spodi je jednovito, v vrhu pa ima nekaj vej z razcvetjem.

Slika 59. Navadni déžen. (Heracléum Sphondýlium.)

Velikanski pritlehni in mnogo kračji stebelni listi so trojnati ali pernati z velikimi krpastimi ali pernasto nacepljenimi listki. Zadnji listek je večkrat trikrp; sploh se listi glede na obliko tako izpreminjajo, da je težko dobiti dve rastlini s popolnoma jednakimi listi. Listki ali krpe so jajčasti ali podolgasto suličasti, včasi celó voglati in nejednako narezani ali nazobčani. Dolgi recelj se okončuje v obširno, napihnjeno nožnico, ki je podaljšana v žleb. Zgornji listi imajo prav neznatne listne ploskve in sedijo včasi neposredno na trebušnati nožnici. Vsi so srhki.

Vrh stebla in konec vej so veliki sestavljeni kobuli z belimi očkastimi cveti. Kobul podpirajoče ogrinjalo ima le malo suličastih lističev; včasi ga sploh ni. Ogrinjalce pod posameznimi kobulčki se nahaja zmirom; podobno je ogrinjalu. Cveti iz kobulčkove srede so pravilni, zunanji pa večjidel nepravilni, ker so navzven obrnjeni venčevi lističi večji (spodi na desni). Čašica ima 5 zob, venec 5 narobe-srčastih listi-so večkrat prav globoko nacepljeni. V zarezi stoji majhna konica. Iz plodnice se razvije topo-jajčast, stisnjen pokovec (na levi), ki se razkolje pozneje na dve rožki. Mladi plod je dlakav, zreli pa gol.

Navadni déžen cvete malega in velikega srpana in raste prav pogostem po travnikih, tratah in za mejami. Najbolj mu ugajajo senčnati prostori, kterih se sčasoma polasti popolnoma.

Déžen je sumljivo zelišče; v njegovi koreniki se nabere mnogo rumenega, ostrega in žgočega soka.

Mlado zelišče je zdrava krma za našo živino, staro je pa pretrdo, in zavoljo tega ga moramo prištevati travniškim plevelom, in to tem bolj, ker je njegovo steblo že pri košnji predebelo, trdo, in ker nima nobene redilne vrednosti več. Ker je rastlina zavoljo obširnih pritlehnih listov košata, duši in topi tudi sosedno rast.

Veliki zali kobulček[uredi]

Sl. 60. Veliki zali kobulček. (Astrántia májor.)

Veliki zali kobulček ima v zemlji debelo, črno koreniko, ki raste navadno napošev in oddaje mnogo vlaknatih, črnikastih koreninic.

Na koreniki stoji ravno, okroglo in brazdasto, 50-90 centimetrov (približno 1 1—3 čevlje) visoko, votlo in golo steblo, ki je samo v vrhu nekoliko razvejeno.

Pritlehni in spodnji stebelni listi stojijo na prav dolgih recljih; ostali pa na tem kračjih, čim više so odmaknjeni od tal. Recelj je okrogel, žlebast in votel ter se začne s široko nožnico, ki obdaje steblo nad neznatnim kolencem. Temnozelena ploskev je dlanasto nacepljena, večjidel na pet podolgasto-jajčastih krp; te so nejednako napiljene in malo da ne trikrpe. Zobci se okončujejo v kratke rese. Najvišji listi, ki se nahajajo blizu cvetov, nimajo reclja, in njihova nožnica je razdeljena na tri krpice.

V vrhu je nepravo kobulasto razcvetje, kterega posamezni kobulčki stojijo na dosti dolgih receljčkih. Vsak kobulček je obdan od mnogih, suličastih, v kratko konico zoženih lističev (tak listič zgoraj na desni), ki napravljajo široko zvonasto ogrinjalce. Lističi so belkasti, prav pogosto rudečkasto nadahnjeni, spredi z zelenimi žilicami premreženi in najmanj tako dolgi kakor cveti. Sredi opisanega ogrinjalca je mnogo recljatih, drobnih cvetov (spodi na levi) s kratko zvonasto čašico, ktera je nacepljena na 5 priostreno suličastih zobcev. Čašni zobci ostanejo na jajčastem plodu (spodi na desni); po njem tečejo podolžne, nekako v gube nabrane proge. Cveti so belkasti, rudečkasti ali zelenkasti; nekteri so nepopolni in ostanejo brez plodú.

Veliki zali kobulček je z ozirom na cvet najlepša kobulnica in cvete rožnika in malega srpana. On raste po vlažnih, senčnatih gozdih, kraj gozdov in ob jarkih; sem ter tja ga imajo tudi po vrtih.

To zelišče je strupeno; posebno močna je korenika, ki povzročuje silno drisko.

Navadna ščitka.[uredi]

Tako smo imenovali rastlinico zavoljo ščitastih listov, kterih izraste po več v šopih iz tankega, trpežnega stebla, ki se plazi med mahovi po močvirnih tleh ali pa plava v vodi. Listi so narezani ali plitvo krpasti in ob sredi na dolgem reclju pritrjeni.

Slika 61. Navadna ščitka. (Hydrocótyle vulgáris.)

Vlaknate koreninice izrastejo kakor listi v šopih iz kolenec, toda na spodnji strani. Cvetni reclji izvirajo iz listnih pazušic. Kračji so od listov in nosijo na koncu nesestavljen kobul grahove velikosti, v kterem se nahaja 3—5 drobnih, belih ali rudečkastih cvetov. Včasi so nastavljeni v vretencih drug nad drugim. Čašica je prav neznatna in nareja le nizek rob. Venčevi lističi so celi jajčasti, spredi rtasti in kolesasto razprostrti (zgoraj na desni). Pod kobulom je majhno ogrinjalo. Plodovi so na stisnjeni in goli (spodi na levi).

Navadna ščitka cvete malega in velikega srpana. Strupena je in povzročuje ovcam krvavo močo.

Navadno solzno zelce[uredi]

Slika 62. Navadno solzno zelce. (Chrysosplénium alternifólium.)

Navadno solzno zelce je majhna, nežna rastlinica, ki nas spomladi prva srečava po vlažnih krajih. V zemlji ima precej dolgo, tanko koreniko, od ktere se odcepijo drobne, vlaknate koreninice.

Na viš poganja samo jedno trirobo, 5-16 centimetrov (2-6 palcev) visoko steblo, ki se še le v vrhu razhaja na vejice, in ki nosi 1-3 recljate, pritlehnim prav podobne liste z ledvičasto, globoko narezano ploskvijo. V spodnjih delih je vsa rastlina malo dlakava, v zgornjih pa skoz in skoz gola.

Krovni, stebelnim listom precej podobni in v kratek recelj zoženi listi so nejednaki in napravljajo poševno strešico, v ktero so vsajeni rumenkasti cveti. Vsak cvet ima štirikrpo čašico, 8 kratkih prašnikov in ob dnu plodnico z dvema vratovoma (na levi). Plod je okroglo-srčasta glavica, ki nosi na vsaki strani kratko konico, in ktere je poln ves obod. V glavici je mnogo rujavega, svetlega semena.

Navadno solzno zelce cvete že meseca sušca in malega travna in raste kraj studencev, ob potokih, po močvirnatih travnikih, senčnatih gorskih dolinicah in v soteskah. Polja in velikih dolin se ogiblje, ker bi ga žarki prehitro zamorili. Ker je sploh izmed prvih zelišč, ki poganjajo spomladi na mokrotnem svetu, pripeti se mnogokrat, da ga pomuli drobnica, kteri je zeló škodljivo. Lahko se obvaruješ nesreče, ako bledozeleno rastlinico odpraviš vsaj ondi, kamor poganjaš svojo čredo.


Po naših krajih precej redko je nasprotnolistno solzno zelce (Chrysosplénium oppositifólium), ktero je prejšnjemu sicer prav podobno, toda v vseh delih je manjše in nežnejše. Njegova štiriroba stebla so komaj 5-10 centimetrov (2-4 palce) visoka, popolnoma gola in brez vej ali pa v vrhu rogovilasta; spodi imajo navadno nekoliko nasprotnih vej.

Nasprotni listi so okroglasti, plitvo narezani, ob dnu zoženi in tu pa tam porasteni s kako togo dlačico.

Nasprotnolistno solzno zelce cvete velikega travna in rožnika, raste po jednakih prostorih in je ovcam škodljivo kakor prejšnje.

Vrtni mak[uredi]

Vrtni mak smo dobili iz jutrovih dežel. Zdaj ga je najti skoro na vsakem vrtu, in marsikje ga sejejo tudi na veliko. Na koželjasti, navpik v tla segajoči in s pičlimi koreninicami porasteni korenini stoji ravno, 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, spodi jednovito, proti vrhu večjidel nekoliko vejnato steblo. Okroglo je in golo, pod cvetom pa ima kakor tudi veje nekaj dolgih, redkih ščetin. Zelišče je nekako sivkasto.

Raztreseni listi so jako veliki. Spodnji podolgasti in recljati, zgornji podolgasto-jajčasti ali srčasti, sedeči in steblo objemajoči. Po robu so nejednako nazobčani in imajo zlasti spredi obširne nazobčane krpe.

Vrh stebla in konec vej so veliki, posamezni cveti, kteri kimajo, dokler so zaprti, potém pa nosijo svojo glavo po koncu a). Čašica ima dva gola, jajčasta ktera odpadeta, ko se začne cvet odpirati. V križu stoječi venčevi lističi so obširni, okroglasti in celorobi. Barve so različne, vendar ponajveč belkaste z rožnorudečo primesjo, na sredi pa imajo temnejšo liso. Prašnikov je prav mnogo; nastavljeni so po odebeljenem krogu pod vrčasto plodnico, ki sedi na kratkem debelem reclju. Vrata ni, in ščitasta, pozneje skledičasta in globoko narezana brazda krije neposredno glavico b) in e), v kteri je mnogo drobnega, ledvičastega, rujavega semena d). To izleti skoz luknjice pod brazdo.

Vrtni mak cvete rožnika in malega srpana.

Slika 63. Vrtni mak. (Papáver somníferum.)

Ta rastlina ima zlasti v steblu in glavicah, dokler so še zelene, obilo belega soka, ki na zraku porumeni in pozneje na kosce razpade, ki so smoli podobni, mehki ali trdi, rudečkasti ali temnorujavi. Omenjeni sok je mamljivega duha in grenkega, nekoliko ostrega okusa. V jutrovih deželah sejejo mnogo maka, da dobivajo od njega soka, kterega prodajajo kot ,,ópij`` v raznih oblikah. Opij diši kakor sok in je zopernega, grenkega okusa in se odlikuje zlasti po tem, da zaziblje človeka v trdno spanje. Posušene, ne popolnoma zrele glavice naših rastlin so grenkega okusa in spominjajo v svojih lastnostih tudi na opij, toda niso tako nevarne. Opiju moramo priznati med omamljivimi snovimi prvo mesto. V mali meri pospešuje delavnost možgan, v veliki pa moti čutnice (živce), sili na spanje in povzročuje omotico; ob jednem se zaprejo iztrebki. Vselej škoduje prebavljanju.

Ako pride toliko opija v človeško telo, da deluje kot strup, zdi se ti dotičnik pijan, glava mu je težka, napada ga omotica, pešajo mu čutila, zapušča ga zavednost in polasti se ga trdno spanje, iz kterega ga ni mogoče prebuditi. Ako se prebudi na nekoliko trenutkov, ostane vendar nezaveden, govori tiho nerazumljive besede ali šepeče nekaj záse. Spočetka diha hitreje, kmalu pa bolj počasno in globoko; med dihanjem jame tudi vzdihovati, naposled hropsti in celó prenehavati. Srce mu bije po malem in nepravilno in včasi tudi malo preneha. Njegova koža je mrzla in vlažna in neobčutljiva tudi za največje bolečine; upadli obraz je bled ali temnorudečkast, in spodnja čeljust mu visi navzdol. Punčica srpih očij je za svetlobo neobčutljiva, malokdaj nekoliko razširjena, večkrat zožena. Kakor odrevenel leži neobčutljivi bolnik; vse mišice so mlahave in ohromijo polagoma. Samo iztrebke še more zadrževati, včasi mu pa tudi to ni mogoče, in tako pride, da gre vse pod njega. Smrt nastopi v nekolikih urah, nikdar ne traja bolezen več kakor dva dni. Včasi je videti, da je bolniku odleglo, in da se tudi kolikor toliko zaveda, a ne traja dolgo, in posili ga spanec, iz kterega se ne predrami nikdar več. Množina opija, ki jo potrebna za kako ostrupljenje, ravna se po spolu, starosti in sprejemljivosti. Navada tu mnogo stori, in ljudje, ki navadno opij jedó ali kadijo, niso posebno občutljivi. Tem bolj pa škodi malim otrokom, in znano je, da jih je zadela smrt, čeravno niso dobili mnogo tega strupa.

Makov sok služi dostikrat v to, da si ljudje vzamejo sami življenje; tudi iz neprevidnosti se dogajajo večkrat nesreče. Največkrat so posušene makove glavice krive nezgod, ki se dogajajo po naših in drugih krajih prav pogostoma. Kakor mislijo nespametni ljudje, ni boljšega pomočka od makovih glavic za otroke, kedar jih hočejo hitro zazibati v spanje. Koliko so jih položi na ta način v večno spanje, ni znano, ker je take smrti navadno krivo vse kaj drugega, in stariši niti ne vedó, da so si ostrupili sami svojo ljubo deco. Marsikteremu otroku ostanejo zli nasledki vse žive dni. Kar se tiče semena, mislijo učenjaki, da ni škodljivo, ker ga po mnogih krajih uživajo ljudje brez posebne škode. Popolnoma nedolžno pa vendar ne utegne biti, ker opazujejo večkrat v takih krajih, kjer sejejo mak zavoljo olja, da postane mladina zaspana, ki ga je luščila in tudi sladkala od njega. Tudi novo olje ni dobro rabiti, ker mu je včasi primešanih precej drobcev od glavičine kože. Opazovali so namreč, da so postali ljudje od njega zaspani, da jih je začela boleti glava in napadati celó omotica.

Morebiti bolj nego te splošne opombe utegnejo čitatelja prepričati nekteri dogodki, o kterih tu ob kratkem poročamo.

I. Neka mati je dala dojenčku, da bi ga potolažila, obare od dveh makovih glavic, kakor ji je svetovala soseda. Dete je postalo mirno, in ko je bilo spalo že 24 ur, poklicali so zdravnika. Ta poroča, da je ležalo dete v globoki omotici, da so bili njegovi udje hladni, da je dihalo hitro, da mu je bílo srce naglo, in da se mu je razširila punčica. Oživil ga je sicer za nekaj časa, ali kmalu ga je posilila zopet omotica, in ko je preteklo 36 ur, ni ga bilo več med živimi.

II. Neka mati je pomirila svojega dojenčka z obaro od nezrelih makovih glavic. Kmalu je otrok zaspal, in ni ga bilo mogoče vzdramiti. Njegove oči so bile globoko vdrte, punčica razširjena in nepremakljiva, obraz bled in udje odreveneli; dihal je naglo, in srce je utripalo silno; na čelu mu je stal pot, in spodnja čeljust se mu je obesila. Poklicani zdravnik je ukrenil potrebno in rešil detetu življenje.

III. Ako se nareže nezrela makova glavica, teče iz nje mleku podoben sok, ki je strupen. Troje otrok je lizalo tak sok in naglo potem zaspalo. O polnoči prebudi neko grgranje prestrašeno mater. Ko vidi, da njene ljubljence lomi krč, da so njihove punčice razširjene, in da je po njihovih obrazih neka nenavadna bledoba, pošlje nemudoma po zdravnika. Ali ta je mogel le dvema oteti življenje, ker je bil najmlajšemu goltanec tako krčevito stisnjen, da mu niso mogli ničesar spraviti v želodec. Iz ust so mu stopale pene, in predno so minile štiri ure, vrnila se je nedolžna dušica v nebesa.

IV. Neka mati, ktero je Bog posebno obdaril z otroki, imela je napačno navado, da jim je dajala obare od makovih glavic. Deca je dobro spala, in žena je hodila lahko po svojih opravkih. Nasledki takega ravnanja niso izostali, temveč se pokazali v tem, da so bili vsi otroci majhne rasti, da se jim ni videla na obrazu tista dobrodejna rudečeličnost, ktere ravno pri mladini tako težko pogrešamo, in da so bile njihove duševne zmožnosti pod navadno mero razvite.

V. Poznal sem mater čveterih otrok. Prvi je bil duševno in telesno popolnoma razvit, ostali pa v nobenem oziru. Govoriti so začeli prav pozno in jecljali so dolgo. Mati je grešila s tem, da jim je dajala v mleku makovih glavic. Prvi otrok tega ni dobival.

VI. Štirileten otrok je použil precej nezrelega makovega semena in nekaj glavic. Kmalu so ga jele napadati slabosti, in postal je zaspan. Zdravnik ga je našel odrevenelega in neobčutljivega; dihal je težko, spodnja čeljust mu je visela navzdol, in punčica je bila razširjena in neobčutljiva. Njegova koža je bila mrzla, utripanje srca počasno in požiranje težavno. Navzlic temu so mu vendar spravili neko bljuvalo v želodec, in ker je izbljuval nato mnogo nezrelega semena in krpic od makovih glavic, bil je v nekoliko urah zopet na nogah.

VII. Neki posestnik je imel v hiši mnogo makovih glavic. Njegov devetletni sinek je zobal večkrat od semena, in opazovali so, da ni več tako vesel kakor navadno. Tudi je začel hujšati, in slast do jedi se mu je izgubljala. Pogostem je tožil o bolečinah v glavi, o slabosti in omotici; bil je tudi vedno zaspan. Ko se je zdelo vse to starišem že nevarno, dali so mu bljuvala in čistila, a nič ni pomagalo. Tudi zdravnikov trud je bil zastonj, in fantek je umrl mirno, kakor bi zaspal v omotici.

Divji mak[uredi]

Slika 64. Divji mak. (Papáver Rhoeas.)

Divji mak, poljski mak, križec, purpelica, putpelica, purpela, prpelica, pumpala, gospodičnica ali roštalica je vsakemu čitatelju že izza mladosti znana rastlina. Saj pa tudi vsak vé, da ga je treba iskati na polju, kjer je zlasti med raznim žitom jako nadležen plevel. Zavoljo tega bi ga bili postavili seveda v drugo poglavje, ali on spominja v svojih lastnostih na vrtni mak in je med deteljo, dokler ni popolnoma dozorel, živini prav škodljiv.

V zemlji ima koželjasto korenino, iznad ktere se vzdiga naravnost na viš 45—60 centimetrov (1½—2 čevlja) visoko, okroglo ali zaokroženo-robato, vejnato steblo, ki je porasteno z gostimi, dolgimi, od njega stoječimi, trdnimi kocinami.

Raztreseni listi so pernati ali samo pernasto nacepljeni, nazobčani in dlakavi.

Veliki, rudeči cveti se zibljejo na dolgih recljih. Dvolistna čašica je zunaj ščetinasta in odpade, ko se cvet razprostre. Venec ima štiri v križu stoječe, zaokrožene lističe s črno, včasi belkasto obrobljeno liso ob dnu. Črnovijolastih prašnikov je mnogo, sredi njih pa debela, gladka plodnica s ščitasto brazdo. Plod je glavica (na levi).

Divji mak cvete rožnika in malega srpana, včasi že tudi zadnje dni velikega travna. Venčevi lističi dišijo, dokler so presni, neprijetno po opiju in so grenkega okusa. Tudi nezrele glavice tako dišijo in imajo precej mlečnega soka grenko-ostrega okusa. Kakor starejše priče priznavajo, omotičen je tudi ta sok, a vendar ne deluje tako silno kakor od vrtnega maka. Hudih nasledkov se od njega ni lahko nadejati. Drugači pa je z živino, ki je dobila med deteljo mnogo makovega zelenja. Krčevito se začne tresti, in polasti se je celó neka besnost.

Pridni gospodar seveda ne trpi, da mu prepreza in duši ta sitni plevel žito, temveč odpravi ga z njive, dokler še nima zrelega semena v glavicah. Tako je prav!

Vlažna zemlja in deževno vreme pospešujeta kalitev tega plevela. Najprej ga odpraviš z okopavino, ako uničiš vsako zelišče, ki se je pokazalo med njo. Ako imaš čisto seme, ostala ti bo njiva navadno čista, in če se pokaže morebiti kako rudeče ,,banderce``, lahko ga vzdigneš.

Krvavi mlečnik[uredi]

Slika 65. Krvavi mlečnik. (Chelidónium május.)

Krvavi mlečnik, tudi senodólka, skróbla, cedúljka, áselnica, lastovičica, krvomóčnica, rudeči mleček, krivljek, draznica, grenica, kravje zelišče, mali lisják, krvnik in rumena draznica: tako imenujejo povsod to znano strupeno rastlino. Menda nimamo nobenega drugega zelišča, ki bi bolj tiščalo v obližje človekovo, kakor krvavi mlečnik. Vsaka groblja, vsaka meja, vsak plot mu je všeč; naseli se ob zidu ravno tako, kakor po razrušenem zidovju. Tudi po vrtih in podobnih prostorih ga je dovolj.

Zunaj rujavkasta, znotraj rumenkasta, močna korenika je pokrita z mnogimi vlaknatimi koreninami in se razhaja rada na več vrhov. Iz teh izraste precejšnje število okroglih ali nekoliko robatih, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visokih, rogovilastih in kosmatih stebel z oteklimi kolenci.

Listi so pritlehni in stebelni; obojni so si prav podobni. Njihov recelj je spodi nožničasto razširjen, drugod sploščen in včasi celó plitvo žlebast. Kosmat je kakor steblo. Na njem stojijo sparoma na desni in levi manjše in večje okroglaste ali srčaste, recljate krpe. Ob dnu so nejednake, dvokrpe, po robu pa debelo narezane. Zadnja krpa je navadno največja, sama (brez para) in trikrpa. Listi so po žilah dlakavi; pritlehni imajo pet, stebelni samo tri pare omenjenih krp a). Zgoraj so bledozeleni, spodi pa sinji.

Cveti stojijo v recljatih kobulih, ki štejejo 4-8 cvetov. Čašica je dvolistna in odpade, ko se je odprl čveterolistni venec. Ta in mnogoštevilni prašniki so lepo rumeni, valjasta plodnica pa zelena. Iz nje se razvije ozek, gol, kakih 5 centimetrov dolg lusk b), ki se jame prezati od spodi navzgor c). Osrednji pretin nosi mnogo črnorujavega semena.

Krvavi mlečnik cvete od pomladi do jeseni in raste, kakor smo že povedali, posebno rad blizu selišč. Tudi drugje ga je mnogo, zlasti pa mu ugaja kameniti svet.

Presno zelišče mlečnikovo je za nos nekoliko zoperno, neprijetno, ostro; okusa je grenkega, žgočega. Suha rastlina ne diši in je samo grenkega okusa. Zelišče, zlasti korenika ima mnogo ostrega, sprva sladkega, pozneje ostro-grenkega, rumenega mlečka, ki se pokaže iz vsake rane. Na zraku hitro porujaví in je strupen. Ako je dolgo v dotiki s kožo, vname se ta, in izpahnejo se ti mozolji na njej; tudi bradavice na vnanji koži se mu ne ustavljajo. Če ga je prišlo precej v želodec, povzroča omotico, drisko in črevesno vnetico, kteri sledi pogostoma smrt.

Tudi živalim je mlečnik škodljiv, ako ga dobijo med krmo. Kozam vendar ne škoduje, in nekteri ga dajejo svinjam, kedar jih nadleguje driska, da se jim zopet zapre. Nekteri ga devajo na bolečine, da jim ásla (vnetje) ne pride do njih, kar pa ni nikakor svetovati.

Dišeča vijolica.[uredi]

Slika 66. Dišeča vijolica. (Viola odoráta.)

Marsikteri čitatelj se bo čudil tvoji sliki in neverno zmajeval z glavo, zakaj njemu si ti ljubica, mi pa smo te zapisali v to črno knjigo, iz ktere te ne izbrišemo nikdar več. Tega je še treba bilo! Človek že res ne bo smel v roko vzeti cvetke brez strahú in bojazni! Le umiri se, dragi prijatelj, nobena krivica se ji ni zgodila, in prepričali te bomo, da ni tako nedolžna, kakor si morda domišljuješ. In pa tisti pesniki! Koliko lepih besed vedó o njeni ponižnosti in pohlevnosti, kako opevajo njeno lepo barvo in njeno nežno, dišeče cvetje! Zdaj pa pridejo drugi, ki sicer ne tajijo, da ni lepa in dobro dišeča, ali pridevajo ji še lastnosti, ktere je človeku nič kaj ne priporočajo. Pojdite vsi rakom žvižgat! Kar naravnost povem, da je ni pomladanske cvetke, ki bi mi bila bolj prirastla k srcu kakor vijolica. Kako prijeten je vendar njen duh, zlasti zunaj pod milim nebom! Jaz bi torej rajši potegnil s pesniki; pa včasi morebiti vendar krivo sodijo ali nam pa prikrivajo resnico. ,,Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona,`` veli stari pregovor. Da pridemo stvari do konca, opišimo najprej sicer znano rastlinico in dodajmo h koncu nekoliko podrobnostij, ki bodo pred svetom opravičile naše ravnanje.

Vijolica učaka na tistem mestu več let, zato jo prištevamo trpežnim rastlinam kakor naše trave. V zemlji ima precej močno, ravno, včasi nagnjeno koreniko, ktere se drži mnogo tankih korenin in nekoliko debelejših pritlik. Te se plazijo na vse strani ob zemlji, napravijo mestoma kak popek, iz kterega se razvijejo listi in spomladi tudi cveti. Da imajo i koreninice, prepriča se lahko vsak. Take pritlike razmnožujejo rastlino; zato jih nahajamo navadno mnogo v družbi. Korenika se na koncu navadno razveji in nosi v šopkih stoječe liste.

Listi so na dolgih recljih, srčasti in narezani. Okoli in okoli kakor tudi spodi so porasteni s kratkimi dlačicami, zgoraj pa pikasti. Njihovi reclji ostanejo do spomladi na koreniki. Podprti so na vsaki strani z majhnim rtastim lističem, ki je večjidel nekoliko resnat.

Lepi vijolični cveti so pričvrščeni na tankih, visokih recljih, ki stojijo med listi, in ki imajo blizu srede dve prav neznatni krovni krpici. Cvet je za nizko rastlino velik in nepravilen. Zunaj ima 5 zelenih čašnih lističev; venčevih je tudi 5, toda so mnogo večji in se posebno odlikujejo po lepi barvi in prijetnem duhu, ki ga razširjajo daleč okrog. Zgornja dva sta si jednaka, tako tudi stranska, ki imata nekaj dlačic po sebi; spodnji pa je svoje vrste. On nas spominja na ostrožnikov cvet in na nektere druge sorodne rastline, pri kterih se je izprevrgel njegov dolnji konec v ukrivljeno cev. To ni, kar si bodi; ostroga ima tudi svoj pomen! Le poglej bučelico, ki se je spustila na vijolico. Kam se je vsedla? Na cvetko, in sicer na njen spodnji listič, ki ima več temnejših žilic, ktere ji kažejo pot v cev. Dobrotljiva stvarnikova roka je vtisnila na cvet znamenje, ktero naj vodi žuželke do sladke hrane. V cevi namreč se nabira med, kterega prav slastno srkajo raznovrstni žužki in ga nosijo svojemu zarodu. Zavoljo medú in cvetnega prahú letajo žužki od cveta do cveta in obiskujejo najbolj pogosto seveda take, ktere najlažje ugledajo. Zato stoji cvet na visokem reclju, skoro nerazmerno obširen je in take posebne barve, da ga žuželka ne izgreši lahko. Komu ne postane gledé na tako umne naprave nekako tesno pri srcu in se mu ne izvije iz ust glasen vzdih: O kako neskončno modro skrbi Bog za svoje stvari! Prašnikov je pet. Spodnja sta posebne oblike; podaljšana sta s kljunčkom v ostrogo in izločata med, ki se v njej nabira v tekočino. Sredi prašnikov stoji ukrivljen pestič.

To je tisti vrlo dišeči cvet, kterega ne iščejo samo razne žuželke, ampak tudi človek mu je velik prijatelj. Pa glejte čudo! Ta cvet ne donaša nobenega plodú, temveč ostane jalov. Pozneje pa se pokažejo manjši cveti, ki prav nič ne dišijo; tudi cevi z medom nimajo, in neopazovani in neobčudovani na tihem zorijo ter obrodijo mnogo dobrega in kaljivega semena. Ali nimamo tu najlepše primere s človeškim življenjem?

Plod je malo da ne okrogla glavica, ki je napolnjena z rumenkastim semenom. Potisnjena je k tlom in se odpre s tremi loputami.

Vijolica cvete sušca in malega travna in raste prav pogostem ob tratah, ob plotéh, za mejami in po goščah. Najbolj ji ugaja prisoje (solnčni prostori), koder je včasi ves svet premrežen z njo. Ljudje jo pa prav radi tudi na vrte sadijo ali jo gojijo celó po hišah. Ako si v rastlinstvu toliko izurjen, da ji veš odrezovati pritlike, doraste ti v loncu v majhno drevesce, ki nosi v vrhu šopek listov.

Cvet sicer dobro diši, ali ta vonjava ne ugaja vsakemu človeku. V prosti prirodi, pod milim nebom nas celó nekoliko krepi, a po zaprtih stanovanjih, ako so na tesno stran, pa je nevarna človeškemu zdravju in ne povzročuje samo omotice, temveč more človeku vzeti tudi življenje. Sploh ni pametno, mnogo dišečih cvetočih rastlin imeti po sobah, v kterih prenočujemo. Neka deklica je natrgala veliko vijoličnih cvetov, razložila jih lepo po skledi in to postavila v svojo spalnico. Drugega dne je revica umrla, tako silno je deloval močni duh na njene živce. Cveti, korenike in listi so pa tudi naravnost strupeni. Ako najdejo imenovani deli pot v želodec, nastopijo nasledki, kakor pri marsikteri nevarni rastlini. Najnavadnejši so: bljuvanje, omotica, nemir, otožnost itd. Vse to nas je napotilo, da smo uvrstili tvojo ljubico med druge manj ali celó nič priljubljene cvetke, in upamo, da se ti s tem nismo zamerili preveč.

Pesja vijolica.[uredi]

Slika 67. Pesja vijolica. (Víola canína.)

Po naših krajih je mnogo raznovrstnih vijolic, ki so po obliki in barvi več ali manj podobne dišeči vijolici. Ako jo pa nosu približaš, nimaš tistega prijetnega duha, ki je neko posebno svojstvo dišeče vijolice. Vse take imenujemo v obče ,,pesje vijolice``, kar seveda ni popolna resnica. Jedna izmed njih pa je, ki ima to ime, in ker se strinja v svojih lastnostih z dišečo vijolico, hočemo jo ob ratkem ločiti od drugih, ki niso škodljive ali vsaj ne tako, da bi mogle nahuditi človeku.

Pesja vijolica ima močno, večjidel glavato koreniko, ki se razprostira vodoravno ali napošev v zemlji in precejšnjo rušo belkastih koreninic oddaje. Iz nje izraste več zelenih, 10-30 centimetrov (4—12 palcev) dolgih stebel, ki ali naravnost kvišku molijo ali pa se samo vzdigajo na viš. Vsako stoji za pritlehnim listom, čegar suličasta, resnata prilistka ga obdajeta ob dnu. Jednaki listi stojijo tudi po steblu, ki je nad njimi brazdasto kakor listni reclji. Listna ploskev je podolgasto-srčasta, sploh dosti izpremenljiva in narezana. Zelišče je golo, včasi pa porasteno s kratkimi dlačicami.

Iz listnih pazušic izrastejo precej dolgi, robati reclji, ki imajo pod kimastim cvetom dve nitkasti luskici. Cvet je podoben onemu od dišeče vijolice, toda je bledejši in njegova zelena čašica sestavljena iz suličastih lističev. Ostroga je bledorumena. Plod je podolgasta, gola glavica, ktero zaljša brazda, v kljunček izpremenjena.

Pesja vijolica cvete malega in velikega travna in raste kraj gozdov in pod grmovjem.

Okroglolistna rosika.[uredi]

Sl. 68. Okroglolistna rosika. (Drósera rotundifólia.)

Mična in zanimiva ta rastlina raste sem ter tja po vlažnih in mokrotnih krajih, zlasti takih, koder se razprostirajo mahovi. V te požene svoje kratke, tanke, koželjaste korenine, kterih glavna naloga je, da srkajo vlago iz podlage.

Na korenini so pritrjeni pritlehni, v kolobar postavljeni, po tleh ležeči listi. Oni sedijo na precej dolgih recljih in imajo okroglo, nekoliko žličasto izdolbeno ploskev, ki je po robu ozaljšana z dolgimi, škrlatnorudečimi, v rudečo glavico se okončujočimi resami.

Tudi drugod po listu je vse polno takih, proti listni sredi precej kračjih res, kterih bi se na vsakem listu približno naštelo po 200. Omenjene glavice so žleze, ki izločajo na solncu neki kakor voda čist, lepljiv sok, kteri se dá primerjati rosnim kapljicam, in kteri dela rastlinico tako mično. Vsak je podprt z dvema majhnima prilistkoma, ktera sta nacepljena na ozke, šilaste krpice.

Cvetna betva, ki se vzdigne iznad listnega kolobarja, je 12-19 centimetrov (5-7 palcev) visoka, gola, v mladosti kimasta in nosi 6-12 belih, drobnih cvetov v klasu. Čašica in venec imata po 5 lističev b), ki nam kaže prerezan cvet. Prašnikov je tudi 5 c) in sredi njih plodnica, ki je ovenčana s kratkimi brazdami. Plod je glavica d), v kteri dozori mnogo drobnega semena e) in f); zadnje zeló povečano.

Okroglolistna rosika cvete malega in velikega srpana in raste po vlažnih travnikih in drugih jednakih prostorih, ki ugajajo tudi raznim mahovom.

Presno zelišče je kiselnato-grenkega in ostrega okusa, in njegov sok se odlikuje posebno po tem, da se naredijo od njega mehurci na koži. Najbolj škodljiva je rosika ovcam, ki se naj torej ne gonijo na pašnike, kjer je mnogo raste. Mleko se navzame strupa in postane neužitno.

Rosike so, kakor smo zgoraj omenili, zanimive rastline, in le nekoliko naj povemo na to stran. Za svetlobo so jako občutljive, in beli cveti se takoj poskrijejo v zelene čašice, ako se je skrilo solnce za oblaki ali se nagnil dan in nastal mrak.

Na liste ne vpliva svetloba, pač pa kaka živalica, ki se je splazila na nje, da bi srkala sladki sok. Za taka obiskovanja so zeló občutljivi, in njihova delavnost ne preneha o taki priliki, dokler živalica ni pogubljena. To se vrši takó-le: Ko stopi ali sede živalica, navadno kaka žuželka na list, prilepijo se njene noge nanj, in ujeta je. Zdaj se jamejo gibati rese; polagoma se vzdigajo druga za drugo, obračajo svoje glavice proti živalici in izločajo več soka. Živalica, v smrtni nevarnosti, oteplje in se otresa na vse strani in draži zadete rese vedno bolj. Kmalu so glavice vseh res obrnjene proti jetniku g). Najbližnje ga ovijejo in v 3-4 minutah udušijo v soku. Pa še več! Nekako čudno tiščijo mrtvo truplo do listne srede, kjer ga pustijo. Tudi list sam se zvije in ostane tako nekoliko dnij. Ko se zopet zravna, ni jetnika več na njem, ampak le njegovi trdi in neprebavni ostanki ležijo tu pa tam. Glavice na resah so suhe, list je ,,nasičen``. — Te rastline moramo prištevati onemu majhnemu krdelu, ki more prebaviti tudi živalsko hrano. Po nekolikih urah se rese zopet zravnajo, na njih se prikažejo kapljice, in list je ,,lačen``.

Slika 69. Dolgolistna rosika. (Drósera longifólia.)

Dostavimo naj še sledeče. Rosike imajo majhne korenine, ki tičijo v mahu in skrbijo rastlini za potrebno vodo. Prave hrane jim dovajajo le malo, in ker tudi zrak ne dá vsega, pomagajo si na opisani način. Nočemo pa trditi, da se hranijo izključljivo le tako, ampak hoteli smo čitatelje opozoriti na rastline, kterim tekne tudi živalska hrana. Kjer so tla ilovnata, opaziti je dostikrat, da segajo nektere rosikine koreninice tjakaj in oskrbujejo zelišče z živežem.

Po naših krajih rasteta še dolgolistna in srednja rosika. Prva ima prav ozke, navzgor štrleče liste, kterih listna ploskev se polagoma zožuje v recelj. Cvetna betva je kračja, pestič ni tako globoko razdeljen, in seme je jajčasto. Srednja rosika (Drósera intermédia) se odlikuje po narobe-jajčastih listih in po betvah, ki so spodi usločene. Ovcam sta obe ravno tako škodljivi kakor prejšnja.

Čemž[uredi]

Čemž, črems, čremsa, črensa, sramsa, čimž ali čremen je povsod znan grm ali nizko drevo. Skoro po vsej Evropi je razširjen in ljubi vlažne listnate gozde in bregove naših vodá; tudi ga nahajamo visoko po gorah in sem ter tja celó po vrtih.

Listi in cveti se prikazujejo skoro istočasno in so pritrjeni na letošnjih mladikah. Listi so jajčasti, priostreni, goli in ostro napiljeni ter v mladosti podprti z ozkimi pritliski, ki potem odpadejo. Mladike nosijo ali le liste ali pa spodi nekaj listov, zgoraj pa dolgo, grozdasto razcvetje a). Beli cveti b) so sploh onim od koščičastega drevja podobni, čašne krpe so zavihane navzdol, kakor na pr. pri črešnji. Koščičasti plod c) je grahove velikosti, črn in okrogel. Užiten ni.

Slika 70. Čemž. (Prúnus Pádus.)

Čemž cvete velikega travna. Njegovo cvetje močno diši, in od njega rada boli glava. Najbolj škodljivo je jedro, vsled kterega te prime driska, ako ga je prišlo mnogo v želodec; bljuvanje ne izostane, in glava te dolgo boli. V jedru je namreč precej pruske kisline (Blausäure), ki se prišteva najhujšim rastlinskim strupom. Istotako se nahaja omenjena kislina tudi v plodu črnega trna, o kterem izpregovorimo na drugem mestu, in v koščičastem sadju sploh, toda navadno v neznatni množini. Tudi lub mlajših vej, listi in cveti niso brez pruske kisline. — Navadno ti čemž ne donaša nobene koristi; na sadnem vrtu ga torej izruj in na njegovo mesto vsadi kako žlahtno drevo. Otroke je pa treba poučevati in jim ostro prepovedati, naj ne jemljejo sploh ničesar v usta, kar jim je tuje, in česar ne poznajo. Dobro se spominjam, kako nevarno je zbolel deček, ki je použil mnogo čemževega sadú.

Lavorikasta črešnja.[uredi]

Slika 71. Lavorikasta črešnja. (Prúnus Laurocérasus.)

Doma v jutrovih deželah, prišla je lavorikasta črešnja leta 1576. v Evropo, kjer jo pogostem sadijo v večje vrte. Ne govorili bi tukaj o njej, ako bi se ne odlikovala po nekem zeló hudem strupu — pruski kislini, kakoršno smo srečali že v nekterih čemževih delih. Ta strup je sicer izvrstno zdravilo v živčnih boleznih, ako smo ga dobili iz zdravnikove roke, po drugi strani pa je tudi zeló nevaren, ako smo prišli do njega po drugem potu.

Lavorikasta črešnja je kakih 5-7 metrov (15-21 čevljev visoko drevo gladkega, sivkastega luba. Mlade veje so zelene in posute s pikami.

Raztreseni listi so jajčasto-podolgasti, ostro napiljeni in na prav kratkih recljih pritrjeni. Usnjasti so in vednozeleni, zgoraj temnejši, spodi bledejši in priostreni a).

Umazano-belkasti cveti izrastejo v pazušicah višjih listov v kvišku stoječih, precej dolgih grozdih. Čašica je zvonasta in njen rob razdeljen na 5 suličastih rogljev, Venec ima 5 okroglih lističev, ki so nasajeni kakor mnogobrojni prašniki na čašnem robu b). Iz okrogle plodnice se razvije črešnjam podoben, črn sad c).

Presni listi, cveti in seme lavorikaste črešnje dišijo, ako jih razrežeš ali zmaneš, prav močno po grenkih mandljih in so tudi prav takega okusa. Imenovani deli, zlasti seme in listi, imajo mnogo pruske kisline, Največkrat se dogajajo nesreče s sokom, kterega so dobili iz listov. Mleko, v kterem se je kuhalo nekaj listov od te rastline, postane sicer prav okusno, pa dostikrat so se že primerile nesreče na ta način. Ptiči poginejo neki od sopara, ki se more razvijati z listja.

Ne bodi nam žal, da ne ugaja naše podnebje tej nevarni rastlini, saj imamo domačih dovolj. Listi pa, ki jih naše gospodinje rade devajo v razne jedi, so od lavorike in ne od lavorikaste črešnje in popolnoma neškodljivi.

Ostra homulica[uredi]

Ostra homulica ali bradavičnjak je neznatna rastlinica s plazečo, okroglo koreniko, ki poganja mnogo debelo nitastih, ležečih stebel. Korenika je porastena z vlaknatimi, precej dolgimi koreninicami; tudi omenjena stebelca niso brez kratkih vlaken. Pozneje izrastejo še druga, višja in bledejša stebelca, ki se osujejo s cvetjem. Stebelca so okrogla in gola kakor zelišče sploh.

Raztreseni, prav gosti listi so jajčasti, mesnati, kratki in debeli. Prirasteni so samo z zgornjim robom in najbolj podobni kakemu stisnjenemu valjarju. Na brezcvetnih stebelcih so precej temnejši in postavljeni v šest vrst ter se krijejo kakor opeka na strehi. Vrste so nekoliko zasukane.

Slika 72. Ostra homulica. (Sédum ácre.)

Višja stebelca imajo v vrhu neprave kobule lepih, rumenih cvetov in med njimi po vejicah posamezne, stebelnim jednake, toda manjše liste. Razcvetje ima navadno tri, včasi samo dve vejici; po njih sedijo cveti in se razcvetajo navzgor. Cvet ima 5 neznatnih, jajčastih čašnih in 5 večjih, suličastih venčevih lističev. Prašnikov je 10 in sredi cveta 5 zvezdasto postavljenih plodnic. Vsi cvetni deli so jednakomerno rumeni. Brazde so šiljaste in ukrivljene navzven. Iz vsake plodnice nastane gladek mešiček z rujavim semenom.

Ostra homulica cvete od rožnika do velikega srpana in ljubi suhe prostore. Naseli se na suhih travnikih, pašnikih, na vsakovrstnih grobljah in na pusti neobdelani zemlji; tudi po pečevju in starem zidovju ni redka. Po travnikih in pašnikih je homulica plevel, ki s svojo gosto rušo duši borno rast, in ker se je nobena žival ne dotakne, škodljiva je tem bolj.

Ostra homulica je ostrega, žgočega okusa, ki dolgo ne izgine, in vsled kterega se jame človeku gabiti marsiktera stvar. Na zunanji koži se napravi od zelišča neka šenu podobna rudečica; koža te skeli in peče. Ako pride v želodec, deluje kakor volčin. Po požiralniku in želodcu te žge, sili te na bljuvanje, in oglaša se driska. Večkrat te primora na stran, in naposled se pokažejo znamenja, da se je želodca in črev polastila vnetica, ki te more pripraviti ob življenje. Posušeno zelišče ni nevarno.

Zajčja deteljica.[uredi]

Slika 73. Zajčja deteljica. (Óxalis Acetosélla.)

Ta mična rastlinica, ki raste po senčnatih gozdih, priljubila se je otrokom posebno zavoljo tega, ker si z njenimi listi hitro ugasijo žejo. Preveč tega zelenja použiti, ni nikomur svetovati, ker hrani v sebi zelo strupeno ščavno (oksalno) kislino. V zemlji ima zajčja deteljica nitasto, precej razvejeno belkasto ali rudečkasto koreniko, na ktere zgornjem koncu so luskasti, debeli in mesnati ostanki prejšnjih listov. Izmed njih izrastejo prav drobne koreninice, ki redijo zelišče.

Nadzemeljskega stebla ni, in listi, kterih se razvije vsako leto le pičlo število, stojijo ob živem koncu korenike. Vsak ima okrogel, večjidel rudečkast in z mehkimi dlakami porasten recelj, na kterem sedijo trije široki, narobe-srčasti listki tako, da jo list trojnat, kakor na pr. pri detelji. Listki so tudi dlakavi, celorobi. Lanski, ki se včasi še nahajajo spomladi, so temnejši in spodi rudečkasti in višnjevkasti. Včasi so listki lepo razprostrti, včasi pa visijo navzdol, kakor nam kaže slika.

V listnih pazušicah izrastejo nežni cveti na recljih, ki so daljši od listnih, sicer jim pa podobni. Približno ob sredi imajo rudeče kolence, ktero objemata dve suličasti luskici. Zvonasti cvet ima 5 majhnih, zelenih čašnih in 5 velikih, spredi navadno srčasto izrobljenih ali nepravilno valovitih, belih venčevih lističev, po kterih tekó rudeče žilice. Prašnikov a) je 10; vsi stojijo v krogu, a 5 je daljših, 5 pa kračjih. Podolgasto-jajčasti pestič b) nosi 5 brazd na nitastih vratovih; iz njega se razvije glavica c) s semenom d), e), f), in sicer d) celo, e) poprek in f) podolgoma prerezano.

Zajčja deteljica cvete malega in velikega travna. Kakor smo že omenili, nahaja se v njej ščavna kislina, ki na človeško in živalsko telo naglo deluje kot strup. Najboljši lek je ogljikovokislo vapno (kreda ali magnezija), ako je takoj za kislino prišlo v želodec.

Navadna trdoleska[uredi]

Slika 74. Navadna trdoleska. (Evónymus europaeus.)

Navadna trdoleska, kapčevje, farške kape ali kozji presnec je večjidel grm, včasi tudi nizko drevesce s sivim lubom in razkoračenimi vejami; te so okrogle in rujavkaste, mlajše pa čveterorobe in zelene. Vsako zimo po enkrat pogleda skrbni gospodar za tem grmom in si nareže daljših, lepših vej, kterih bo treba, kedar pride klavec v hišo in bodo imeli koline ali furež. Tak dan je majhen praznik, kterega posebno deca željno pričakuje. Marsikaj dobrega ji prinese, zlasti pa klobase, ki so zašpiljene s trdoleskovimi iglicami. To je jedina uporaba te rastline, brez ktere bi se dalo tudi lahko izhajati.

Nasprotni listi so podolgasto-suličasti, drobno napiljeni in popolnoma goli a). Ker izrastejo veje iz listnih pazušic, morajo biti tudi nasprotne, kar na mlajših najlažje opazujemo. Za listi stojijo okrogli, precej dolgi reclji, kteri se najprej na dve veji, ki se okončujeta v cvet, ali pa se razveji vsak na 2-3 receljčke, kteri napravljajo nepravo kobulasto razcvetje. Kolesasti cveti so bledozeleni in imajo po čvetero posameznih delov: namreč 4 zelenkaste čašne krpice, 4 bledo podolgaste venčeve lističe, ki so ob robu zavihani, in 4 kratke rumene prašnike, kteri stojijo na zeleni blazinici med venčevimi lističi b). Sredi cveta je zelena plodnica, iz ktere nastane pozneje čveterokotna rudeča glavica, ki je prav podobna kardinalovemu klobuku, in odtod ime: farške kape c). Glavica se razpreza na 4 predele, v kterih je po jedno belo, z rumenkasto-rudečo kožico obdano veliko seme d). Ko je seme popolnoma dozorelo in se glavica odprla, visijo včasi semena iz predelov.

Navadna trdoleska cvete velikega travna in rožnika in raste skoro povsod po grmovju in živih mejah; tudi kraj gozdov in po goščavah je je dovolj.

Vsi trdoleskovi deli, zlasti pa listi so neprijetnega okusa in imajo v sebi neko tvarino. ki v želodcu žene na obe strani. Listi zoperno dišijo, in zagotavlja se, da so rudeči plodovi ovcam smrten strup, dočim jih nektere ptice brez škode uživajo.


Razun navadne trdoleske rasteta po naših krajih še dve rastlini tega rodú, in sicer širokolistna in bradavičnata trdoleska. Nista tako navadni kakor prejšnja in se nahajata le sem ter tja po gozdih hribovitih krajev. Po obliki sta podobni navadni trdoleski.

Širokolistna trdoleska (Evónymus latifólius) ima velike, široke liste, ki stojijo na dolgih recljih. Rujavkasto-zeleni cveti imajo svojih delov po petero in visijo v nepravih kobulih. Glavice so peterokotne.

Bradavičnata trdoleska (Evónymus verrucósus) ima okrogle veje, po kterih so nameščene majhne, rujavkasto-sive bradavice. Cveti so pritrjeni na dolgih, nitastih recljih, imajo svojih delov po čvetero, a venčevi lističi so kratki, okroglasti in zelenkasto-rujavi. Seme je črno in samo do polovice s kožico zaodeto.

Obe rastlini se strinjata v lastnostih z navadno trdolesko.

Krhlika.[uredi]

Slika 75. Krhlika. (Rhámnus Frángula.)

V majhnem krdelu domačih grmov je krhlika škodljiva na dve strani. Prvič jo moramo prištevati strupenim rastlinam, drugič je pa gozdni nebodigatreba, ki raste posebno po vlažnih prostorih. Po nekterih krajih ji pravijo tudi krhličevje, krhlikovec, krhlikovina, krsika, krsikovina, smrdél, gadov les, pesje grozdje, kačje grozdje, nagnojev les in nagnojevina. Ta navadno visoki grm — včasi je celó majhno drevesce — ima gladek, temnopepelnast lub, ki je poprskan z belkastimi pičicami. Po teh in po rumenem strženu mladih vej ga ni težko spoznati. To olajšuje čitatelju tudi podoba a), ki mu predočuje konec z listjem in cvetjem.

Raztreseni listi so na kratkih recljih; jajčasti so, celorobi in priostreni. Spodi imajo debelo žilo, od ktere se razhajajo tanše žilice. Neznatni bledozeleni cveti b) stojijo kobulasto v listnih pazušicah. Obod je zvonast in nacepljen na 5 zobcev; c) nam ga kaže prerezanega in raztegnjenega. Med posameznimi zobci vidimo 5 kratkih prašnikov, sredi cveta pa plodnico s tremi predeli d). Iz plodnice se razvijejo kakor grah debele, sočnate jagode, ki so od začetka zelene, pozneje rudeče in naposled črne e). Vsaka jagoda ima samo dve semeni.

Krhlika cvete od velikega travna do jeseni, in ne raste samo po vlažnih, senčnatih gozdih, temveč tudi ob ploteh, mejah in drugje med raznim grmovjem.

Lub od krhlike diši jako zoperno; z ozirom na to je najbolj podoben človeškim iztrebkom. Okusa je prav grenkega in ostrega. Jagode so sladke. Lub povzročuje v želodcu drisko in bljuvanje; jednako delujejo tudi jagode, le da silijo bolj na bljuvanje.

V gozdu in kraj njega je krhlika plevel, kterega je treba odpraviti in dotični prostor nasaditi s koristnim drevjem.

Kozja črešnja[uredi]

Slika 76. Kozja črešnja. (Rhámnus cathártica.)

Kozja črešnja, draka ali metuljeve jagode rastó sicer po Slovenskem povsod, pa malokje v veliki družbi. Navadno so grmi drug od drugega oddaljeni, včasi jih je pa vendar tudi vsa gošča. Grm je 2-3 metre (6-9 čevljev) visok, močno vejnat in z gladkim lubom pokrit. Veje so nasprotne, okrogle, rujavkasto-sive in se okončujejo v dolg trn. Les je rumenkast.

Jajčasti listi so recljati, po daljših mladikah nasprotni in večji, po kračjih pa manjši in v šopkih. Po robu so drobno napiljeni in ob dnu včasi srčasto zaokroženi. Od konca do konca teče po njih debela, osrednja žila, od ktere se odcepijo na vsaki strani po tri manjše, jednakomerno usločene žilice. Na nekterih listih se pridruži omenjenim trem še kračja četrta. Podprti so listi s šiljastimi prilistki, ki pa prav rano odpadejo.

Drobni, zelenkasti cveti stojijo v šopkih po kračjih mladikah za listi in luskami. Čašica je zvonasta in razdeljena na 4 kolesasto razprostrte krpice. Med njimi je ravno toliko zeló neznatnih venčevih lističev. Dobro moraš odpreti oči, ako jih hočeš ugledati. Pod venčevimi lističi med čašnimi krpicami so 4 prašniki, kakor nam kaže te razmere poleg stoječa slika spodi na levi. Sredi cveta je sicer pestič, toda krnjast je, in zavoljo tega se ne more iz njega nikdar razviti plod. Oglejmo si drug grm, in morda nam je sreča tolikanj mila, da dobimo na njem pestične cvete. Veliki so ravno tako, kakor že opisani prašni; tudi čašica in venec sta takšna, a prašniki so v rasti zaostali, in to je vzrok, da nimajo cvetnega prahú. Kozjo črešnjo moramo torej prištevati dvodomnim rastlinam. Sredi pestičnega cveta sedi zelena, okrogla plodnica z dolgim vratom, ki je razdeljen na 4 brazde (na levi pod prašnim cvetom). Plod je zelena, pozneje črna jagoda grahove velikosti s štirimi trdimi semeni.

Kozja črešnja cvete velikega travna in rožnika in rase navadno posamezno po gozdih, lokah in mejah.

Njen lub je ostrega in grenkega okusa. Presne, pa zrele jagode so sprva sladke, potem pa zoperno grenke in barvajo slino zeleno. Ako jih pride več v želodec, povzročijo bljuvanje, drisko in strašne bolečine po hranilih. Nato nastopi žeja, in požiralnik se zdi človeku popolnoma suh. Pa tudi smrt more nastopiti vsled teh jagod, kakor sem se pred leti sam prepričal.

Deklica, kakih 15-16 let stara, použila je mnogo teh jagod, in ker ni bilo hitro zdravniške pomoči, umrla je med strašnimi bolečinami. Ker zdravniki niso verjeli, da bi bile te jagode res tako nevarne, ali pa ker jih morebiti niso dobro poznali ali se vsaj v sodbi niso hoteli prenagliti, poprosili so mene, naj jim za gotovo povem, so li te jagode (prinesli so mi jih v škatlici) od kozje črešnje. Nektere so bile popolnoma cele, druge zgrizene in nekoliko načete. Vse so bile že v želodcu in so povzročile naglo smrt. Cele se takoj spoznajo, zdrobljene pa po semenu. Omenjeni dogodek se je pripetil blizu Ljubna na gornjem Štajerskem; letnico sem pozabil, le toliko se spominjam, da je bilo med letom 1880. in 1884. Kakor jagoda deluje tudi lub, toda ne tako silno.

Morda ni treba omenjati, da je široki grm po gozdih tam, kjer ga je mnogo, nadležen plevel. Pozneje, ko bomo govorili o žitnih zajedalkah, prišel bo ta nepridiprav zopet na vrsto; seveda ga ne bomo dolžili, da zajeda on žito, temveč zato, ker se razmnožujejo na njem majhne glivice, ki prehajajo potem na žito in ga počasi uničujejo. — Odpravljati ga moramo torej tudi iz obližja naših njiv, kakor to sploh zahteva postava.

Bršljan[uredi]

Slika 77. Bršlján. (Hédera Hélix.)

Bršlján, bršljin, bršček, obršílj, brštan ali brstran je vednozelen grm, kterega imajo marsikje v loncih, ker mu je lahko dati to ali ono obliko. On se oprijemlje s svojimi mnogoštevilnimi zračnimi koreninami pečevja in drevja, a ne zajeda drugih rastlin, kakor bi morebiti kdo sodil na prvi pogled. Vendar je drevju kolikor toliko škodljiv, in zato naj se odpravi iz gozda.

Njegovo deblo raste jako počasi in postane celó drevesasto, kedar je že prav staro. Njegove veje gredó navadno na desno in levo in pokrijejo sčasoma dotični prostor popolnoma.

Njegovi raztreseni listi so recljati, usnjasti, svetli, tri-, peterokrpi in ob dnu nekoliko srčasti. Privrhni, blizu cvetov stoječi so mnogokrat suličasti in manjši a). Včasi so listi skoro okrogli in celorobi.

Drobni cveti stojijo konec mladik v kobulih. Zelenkasto-rumeni so in imajo posameznih delov navadno po petero b) in c). Plodnica se razvije v oblo, črno jagodo d) in e).

Bršljan cvete jeseni, ko je drugim rastlinam že slana ugonobila cvetje. V naši domovini cvete le malokdaj, namreč samo takrat, ko je že prav star in drevesast tako, da pokriva skalovje in staro zidovje okoli in okoli.

Jagode dozorijo še le prihodnje pomladi in so človeku škodljive. Dobro, da ne more mladina lahko do njih, in da nimajo sploh ničesar, s čimur bi jo vabile.

Pisana šmarna detelja[uredi]

Slika 78. Pisana šmarna detelja. (Coronílla vária.)

Pisana šmarna detelja ima trpežno, koželjasto in večjidel glavato koreniko, ktera poganja več šibkih, ležečih ali se vzdigujočih in sem ter tja pregenjenih vejnatih stebel. Veje so kakor steblo robate in navadno porastene s posamičnimi, prav kratkimi ščetinicami, kakoršne so tudi po listih.

Listi so liho-pernati z majhnimi, razmaknjenimi listki, ki stojijo v 7-10 dvojicah po vkupnem reclju na jako kratkih receljčkih. Listki spodnjih listov so jajčasti ali podolgasto-lopatasti, spredi topo-zaokroženi in s konico oboroženi; oni zgornjih listov pa so črtasto-suličasti. Vsi so celorobi a).

V listnih pazušicah stojijo dolgi, robati reclji, ki se okončujejo v kobul pisanih cvetov. Vsak cvet je na razmernem receljčku. Zelena čašica je zvonasta, peterozoba in majhna b). Venec je od strani stisnjen, bel ali rožnorudeč, konec ladjice temnorudeč. d), e), f) in g) so posamezni venčevi lističi. Prašnikov je 10; 9 jih je zrastlih, 10. je prost c). Iz plodnice se razvije 3—5 centimetrov (1-2 palca) dolg, tanek, skoro okrogel strok, ki je ondi, kjer ležijo semena h) in k, nekoliko izbočen i), k) je povečano seme, vse drugo je pomanjšano.

Šmarna detelja cvete od rožnika malo da ne do jeseni in raste po njivah, kjer je plevel, po poljskih mejah, v grmovju in ob plotéh.

Ni še dolgo, odkar se je očitno pokazalo, da je ta rastlina strupena. Neka družina, hoteč se iznebiti mrzlice, skuhala si je na vodi namesto močvirske detelje šmarne in izpila to tekočino. Družina se je otrovala in morala to zmoto plačati z življenjem.

Negnoj[uredi]

Slika 79. Negnoj. (Cýtisus Labúrnum.)

Negnoj je grm ali nizko drevo, ki raste tu pa tam po gorskih krajih, ktere krasi spomladi, ko je posut z mnogoštevilnimi rumenimi grozdi. Lub po mladikah je sivkast in dlakav, po starejših vejah in mladih deblih temnozelen in gladek, po starih pa siv in mrežasto razpokan.

Recljati listi so trojnati in imajo pakrožne, celorobe listke, od kterih je srednji vselej največji. Zgoraj so goli, spodi v mladosti pokriti z belimi dlačicami in nekoliko bledejši.

Veliki cveti so svetlorumeni in izrastejo v dolgih, mnogocvetnih visečih grozdih. Iz podolgastih plodnic nastanejo dolgi, sivi in dlakavi stroki, ki jeseni dozorijo in navadno do pomladi ostanejo na rastlini. V njih je več drobnih, črnih semen.

Negnoj cvete velikega travna in rožnika in je prava krasota gorjanskih krajev. Zaradi lepega cvetja ga imajo tudi prav radi po vrtih.

Zrelo seme je strupeno in povzročuje silno drisko in bljuvanje. Ker se vnamejo čreva, more nastopiti tudi smrt. Naj povemo s kratkimi besedami, kako se je godilo nekim dečkom (bilo jih je 11), ki so pojedli nekteri več, drugi manj negnojevih zrn. Lotila se jih je driska in bljuvanje, obraza so postali bledega, napadal jih je spanec, žila jim je bíla slabo, in po želodcu jih je grizlo. Tistim, ki so takoj izbruhali strup, odleglo je hitro, drugim pa je pomagal zdravnik.

Mehurka[uredi]

Slika 80. Mehurka. (Colútea arboréscens.)

Mehurka, turška leča, ovčja leča ali pokalica je lep, precej košat, 2-5 metrov (6-15 čevljev) visok grm, kterega vidimo prav pogosto po vrtih, kjer ga sadijo zaradi lišpa. Njegove veje so šibke in zelene.

Listi so premenjema postavljeni, liho-pernati in imajo navadno 9-11 narobe-jajčastih, spodi sinjih listkov. Ti so spredi plitvo srčasto izrezani in se okončujejo v kratko konico. Listi so podprti s suličastimi prilistki, po kterih stojijo belkaste dlake.

Zlatorumeni cveti izrastejo iz listnih pazušic v kvišku stoječih grozdih, ki imajo le po malo cvetov. Čašica je vrčasto-zvonasta in nacepljena na 5 rogljičkov, ki ostanejo med dozorevanjem na rastlini. Jadro je malo da ne okroglo in ob sredi okrašeno s srčastimi lisami. Jajčasto-podolgasti strok je skoro podoben ribjemu mehurcu, ima tanko lupino in mnogo semena. Ako ga stisneš, razpreza se z glasnim pokom, kar je v posebno veselje otrokom, in razprši podolgasto seme. To se zgodi zavoljo tega, ker je prenapolnjen z zrakom. Ako pa visi plod na grmu, da popolnoma dozori, razpreza se po zgornjem robu kakor druge stročnice, in sicer navadno brez vsakega glasú.

Prav je, da kinčaš svoj vrt z raznovrstnimi rastlinami, da imaš po gredicah tu lepo zelenje, ondi pisano in dišečo cvetko, ali da bi v njem gojil tudi zelišča, ki ti morejo postati celó nevarna, tega pa ti ne bo nikdo priporočal. Ako hočeš imeti kako tujko, da se lahko skažeš ob priliki, posvetuj se z vestnim vrtnarjem, ki ti utegne najbrž pravo povedati. Če pa ne poznaš nobenega, in če ti je rastlina, ktero si morebiti slučajno dobil, popolnoma neznana, rajši jo vrzi v ogenj, kakor da jo vsadiš na leho.

Pokalica cvete od velikega travna do malega srpana in je strupena.

Volčja črešnja[uredi]

Volčja črešnja ali páskvica ima debelo, razrastlo, navadnemu korenju podobno koreniko, ki je zunaj umazano-rumenkasta, znotraj bela in pokrita z mnogimi vlaknatimi koreninicami. Na njej je nasajeno zelnato, 1-2 metra (3—6 čevljev) visoko, kvišku moleče steblo, ki je sicer okroglo, pa večjidel vendar nekoliko zaokroženo-robato. Razhaja se navadno na rogovile in je porasteno z mehkimi, kratkimi dlakami. Jednake dlačice se nahajajo tudi po listnih in cvetnih recljih in na čašici. Vsi ti deli so nekako mastni in lepljivi.

Po steblu so listi raztreseni, po vejah pa stojita po dva drug poleg drugega. Jeden je manjši, inače pa popolnoma podoben večjemu. Listi so pakrožni, priostreni in zoženi v recelj. Manjši imajo kračje reclje in so ob njih bolj zaokroženi. Vsi so celorobi in goli, samo spodi po žilah so dlakavi.

Slika 81. Volčja črešnja. (Átropa Belladónna.)

Kimasti cveti stojijo po vejah posamezno med listoma; včasi sta tudi po dva a). Čašica ima 5 jajčastih, priostrenih rogljev, ki pozneje malo odstopijo in plodu skledico napravljajo. Venec je zvonast, peterokrp, umazano zelenkasto-rumen in počrtan z rujavimi žilicami. Ob robu je temnejši, skoro višnjevkast in porasten s kratkimi dlačicami. Njegove krpe so neznatne, široko-jajčaste in tope. b) je prerezani cvetni venec, ki nam kaže ob dnu pritrjene, nekoliko kračje prašnike. Spodi so kocinasti, proti vrhu pa nekoliko usločeni. Plodnica je okroglasta in plitvo preščipnjena c) in d), kjer jo vidimo podolgoma in poprek prerezano. Od nje moli nitasti vrat iz cveta. Plod je dvopredelčasta, okrogla, črna jagoda, debela kakor črešnja, ki sedi v zvezdasto razprostrti čašici, in ki je polna temnega soka in sivkastega, okroglasto-ledvičastega semena.

Volčja črešnja cvete od rožnika skoro do jeseni in raste po gozdih hribovitih krajev, zlasti po krčevinah in okoli starih razvalin.

Volčjo črešnjo moramo prištevati našim najnevarnejšim strupenim rastlinam, zato ker je dokazano, da se pripetijo z njo prav pogostem nesreče. Lepe, črešnjam podobne jagode ne zapeljejo samo nedolžnih otročičev, temveč tudi neizkušene in nevedne odrastle ljudi. Inače povzročuje zelišče ostrupljenje le še kot zdravilo, kedar ga neprevidno uporabljajo ali ga zamenjajo s kako drugo zdravilno rastlino. Presna korenika diši zoperno in je ogadnega, pozneje grenkega in jako ostrega okusa. Posušena korenika in listi ne dišijo; ako jih pa močno zmaneš, dišijo zoperno in so plehko-grenkega, celó ostrega okusa. Jagode so sladko-kisle in naposled praskajoče.

Strup, ki ga nahajamo v vseh paskvičinih delih, zlasti v koreniki, imenuje se ,,atropín``. Najmanj ga je v njej neki tedaj, ko se jame razcvetati, in pozneje, ko zori plod. Atropín se odlikuje posebno po tem, da razširi tudi najmanjša betvica očesno punčico, in da povzroči, kakor se je to dokazalo na raznih živalih, naglo ostrupljenje. Še drugih strupov je v njej, toda ne v toliki meri; vrh tega so vsi deli, in na prvem mestu zopet korenika, zeló omotični. Volčja črešnja deluje najbolj na možgane, na čutila in na one živce, ki oskrbujejo občutek in gibanje človeškega in živalskega telesa.

Listi in veje ti vnamejo kožo, ako si jo drgal z njimi, in izparivanje te rastline te omami in dela zaspanega, ako je vreme lepo in toplo. Malo použite volčje črešnje zmanjša utripanje srca, pomnoži delavnost telesne kože, posuši ustnice, povzroči mraz, glavobol, onemoglost itd. Ako je pa použiješ toliko, da se je bati hudih nasledkov, tedaj so prikazni sledeče: blaznost, zavoljo močnejšega pritiska na možgane; dotičnik je večjidel vesel, vedno se smeji in skače okoli; govori mnogo in nerazumljivo in včasi tudi jeclja, dà, začne celó besneti; polasti se ga zaspanost in popolna neobčutljivost za vnanje vtiske. Po vratu ga praska in krčevito stiska; požiranje mu je težavno, glas hripav, in včasi ga celó izgubi. Žeja, slabosti, bljuvanje itd. ter neka tesnoba v prsih ne izostanejo; noge ne služijo več, in nemogoče je stati po koncu. Večkrat sili ponesrečenca na potrebo, včasi pa se mu tudi zapeče.

Paskvica deluje tudi na krvni obtok. Obraz ti postane rudeč, srce ti silno tolče, in v glavo ti sili kri. Ustnice ti postanejo modre, jezik pa nenavadno rudeč. Vsled mrtvouda ugasne življenje, in ako se zdravniku tudi posreči, da reši takega bolnika, občuti ta vendar še dolgo razne slabosti in se ne more spominjati otrovanja.

V mrtvih truplih takih ljudij, ki so po volčji črešnji izgubili življenje, prenapolnjeni so možgani s temno krvjo. Tudi srčne, pljučne in želodčne krvne žile, kakor tudi one, ki oskrbujejo ostala hranila, prenapolnijo se s tako krvjo.

Zgodovina nam vé povedati marsiktero ime takih porednežev, ki so dajali strupa od volčje črešnje ljudem, ktere so hoteli omamiti. Tu naj omenimo samo to, kar pripovedujejo o Škocih. Ko so jih napadli Danci v domači deželi, primešali so paskvičinega strupa (soka) vinu in pivu in skrbeli za to, da je prišla ta pijača sovražnikom v roke. Danci so je bili veseli in jo pili brez vse skrbi. Omamila jih je tako, da so imeli domačini lahko delo pri napadu.

Nekterim na pr. svinjam, ovcam, kozam in domačim zajcem, listi prav nič ne škodujejo, govedom pa so smrtonosni. O konjih, psih in mačkah velja ravno to, kar o goveji živini.

O tem nevarnem zelišču naj navedemo nekaj dogodkov, ki so se deloma ugodno, deloma neugodno končali.

I. Neki zdravnik poroča o štirih otrokih, ki so se najedli jagod od volčje črešnje, da so postali črez pol ure nekako pijani, da so začeli nerazumljivo govoriti, da so trpeli silno žejo, in da jih je sililo na bljuvanje, toda brez uspeha. Pozneje so jeli celó besneti in škripati z zobmi; očesne vejice so jim zakrile oči, punčica v njih je bila popolnoma nepremakljiva, obraz rudeč in zabuhel, čeljusti so se krčevito zaprle, in požiranje je bilo malo da ne čisto nemogoče. Želodec je bil neobčutljiv, in le praskanje po goltancu jih je prisililo do bljuvanja; dali so jim tudi octa (jesiha), medú in vode. Besnost jih je nato minila, a postali so bledega in mrzlega obraza in ravno takih rok. Žila jim je bíla hitro, in ko so spravili iz njih mnogo zgrizenih jagod, bili so tretjega dne iz nevarnosti, in polagoma so jim jele služiti tudi oči.

II. Ko so bili francoski vojaki leta 1813. na Saskem, poslali so jih nekega dne več sto na bližnje griče, da jih zasedejo. Ondi je rastlo mnogo volčje črešnje, in hoteč si potolažiti žejo, nazobalo se je kakih 60 mož strupenih jagod. Nasledki tega nepremišljenega dejanja so se pokazali precej hitro. Punčica se jim je razširila in postala nepremakljiva; oči, ki so bile izstopile iz očesne votline, odpovedale so jim službo, zato ker so bile nesposobne in neobčutljive za vnanje prikazni, in njihove nežne kožice je zalila višnjevkasta kri. Goltanec in usta so jim bila suha, požiranje skoro nemogoče, studila se jim je vsaka stvar, onemogli so zeló, a vendar z rokami in nogami vedno gibali in se smejali nerodno. Jezika niso mogli prav rabiti, in večkrat so jim ušle nerazumljive besede. Ozdravili so jih, toda ničesar niso vedeli o tem, kar se je godilo z njimi; niti to jim ni bilo jasno, da so se otrovali s sladko-kislimi jagodami.

III. V nekem vrtu je zobalo več otrok jagode od volčje črešnje. Kmalu potem jih je jela tresti mrzlica, srce jim je bílo silno, in izgubili so zavednost. Jeden izmed njih je umrl naslednjega dne; v njegovem želodcu so bili zdrobljeni plodovi paskvice.

IV. Devetletna deklica je jedla ob petih popoldne nekoliko luba od volčje črešnje in žvečila tudi njeno koreniko. Črez dve uri so jo obhajale težave; jedi so se ji gabile in moči jo zapuščale. Po ustih in požiralniku je bila suha, in ob devetih je jela nerazumljivo govoriti in drgetati. Ko so jo prinesli v bolnišnico, ni se zavedala več; njen obraz je bil zategnjen in bled, oči z razširjeno punčico so izstopile iz očesne votline in postale za svetlobo neobčutljive. Udje so se gibali neprenehoma, koža je bila mrzla, spala pa je tako, da je ni bilo mogoče prebuditi. Postregli so ji s potrebnim in jo siloma vodili po sobi; ob štirih zjutraj je odgovarjala na pojedina vprašanja, tožila, da jo boli glava, videla pa ni. Ako so ji dali le za trenutek mirú, posilil jo je spanec. Ob osmih zjutraj se je zopet zavedla, mogla tudi sama hoditi, oči pa ji še niso svetile popolnoma. V nekoliko dneh je okrevala.

V. V nekem mesticu na Štajerskem je pil trgovec s svojim sinom čaj, kterega je dobil od nekega trávarja iz Ogerske. Hitro sta zbolela oba, in s hudo silo ju je rešil zdravnik. Ko so preiskali čaj, našli so med njim drobce od tega nevarnega zelišča. Povsod treba previdnosti!

VI. Dne 4. velikega srpana 1868. leta je umrl na Avstrijskem deček, ki se je bil nazobal jagod od volčje črešnje.

VII. Dne 10. vinotoka imenovanega leta je zobal otrok nekega kmeta na Štajerskem jagode od paskvice, ki so visele na zelišču blizu hiše. Akoravno so poslali prestrašeni stariši takoj po dve uri oddaljenega zdravnika, prišla je pomoč vendar prepozno, in otrok je umrl vsled svoje sladkosnednosti in neprevidnosti starišev.

VIII. Neka 39letna gospa si je vštrknila zavoljo trebušnih bolečin večkrat obare od volčje črešnje, in sicer od listov. Dokler si je to obaro sama pripravljala, bilo je vse dobro, ker je jemala le malo nevarnega zelišča. Nekega večera pa jo je oskrbela dekla in jo gotovo naredila premočno, ker so ji kmalu odpovedale noge in postale polagoma tako slabe, kakor bi ji ohromele. Glava je ni bolela, toda postala je topoumna, in polastilo se je je neko nagnjenje kakor majhnih otrok, kedar jim rijejo prvi zobje iz dlesna. Punčice so se ji razširile, po čeljustih jo je lomil krč, in zavednost jo je zapustila. Dasi tudi so poklicali zdravnika, vendar se je njena bolezen obrnila na slabo. Njena koža je postala mrzla, srce ji je bilo naglo, dihala pa je počasi. Proti jutru je jela zmedeno govoriti in s prsti gibati, kakor da bi pobirala kako drobno stvarico. Polagoma ji je odlegalo, in ko je preteklo 34 ur, skrčile so se tudi punčice, in bila je ozdravljena.

IX. Sedem oseb — dva precej priletna moža in petero otrok od 2 do 9 let — jedlo je jagode od volčje črešnje. Ker so bili plodovi sladki, niso mislili sladkosnedeži, da je v njih zbranega toliko strupa. Po dveh urah so bili štirje dečki popolnoma omamljeni, in nemogoče je bilo jih spraviti k zavesti. Dvoje otrok je bilo jako nemirnih; premetavala sta se po postelji in včasi grozno zavpila. Obraz jima je zalila rudečica, česar na ostalih ni bilo opazovati. Punčice so se otrokom jako raztegnile in postale za svetlobo neobčutljive; dva sta gledala srpo, dvema pa so se vedno tresle oči. Dihali so težko, pa hitreje, in ust ni bilo mogoče odpreti. Jeden mož in otrok, ki sta bila najbrž manj jagod pozobala, ostala sta sicer zdrava, a vendar občutila ostrupljenje. Drugi mož je postal celó besen. Vse so ozdravili, samo jeden otrok je umrl, ker mu zavoljo silnega krča v čeljustih niso mogli dati potrebnega zdravila.

Na razpolaganje nam je še več podobnih dogodkov, ki se skoro vsi nanašajo na jagode. Zatorej jih lahko opustimo in opozorimo čitatelje samo še na to, da je tudi kajenje s posušeno rastlino zeló nevarno. V dokaz tó-le:

X. Na Češkem je pokadila neka ženska s posušeno volčjo črešnjo gospo, ktero so bolele oči. Gospa je zbesnela in umrla kmalu potem.

Bunika.[uredi]

Na čast Skopoliju, ki je bil več let rudniški zdravnik v Idriji in se poleg svojega poklica mnogo pečal z rastlinami, nabiral jih in opisoval ter na ta način Kranjsko proslavljal, temu mož na čast so imenovali učenjaki več rastlin z njegovim imenom. Tudi naša bunika ali volčič, ki je volčji črešnji najbolj podobna, dobila je svoje latinsko ime (Scopolína atropoídes) po tem zaslužnem možu. Ona ima debelo, grčavo, mestoma oteklo koreniko belkaste barve, ki razpošilja le nekaj dolgih vlaken, in ki rije vodoravno po zemlji.

Njeno zelnato, kvišku stoječe steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, okroglo in navadno razdeljeno na 2-3 vrhe. Veje so rogovilaste.

Recljati listi so jajčasto-suličasti, priostreni, celorobi in popolnoma goli. Nagrbančeni so in zgoraj temnejši; najvišji so nekoliko valoviti.

Na nitastih recljih viseči cveti izrastejo posamezno iz listnih pazušic in izmed vej. Zvonasta čašica ima 5 kratkih zob in se pozneje, ko zakriva plod, nekoliko napihne. Vzadi cevasti, spredi pa zvonasto razširjeni cvetni venec je najmanj trikrat tako dolg kakor čašica, zunaj gol in rujav kot usnje ter premrežen s 15 zelenimi žilicami. Znotraj je zelen in po dnu dlakav. Rob ima 5 topih zobcev, ki se včasi razcepijo na še tamše zobce. Prašnikov je 5; pritrjeni so ob venčevem dnu in spodi kocinasti. Njihove prašnice so belkaste. Jajčasta plodnica sedi na nekem krožcu in ima dolg, nitast vrat s topo brazdo. Iz nje se razvije jajčasta, nekoliko potlačena, dvopredelčasta glavica, ki se razpreza z okroglastim, pikčastim pokrovom. V njej je mnogo rujavega, ledvičastega, pikčastega semena. Glavica se odlikuje po jedni, pokrov po dveh vglobljenih črtah.

Volčič cvete malega in velikega travna in raste sem ter po senčnatih gozdih hribovitih in goratih krajev.

Kakor je ta zeló strupena rastlina z ozirom na zunanjo obliko prav podobna volčji črešnji, tako se ujema tudi v lastnostih popolnoma z njo. Da ne ponavljamo tega, kar smo povedali o volčji črešnji, zadostuj ta opazka.

Navadni duhan ali tobak.[uredi]

,,Dobra stvar se sama priporoča,`` pravijo navadno ljudje. Včasi pa tudi kak pregovor ne velja, ako mu pogledamo čisto do dna. Podzemljica (krompir) na pr. je gotovo vsega priporočila vredna, ali priporočala se ni sama, ko smo jo dobili iz Amerike. Ljudstvo se je je branilo na vse kriplje in delalo gosposki, ki ga je silila z njo, mnogovrstne težave in preglavice. Ko je pa uvidelo, da gosposka dobro sodi in podložnikom sreče želi, jelo je z amerikanskim novincem drugači ravnati, in to je bila njegova sreča; od tiste dobe namreč ni bilo več splošne lakote. Druga je bila z duhanom, kterega nam je tudi poslala Amerika. Priporočala ga ni gosposka, priporočal se je sam. Papeži, cesarji in kralji so si prizadevali, da bi odvrnili smrdljivo kugo od Evrope. Ruskim kadilcem se je zažugalo, da izgubijo nos, ako jih zalotijo pri kajenju. V Carigradu so bičali Turka, nosečega pipo v prerezanem nosu po mestnih ulicah; drugje so duhovniki svarili in poučevali zaslepljeno ljudstvo, in papež Urban VIII. je leta 1624. izobčil iz katoliške cerkve vse kadilce in nosljače. Angleški kralj Jakob I. je spisal leta 1619. sam knjižico, v kteri med drugim čitamo ,,Kajenje je navada, ostudna za oko, grozna za nos, škodljiva za želodec, nevarna za možgane in pljuča; črni, smrdljivi tobakov dim je podoben na las davečemu soparu, ki se vzdiga iz peklenskega brezdna.`` — Vse, vse je bilo zastonj! Navada je železna srajca! Kadilci so ostali zvesti duhanu, in novi so jim čim dalje tem bolj pristopali. Zdaj ni najti zlahka vasi, kjer bi se ne prodajal ta nebodigatreba. Kolikokrat čujemo iz ženskih ust: ,,Še za sol ni denarja, pipa pa mora biti vedno med zobmi.`` Da pa veš, kadilec, kakšen je tobak, in kako vpliva na človeka, podajemo ti tu njegovo podobo in izpregovorimo za potrebo tudi o njegovih lastnostih.

Duhan je jednoletno zelišče z močno, razvejeno korenino, ki je zunaj bela, znotraj rumenkasta. Na njej stoji 1-2 metra (3-6 čevljev) visoko, okroglo, jednovito ali vejnato, palec debelo steblo. Porasteno je s kratkimi, lepljivimi dlakami in napolnjeno z belim strženom.

Premenjalni listi a) so jako veliki, podolgasto-suličasti ali jajčasti, priostreni in celorobi ali zaokroženo-krpasti. Po žilah so dlakavi, sedeči; spodnji se stegujejo po steblu navzdol.

Veliki cveti se pokažejo vrh stebla v obširnem, nepravemu kobulu podobnem latu in so deloma recljati, deloma skoro sedeči. Cevasto-zvonasta čašica je precej širja od venca in malo da ne od srede nacepljena na 5 suličastih, priostrenih rogljev. Ona je bledozelena in sem ter tja nekoliko dlakava c). Venec ima zeló dolgo, zelenkasto-belo, valjasto, spredi razširjeno cev in rudečkast, na 5 priostrenih krp nacepljen rob b). Prašnikov je 5; vsi so tako dolgi kakor venčeva cev. Jajčasta plodnica je gladka, zelena, spodi priostrena in se okončuje v dolg, nitast vrat c). Rujava glavica d) je jajčasta, daljša od trpežne čašice in se razpreza na 4 lopute, izmed kterih se vsuje mnogo drobnega, rujavega semena.

Navadni duhan cvete malega in velikega srpana. Domá je v Ameriki. Dandanašnji ga sadijo skoro po vsem svetu, kjer je zanj podnebje pripravno. Pri nas se najbolj pečajo z njim na Ogerskem, kjer se ga mnogo pridela. Sploh ne zavidamo tega našim sodržavljanom, in sicer zato ne, ker potrebuje veliko zelišče mnogo rudninskih živil, ki ostanejo pri sežigu kot pepel. Vsled tega izgublja zemlja leto za letom svoje moči in peša polagoma.

Slika 82. Navadni duhan ali tobak. (Nicotiána Tábacum.)

Od začetka je služil duhan v Evropi le v zdravilstvu. Jean Nicot (Nikot), poslanec francoskega kralja Franca II. v Lisaboni, dobil je leta 1560. od nekega trgovca nekoliko rastlin iz Amerike, vsadil jih na svojem vrtu in z zeliščem neki ozdravil nosnega raka nekemu služabniku. Njemu se je zdela rastlina posebno važna, in skrbel je za to, da se je razširjala polagoma po Evropi. Ali Bogu bodi potoženo, z zeliščem je obveljala tudi navada, ki so jo opazili Evropci v Ameriki. Da bi se hranili jako sitnih in nadležnih mušic (moskitov), zvijali so amerikanski divjaki liste od duhana, prižgali jih in puhali dim (tabako) okoli sebe.

Duhan, kakoršen se pridela, ni takoj za rabo, ampak se mora za to še le pripraviti. To razlagati ni in ne more biti naš namen, ozirati se hočemo na njegove lastnosti, ki so važne dovolj.

Duhanovo zelišče diši močno in je ostrega, grenkega in zopernega okusa. Njegov najhujši strup se imenuje ,,nikotín``. To je brezbarvna, čista, olju podobna tekočina, ki neprijetno po duhanu diši in v nosu nekako bôde. Okusa je ostrega. Betvica jedne kaplje tega strupa že zadošča, da umoriš domačega zajca, in jedna kapljica vzame psu življenje. Očesne punčice ne razširja nikotin, kakor drugi podobni strupi. Njega je prav malo v tem zelišču, ki se z ozirom na svoje lastnosti sploh kaj rado izpreminja. V tem pogledu so podnebje, zemlja, gnoj itd. prav imenitni in merodajni. Duhan, kakoršen se kadi in nosljá, predrugačil se je po nekem vrenju in raznih primeskih in izgubil nekoliko strupa.

Duhan deluje zlasti na srce in more njegovo delo celó ustaviti; dihanje postaja počasno in težavno, mišice pa utrujene in onemogle. Da draži tudi želodec, vemo gotovo. Ako imaš opraviti okoli zelenih rastlin, omamijo te , in ako si položiš suhih listov na prsi in trebuh, sili te na bljuvanje, prijemlje te omotica, in jame te boleti glava. Jednaki so nasledki, ako se umiješ z vodo, na kteri si skuhal tobaka. Pride li tobak kot sopar ali dim v dihala, more pokazati tudi tu svoje škodljive lastnosti.

Duhan v želodcu povzročuje neko posebno praskanje po požiralniku. Človeka prešinja neprijetna toplota, ustne žleze izločajo obilnejše sline, in boli ga glava. To se podvoji, ako ga je prišlo mnogo v želodec, in vrh tega se mora dotičnik še boriti z bolečinami v črevih, z drisko, s pomnoženim delovanjem obistij, s slabostmi in bljuvanjem. Nadalje ga napada omotica, zapuščati ga jamejo duševne moči, na obrazu se mu slika bledoba, krčevito se tresoči udje izgubljajo svojo naravno gorkoto, in srčna žila utriplje nepravilno. Oko ne razločuje raznih stvarij, vendar je za svetlobo jako občutljivo; po ušesih mu šumi, kakor bi bila zatlačena s kakim zamaškom. Najhitreje in najsilneje deluje duhan, ako pride neposredno v krvni obtok in se primeša krvi.

Človeškemu zdravju duhan nikdar ne ugaja, bodisi da ga kadimo, nosljamo ali pa žvečimo. Spomni se, dragi čitatelj, prve pipe, ki si jo še mladenič v kakem skritem kotu zapalil z nekim posebnim, nekako moškim veseljem. Ali to veselje je postajalo zmirom manjše in manjše in naposled je izginilo kakor kafra iz nezaprte posode. Zdaj ti je bila glava široka kot škaf, in v želodcu se ti je jelo kuhati, premetavati in vzdigovati, da si se začel bati nasledkov. Morda je bruhnil razjarjeni želodec, in počasi ti je zopet odleglo. Dogodilo se je pa, da je začetnik prvokrat bil izkadil dve pipi tobaka in vsled tega umrl. Tako je poročal Anglež Marshal Hall leta 1846. Menda se je tebi, ko si prvokrat smodko (cigaro) prižgal, godilo tudi slabo! — Nekoliko jih je, ki po prvi poskušnji opustijo to razvado. To želimo vsakemu! Drugi pa poskušajo znova in nadaljujejo tako dolgo, dokler niso postali pravi kadilci. Tem naj veljajo sledeči nasveti. Pipa ti bodi vedno snažna in imej spodi prostorček, kamor se steka rujava smrdljiva tekočina. Rabi le svojo pipo in ne kadi nikdar vlažnega duhana. Cev bodi široko izvrtana in dolga, in ako te utegne motiti pri delu, odloži pipo na stran in kadi po delu. Smodke niso samo dražje, ampak tudi dosti škodljivejše, zlasti ako jih držiš neposredno z zobmi in kadiš do zadnjega konca. Zdravju kvarljivo je tudi pogostno pljuvanje. Kajenje škoduje najbolj mladim ljudem, ki še niso popolnoma razviti. Tudi odrastlim ni kako krepilo, vendar se more trditi, da učakajo včasi kadilci kakor nekadilci visoko starost. Ako že mora biti, kadi, toda kadi zmerno.

Od kajenja bolj nagnusno je nosljanje zato, ker tedaj ni nos več nosu, temveč rilcu po blatu in nesnagi rijoči živali podoben. Kogar strast premaga, ne jemlje duhana z dvema prstoma, ampak z žličico in ga vsiplje v dimnik, da ,,rujave iskre`` po obleki in po tleh letijo. Da se nosljaču pokvari nosna sluznica in ne služi več pravemu namenu, o tem ne dvomi nikdo.

Kaj pa naj rečemo o ,,moških goséh``, kterim je obraz na jedni strani pravilen, na drugi pa bulasto izbočen. Tu tiči cela kepa duhana, ki je večjidel izpremešan z ono žlindro, ktera je ostala v leseni pipi na dnu. To ni le grda navada, ni samo strast, ampak to je popolnoma pokvarjen okus. Iz ust takega človeka se vliva neka rujava sodrga, ki onečedi vso hišo. O kadilcih, nosljačih itd. velja v resnici to, kar sem slišal nekoga praviti svojemu prijatelju: ,,Kdor kadi, tega je tretjina; kdor kadi in noslja, tega je polovica; kdor pa kadi, noslja in žveči, tega je cela s...``

Ženske, vsaj pri nas, niso se udale duhanu. Sem ter tja naletiš na kako staro ženico, ki vleče in puha, da se ji delajo globine v obrazu. Večkrat pa naletiš na ženske nosljače, in povabljen, odpoveš se rad inače okusni južini ter si misliš, ne bilo bi morda napačno, da le ni rosilo izpod gospodinjinega dimnika.

Ljudje se otrujejo mnogokrat z duhanom, toda navadno ostane to prikrito širnemu občinstvu. Nekoliko znanih dogodkov pa moramo vendar kratko omeniti, in to že zaradi tega, ker nam kažejo razne mogoče načine.

I. Oddelek huzarjev je dobil povelje, da mora iz Ogerske. Vojaki so si namašili, kolikor to sploh mogoče, suhih duhanovih listov na golo kožo okoli pasú. Nasledki tega so bili bljuvanje, omotica in glavobol.

II. Dva zakonska, in sicer mož, da bi si odpravil garje, žena pa, da bi jih ne dobila, umivala sta se z močno tekočino, na kteri sta bila skuhala duhana. Komaj je pretekla ura, bila sta oba kakor pijana, bolela ju je glava, in njuna koža je bila posebno suha. Mož je jel silno bljuvati, ženo pa je mučila driska. Drugega dne sta začela med drugim tudi težko dihati. Ko sta se poslužila tople kopeli, pokazale so se debele srage potú po životu, in dobra sta bila. Drugi, ki so se isto tako umivali, jeli so pljuvati kri.

III. Neka mati je napravila od duhana za nosljanje in od surovega masla mažo, da bi odpravila z njo svojim trem hčerkam uši z glave. Črez nekoliko časa jih je prijela omotica, in začele so silno bljuvati. Obhajala jih je velika vročina, pot jim je lil po životu, in napadala jih je omedlevica, štiri in dvajset ur jim je bila hoja negotova, in hodile so, kakor bi bile pijane.

IV. Nekdo, ki je hotel za stavo izpodbiti svojega nasprotnika, izkadil je zaporedoma 20 pip duhana. Vsled tega je postal popolnoma omamljen in neobčutljiv. Ko je želodec storil svojo dolžnost, bil je zopet dober. Dva brata, kterih jeden je izkadil 17, drugi 18 pip duhana, zadel je mrtvoud, in vsled njega je nastopila smrt.

V. Neki železniški uradnik se je vrezal z nožem, s kterim je malo prej snažil svojo pipo, v kazalec leve roke. Rana je takoj nevarno otekla, in ker se je bila naredila v sklepih na rami oteklina, izgubil je roko.

VI. Nekdo je vzel več duhana kakor navadno, in sicer vso smodko v usta in tako zaspal. Ko je prišel zdravnik, bil je popolnoma nesvesten in spal tako trdno, da ga ni bilo mogoče predramiti. Njegov obraz je kazal mirno spečega človeka; telo je bilo trdo, in ust ni bilo mogoče odpreti; oči so bile zaprte in njihove punčice neobčutljive. Ko je zdravnik poskušal bolnika posaditi, odrekla mu je hrbtenjača, ki se ni dala nikakor upogniti. Ako so ga ščipali in vbadali, on tega ni občutil. Sedmi dan je bil zopet zdrav.

VII. Neka žena je pripravila sebi, svojima hčerama in šivilji kave po navadi. Vse ženske so bile popolnoma zdrave, in kava jim je šla v slast. Kmalu potem pa je začela šivilja tožiti o omotici in padla nesvestna na tla. Njen obraz je bil rudeč, oči odprte, punčica v njih nekoliko razširjena in glava krčevito potegnjena nazaj. Dihala je počasi, srce je utripalo počasneje, in udje so se včasi zgibali. Ob jednem je napadala omotica starejšo hčer, ki je bila postala tako slaba, da se ni mogla vzdržati po koncu, vendar zavesti ni izgubila. Roke ji niso služile, obraza je bila bledega, in zgornje očesne veje so zakrivale oči. Brez opore ni mogla ravno sedeti, še manj pa hoditi; po životu se je tresla, in žila ji je bila slabo in nepravilno. Obe je ozdravil zdravnik. Tudi mlajšo hčer je prijemala omotica, in izpreletavale so jo slabosti, ali ko je izbljuvala použito kavo, ponehalo je to. Bila je samo še bleda in onemogla. Prestrašena mati je ostala zdrava. Ko so pozneje kavna zrna preiskovali, grizli in počasi žvečili, bila so tujega, jako ostrega in praskajočega okusa, kterega se niso mogli dolgo iznebiti. Zdaj je žena obstala, da so bila zrna pobrana v duhanovih smetéh, ki so ležale nekaj dnij na toplem dežu.

VIII. Neki pomočnik je podaril triletnemu dečku krompir, na kterega je bil izlil sok iz svoje pipe. Komaj je otrok pojedel nevarni dar, začel je tožiti o bolečinah v vratu in črez tri dni je ležal na mrtvaškem odru. Ko so ga preiskovali, našli so na jeziku rujave sluzi na debelo; požiralnik in sapnik sta bila zeló rudeča, in v želodcu je bila neka črnorujava tekočina. Zdravniki so trdili, da je bilo v pipi strupenega soka dovolj, da je zamoril mlado bitje.

IX. Neki osebi so vštrknili tekočino, na kteri se je kuhal duhan, v danko. Takoj ji je odpovedal jezik svojo službo, in v nekoliko urah je bila mrtva.

X. Leta 1889. so poročali časniki, da se je na Nemškem otroval mesarski mojster s smodko. Dogorela mu je bila namreč že tako, da si je osmodil spodnjo ustnico. Ker se za to ni zmenil in je smodke dalje kadil, otekla mu je ustnica, da si je moral iskati pomoči pri zdravniku. Ta mu je sicer pomagal, a samo na videz. Odpravil mu je bil poškodovani del ustnice, in mož je imel nekaj časa mir. Ali zopet je jela otekati ustnica, in duhanov strup je spravil moža pod grudo.

To bodi dokazov dovolj, da duhan ni igrača, in da more človeka spraviti celó ob življenje. Dosti je porednih paglavcev, kterim se ne smili nobena žival, in ki imajo največje veselje s tem, ako jo morejo mučiti. Večkrat se pripeti, da si ujamejo na pr. kako belouško in ji vlijejo iz pipe soka v gobec. Omamljena živalica se steguje in nosi glavo po koncu. Njenim bolečinam se posmehujejo — poredneži. Tako ravnanje kaže neusmiljeno srce in je nečloveško. Zatorej ne trpinčite živalij.

Kar smo povedali o navadnem dubanu, velja tudi o drugih vrstah, ki se sploh sadijo in prodajajo.

Grenkosladki razhudnik[uredi]

Grenkosladki razhudnik ali grenkoslad je grm, kterega spodnji deli zlesenijo popolnoma, višji pa ostanejo sočnati in odpadejo po zimi. Njegova korenina ne gre globoko v tla in je razvejena na mnogoštevilne koreninice. Nje se drži vejnato, zveriženo steblo, ki je ob grmovju in ob plotih, koder se more vzpenjati in plezati, 3-6 metrov (9-18 čevljev) dolgo; ondi pa, kjer leži po tleh, je precej kračje. V starosti postane steblo debelo kakor prst in napravi včasi na viš štrleče debelce. Pokrito je s sivkastim, pikčastim lubom; mladike so zelene in nekoliko robate.

Raztreseni listi so recljati; spodnji obširni, privrhni manjši. Prvi so jajčasti ali jajčasto-podolgasti in ob dnu srčasto izrobljeni; višji so kopjasti in najvišji spodnjim podobni a). Celorobi so in goli, kopjasti imajo včasi tudi samo jedno krpo.

Slika 83. Grenkoslad. (Solánum Dulcamára.)

Po mladikah visijo na dolgih recljih vijolični cveti v stranskih nepravih kobulih listom nasproti ali pa med njimi. Umazana čašica ima 5 kratkih jajčastih rogljev, peterodelni venec ob dnu vsake krpe 2 zeleni žlezici. Venec je zavihan navzdol in včasi belkast b). Prašnikov je 5; njihove rumene prašnice delajo ozko cev, skoz ktero gleda vrat. Spodi med njimi je zelena plodnica, ki se izpremeni v jajčasto, rudečo jagodo.

Grenkosladki razhudnik cvete od rožnika do jeseni in raste pogostem po vrbovju ob potokih, po starem zidovju, v vlažnih mejah in plotih in po senčnatih, mokrotnih gozdih.

Zmečkana stebla in veje dišijo močno po miših in so grenkega, pozneje ogadnega okusa. Ako se posušijo, ne dišijo več, postanejo pa tem grenkejša. Tudi jagode so grenke.

Ta rastlina ima v svojih delih strup „solanín``, ki v razni množini tudi razno deluje na človeško zdravje. Ako ga pridu precej v želodec, pomnoži delavnost srca, povzroči težko dihanje, neko tesnobo v prsih in splošno slabost, vsled ktere nas kili na bljuvanje, toda zastonj. Po trebuhu nam kruli, po goltancu nas žge, glas nam postane hripav, glava vroča, težka; napada nas omotica, dremlje se nam; udje nam postanejo mrzli, koža suha in srbeča. No, ako ga pride prav obilno v želodec, pokažejo se razen že omenjenih nasledkov še drugi, kakor

bljuvanje, driska, pot in mozolji po koži, pomnožena moča, božjastni napadi, mrtvoud in vsled tega smrt. Kakor so pokazala opazovanja, ne deluje strup vselej jednako, temveč se ravna po okolnostih.

Nekoliko dogodkov nam bo pokazalo, kakšna nevarnost preti človeku od grenkosladkega razhudnika.

I. V neki vasi je šlo troje otrok igrat. Ko so prišli zvečer domú, poprosijo vode in se vležejo brez večerje spat. O polnoči se prebudi starejši, devetletni deček in toži, da ga boli glava, da se mu gnusi vsaka stvar, da ga napada omotica in krč, in da se mu vsiljuje driska. Kmalu potem je začel bljuvati; vid ga je zapuščal, ker se je punčica zeló razširila, telo je bilo kar mokro od potú, in mučila ga je neugasna žeja. Končno je izgubil glas, dihal težko. Ob dveh zjutraj je deček umrl. — Med tem je jel tožiti petletni bratec o bolečinah v trebuhu, o omotici in gnusu; tudi do bljuvanja ga je prisililo. Ob šestih pride zdravnik in najde otroka v strašnih bolečinah in mukah. Triletna sestrica je trpela ravno tako. Sosedov otrok je povedal, da sta dečka pojedla mnogo rudečih jagod in jih tudi dala sestrici. Ko so pokazali zdravniku jagode, bilo mu je jasno vse. Ker je bila nagla pomoč potrebna, dali so otrokoma močnih zdravil. S temi so jima preobložili želodec in jima prikrajšali življenje.

II. Devetnajstleten mladenič je rabil po nasvetu nekega nevedneža zoper lišaj vkuhane presne mladike grenkosladove. Petnajsti dan je izpil žlico strjenega soka v vodi razmočenega. Takoj ga je prijel krč po mečah, vendar je po noči mirno spal. Drugega jutra mu je bila glava težka, pred očmi se mu je delala tema, in videl je črne pege; dozdevalo se mu je, da mu izstopijo oči iz votlin. Tudi po rokah ga je prijemal krč, in v mečah se je ponavljal. Žila mu je bíla počasi, udje so se mu tresli, in život je pokrival mrzel pot. Ko je poskušal govoriti, ostajale so mu besede v grlu, zato ker mu je bil jezik otekel, trd in mrtvouden. Zdravnik mu je rešil življenje.

III. Detetu, 18 mesecev staremu, dala je pestunja cvet od grenkoslada v usta. Dete ga je požrlo in nato prav dobro zapalo. Ker pa navadno ni mnogo in tudi ne trdno spalo, in ker je bil njegov obraz precej izpremenjen, prestrašili so se stariši tem bolj, ko so zvedeli, kaj se je zgodilo. Po 18 urah se je dete prebudilo, a bilo je še zaspano in imelo razširjene punčice. V teku dneva se je vse to porazgubilo, in dete je bilo tretji dan popolnoma zdravo.

Ker deca to kakor marsiktero drugo nevarno rastlino lahko dobi in se ostrupi z njo, naj položimo zavoljo tega starišem nekoliko besed posebno na srce. Od prve mladosti je treba otroke vaditi in poučevati, da ne jemljejo stvarij v usta, kterih dobro ne poznajo. Majhnih otrok ni puščati nikdar samih, ker jim vedno preti nevarnost. Stariši sami pa naj spoznavajo zdravju škodljive rastline, kažejo naj jih ob vsaki priliki otrokom in povzdignejo naj svoj svarilni glas povsod, tudi če ne velja lastnim otrokom. Nespametna bi bila misel, da bi bilo najboljše, ako bi se pokončale vse strupene rastline. To se ne more nikakor zgoditi, in mnogo je takih med njimi, ki so v zdravnikovi roki najdražji dar božji. Zanikarnost pa moramo očitati takim gospodarjem, ki trpijo, da se okoli hiše in njenega obližja širijo in šopirijo strupena zelišča.

Pásjica[uredi]

Slika 84. Pásjica. (Solánum nígrum.)

Pásjica, pasje zelišče, črlénka ali kozja potica ima koželjasto, belkasto korenino, od ktere se odcepi prav mnogo debelih in dolgih koreninic. Iz nje izraste 15-50 centimetrov (6-19 palcev) visoko, kvišku štrleče, vejnato steblo.

Raztreseni listi so jajčasti in se zožujejo v recelj, čegar rob se vleče po steblu navzdol po vsaki strani do bližnjega lista. Tako postane steblo robato in nosi po teh robéh kratke ščetinice. Z ozirom na rob so listi različni. Nekteri so celorobi, drugi razmaknjeno in topo nazobčani in tretji na desni celorobi, na levi nazobčani. Po robu kakor tudi spodi po žilah imajo navadno redke ščetinice. Spredi so spodnji radi otopljeni, ostali pa rtasti in zlasti ondi, kjer so najširji, nazobčani.

Drobni cveti stojijo v nepravih kobulih. Čašni roglji so kratki, jajčasti in topi ter obdajajo zorečo jagodo. Venec ima 5 belih, podolgasto-jajčastih, kolesasto razprostrtih ali zavihanih krp. Rumenih prašnikov je tudi 5. Cvet je po barvi in tudi gledé na druge razmere krompirjevemu jako podoben, toda je manjši. Plod je viseča jagoda grahove velikosti; popolnoma črna je in se nekako sveti. Spredi ima plitvo piko.

Pásjica cvete od rožnika do kimovca in raste po obdelani in neobdelani zemlji. Najbolj po godu so ji zapuščeni prostori kraj potov, za plotovi in po vsakovrstnih grobljah. Po vrtih je nadležen plevel. Pogostem jo nahajamo okoli domačij, in dostikrat služi otrokom za igračo. V moji mladosti na pr. smo si napravljali čedne viseče gredice — vinograde, ktere smo zasajali s tem zeliščem. Ni mi sicer znano, da bi se bila pripetila kaka nesreča na ta način, ali lahko bi se bila.

Pasje zelišče neprijetno diši in je posebno tedaj, kedar vene, omotično. Okusa je ogadnega in grenkega. Jagode so neprijetno osladne in skrčijo nežne kožice kakor galún. Použita pásjica deluje na več stranij. Jame te boleti glava, sili te na bljuvanje, obhaja te strah in neka tesnoba, na koži se ti dela pot, po želodcu te grabijo krči, tresejo se ti udje, zmrači se ti um, polasti se te omotica in nezavednost, in naposled nastopi smrt. Sploh se more trditi, da se ravna vpliv tega zelišča na človeško telo po raznih okolnostih, in zato se ga je treba ogibati, kolikor najbolj mogoče. Nobena gospodinja, nobeden gospodar naj ne bi dopuščal, da se širi ta strupenica okoli domačije, kjer jo lahko dobi mladina in domača živina. Ovce se je sicer ne dotaknejo; drugače pa svinje. Pred dvema letoma so mi pravili mati, da so na svoje oči videli nesrečo, ki je zadela trdnega posestnika. Dekla je bila dala svinjam mnogo tega zelišča. Vse so obolele in poginile; bilo jih je 30. Tudi kokoši in race poginejo od pásjice.

Ker je pásjica najnavadnejša rastlina, ki se naseli povsod v človekovem obližju, bodisi na vrtu, za plotom, zidom in drugje okoli njegovega selišča, po njivah, vinogradih itd., pripeti se večkrat, da pride mladina z njo v nevarno dotiko. Samo o jednem dogodku naj tukaj izpregovorimo, ki nam prav jasno kaže, kako je treba otroke poučevati in svariti, da se ne ostrupijo.

Dva dečka, ki sta šla jesenskega dne na izprehod, vrnila sta se proti poldnevu. Opoldne nista hotela ničesar použiti, ampak prosila sta, da ju spravijo v posteljo. Komaj sta se vlegla, jela sta tožiti o bolečinah v trebuhu; zaspati nista mogla in sploh sta bila zeló razburjena. Domačini so mislili, da sta se bila grozdja nazobala, in dali so jima neko bljuvalo. Ker pa to ni nič pomagalo, in ker ju je začel zvijati krč, poklicali so zdravnika. Ob njegovem prihodu sta bila dečka zabuhlih obrazov z zeló povečano punčico in s krčevito stisnjenimi čeljustmi. Sploh so ju napadali krči, po koži so se jele kazati rudeče lise, in izpreletavala ju je neka suha, žgoča vročina. Tudi sta včasi strašno zavpila in se stresla po životu. Dečka nista o tem, kar se je z njima godilo, prav nič vedela, včasi pa kaj zablebetala, kakor bi jima bilo vino zavozlalo jezik. Ko so ju prijemali krči, stegovala sta roke, kakor bi hotela za kaj prijeti in v usta nesti; na obrazu pa se jima je poznalo, kakor bi hotela grizti in požirati. Oba sta hitro sopla, in trebuh jima je bil napet. S silo so jima morali razkleniti čeljusti, da so spravili v usta primerno bljuvalo. Na to sta močno bljuvala.

O tem dogodku ni vedel v začetku nikdo glasú. Po dolgem izpraševanju pa je zvedel zdravnik, da je bila v njuni družbi tudi sedemletna deklica. Ta je bila od nekod prinesla več vejic z jagodami od pásjice. Dečka sta zobala jagode, deklica pa ne, ker ji je bila mati povedala, da so strupene. Zdravnik je potrebno ukrenil, in drugega jutra sta dečka sedela vesela pri zajuterku za mizo.


Navadni pásjici zeló podobna je kocinasta pásjica (Solánum villósum), ki se nahaja le redkokje po naši domovini. Po steblu in po jajčastih ali suličastih, šobasto-nazobčanih listih je kocinasta; listni reclji so srhki in za polovico kračji od ploskve, jagode pa pomarančaste. To so najvažnejši razločki. Ker so razun jagode res malenkostni, združujejo jo učenjaki navadno s prejšnjo. Tudi v lastnostih se strinja z njo, vendar so njene jagode manj škodljive.

Podzemljica.[uredi]

Slika 85. Podzemljica. (Solánum tuberósum.)

Marsikdo se utegne čuditi, ko zve, da prištevamo njegov vsakdanji živež: podzemljico, pozémico, korun, laško repo, debeli bob ali, kakor ga s popačeno tujko navadno imenujemo, ,,krompir`` našim škodljivim rastlinam. Zavoljo tega naj ne osivijo nikomur lasje! A kar je, to je, in resnice ne smemo prikrivati blagovoljnim čitateljem, temveč jo razkrivati in kazati povsod in tudi ondi se je ne ustrašiti, kjer bi neprijetno zadela. Posebne sile tukaj ne bo; naš poglavitni namen je, da opozorimo neizkušene gospodinje na neko navado, ki se je tu pa tam vtihotapila, in ki je večjidel v zvezi z nesrečo. Predno pa o tem govorimo, oglejmo si sicer znano rastlino vsaj površno.

Podzemljica, kakor jo sadijo pri nas, ima razvejeno, jednoletno korenino in posebne, dolge, vrvicam podobne podzemeljske pritlike ali živice, na kterih izrastejo gomolji d). Ti so razne oblike in imajo mnogo popkov ali očes. Kvišku stoječa stebla so zelnata, robata in vejnata.

Veliki raztreseni listi so pérnati, in sicer tako, da se menjavajo večji in manjši listki. Ti so nekako jajčasti s srčastim dnom, celorobi in priostreni. Končni listek je navadno največji a).

Beli ali bledovijolični cveti se pokažejo na dolgih recljih v nepravih kobulih. Čašica ima 5 zob, venec pa je podoben kolesu b). Sredi njega je 5 prašnikov, ki stebrasto na viš molijo. Na dnu cveta sedi pestič, ki se razvije v okroglo, zeleno, mnogosemno jagodo, debelo kakor črešnja in podprto s čašico c).

Podzemljica cvete malega in velikega srpana. Ugajajo ji vsaka tla, vendar je njena rodovitnost v mastni zemlji večja, toda po hribovitih krajih in na peščenem svetu je okusnejša.

Krompir je najboljši dar daljne Amerike. Kdaj je prišel v Evropo, tega za gotovo ne vemo. Nekteri trdijo, da je letnica ,,1555`` prava; drugi pa mu prisojajo 29 let manj. Vse jedno, saj tudi za vsako žito ne vemo, kje je prvotno rastlo divje, in domovina naših domačih živalij nam je isto tako neznana, kakor nam je temna ona doba, ko jih je človek krotil in sčasoma upitomil. Toliko nam je vendar znano, da je prišel krompir v naše kraje še le leta 1730-1740, in da so ga naši predniki sprva dajali le živini, ker so mislili, da je nezdrav. Ko so pa nastopile slabe letine in je trkala večkrat lakota na duri, spametovali so se in ga začeli sploh saditi in jesti. In zares, odkar se sadi krompir na veliko, ni trpela Evropa splošne lakote. To je vendar mnogo, in kar gotovo je to neznatno zelišče neprimerno več pomagalo Evropi in drugim delom svetá, kakor vsi neizmerni zakladi zlatá prekmorskih dežel. Ako je tedaj krompir tolike važnosti in najboljši dar daljne Amerike, mora se marsikomu čudno zdeti, da naleti nanj na mestu, kjer bi ga najmanj pričakoval. Le počasi! Mlinar ne melje moke brez vode, in dobro ni povedati vse v prvi sapi!

Jagode kakor tudi oči na gomoljih so strupene; najbolj nevarne pa so dolge, blede cime, kedar gomolji v kletéh poganjajo. Pogosto se pripeti, da dobijo take poganjke svinje, ki od njih zbolijo in celó poginejo, ako jih je bilo mnogo hrani primešanih. Na to je paziti gospodinjam, da same ne zastrupijo koristnih živalij. Tudi se je neki že večkrat dogodilo, da so poginila goveda, ki so se krmila s krompirjevimi ostanki, kakoršnih je ondi precej, kjer žgejo od podzemljice žganje. To pa seveda samo zaradi tega, ker se cime niso odpravile. — Tudi krompir, kterega ne pokriva zemlja, in ki ostane zavoljo tega zelen, ni za rabo, ker se je nabralo v njem kolikor toliko strupa.

Volčje jabelko[uredi]

Volčje jabelko, rudeča punčica, punčice, mošnjičnik, pokalin ali scalnik ima sicer drobno, pa dolgo in jako razvejeno koreniko, ki rije po zemji in mestoma v stebla prehaja. Barve je rumenkasto-bele.

Kolenčasto že od tal vejnato steblo je porasteno z mehkimi, kratkimi dlakami in včasi, zlasti v spodnjih delih, rudečkasto. Visoko je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) in od lista lista nekoliko zveriženo.

Slika 86. Volčje jabelko. (Phýsalis Alkekéngi.)

Veliki, recljati listi stojijo po dva in dva na kolencih. Navadno sta sparana lista jednaka, ali se le malo razločujeta v velikosti. Jajčasti so in celorobi ter priostreni. Za jednim listom izraste cvet, za drugim vejica, včasi pa tudi za obema.

Cvet je rumenkasto-bel, kolenasto razprostrt in po priliki velik kakor od podzemljice. Cevasta čašica je kratka in nacepljena na 5 zobcev. Pozneje se jako poveča, postane skoro obla, in rumenorudeča, med tem ko je bila prej rumenkasta. Venčevih krp je 5; na venec prirastlih je 5 bledorumenih prašnikov, in sredi cveta sedi zelena plodnica, iz ktere nastane črešnji podobna, rumenkasto-rudeča, v mošnjasti čašici skrita jagoda.

Volčje jabelko cvete rožnika in malega srpana in raste sem ter tja po vinogradih in v njihovem obližju; tudi za plotovi in po drugih pustih prostorih ni redko. Jagoda je užitna, zelišče pa omotično.

Svinjska dušica[uredi]

Svinjska dušica, kristavec, hudobílnik, kuželjic ali divji bulnjek je jednoletna rastlina z belo, koželjasto, trdno korenino, ki gre navadno naravnost v tla, in ki oddaja mnogo debelih in tankih koreninic.

Na korenini je nasajeno okroglo in gladko, 45—100 centimetrov (1½—3 čevlje) visoko steblo, ki je navadno ravno in rogovilasto razvejeno. Veje nočejo nič kaj na visokost, temveč štrlijo nepravilno od stebla in narejajo zelišče nekako nerodno, košato.

Raztreseni listi so recljati, jajčasti, zaokroženo-nazobčani, rtasti in 8-21 centimetrov (3—8 palcev) dolgi in 5-13 centimetrov (2-5 palcev) široki. Zgoraj so temnejši, spodi jasnejši in goli, včasi pa po debelih žilah porasteni s kratkimi kocinicami. Pritrjeni so listi na vejah ondi, kjer se na vile razhajajo in stojijo pod dotičnim cvetom a).

Slika 87. Svinjska dušica. (Datúra Stramónium.)

Cveti so na kratkih recljih posamič v omenjenih rogovilah. Cevasta čašica je zelena, peterozoba, gola in 5 centimetrov (2 palca) dolga. Okončuje se v 5 jajčastih, priostrenih zobcev in odpade pozneje. Beli venec je lijast, skoro 10 centimetrov (4 palce) dolg, peterorob, podolgoma v gube nabran in ima 5 šiljastih krpic b). Prašnikov je 5; beli so in prirastli na spodnji venčevi polovici b). b) je podolgoma prerezani in razgrnjeni venec s prašniki. Plodnica je jajčasta in pokrita s kratkimi ščetinicami, ki se izpremenijo pozneje v trnaste bodice, kterih je vse polno po plodu d) in e), kjer se kaže prerezan.

Plod je velika, jajčasta, zaokroženo-čveteroroba, zelena, pozneje rujavkasto-siva glavica, ki je po površju jednakomerno pokrita z bodečimi trni.

Razpreza se na 4 lopute in daje mnogo črnorujavega semena, ki je nekoliko manjše od leče. f) je povečano zrno.

Svinjska dušica cvete od rožnika skoro do jeseni in raste povsod po pustih prostorih, grobljah, kraj potov in okoli vasij.

Zelišče diši ostro in posebno zoperno in je ostudnega, ogadnega okusa. V vseh svojih delih je strupeno in prištevati se mora najhujšim omamljivim strupom. Vpliva zlasti na možgane in čutila. Para sveže rastline povzroči težko glavo, omotico in silne težave. Pride li kristavčev strup v želodec, tedaj so nasledki mnogovrstni. V glavi se ti začne mešati in vrteti, kakor človeku, ki se je prenapil močnega vina; očesna vezna kožica ti porudečí; punčica se ti jako razširi in postane za svetlobo neobčutljiva; prešinja te neka otožnost; po ustih in požiralniku ti je vse suho in pusto, in sili te na bljuvanje. Ako je prišlo mnogo strupa v želodec, takrat so nasledki še hujši in se objavljajo tako-le: napada te zaspanost in blaznost; zunanji svet ti je deveta briga; krč v čeljustih in drugod ti stiska mišice; polasti se te nagnjenje, da bi grizel, toda ne moreš; dihaš težko in govoriš nerazumljivo; v trebuhu občutiš silne bolečine, žeja te neznosno, mrzli pot ti pokriva kožo, prisili te večkrat do bljuvanja, odpadki so ti krvavi, trebuh napet in udje odreveneli; koža te peče, postane rudeča in srbeča; naposled ugasne vsled mrtvouda zadnja iskrica življenja.

Mrtvecem so možgani prenapolnjeni s krvjo, in navadno so jim vneta tudi prebavila. Zlasti mladina se mnogokrat ostrupi s semenom, kar se dogaja večjidel na sledeči način. Kje za hišo, za plotom ali kako ograjo, ki jemlje svinjam ali drugi živini popolno prostost, ali pa na kaki groblji si natrga krislavčevih glavic in igra z njimi. Otroku je dobra vsaka igrača! Ko se igre naveliča, razbije nevarno igračo in jé zrnje, misleč, da je makovo seme. Drugje se ostrupijo ljudje s tem semenom tudi zato, ker njim samim ali pa mazačem rabi v raznih boleznih, in tako se pripeti, da ga vzamejo preveč. Tudi samomorilci se ga poslužujejo včasi. Izmed mnogih znanih dogodkov naj jih navedemo nekaj.

I. Dveletna deklica je požrla kakih 100 kristavčevih semen. Komaj je pretekla ura, postala je razdražena, koža jo je srbela po vsem životu, in postopala je, kakor da je pijana. V glavi se ji je mešalo, govorila je nerazumljivo in pogostem glasno zavpila. Z rokami je bíla okoli sebe in skušala ugrizniti vsakega, ki se ji je bližal. Na zategnjenem obrazu se ji je zrcalil strah, in jela je celó besneti. Glas ji je postal hripav, in punčica se ji je razširila; poznala ni nikogar, in polotila se je je odrevenelost. To je trajalo do smrti, ki jo je pobrala v 24. urah.

II. Dva priletna zakonska sta si napravila juho od kruha in piva ter ji dodala žlico semena od svinjske dušice, da bi se iznebila bodljajev. To nevarno jed sta použila opoldne. Že črez pol ure so ju napadali omotica, zaspanost in krči. Zdravnik, ki je prišel ob petih, našel je bolnika brez zavesti, z visečo spodnjo čeljustjo, hladno kožo in nemirnimi očmi. Ukrenil je potrebno, in po noči sta se zavedala bolnika na kratek čas. Naslednjega dne jima je bil jezik težek, bebljala sta po otročje in požirala težko. Žena, ki se je odslej branila zdravil, umrla je po noči, mož pa je okreval, ko so mu bili dali kloščkovega olja.

III. Svojemu sinu, ki je služil cesarju v 13. huzarskem polku (regimentu), dali so stariši semena od svinjske dušice in mu svetovali, naj ga pozoblje, kedar ga mine veselje do vojaškega stanú. Dostavili so še, da bode postal bolan in bo zaradi bolezni odpuščen. In res, sin je ubogal stariše in použil seme na kruhu. Prenesli so ga komaj še živega v bolnišnico, in ni mu bilo treba več služiti. To pa ne morebiti zavoljo tega, ker so ga oprostili, ampak ker je moral v zgodnji grob.

IV. Dva zakonska je mučil hud nahod. Da bi se ga iznebila, iskala sta pri nekem lekarju dobrega sveta. Iz neprevidnosti jima je dal mož listja od svinjske dušice ter jima naročil, naj si skuhata od njega čaja. Žena je šla k počitku in izpila kupico čaja; črez nekoliko trenutkov je izpil tudi mož polno kupico in se mislil vleči. Ko je pa opazil, da se žena čudno premetava, srpo gleda, nobenega odgovora ne dá, in da jo davi in sili na bljuvanje, hotel je poklicati zdravnika. Ali predno je zapustil sobo, postalo mu je slabo, in noge so mu opešale. Onemogel je tako, da niti 20 stopnic ni mogel zmagati. Spustil se je torej ob prijemaču navzdol, izgovoril še nekaj besed, potem pa se zgrudil. Bljuval je 8, žena 13 ur. Med tem časom se nista prav nič zavedala. Ženi je ostala neka razdraženost želodca več tednov.

V. Dne 24. velikega srpana leta 1869. je prinesel nemški, v Gradcu izhajajoč časopis sledečo novico. Dva dečka sta jedla, ko sta bila sama v vinogradu blizu Maribora, zelišče od svinjske dušice. Kmalu so se pokazala znamenja ostrupljenja, v zvezi z božjastnimi napadi, ki so jima vzeli mlado življenje.

Zobnik[uredi]

Zobnik ali blen je zoperno dišeča, zeló strupena rastlina. V tleh ima precej debelo, koželjasto korenino belkaste barve. Podobna je najbolj korenju ali mrkvici in oddaja dosti vlaknatih koreninic. Ako seme že jeseni kali, postane korenina večja in močnejša ter je dveletna; včasi je pa samo jednoletna, in zavoljo tega zaostane zelišče nekoliko v rasti.

Iz korenine izraste 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, okroglo in vejnato steblo, porasteno z gostimi, dolgimi, mehkimi in lepljivimi kocinami. Take kocine se nahajajo tudi po ostalem zelišču. Veje stojijo od stebla.

Veliki, nekoliko mesnati listi so raztreseni po steblu in vejah. Spodnji, ki med razcvetanjem odpadejo, stojijo na recljih, so 20-30 centimetrov (8-12 palcev) dolgi in 10-15 centimetrov (4-6 palcev) široki, na dobri zemlji pa včasi precej večji. Globoko krpasti so, njihove krpe jajčasto-podolgaste in tu pa tam debelo nazobčane. Više po steblu ko stojijo, tem manjši so. Ti objemajo steblo s srčastim dnom in izgubljajo polagoma nazobčane krpe; najvišji so včasi celorobi.

Slika 88. Zobnik. (Hyoscýamus níger.)

Cveti sedijo v pazušicah zgornjih listov posamezno in napravljajo, kedar se razcvetajo, konec stebla in vej nepravilne kupe. Ko pa plod dozoreva, stojijo v podolgastem, listnatem, jednostranskem klasu a). Pojedini cvet ima vrčasto, peterozobo, jako kosmato čašico c), ktera postane pozneje nekako usnjasta in trdna ter krije plod. Goli venec je lijast, njegov rob nekoliko nepravilen in nacepljen na 5 okroglo-jajčastih krp. Premrežen je na bledorumeni podlagi z rudečkastimi žilicami, ki postajajo proti dnu debelejše, zlivajoč se druga v drugo, in ga delajo škrlatno-rudečega b). Prašnikov je 5; nasajeni so ob venčevem dnu, malo ukrivljeni, dlakavi in imajo vijolične prašnice. Plodnica je jajčasta. Iz nje se razvije s čašico zaodeta glavica, ki je spodi trebušnato napihnjena, zgoraj ožja, in ki se razpreza z debelim pokrovom d). V njej je mnogo drobnega, rujavkastega semena, ktero je malo stisnjeno in nagubančeno e).

Zobnik cvete od velikega travna do velikega srpana in raste pogostem kraj potov, po grobljah in drugih pustih, obdelanih in neobdelanih prostorih.

Presni zobnikovi listi dišijo zoperno in so slizavega, grenkega, in ostrega okusa. Jednakih lastnostij je tudi korenina in seme; zadnje se odlikuje po mastnem olju, kterega je precej v njem, in ki se takoj na jeziku spozna. Množina onih snovij, zaradi kterih se pečamo z zeliščem, ni vedno jednaka, Čim več se je nabralo strupa v njem, tem nevarnejše je. Korenina je bolj strupena in deluje silneje od semena, ki je zopet močneje kakor listi. Jednoletno zelišče je skoro popolnoma neškodljivo, gotovo pa ne deluje nikdar tako krepko, kakor dveletni blen, kedar cvete ali malo poprej. Samorastle (divje) rastline so vselej nevarnejše od onih, ktere smo vzgojili na vrtu.

Zobnikov strup razdraži spočetka čutnice, pozneje jih oslabi, razširi očesno punčico in povzroči, da nas goljufajo oči, da nam sili kri v glavo, da nam zveni po ušesih, in da nas izpreletava mrzlica. Ako ga je prišlo precej v želodec, oslabijo ti udje, glava ti postane težka, napade te omotica, ustna sluznica ti je suha, in muči te silna žeja. Tudi bljuvanje, driska itd. ne izostane. Naposled se poloti tvojega života mrtvoudnost, kteri sledi smrt.

Zobnik je izmed tistih strupenih rastlin, s kterimi se dogajajo pogosto nesreče. Mnogo je znanih dogodkov, da so so ostrupili ljudje s korenino, semenom in z zeliščem. Samo nekaj jih tukaj naštejemo, da spoznajo čitatelji nevarnost, ktera nam preti od te strani.

I. V neki hiši je jedlo 9 oseb razne starosti in raznega spola juho, ktero so pripravili namesto od rebrinčevih (glej sliko 350.) od zobnikovih korenin. Po juhi so začeli vsi drgetati, usta zategovati, krčevito smejati se in silno besneti. Ko so bili zopet iz nevarnosti, niso jim oči še dolgo prav služile. Rešili so vse.

II. Trileten otrok je použil mnogo semena od rastline, ki je rastla za cerkveno ograjo. Bil je zohnik. Ko so prišli stariši iz cerkve domú, ležalo je otroče popolnoma nesvestno na tleh in otepalo z nogami in rokami. Obraz mu je zalila rudečica, okoli ust so mu stale pene, in na udih so se poznali krči. Dali so mu najprej mlačnega mleka in olja; ker pa to ni pomagalo, poslali so po zdravnika. Ta ga je sicer rešil, a hoja mu je bila prvi čas šepava.

III. Čvetero otrok je šlo v mlin. Blizu njega so našli več korenin, ktere je bila nanosila voda. Misleč, da so od rebrinca ali zélene, razveselili so se jih zeló, nesli jih domú, razrezali na kolesca in pečene použili. Kar naglo so nevarno zboleli. Brž so poklicali zdravnika, ki je storil, kar se je dalo. Posrečilo se mu je, da jih je rešil troje; četrti pa, ki je pojedel največ kolesec, moral je v večnost.

IV. V nekem trgu na Bavarskem se pivo ni hotelo očistiti. Po naključbi se snide hlapec s trávarjem, ki je prodajal suha zelišča, in mu to nezgodo pové. Trávar mu odvrne, da se kaj takega večkrat pripeti, in mu obljubi, da mu hoče pomagati. Dal mu je nekega zelišča, in pivo se je popravilo. Od onih oseb, ki so pile to pivo, umrlo jih je 13, med njimi sta bila tudi hlapec in trávar; več jih je zbolelo, a zopet ozdravelo. Niso mogli sicer dokazati, kaj je bilo prišlo med pokvarjeno pijačo, a trdili so, da je bil zobnik.

V. Dva vojaka sta jedla v olju kuhane zobnikove mladike. Kmalu ju je prijela taka omotica, da se jima je zemlja odmikala. Udje so jima odreveneli, jezik otrpnil, oči pa srpo zrle. Poklicani zdravnik ju je našel z razširjeno punčico in divjim pogledom. Dihala sta težko, in srce je utripalo slabo in večkrat prenehalo. Nobeden ni mogel govoriti; njune čeljusti so bile krčevito stisnjene. Včasi sta zategnila obraz in se čudno nasmejala, in ker sta začela tudi blesti, podobna sta bila blaznemu človeku. Jednega so ozdravili kmalu, drugi pa je trpel dolgo, predno so se popolnoma porazgubili sledovi nepremišljenega dejanja.

VI. Nekje so natrosili po skednju (podu) zobnikovega zelišča, da bi pregnali miši. Hlapcem, ki so spali blizu, postala je glava težka in jih dolgo bolela. Jednega je prisililo do bljuvanja, in kri mu je tekla iz nosa.

VII. Štiriletna deklica je razprezala zobnikove glavice, o kterih je mislila, da so orehi, in pojedla belo, nezrelo seme s posebno slastjo. Mati je kmalu opazila, da se je otroku hoja nekako izpremenila in postala nezanesljiva. Na ustnicah so se ji izpustili majhni, beli mehurčki, obraz je postal zabuhel, oči ji niso več svetile kakor navadno, in jezik se ji je začel zapletati. Ko je prišel zdravnik, zastokala je večkrat, grabila s prsti okoli, škripala čudno z zobmi in neprenehoma nerazumljivo jecljala. Ker navadni pomoček (dali so ji nekaj, da bi izbruhala seme) ni pomagal, postavil je zdravnik deklico v škaf in jo polival z mrzlo vodo. Za nekaj trenutkov je razločno izpregovorila in žugala, da bo vse to povedala očetu. Zdaj so jo spravili v postelj in ji dali potrebnega leka. Polagoma je okrevala in dobro vedela, da je použila strupenega semena, ne pa to, kako so potem ravnali z njo.

VIII. Mož in dve ženski so si napravili jed od zobnikovih korenin, misleč, da je korenje. Že med jedjo jim je postal jezik okoren, in po požiralniku jih je tako stiskalo, da niti grižljaja, ki so ga imeli v ustih, niso mogli spraviti v želodec. Kmalu potem je začela tista izmed žensk, ki je bila najmanj použila, smejati se, plesati, po sobi tekati in se stegovati za rečmi, kterih se nikdar ni dotaknila. Druge ljudi je gledala debelo, slišala ni nič in na vprašanja tudi ne odgovarjala. Več oseb je ni moglo prisiliti, da bi pila ali se ulegla.

Druga ženska, ki je bila več použila, zaspala je takoj na stolu in se ni zmezila. Glava ji je visela na prsi, obraz ji je zalila rudečica, njena koža je bila topla, oči pa zaprte.

Mož, ki je največ pojedel, vzdignil se je iznad stola in kakor pijan kolovratil proti postelji, kjer se je zgrudil na tla. Njegov obraz je bil bled, oči zaprte, truplo mrzlo in okorno kakor poleno. Glave mu niso mogli položiti na podzglavuik, tako krčevito jo je stiskal na prsi; dihal je težko.

Poklicani zdravnik je ukrenil potrebno, in kmalu so izbljuvali vsi trije nevarno jed. Prva ženska je še dalje besnela in ni mogla nikakor zaspati, ostalih dveh pa se je lotila besnost še le potem, ko sta se prebudila. Drugega dne so bili sicer že vsi mirni, a nadlegovala jih je omotica, in mislij niso mogli še zbrati. Tekom nekoliko dnij so okrevali popolnoma.

IX. Neki gospej so vštrknili obare od zobnikovih listov. Ne dolgo, in njen obraz je zalila rudečica, govoriti je jela zmedeno, in njena desna stran je bila kakor mrtvoudna. Postala je zaspana in dihala naglo. Duševne moči so jo zapuščale, in vse je kazalo, da jo je bil zadel mrtvoud. Zdravnikovi spretnosti se je posrečilo, da ji je povrnil zopet ljubo zdravje.

X. Dvoje otrok je zobalo zobnikovo seme. Stariši so ji) prinesli nekako besna k zdravniku. Njun obraz je bil zabuhel, vroč in z rudečico zalit, punčice jako raztegnjene. Govorila sta zmedeno, z udi otepala okoli sebe in stariše večkrat ugriznila. Neprenehoma sta bila nemirna in pogostem na ves glas zavpila. Ako so ju vprašali za razne, sicer znane stvari, nista jih spoznala. Zdravnik jima je dal bljuvala in naročil, da se jima truplo umije z octom (jesihom), in da se jima ta tekočina tudi vštrkne. Ko sta se zadosti izpraznila, dobila sta mandeljnovega mleka in črne kave. Za nekoliko dnij sta bila zopet zdrava.

Zobnikovo seme uporabljajo dostikrat sleparji, da ,,zdravijo`` z njim zobe. Nasujejo ga namreč na vroče železo, pokrijejo z lijem in nastavijo njegovo ozko luknjico na bolni zob. Vsled vročine popoka seme, in iz njega se izlušči belo, strupeno zrno, o kterem nevednež misli, da je črviček, ki mu je glodal po zobu in ga uničeval.

Čarovniki in čarovnice (copernice) so se posluževali v prejšnjih časih te rastline, da so pripravljali od nje neko sleparsko mažo.

Kakor ljudem, škodljiv je zobnik tudi živalim. Ker pa nasledki niso vselej jednaki moramo pač misliti, da vzamejo včasi za poskušnjo namesto samorastlega na vrtu rastoče zelišče, v kterem so strupene lastnosti precej ublažene. Tudi druge okolnosti morejo vplivati na strup, in med njimi kakovost želodčnega soka ni zadnja.

Rudeči naprstec.[uredi]

Slika 89. Rudeči naprstec. (Digitális purpúrea.)

Po večjih vrtih vidimo skoro povsod lepo, rudeče cvetočo rastlino, ktere veliki cvetni venec je nekoliko podoben orodju, kterega se ženske poslužujejo, kedar sedejo k šivanju. Da si ga natikajo tudi krojači ,,na prste``, znano je vsakemu. V zemlji ima razvejeno, belkasto koreniko, ktere se drži prav mnogo dolgih vlaken.

Na koreniki stoji okroglo, večjidel jednovito steblo, porasteno z mehkimi dlakami, včasi celó kosmato in 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko.

Raztreseni listi so po velikosti in obliki različni. Pritlehni so največji, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) dolgi in 3-8 centimetrov (½-3 palce) široki, jajčasti ali jajčasto-suličasti, topi in zoženi v širok, dolg recelj b). Zgoraj so porasteni s kratkimi dlačicami in sivkasto-zeleni, spodi so kosmati in belkasto-sivi. Po robu so nejednako krpasto-nazobčani in nekoliko valoviti. Malokdaj so gladki, navadno žilasto nabrani v gube. Polagoma postajajo manjši, podolgasti in rtasti, njihovi reclji kračji. Privrhni so sedeči, podolgasto-suličasti, malo da ne celorobi in prehajajo v krovne liste, ki so približno tako dolgi, kakor za njimi stoječi kosmati cvetni reclji.

Veliki cveti narejajo vrh stebla in, ako je razvejeno, tudi konec vej dolge, jednostranske grozde a). Cveti visijo navzdol, pokrivajo ob dnu drug drugega in se razcvetajo navzgor. Čašica je globoko razklana na 5 rogljev d); zgornji je podolgasto-črtast in rtast, ostali so jajčasto-podolgasti in skoro topi. Čašica ostane, ko plod zori. Krasni cvetni venec je cevasto-zvonast, na spodnji strani ob sredi neznatno trebušnato napihnjen in ob dnu valjasto zožen c). Rob je nepravilen in dvoustnat; njegove krpice so kratke in tope, spodnja je najdaljša. Zunaj je venec gol, znotraj pa dlakav. Najbolj ga krasi škrlatno-rudeča barva, ki se redkokdaj izpremeni v popolnoma belo. Znotraj je okrašen z rudečimi, belo obrobljenimi pikami in lisami. Prašniki so 4, 2 daljša, 2 kračja; pritrjeni so na vencu in navzdol upognjeni. Plodnica e) in f) je jajčasto-podolgasta in z žlezicami posuta. Na njej stoji nitast vrat d), nacepljen na 2 brazdi. Plod je dlakava glavica, napolnjena z drobnim, rujavkastim in na koncih vglobljenim semenom.

Rudeči naprstec cvete malega in velikega srpana in raste mestoma po gorskih gozdih, toda ne na vapnenih tleh. Zavoljo lepote ga nekteri radi sadijo na vrte.

Listi in cveti rudečega naprstca ne dišijo skoro nič; ako jih pa zmaneš, smrdijo in te celó nekoliko omamijo. Okusa so zoperno-grenkega in ostrega, in ako jih grizeš več časa, jame te silno žgati po ustih, po požiralniku in želodcu. Od samorastlih cvetočih ali takih rastlin, ki so se začele ravno razcvetati, nevarni so omenjeni deli najbolj. Posušeno zelišče ne smrdi. Tudi seme in korenika sta jednakega okusa, vendar trdijo zvedenci, da zadnja ni nevarna, kedar se razcveta.

Rudeči naprstec, ki v velikem krdelu strupenih rastlin ne stoji na zadnjem mestu, vpliva posebno in na poseben način na živce krvnega obtoka. On zniža sploh njihovo delavnost tako, da bíje srce in utripljejo žile slabeje in bolj počasno. Nasprotno je njegovo delovanje na obisti; te izločajo namreč mnogo več tekočine, kakor je to sicer njihova navada. Razun tega te obhajajo slabosti, sili te na bljuvanje, in začne te goniti na stran; kri ti vre v glavo, napada te omotica, in po ušesih ti šumi; moči ti pešajo, in oči ti svetijo slabo; zdaj se te polasti neka klavernost, zdaj zopet neka posebna veselost. Ako ti je prišlo mnogo tega strupa v želodec, razlije se mrzli pot po tvojem telesu, prevzame te neka omedlevica in zaspanost, želodec ti pa mučijo krči, in bolj in bolj ti razpadajo moči, dokler te ne reši smrt teh muk. Živalim je to zelišče smrtonosno. Goveja živina se ga nikdar ne dotakne, in ptiči poginejo od semena.

Znana in zapisana so naslednja ostrupljenja:

I. Neko ženo, ki je bolehala že več časa, hoteli so ozdraviti s prahom od rudečega naprstca. Zdravnik ga je sicer prav malo zapisal, a lekar ga je dal v naglici precej več. Žena si ga je skuhala na vodi in izpila te pijače 5 kupic. Takoj se je izcimil v njej gnus do vsega; jela je bljuvati, pred očmi so ji igrale iskrice, po ušesih ji je šumelo, napadala jo je omotica in omedlevica, trgali so jo krči, oči ji slabele in počasi oslabele popolnoma. V obrazu je postala bleda, po koži pa mrzla. Spanec ji ni zatisnil očij; srce je komaj bílo, in po trebuhu jo je grizlo. Vse to, zlasti pa bljuvanje, trajalo je 5 dnij in nehalo še le šesti dan. Prave bolezni s tem strupom niso odpravili.

II. Mlademu možu je utripalo srce nenavadno močno, kar ga je silno vznemirjalo. Zdravnik mu je zapisal nekoliko naprstčevega prahú, a dobil ga je bil preveč. Opoldne mu je šla jed sicer še v slast, a izrigal jo je takoj. Po noči je malo spal, pa vendar je vstal tako trden, da je šel v cerkev, kjer ga je zopet prisililo do bljuvanja. Ves dan ga je čudno davilo, in ničesar ni ostalo v želodcu, karkoli je použil. Tudi žeja ga je mučila, in srce je utripalo nepravilno. Drugega dne so ga stiskale bolečine okoli srca, in še trikrat je moral bljuvati, a želodec ga ni bolel več. Jednajsti dan je bil zopet dober.

III. Slaboten mož je použil iz neprevidnosti ali nestrpljivosti petkrat toliko naprstčevega prahú, kakor mu je bil naročil zdravnik. Gnusiti se mu je jelo vse tako silno, da je vsakih 5-10 minut izrigal nekoliko žolča. Pred vsakokratnim bljuvanjem ga je čudno davilo. Poklicani zdravnik se je zeló prestrašil, ker je ob jednaki priliki videl že umreti močnega moža, in je hitro oskrbel, kar se mu je zdelo potrebno. Polagoma je ponehavalo bljuvanje, in bolnik je okreval po osmih dneh do dobrega.

Navadni naprstec[uredi]

Navadni naprstec (Digitális grandiflóra) ima na dveletni, z mnogimi vlakni obdani korenini jednovito, kvišku stoječe, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, dlakavo steblo. Okroglo je, včasi zaokroženo-robato in nosi v vrhu dolg grozd velikih cvetov. Po steblu je prav mnogo raztresenih listov. Spodnji so največji, podolgasto-suličasti in zoženi v kratek recelj. Čim više so postavljeni, teni manjši so. Tudi v obliki se nekoliko izpremenijo; ob dnu so namreč širji in prehajajo v vedno manjše krovne liste. Na steblu so pritrjeni s srčastim dnom. Vsi so po robu napiljeni in spodi, zlasti po žilicah, mehko dlakavi.

Veliki, bledorumeni kimasti cveti stojijo na kratkih recljih za krovnimi listi v dolgem, na jedno stran nagnjenem grozdu. Neznatna čašica je nacepljena na 5 suličastih rogljev in ostane med dozorevanjem na rastlini. Zvonasti venec je 3 centimetre dolg, spodi trebušnato napihnjen, zgoraj sploščen in napošev prirezan na 2 ustnici. Zgornja je njegov sploščeni del in ima spredi navadno nekoliko kratkih zob. Spodnja nosi tri precejšnje zobe; od teh je srednji, pod zgornjo ustnico ležeči dvakrat tako širok kakor stranska. Venec je porasten zunaj s kratkimi, znotraj z dolgimi dlakami; toda tu so dlake bolj redke in postavljene blizu vhoda. Večjidel je venec znotraj rudeče poprskan. Prašniki so 4; kračja sta pričvrščena na zgornji, daljša na spodnji ustnici, pa obrnjena navzgor in ob korenu zavita. Kračji so kakor venec. Sredi cveta je podolgasta, zelena in dlakava plodnica, ki je podaljšana v goli vrat. Iz nje se razvije jajčasta, ščetinasta glavica, ki je polna drobnega semena.

Navadni naprstec cvete rožnika in malega srpana in raste po gozdih hribovitih krajev; najbolj mu ugajajo skalnati obronki. V svojih lastnostih se ujema s prejšnjim.

Rjasti naprstec[uredi]

Rjasti naprstec (Digitális ferrugínea) je v obče prav redka rastlina. Njegovo robato, togo in gladko steblo je 60-150 centimetrov (2-5 čevljev) visoko in pritrjeno na močni koreniki.

Listi so suličasti ali podolgasto-suličasti, celorobi ali oddaljeno napiljeno-nazobčani, po robu in žilah dlakavi. Pritlehni so recljati, ostali sedeči.

Vrh stebla je dolg grozd prav gostih, na kratkih recljih stoječih cvetov, kteri se ozirajo na vse strani. Čašni roglji so podolgasti in goli; venec je zvonasto-lijast, na spodnji strani trebušnato napihnjen, zunaj rjasto-, znotraj umazano-rumen in na spodnji ustnici premrežen z mičnimi, rujavo-rudečimi žilicami. Zgornja ustnica je kratka, zaokrožena in plitvo izrobljena; spodnja ima dva stranska kratka zoba in precej dolgo podolgasto krpo, ki je zasukana navzgor in dlakava. Vrat gleda iz cveta.

Rjasti naprstec cvete malega in velikega srpana in raste po kamenitem svetu na jugu naše slovenske domovine.

V svojih lastnostih se strinja z rudečim naprstcem, samo da deluje silneje od njega in je neki najnevarnejši tega rodú.


Naposled moramo v poštev jemati še gladki naprstec (Digitális laevigáta), ki je prejšnjemu precej podoben, in ki izpreminja, kakor vsi drugi, svojo postavo tako, da ga včasi komaj spozna vajeno oko prirodopiščevo. Njegovo steblo je togo, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, gladko in kakor vsa rastlina skoro popolnoma golo.

Suličasti listi so celorobi in neznatno nazobčani; pritlehni so zoženi v recelj, ostali pa sedijo s širokim dnom.

Cvetni reclji so kračji od čašice; njeni suličasto-črtasti roglji so priostreni in po robu z dlačicami porasteni. Venec je kratko-zvonast, njegova zgornja ustnica trikrpa; stranski krpici spodnje ustnice sta zeló kratki in topi, srednja pa dolga, znotraj dlakava. Cveti so umazano-rumeni, premreženi z rujavimižilicami in večjidel obrnjeni na jedno stran.

Gladki naprstec cvete malega in velikega srpana in raste po kamenitih gričih in po skalovju ter se strinja v lastnostih s prejšnjimi.

Navadni glen[uredi]

Slika 90. Navadni glen. (Gratíola officinális.)

Navadni glen, trenek ali božja milost je trpežna rastlina s plazečo, členkovito koreniko, ki poganja mnogo belkastih, vlaknatih koreninic; debela je kakor gosje pero. Na njej stoji jednovito ali nekoliko razvejeno, 15-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko, golo steblo. Navadno moli naravnost na viš, včasi se pa polagoma vzdiga od tal. Spodi je okroglo in rujavkasto-rudeče, proti vrhu pa postaja neznatno čveterorobo in bledozeleno. Kjer sedijo listi, preščipnjeno je nekoliko.

Nasprotni listi delajo po steblu pravilen križ in ga objemajo do polovice. Suličasti so, v drugi polovici oddaljeno in drobno napiljeni in pikčasti. Proti vrhu postajajo kračji in ožji. Navadno tečejo po njih 3 razločne žilice; na spodnjih jih je včasi videti 5.

Za privrhnimi listi stojijo na tankih recljih, ki so kračji od listov, posamezni nepravilni cveti. Podprti so z dvema ozkima krovnima listoma, ki sta cvetu čisto približana, in ker ima čašica 5 skoro jednakih rogljev, dozdeva se ti na prvi pogled, da jih je 7. A krovna lista sta vendar za spoznanje daljša in jednakomerno ozka, čašni roglji so pa suličasti. Belkasti, rudečkasto nadahnjeni, s temnejšimi žilicami počrtani venec je cevast, nekoliko navzgor ukrivljen in ob dnu rumenkast. Njegov rob je razdeljen na dve ustnici; zgornja je zavihana nazaj in znotraj porastena s kratkimi, rumenimi dlačicami; spodnja je trikrpa in brez dlačic. Prašniki so 4; pritrjeni so ob venčevem dnu; dva sta brez prašnice. Jajčasta plodnica se okončuje v dolg vrat. Iz nje nastane glavica, ki je napolnjena z rujavim semenom.

Navadni glen cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih, močvirnih travnikih, ob jarkih in stoječih vodah.

Trenek ne diši prav nič; okusa je jako grenkega, ostrega in zopernega tako, da se ga ne dotakne nobena žival. Po travnikih je torej škodljiv plevel, kterega je treba odpravljati. Ako se zemljišče osuši, porazgubi se trenek sčasoma sam, ker smo mu vzeli poglavitni pogoj. Dobijo li molzne krave dosti te rastline, postane mleko višnjevkasto in povzroča drisko. Tudi konja se loti driska, in ako se to ponavlja, shujša močno. Pri človeku je prvi nasledek driska in, ako ga je prišlo mnogo v želodec, tudi bljuvanje in črevesna vnetica, ki more postati jako nevarna.

Z ozirom na to rastlino moramo kot posebnost omeniti to, da se seznanja z njo le ženski spol, in kar je morebiti še bolj čudno, da jo uporablja povsod na jednak način. Nekaj dogodkov naj omenimo kratko.

I. Devetnajstletna deklica, ki je že dolgo bolehala, hotela se je ozdraviti s tem zeliščem. Ne da bi se zadovoljila z enkratnim klistirom glenove obare, vsled ktere je pritisnila driska, vzela je štiri. Nasledki so bile hude bolečine po trebuhu, kterim je sledila razdraženost v zvezi z blaznostjo, ki se je pokazala včasi. To je trajalo tri tedne, in ko je ozdravela, prevzela jo je taka žalost, in tako se je sramovala prejšnjega življenja, da je skočila v vodnjak, kjer je utonila.

II. Neki mladi gospej, ki si je hotela odpraviti zapečenino, godilo se je ravno tako, ko je po nasvetu nekega trávarja jednako ravnala s trenkovo obaro. Postalo ji je tako hudo, da so jo morali dati v blaznico (norišnico), ktero je črez dva meseca zapustila ozdravljena.

III. Neka žena si je vštrknila dvakrat trenkove obare, da se iznebi vsakdanje mrzlice, kakor ji je bil nasvetoval neki trávar. Pokazali so se prejšnjim jednaki nasledki, od kterih je ni bilo mogoče ozdraviti. To je njenemu možu tako presedalo, da se je ločil od nje.

IV. Neka petinpetdesetletna gospa si je vštrknila večkrat zaporedoma trenkove obare, kteri je bila dodala nekaj kopitnika (gl. sliko 125.), da bi si odpravila lišaj. Gori imenovana bolezen se je je poprijela z vso silo; v grlu jo je stiskalo krčevito, in tresla se je po vsem životu. To je trajalo neprenehoma dva dni, ko je bolnica navzlic najboljši pomoči za vselej zatisnila oči.

Močvirska ušivka[uredi]

Slika 91. Močvirska ušivka. (Pediculáris palústris.)

Močvirska ušivka ali močvirski ušivec ima koželjasto, zunaj rujavkasto, znotraj belo, dve- ali večletno, z debelimi vlakni porasteno koreniko. Na njej stoji samo jedno, toda jako košato in obširno, nekoliko robato steblo. Visoko je 30–50 centimetrov (12-19 palcev), trdno, gladko in z redkimi dlačicami porasteno. Navadno je zeleno, pa tudi škrlatnorudeče in kaže včasi celó obe barvi. Njegov vrh gre naravnost na viš, raztresene veje so pa razprostrte in delajo zelišče košato.

Raztreseni listi so majhni, pérnati in imajo mnogo parov pérnasto nacepljenih listkov, kterih posamezne krpice so zaokrožene in nazobčane. Zgornji so sedeči, spodnji recljati in včasi celó v vretencih nastavljeni po votlem steblu.

Lepi, rožnorudeči cveti stojijo vrh stebla in konec vej v dolgih, klasastih razcvetjih. Veliki so in podprti s krovnimi, stebelnim jednakimi, toda manjšimi listi. Obširna, trebušnato napihnjena čašica je jajčasto-podolgasta, dvoroba, zgrbančena in nekoliko dlakava. Navadno je zelena, včasi rudečkasta, globoko dvokrpa in spredi na mnogo listastih, večjih in manjših zob narezljana (na levi spodi). Lepi venec je cevast, daljši od čašice in dvoustnat. Zgornja ustnica je čeladasta, temnorudeča, cevasto zbočena, od strani stisnjena, kljunasto ukrivljena in topo pristrižena. Zgoraj in spodi ima na vsaki strani majhen zobček. Spodnja ustnica je velika, napošev razprostrta in na 3 velike, rožnorudeče, zaokrožene krpe nacepljena. Srednja je nekoliko manjša in ima ob korenu dve ozki, podolgasti, temnejši lisi. Od 4 prašnikov sta 2 daljša, 2 kračja; vsi so skriti v čeladi in ob koncih kocinasti. Plodnica je jajčasta, priostrena, zelena in gladka. Nje se drži dolg, nitast vrat z odebeljeno brazdo (na levi zgoraj). Plodnica se počasi izpremeni v stisnjeno, dvopredelčasto glavico, ki ima po vrhu oster rob in se okončuje v kratko konico (na desni spodi). Razpreza se po omenjenem robu.

Močvirska ušivka cvete velikega travna in rožnika in raste po močvirjih in vlažnih travnikih, toda ne povsod.

Zelišče diši neprijetno; okusa je ostrega in ne ugaja živini. Ako ga pa včasi več pomuli, vnamejo se ji hranila, in večkrat tudi pogine za krvavo močo. Prah posušene rastline ugonobi uši; ako ga pride pa mnogo na glavo, škoduje zdravju. Z vodo, v kteri se je kuhalo zelišče, odpravljajo nekteri domačim živalim uši, in odtod ime ,,ušivka``.

Močvirska ušivka kakor mnogoštevilne njene sorodnice, ki rastejo zlasti po visokih gorah in planinah, zajedava druge rastline na koreninah. Vendar ni neohhodno potrebno, da pije sok iz njih, ker so njene korenine tako stvarjene, da morejo srkati hrano tudi iz zemlje. Zelišče je v prvi vrsti kvarljivo zdravju domačih živalij, potem je mestoma po vlažnih travnikih plevel, ki slabi in kvari travniško rast. Napovedati mu je treba boj in ga zatreti ondi, kjer nam dela očitno škodo.


Slika 92. Gozdna ušivka. (Pediculáris silvática.)

Svoji sorodnici — močvirski ušivki — precej podobna je gozdna ušivka, ktera ima v zemlji koželjasto koreniko , na kteri stoji 5-16 centimetrov (2-6 palcev) visoko, kvišku moleče steblo. Redkokdaj in samo tedaj je nekoliko razvejeno, ko so plodovi že dozoreli. Okoli tega glavnega stebla, ki se včasi niti ne razvije, izraste iz korenike več stranskih, vejam podobnih stebel, ki ležijo večjidel po tleh in molijo le s konci v zrak.

Raztreseni listi so pérnasti, njihovi listki jajčasti in krpasto nazobčani.

Rožnorudeči, včasi beli cveti so skoro 3 centimetre (1 palec) dolgi, sedijo v listnih pazušicah in so nastavljeni po glavnem steblu že od dna, po stranskih pa začenjajo proti vrhu ter narejajo lepe klase. Čašica je široka, podolgasto-jajčasta in nacepljena na 5 nejednakih nazobčanih rogljev. Venec je dvoustnat; njegova zgornja ustnica je čeladasta, srpasto ukrivljena in napošev prisekana. Pred koncem se nahaja na vsaki strani konice majhen zobček. Spodnja ustnica je nacepljena na 3 okroglaste krpice. O prašnikih, plodnici in plodu velja to, kar smo povedali o njeni sestričini.

Gozdna ušivka cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih travnikih in pašnikih hribovitih krajev. Tudi ona je škodljiva domačim živalim.

Kokorik[uredi]

Slika 93. Kokorik. (Cyclámen europaeum.)

Kokorik, zajček, krvavi lisec, Bogov korček, Bogova žlica, valjávica, soldatki, kržeč, kržič, planinska vijolica, podzemeljske hruške, svinjski kruh, volčje jabelko, križič, kozja repica, kroš, krešec ali krošec je najlepši kras hribovitih in goratih krajev, kjer ga nahajamo na vapneni zemlji. Dobrovoljno se nasmehne popotnik, ki jo krene, prepotovavši široko raván, prek vapnenega gorovja in ondi, v senci bukovega drevja počivajoč, nabere šopek krasnih, jako vrlo dišečih kokorikov. Človek naj ne sega predaleč! Ljubki cveti ti res ne morejo nahuditi, ali opazujoč rastlino, najdeš nekoliko pod površjem debelo, od zgoraj in spodi stisnjeno, malokdaj oblo, gomoljasto koreniko, ki je zunaj rujava, znotraj pa bela. Zavoljo nje govorimo tu o krvavem liscu, da bi pokazali popotniku, kako je včasi lepo in nevarno združeno. Iz korenike izraste mnogo tankih vlaken in 2-3 kratka podzemeljska stebelca, ki nosijo liste in cvete a).

Srčasti, okroglasti ali ledvičasti listi imajo dolge, rudečkaste reclje. Listna ploskev je prav lepo razgrnjena, več ali manj narezana in z žilami premrežena. Zgoraj je temnozelena in belkastolisasta, spodi pa škrlatnorudeča.

Rudeči cveti b) so vrlo dišeči in visijo na visokih, okroglih, rudečkastih recljih, ki so spočetka popolnoma ravni in kvišku moleči. Njihov konec je nekoliko ukrivljen in drži veliki cvet. Ko plod dozoreva, zvije se recelj in leži po tleh. Zelena čašica je zvonasta in nacepljena na 5 jajčastih, drobno nazobčanih rogljev. Cvetni venec je v svojem spodnjem delu kratko-zvonast in rožnorudeč, ob robu navadno temnejši in razdeljen na 5 topo suličastih, nazaj zavihanih lističev. Sedečih, rumenih in navznotraj ukrivljenih prašnikov je 5, in med njimi precej dolg, nitast vrat, stoječ na jajčasti plodnici. Plod c) je okrogla glavica, napolnjena z ledvičastim semenom.

Kokorik cvete včasi spomladi, navadno pa po letu in raste po suhih, senčnatih prostorih vapnenih hribov in gorá. Najbolj mu ugajajo bukovi gozdi, kterim je najlepši kras.

Presna liščeva korenika je sprva prijetnega, pozneje pa prav ostrega okusa. Posušena je izgubila svoje škodljive lastnosti, prekuhana in potem pečena je celó užitna. Použita presna korenika povzroči v vratu neko posebno vročino in sušo ter bolečine, ki se razširijo tudi na želodec in čreva. Oboje se ti vname; prijemlje te tudi silno bljuvanje, in trebuh ti postane napet. Pozneje nastopi vodena in potem krvava driska in naposled prikazni, ki te uverijo, da so tudi živci napadeni. Te so: omotica, omedlevica, krč, onemoglost in smrt v strašnih mukah in bolečinah. Živina ne jé te korenike, samo svinje je iščejo, rade jedó in se celó zredijo od nje. Ribam se daje tu pa tam, kedar jih hočemo omamiti.

Rudeča kurja črešnjica[uredi]

Rudeča kurja črešnjica, mačja noga, njivski kuroslep, ptičje zelišče, kozje zdravje ali črvivnik je prav mično, kakih 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) dolgo, jednoletno zelišče z vlaknato korenino. Ta požene vejnato, čveterorobo, golo stebelce, ki se navadno plazi ob tleh, ali se pa kakor njegove veje vsaj nekoliko vzdiga na viš. Zelišče je navadno tako razprostrto, da napravljajo njegove veje in vejice zelen kolobar.

Slika 94. Rudeča kurja črešnjica. (Anagállis arvensis.)

Nasprotni listi so jajčasti, celorobi, sedijo s srčastim dnom in narejajo večjidel pravilne križe. Proti vrhu so manjši in primaknjeni. Po vsakem teče 3 ali 5 žilic; srednja gre do konca, stranske pa ne segajo do roba. Na spodnji strani so listi pikčasti in goli.

Za listi izrastejo na precej dolgih recljih posamezni cveti, ki se med dozorevanjem obesijo in gledajo proti tlom. Čašica ima 5 suličastih, v ostro konico zoženih in belo obrobljenih rogljev, med kterimi zori okrogla plodnica v glavico. Peterokrpi venec je rudeč kakor cinober in razprostrt samo tedaj, kedar ga obsevajo solnčni žarki. Prašnikov je 5; rudeči so kakor škrlat, dlakavi in nosijo rumene prašnice. Plodnica ima rudeč nitkast vrat z rumenim koncem. Okrogla glavica se razpreza s pokrovom, ki se odlušči nad sredo. (Na desni spodi vidimo zaporedoma plod s semenom, cvet brez venca in prašnikov, in prašnik.)

Rudeča kurja črešnjica cvete od rožnika do velikega srpana in je med žitom in na drugem obdelanem svetu prav navaden plevel.

Zelišče je grenkega in ostrega okusa in deluje zlasti na hranila, ki se precej močno vnamejo.


Njena sorodnica modra kurja črešnjica (Anagállis caerúlea) je tudi majhna, mična rastlinica z nitasto korenino, na kteri stoji stebelce z nasprotnimi vejami.

Jajčasti in priostreni listi so nasprotni, ali pa sedijo po 3 —4 v kolobarju. Po robu so celi, in njihova barva vleče skoro na modro.

V listnih pazušicah izrastejo lepi cveti na dolgih recljih. Čašni lističi so zeló ozki, dolgi kakor venčevi, priostreni in drobno nazobčani. Venec je moder s škrlatasto sredo; njegove krpice so suličaste in spredi nazobčane, zobci pa nimajo žlezic, kakor pri rudeči. Prašnikov je 5; dlakavi so in pritrjeni ob venčevem dnu. Jajčasta plodnica ima nitast vrat z drobno brazdo. Plod je okrogla glavica.

Modra kurja črešnjica cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja po peščenih njivah. Škodljiva je prav tako kakor prejšnja.

Črni bezeg.[uredi]

Slika 95. Črni bezeg (Sambúcus nigra.)

Skoro se bojimo zamere, ker smo postavili to povsod znano in v pravih rokah tudi koristno rastlino v to knjigo. Ali brez tehtnih vzrokov nismo storili tega, ampak zato, da vsakdo zve, kteri njenih delov in kdaj so škodljivi. Črni bezeg je grm ali nizko drevo s široko razprostrtimi vejami, ki imajo mnogo belega stržena, in ki se nagibljejo strehasto na vse strani. Po starejših delih je lub belkasto-rumen ali rudečkasto-siv in podolgoma nepravilno razoran ter na videz pluti (zamašku) podoben. Po mlajših je jednake barve, gladek in posut z majhnimi, večjidel razpokanimi bradavicami. Vejice so temnozelene. Steblo stoji na močni, razvejeni korenini.

Veliki nasprotni listi so recljati, liho-pérnati, z jajčastimi, priostrenimi in napiljenimi listki a), kterih štejemo navadno 5-7. Zgoraj so temnejši in gladki, spodi dlakavi. Končni listek stoji na daljšem receljčku, kakor stranski, kterim je inače popolnoma podoben.

Konec mladik so ploščnata, obširna razcvetja, ki imajo za podlago 5 glavnih rogovil. Dišeči cveti b) so drobni, beli, kolesasti in imajo raznih delov po petero. c) je čašica s plodnico, iz ktere se razvije črna, obla jagoda d), ki je napolnjena s temnorudečim sokom. e) je podolgoma prerezana jagoda, neprijetno sladkega okusa.

Črni bezeg cvete rožnika in malega srpana, včasi tudi jeseni in raste kraj gozdov, kjer ni na pravem mestu, po lokah, v mejah, ob potokih, okoli hiš in vasij.

Črni bezeg je dostikrat najvažnejše zdravilo priprostega ljudstva, ker se dajejo skoro vsi njegovi deli dobro uporabljati. Ne bomo naštevali, kdaj se je tega ali onega dela posluževati, ampak omeniti hočemo le one dele, ki utegnejo postati neprevidnemu človeku nevarni. Mladi in presni lub je zopernega okusa in tudi za nos neprijeten. On, kakor mladike sploh in listi delujejo premočno in prenaglo; s temi deli je treba previdno ravnati. Surove jagode in v zrelem semenu nahajajoče se olje povzročujejo drisko. Izžeti sok notranjega grenkega in ostrega luba in mladik sili na bljuvanje in deluje kakor listi tako silno, da te napada omotica, in da nastane nevarnost za življenje. Bodi torej previden, kedar imaš opraviti s to rastlino, zlasti z njenimi zelenimi deli, da ne pokvariš več, kakor koristiš. Da je naša trditev resnična, kažeta sledeča dogodka.

I. Slaboten otrok je použil opoldne mnogo surovih bezgovih jagod. Strašno ga je jelo siliti na bljuvanje, in veliko jih je izrigal. Proti večeru se je vse to še silneje ponavljalo; tudi grizti ga je začelo, in njegovi odpadki so postali vodeni. Ko pride zvečer zdravnik, najde otroka mrzlega in z mrzlim potom pokritega; žila mu je bila naglo. S primerno pomočjo so rešili otroku življenje.

II. Priletna žena je bolehala že kakih 10 dnij. Njen mož je dobil bezgovo korenino in je nastrgal toliko, da je dala dve žlici soka, kterega je žena izpila. Navzlic temu, da je strgal ,,od zgoraj navzdol``, začela je strašno bljuvati in tožiti o notranjih bolečinah, kar bi se imelo neki le zgoditi, ko bi bil strgal ,,od zdolaj navzgor``. Zdravnik ni mogel ničesar več opraviti, in revica je umrla za črevesno vnetico.

Smrdljivi bezeg[uredi]

Smrdljivi bezeg, habát ali hebát je gledé na vnanjo postavo prejšnjemu gotovo toliko podoben, da ga more vsakdo o prvem pogledu takoj spoznati. Oni pa, ki ga imajo po njivah, poznajo ga predobro, ker je tamkaj plevel prve vrste, koder se je prav razširil. Njegovo nadzemeljsko steblo pogine sicer vsake jeseni, a močna in vejnata korenika ostane v zemlji in poganja spomladi nova stebla. Ker rije korenika vedno naprej, pomiče se plevel zmirom dalje. Tudi na poljski meji ga ne smeš trpeti; sčasoma se ti naseli na njivi, in mnogo truda te bo stalo, predno ga odpraviš. Najbolj mu ugajajo prodnato polje in vinogradi; povsod ga je treba izkopati s koreniko vred. Ako mu porežeš pred žetvijo stebla, odkrižal si se ga sicer za sedaj, toda pozneje te zopet nadleguje.

Ravno, kvišku štrleče steblo je 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, zeleno, nad listi rudeče in okroglo. Vej nima mnogo, tudi debele niso in stojijo za listi. Ti so nasprotni, recljati in lihopernati. Suličasti listki so drobno napiljeni in spodi dlakavi. Ob dnu so napošev prirezani in prvi včasi celó trojnati. Veliki prilistki so jajčasti in napiljeni.

Slika 96. Smrdljivi bezeg. (Sambúcus Ébulus.)

Vrh stebla je obširni, kolesasti nepravi kobul, sestavljen iz treh glavnih vej. Belih ali rudečkasto nadahnjenih cvetov je prav mnogo (na levi spodi). Posameznih cvetnih delov imajo po petero; prašnice so rudeče. Iz plodnice se razvije črna jagoda grahove velikosti.

Smrdljivi bezeg cvete rožnika in malega srpana in ne raste samo po njivah in vinogradih, temveč tudi kraj gozdov, ob potokih in sploh po pustih in vlažnih krajih.

Vsi deli, zlasti pa jagode, dišijo zoperno in so grenko-osladnega, nekoliko kiselnatega okusa. Jagode kakor tudi notranji lub povzročijo, ako si jih použil, silno drisko ter želodčno in črevesno vnetico. Ker morejo postati človeku prav nevarne, in ker se rabijo ravno omenjeni deli kot domače zdravilo, treba paziti, da si ne pohabiš z njimi zdravja, meneč, da odvrneš kako bolezen.

Da je hebát tudi nadležen poljski in vinogradski plevel, to smo že omenili. Tukaj ga je treba odpraviti, kakor hitro mogoče.


Črni in smrdljivi bezeg rasteta blizu človeških selišč ali vsaj ne daleč od njih; po gozdih hribovitih in goratih krajev pa se nahaja tretji zaveznik — divji bezeg ali češuljek (Sambúcus racemósa). Ker životari tam po samotah, razumljivo je seveda, da je ostal ljudstvu bolj neznan, zato ga moramo natančneje opisati. — Češuljek je grm ali nizko drevo z razprostrtimi, nekoliko visečimi vejami in s sivim ali rudečkastim lubom. Stržen je rujav kakor cimet.

V listih je sploh črnemu bezgu jednak, samo da so manjši, in da imajo ob recljevem dnu na vsaki strani žlezo. Listki so jajčasto-podolgasti ali jajčasto-suličasti, napiljeni in priostreni ter ob dnu nejednaki. Po njih tekó rudečkaste žilice, ki se strinjajo v gole, rudeče reclje. Navadno ima list 5 listkov.

Rumenkasto-zeleni cveti stojijo v okroglastih, kiti podobnih, nepravih kobulih, kterih rogovilaste vejice so jako kratke in zverižene. Neznatna čašica posameznega cveta ima 5 zobcev in kolesasti venec 5 podolgastih, topih in nazaj zavihanih krp. Prašnikov je 5; kratki so in nosijo rumene prašnice. Skoro oblaste, škrlatnorudeče jagode visijo v širokih kitah in se hitro spoznajo po črnikasti globelici, ki jo imajo spredi.

Divji bezeg cvete malega in velikega travna in raste po gorjanskih gozdih, zlasti ob potokih, kraj cest in potov in sploh o krčevinah. Sem ter tja ga sadijo tudi na vrte.

Češuljkove jagode so strupene, in marsikje se je že pripetila nesreča z njimi. V dokaz temu služi sledeči dogodek. Neki oče pride zjutraj v spalnico svojih dveh sinkov; jeden je štel 8, drugi 10 let. Kako se prestraši, ko ugleda mlajšega, na pol v postelji, na pol pa na tleh ležečega. Z glavo se je dotikal tal in bil popolnoma nesvesten; njegov obraz je bil bled kakor stena, oči so mu izstopile iz očesne votline in postale rudeče. Koža je bila mrzla, neobčutljiva, punčice razširjene; lomil ga je tudi krč. Starejšemu bratcu se ni godilo za las boljše. Ko so zvedeli, da sta otroka jedla drobne, rudeče jagode, prisilili so ju do bljuvanja, in ko jima je odleglo, povedal je mlajši, kje sta bila, kaj sta delala, in pokazal je celó nekaj plodov. Ti so bili jagode od češuljka. Po nekoliko dneh sta oba okrevala.

Brogovita[uredi]

Slika 97. Brogovita. (Vibúrnum Ópulus.)

Brogovita, kozja pogačica, kačji les ali kalina je precej navaden grm naših gozdov. Ugajajo ji najbolj vlažni, senčnati prostori kraj lesovja; najti je je tudi za potoki in v mejah, koder se osuje velikega travna in rožnika z velikimi nepravimi kobuli. Njen lub je sivkast in tu pa tam malo pikčast. Veje so nasprotne in v mladosti zelene kakor listi ter včasi neznatno robate.

Nasprotni listi so veliki, trikrpi, jajčasti in debelo nazobčani a). Podprti so z majhnimi, nitkastimi prilistki, ki pozneje odpadejo.

Konec vej stojijo obširna kobulasta razcvetja, ki imajo v sredi popolne rumenkasto-bele, drobne, a zunaj okoli njih v krogu stoječe bele, kolesaste cvete. Ti so precej večji, pa nimajo ne prašnikov, ne pestiča; nerodovitni so in včasi nepravilni c). Ti so pač samo zato tu, da vabijo razne žuželke na dišeče cvetje. Notranji cveti b) so zvonasti in imajo svojih delov po petero, le sredi cveta stoji sama jeden pestič. Čašica je prav neznatna, in dobro jo moreš razločiti le na jalovih cvetih. Venčeve krpice so zavihane navzdol; izmed njih molijo dolgi prašniki. Iz pestičev se razvijejo obličaste jagode, ki postanejo sčasoma živo rudeče, in ki visijo pozno v zimo na rastlini d). Ako jih ptice ne pozobljejo, ostanejo ondi celó do pomladi. Sploh jih ptice selivke prav ljubijo in se rade naselijo ondi, kjer najdejo mnogo tega živeža. Zavoljo tega bi kazalo puščati rastlino po gozdih, akoravno je na drugo stran gozdni plevel.

Jagode so neki strupene in povzročajo bljuvanje.

Po vrtih imajo posebno vrsto brogovite, ki ima okrogle, iz belih kolesastih cvetov sestavljene, neprave kobule.

Navadna pesikovina[uredi]

Slika 98. Navadna pesikovina. (Lonícera Xylósteum.)

Navadna pesikovina, kosteličevje, kačji les ali volčja črešnja je po naših krajih prav navaden, 2-3 metre (6-9 čevljev) visok grm z nasprotnimi, sivkastimi vejami. Ona je v sorodu s kovačnikom ali kozjimi parkeljci, čegar privrhni listi se zraščajo z dnom, in kterega cveti prav dobro dišijo. Ljudje ga imajo zavoljo prijetne dišave radi na vrtih. Mladike od navadne pesikovine so porastene s kratkimi dlakami in nosijo nasprotne, isto tako dlakave liste; ti so podolgasto-jajčasti in celorobi.

V listni pazušici stoji cvetni recelj, ki ima na koncu med dvema črtastima krovnima listoma dva cveta, kterih zeleni plodnici sta ob dnu združeni. Belkasti ali belkasto-rumeni cvet je nepravilen. Spodnja venčeva polovica je cevasta, ima ob cevi neko oteklino in je vsajena med zeló majhno čašico. Zgornja je dvoustnata. Prašnikov je 5 in sredi njih pestič z zeleno brazdo. Plodovi so okrogle, rudečkaste jagode, kterih vedno po dve sedita na recljih.

Navadna pesikovina cvete velikega travna in rožnika in raste po mejah, v grmovju, po gozdih itd. Jagode visijo dolgo na njej; da so strupene, kažeta nam sledeča dogodka.

I. Troje otrok se je nazobalo jagod od navadne pesikovine in kmalu potem zbolelo. Vsi so silno bljuvali in se grozno potili; po trebuhu jih je rezalo, mučila jih je strašna žeja, in oglašala se je mrzlica. Najhujše je bilo triletnemu dečku, ki se je tresel po vsem životu. Njegovi iztrebki so bili krvavi, in zavednost ga je zapustila. Črez tri dni so bili zopet zdravi.

II. Hujše se je godilo triletnemu dečku, ki je v družbi nekoliko starejših vrstnikov zobal strupene jagode. Najbrž jih drugi niso toliko pozobali, ker jim niso prav nič škodovale, med tem ko je on umrl že drugega dne, predno je prišel zdravnik.

Planinska pesikovina[uredi]

Planinska pesikovina (Lonícera alpígena) je majhen, 1-2 metra (3-6 čevljev) visok grm naših gora in planin, ki se je marsikje naselil kraj gorskih potokov tudi po ondotnih dolinicah. Steblo včasi po tleh leži, včasi pa se dviga na viš. Večjidel je to odvisno od drugega rastja. Po goščavah namreč gre steblo navadno kvišku, kjer pa raste po sámezi, drži se tal. Nasprotne veje so gladke in pokrite s sivkastim lubom.

Nasprotni listi so podolgasto-jajčasti ali suličasti in priostreni. Po robu so celi in resnati, drugje pa skoro goli. Zgoraj so temnozeleni, spodi bledejši in pritrjeni na kratkih recljih.

V listnih pazušicah izrastejo precej dolgi reclji, ki se okončujejo v 2 nepravilna, umazano-krvavorudeča cveta. Plodnici se primeta tako, da nastane iz obeh cvetov samo jedna temnorudeča, podolgasta jagoda, kteri se spredi na suhih vencih pozna, da sta sedela ondi 2 cveta. Tudi teče med obema polovicama brazdica, kjer se da plod razpoloviti.

Planinska pesikovina cvete velikega travna in rožnika.

Jagode so strupene in vplivajo na želodec tako, da se mora iznebiti svoje vsebine.

Oleander (Nérium Oleánder).[uredi]

Domá v južni Evropi, kjer krasi pečevje ob gorskih jarkih, razširil se je oleander zavoljo velikih, lepih cvetov daleč po svetu. Na prekrasni barvi takoj spoznamo, da mu je prvotna domovina toplejše podnebje, ki mu po zimi ne zamori mladik, in ki ga sploh nikakor ne poškoduje. Pri nas je to vse drugače. Mi ga imamo v posodah, ktere postavimo po letu na vrt ali na kak drug primeren prostor blizu stanovanja, po zimi pa ga spravimo v kako varno zavetje, da mu zima s silnim mrazom ne more nahuditi. To malo skrb povrne nam jeseni obilno, ko se osuje z rudečim, nežnim cvetjem, da vpiraš z veseljem vanj svoje oko. Vse to ti privoščimo iz dna srca, in ker morda ne veš, da je rastlina v vseh svojih delih jako strupena, povemo ti tudi to, da veš ravnati z njo, kakor ji gre.

Oleander je grm ali nizko drevesce z dolgimi vejami, ki se delijo navadno po številu 3.

Njegovi črtasto-suličasti, celorobi listi stojijo po trije v jednaki visokosti; togi in priostreni so in spodnji na vsaki mladiki najmanjši.

Veliki, rudeči cveti stojijo po vejah v rahlih nepravih kobulih. Njihovi reclji, krovni listi in majhna čašica so rudečkasti. Cvetni venec je spodi lijasto razširjen in njegov rob razdeljen na 5 jajčastih, zaokroženih lističev, ki imajo ob dnu resnat pavenec. Prašnikov je 5; vsak nosi kosmič belih las, in vsi so sesvalkani v nežen podaljšek. Plodovi so rujavi mešički. Naši oleandri so večjidel pitani.

Oleander je v vseh delih grenkega in ostrega okusa, in strup se nahaja v listih, v lubu in celó v lesu. Samorastle rastline so bolj strupene, kakor one, ki jih imamo za gizdo. Ni varno imeti mnogo cvetočih oleandrov v spalnici; že večkrat so se dogodile na tak način nesreče. Tudi so poskušnje dokazale, da ugonobi njegov strup konje, osle, koze, ovce in pse.

Dokazano je, da je umrl nekdo, ki je spal v sobi, polni oleandrov. Tudi je dokazano, da je smrt zadela nekoga, ki je použil pečenko, ktero so bili spekli na oleandrovem ražnju.

Mlada žena si je skuhala od oleandrovega listja čaja in ga izpila majhno čašo. Kmalu jo je začelo daviti in siliti na bljuvanje; ob želodcu jo je bolelo, in nastopale so omedlevice. Zdravnik jo je našel stegnjeno, odrevenelih in hladnih udov, jako bledega obličja in srpega pogleda. Iz njenih očij ni odseval tisti lesk, kakoršnega smo vajeni na zdravem človeku. Ustnice so se ji tresle; na vprašanja je sicer odgovarjala, toda videlo se je, da ne brez težave, in kakor hitro si prenehal govoriti, posilil jo je spanec. Bolnica je tožila posebno o grenkem okusu, kterega se ni mogla iznebiti, in o krču v levi roki. Ozdravela je.

Tudi cveti so nevarni. Verodostojni možje pripovedujejo, da so opazovali zle nasledke na ljudeh, ki so jedli od pogače, v ktero so bili potaknjeni.

Počivaš li v južni Evropi opoldne v oleandrovi senci, napada te omotica, sili te na bljuvanje, in tvoje moči ti začnejo pešati. V naših krajih tega ni.

Močnemu konju so dali oleandrovega prahú. Spočetka je izgubil vso moč, potem je zaspal in poginil. Jednaka se godi ovcam, ako so pile vodo, v kteri smo namakali oleandrovo listje.

Ako namakaš pšenico ali ječmen v obari od oleandrovih listov in daš tako zrnje potem perotnini, pogine ti v dveh ali treh dneh.

Dlakavi dragomastnik[uredi]

Slika 99. Dlakavi dragomastnik. (Rhododéndron hirsútum.)

Dlakavi dragomastnik, dlakavi ravš, dlakava planinska roža, žiženpanj ali sleč je izmed najlepših planinskih rastlin in zavoljo tega planincem tudi najbolj priljubljen. On, kakor tudi podobni mu rujavi dragomastnik jim je kraljica planinskih cvetlic, in zaradi tega vsaj ob nedeljah redkokdaj srečaš človeka po planinah, ki ne bi imel nekoliko tega grmičja za klobukom ali v roki. Tudi tebi ga radi kažejo in so nekako ponosni nánj. Ti pa ga vzameš s seboj za spomin na one prijetne in vesele ure, ki si jih preživel na planinah. Ali vsaka stvar ima dve strani in tako tudi dragomastnik! Učenjaki trdijo, da je strupen, in na Švicarskem sta se dva pastirja z njegovim, medom, kterega sta vzela čmrljem, neki tako zastrupila, da je jeden umrl, drugemu pa so jedna ohranili življenje. Listi so kozam gotova smrt, in že mnogokrat so se dogodile nesreče pri tej oblizljivi drobnici.

Dlakavi dragomastnik je nizek, košat grm z okroglimi, rujavimi vejami in vejicami. Listi stojijo na zelenih dlakavih mladikah, posutih z rujavkastimi žlezicami, na kratkih recljih. Jajčasti ali pakrožni so, drobno narezani in kocinasti, spodi rujavo pikasti a). Kocine stojijo samo po robu e).

Krasni, živo-rožnorudeči cveti so precej veliki in stojijo v rahlih češuljah. Njihov venec je podoben liju in navadno nacepljen na 5 krp, ktere so zunaj rujavo pikaste, znotraj pa dlakave. Pikaste žlezice se nahajajo tudi po reclju, po kocinasti čašici in po jajčasti plodnici c). Prašnikov je 10 b). Plod je glavica d), ki se razpreza na 5 loput.

Dlakavi ravš cvete od rožnika do velikega srpana in pokriva mnogokrat vapnene planine prav na široko. Ob vznožju je večjidel že ocvetel, ko se razcveta po višjih obronkih.


Drugje po visokih planinah, in sicer takih, kterih tla so sestavljena iz starega zrnatega in skriljavega kamenja, raste rujavi dragomastnik (Rhododéndron ferrugíneum), ki je prejšnjemu zeló podoben. Njegovi listi so suličasti, goli, ob robu zavihani in na spodnji strani popolnoma rujavi, po robu pa celi. V cvetu in lastnostih se strinja s prejšnjim.

Rujavi ravš cvete malega in velikega srpana.


Po pečevju in skalovju vapnenih planin raste tretja vrsta tega rodú: pritlični dragomastnik (Rhododéndron Chamaecístus), nizek, kakih 15 centimetrov (6 palcev) visok grmiček s podolgastimi ali suličastimi, nazobčanimi listi. Ti so skoro brez reclja, prav gosto nastavljeni in imajo resice po robu. Veliki, recljati cveti stojijo posamič ali po 2-3 konec vej. Kolesasti venec je bledo-rožnorudeč; iz njega gledajo temnejši prašniki.

Pritlični dragomastnik cvete od velikega travna do malega srpana in se ujema v svojih lastnostih s prejšnjima.

Plotni slak[uredi]

Slika 100. Plotni slak. (Convólvulus sépium.)

Plotni slak, oslák, svinjski slak, oplétanec ali povijáč je izmed onih rastlin, ktere ne ostajajo rade pri tleh. Ker je njegovo steblo nerazmerno dolgo in tanko, in ker ima po sebi mnogo velikih listov in cvetov, ki ga vsi težijo in vlečejo k tlom, ne zmoglo bi kar tebi nič, meni nič tolike teže. Tudi nima nikakoršnih vitic, s kterimi bi plezalo navzgor, oprijemajoč se sosedne močnejše rasti. Stvarnik mu je podelil drugo sredstvo (pomoček), na ktero kaže njegovo ime: oplétanec. Steblo samo se opleta in ovija z vrhom okoli drugih rastlin in se tako vzpenja na viš.

V zemlji ima plotni slak precej debelo koreniko, ktere se drži kaka 2 metra (6 čevljev) dolgo, golo, robato steblo. Ker je zasukano okoli svoje osi, vrtijo se robovi vijakasto po njem.

Veliki recljati listi so raztreseni in večjidel obrnjeni na jedno stran. Vsi so kakor zelišče sploh goli, puščičasti in spodi ob reclju srčasto izrobljeni; po robu so celi, krpe pa tope. Navadno vstopi v list 5 večjih žil, ki se potem raznovrstno razhajajo v njem na tanše žilice.

V listnih pazušicah stojijo na dolgih robatih recljih posamični cveti. Ti reclji so daljši od listnih in imajo dva srčasto suličasta krovna lista, ktera sta celoroba, rudečkasta, in ktera zakrivata čašico. Ta je petero-listna, bledozelena in obdaja pozneje v zvezi s krovnima listoma plod. Veliki beli venec je zvonast in ima na dnu rumenkast medovnik. Cveti so včasi tudi rudečkasti, ali se ponašajo s kako drugo barvo in so pitani. Belih prašnikov je 5; dlakavi so, spodi sploščeni in pritrjeni ob venčevem dnu. Iz okroglaste plodnice z dolgim vratom se razvije glavica jednake oblike.

Plotni slak cvete od rožnika do kimovca in raste ob plotéh, po vrbovju in ob potokih. Po vrtih ga imajo zavoljo velikih, lepih cvetov.

Korenika plotnega slaka je jako zopernega okusa in se odlikuje po neki ostri, grenki tvarini, ki povzročuje silno drisko. Tudi zelišče deluje jednako, toda ne tako silno. Svinjam, ki ga prav rade jedó, ne škoduje prav nič.

Mestoma je ta rastlina tudi plevel po obdelani zemlji.

Pripotna lóčika[uredi]

Slika 101. Pripotna lóčika. (Lactúca Scaríola.)

Pripotna lóčika ima dveletno koželjasto korenino z mnogimi vlaknatimi koreninicami, ki se zopet razhajajo na jako tanka vlakenca. Na njej stoji trdno, precej lesnato, okroglo steblo. ki je navadno 60-120, v dobri zemlji celó 150 centimetrov (2-5 čevljev) visoko, spodi z ostrimi ščetinami porasteno, zgoraj pa popolnoma golo. Ako ga prelomiš ali drugače poškoduješ, vlije se iz njega mlečni sok, ki se na zraku izpremeni v rujavo smolo. Pod polovico stebelne visokosti se začenjajo veje, ki nosijo precej neznatna razcvetja.

Veliki raztreseni listi imajo po robu in spodi po glavni žili močne ščetine in so razun spodnjih, ki se odlikujejo po kratkih recljih, sedeči in sinji. Privrhni so celorebi, ostali škrbinasti z obširnimi, skoro polmesečnimi krpami, ob dnu srčasto izrezani in na nasprotno stran puščičasto podaljšani ter tako postavljeni, da gledajo ploskve na desno in levo. To seveda pri naših rastlinah ni navadno, temveč njihovi listi stojijo večjidel tako, da lahko govorimo o zgornji in spodnji strani. Kakor steblo, polni so tudi listi in vsi ostali deli mlečnega soka.

Cveti vrh stebla in konec vej narejajo grozdaste late, in posamezni valjasti, ali malo da ne vrčasti koški so sestavljeni od suličastih, belkasto obrobljenih lističev, kteri stojijo drug za drugim tako, kakor je položena opeka v strehi. Rumeni cveti so jezičasti (na levi), in njihova lasasta čašica se izpremeni v belo kodeljico, ktera je pričvrščena s kratkim recljem na sivkasti, od strani stisnjeni in spredi dlakavi rožki.

Pripotna lóčika cvete malega in velikega srpana in raste kraj potov, po grobljah in drugih pustih prostorih. V vrhu je podobna vrtni lóčiki (salati), kedar se je osula s cvetjem in napolnila z belim sokom.

Pripotna lóčika diši, dokler je presna, zoperno in je grenkega, ogadnega, pozneje pa ostro žgočega okusa, in kakor je bilo že omenjeno, polna je belega strupenega mlečka, ki se strdi v rujavo smolo. Ako posedaš okoli tega zelišča, prime te omotica, in če pride sok na nežno kožo, vname se ti, in izpustijo se ti na njej mozolji. V želodcu povzročuje omotico in razširi očesno punčico. Tudi je dokazano, da deluje na obisti, ki izločajo najmanj dvakrat toliko tekočine, kakor navadno. Živali se ogibljejo te rastline.

Strupena lóčika[uredi]

Slika 102. Strupena lóčika. (Lactúca virósa.)

Strupena lóčika je prejšnji zeló podobna, in na prvi pogled je skoro ne ločiš od nje. V zemlji ima koželjasto, rujavo korenino, ktera je nalvadno naravnost zavrtana v njo in precej vejnata. Ona traja dve leti.

Na korenini stoji okroglo, trdno, 60-150 centimetrov (2-5 čevljev) visoko steblo, spodi porasteno s ščetinami, zgoraj pa gladko in vejnato.

Premenjema postavljeni listi so po robu in na spodnji strani po glavni žili trnati in gledé na obliko nekoliko različni. Pritlehni namreč so jajčasto-podolgasti, v kratek recelj zoženi, šobasti in nejednako nazobčani ter včasi lisasti. Stebelni so, kakor v rastlinstvu navadno, z zgornjo ploskvijo obrnjeni proti steblu in se potem očitno ločijo od onih pripotne lóčike, ki so tako zasukani, da gledajo z robom proti steblu. Reclja nimajo, temveč obsegajo steblo s svojim puščičastim dnom. Po obliki se strinjajo s pritlehnimi, samo da postajajo tem manjši in neznatnejši, čim bliže so vrhu; najvišji so skoro celorobi. Njihova barva vleče bolj na zeleno.

V cvetu se ujema strupena lóčika skoro popolnoma s svojo sorodnico, in tudi plodovi so si podobni; vendar so njene rožke črne in spredi gole.

Strupena lóčika cvete malega in velikega srpana in raste v mejah, kraj potov, po grobljah, suhih gričih in drugih pustih prostorih ter je nevarnejša od prejšnje.

Kokoševec[uredi]

Kokoševec, vlastovíčnik, vrdík, vránica ali orníca je trpežna rastlina z debelo, plazečo koreniko belkaste barve, ki je obdana z mnogimi vlaknatimi koreninami. Iz nje se vzdigne okroglo, 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, šibasto steblo, ki je v mladosti porasteno z mehkimi dlakami, pozneje pa golo. Pravih vej nima, pa iz pazušic zgornjih listov izrastejo precej dolgi reclji, ki nosijo razcvetjá.

Slika 103. Kokoševec. (Cynánchum Vincetóxicum.)

Nasprotni, precej obširni listi so recljati, srčasti in priostreni; zgoraj so gladki in temnejši, spodi pa srhki in jasnejši. Po robu so celi in oboroženi s kratkimi resicami.

Na vsakem že omenjenih recljev sta večjidel po 2 kobula, ki nimata nikoli mnogo cvetov. Jeden kobul sedi na koncu glavnega reclja, drugi na kratkem izrastku. Čašica ima 5 suličastih rogljev in ostane med dozorevanjem (v sredi zgoraj). Beli venec je kolesast in razdeljen na 5 jajčastih krp (na desni zgoraj). Peterokrpi pavenec je rumenkasto-bel in ne sega do tretjine venčeve dolgosti. Prašnikov je 5; zrastli so v osrednjo cev, skoz ktero gresta plodnici. Obe se okončujeta v peterokotno, ščitasto brazdo (na levi zgoraj). Iz vsakega cveta se razvijeta dva, kake 4 centimetre dolga mešička, ktera sta na koncih zožena, drobno progasta, gola in jednopredelčasta. Razprezata se podolgoma, in zdaj izstopijo beli, v čopiče nabrani lasje, ki obdajajo rujavo seme (na levi spodi plod in seme).

Kokoševec cvete od rožnika do velikega srpana in raste po naših krajih na nerodovitnih, pustih tleh. Najbolj povšeči mu je peščena, suha zemlja po gričih, kjer ga je mestoma dobiti prav mnogo. Tudi po suhih poljskih mejah in za plotovi ni redek.

Zelišče, zlasti pa korenika diši zoperno in je sprva sladkega, potem pa ostrega okusa. V želodcu deluje na obisti in povzročuje bljuvanje. Živali se ga ogibljejo, in le oblizljive koze mu potrgajo nežnejše mladike. Psi poginejo neki od njega.


Njegova sorodnica, sirska svilnica (Asclépias syríaca), ni, kakor bi bilo soditi po imenu, v Siriji domá, ampak poslala nam jo je Amerika, in učeni Linné, ji je dal ta napačni priimek, ki ji je ostal do današnjih dnij. Njeno steblo je 130-160 centimetrov (4-5 čevljev) visoko in nosi v vrhu v pazušicah stoječe kobule lepih, rudečih cvetov, iz kterih se razvijejo jajčasti, napihnjeni mešički. Seme je spredi okrašeno z mehkimi, svili podobnimi dlačicami. Zavoljo tega so to zelišče zeló hvalili v prvih časih; ko so pa spoznali, da krhke dlačice nimajo nobene vrednosti, splavala je njegova slava po vodi, rastlina sama pa ostala tu pa tam v kakem večjem vrtu in se naselila mestoma, kjer bi je ne bilo pričakovati. Prav pogostoma na pr. raste v jarkih kraj ceste, ki pelja iz Radgone v Ljutomer; tudi blizu Brežic jo nahajamo.

Njeni listi so suličasti, recljati, celorobi in spodi porasteni z mehkimi dlačicami.

Cveti dobro dišijo in dajejo bučelam obilne paše. Razcveta se svilnica od malega srpana do kimovca.

Ako rastlino prelomiš ali zarežeš, cedi se iz rane oster sok, zavoljo kterega jo prištevajo strupenim zeliščem.

Rudeče-jagodasti bluščec.[uredi]

Slika 104. Rudeče-jagodasti bluščec; vejica s prašnimi cveti. (Bryónia dioíca.)

V živih mejah in plotovih vidimo poleg divjega hmelja pogostem neko drugo velikolistno rastlino, ki se ravno tako vzpenja po goščavju in veže posamezne njegove dele v zamotano celoto. To je rudeče-jagodasti bluščec ali bilušen, kterega zgornji del ti predočuje naša slika. Po nekterih grmih visijo samo prašni (slika 104.), po drugih le pestični cveti s plodovi (slika 105.).

Bluščec ima v zemlji prav veliko, repi podobno, mesnato koreniko. Zunaj je rumenkasta, znotraj bela, nekoliko zgrbančena in bradavičnata. Ako jo prerežeš, cedi se po malem mlečni sok iz nje. Korenika ostane v tleh in poganja spomladi več vzpenjajočih se, robatih in z majhnimi ščetinicami oboroženih stebel. Sčetinice stojijo tu pa tam in so najbolj bučnim podobne. Steblo je 2--3 metre dolgo, in ker je tanko in zelnato, ne moglo bi kvišku, da mu ni premodri stvarnik podelil vitic, s kterimi se oprijemlje in pleza po grmovju. Te vitice ali ročice izrastejo poleg listov; jednovite so, vijakasto zavite in gladke.

Raztreseni listi so recljati, srčasto-peterokrpi, srhki in včasi nazobčani. Srednja krpa je največja in jako priostrena. V list vstopi pet žil, v vsako krpo po jedna.

Dvodomni, umazano-bledorumeni cveti stojijo v grozdih za zgornjimi listi. Vkupni recelj prašnih cvetov je precej daljši od svojega lista, recelj pestičnih cvetov pa je kračji. Cveti imajo svojih delov po petero. Čašica ima prav kratke suličaste roglje in venec s temnejšimi žilami premrežene jajčaste krpe. Od prašnikov sta po dva in dva združena, peti stoji sam zase. Pestični cveti imajo pod cvetom okroglasto, zeleno plodnico, ki se pozneje izpremeni v rudečo jagodo. Pestič nosi dlakavo brazdo.

Rudeče-jagodasti bluščec cvete od rožnika do velikega srpana in se ne nahaja povsod, a mestoma vendar prav pogosto.

Slika 105. Rudeče-jagodasti bluščec; vejica s pestičnimi cveti. (Bryónia dioíca.)

Presna korenika diši jako ostro in zoperno in je ogadnega, ostro-grenkega okusa. Ako se posuši, izgubi večino teh lastnostij in ni več tako škodljiva. Od njenega soka se izpahnejo na koži boleči mehurci, kteri silno žgejo in skelijo. Pride li sok v želodec, deluje posebno na nežne kožice, ktere se nahajajo v naših hranilih. Najnavadnejši nasledki so bljuvanje, omotica in krvava driska, ki se dolgo ne dá odpraviti. Tudi postane glava čudno težka in debela; slabosti obhajajo človeka, in krči ga napadajo. Vsled mrtvouda pobere ponesrečenca včasi tudi smrt. Vsega tega se zaveda bolnik popolnoma do zadnjega diha. Zelišče ni tako nevarno, ali vendar povzročujejo jagode, listi, vitice in mladi poganjki močno drisko.

Kako nespametno ljudje včasi ravnajo z rečmi, kterih ne poznajo, pové nam sledeči dogodek. Zdravnika so poklicali k materi, kteri je bilo umrlo dete. Da bi ponehalo mleko, dali so ji piti vode, na kteri se je kuhala bluščeva korenika, in je vštrknili ženi nekoliko v danko. Ko je prišel zdravnik štiri ure po omenjenem dogodku, ni bila več živa. Med izriganimi tvarinami so bili tudi precejšnji kosci notranje kože, ki se je odtrgala s hranil.


Po drugih krajih, pa navadno po jednakih prostorih raste črno-jagodasti bluščec (Bryónia alba), ki se v svoji zunanji obliki in svojih lastnostih malo da ne popolnoma strinja s prejšnjim. V vzpenjajočem se steblu in v listih ne najdeš lahko razločka; ako se pa ozreš po cvetju, najdeš obojne, prašne in pestične cvete, na tisti rastlini. Ta bluščec je jednodomen. Njegovi cveti so zelenkasto-rumeni, in čašica pestičnih cvetov je tako dolga, kakor venec. Brazda je gola, plod pa okrogla, črna jagoda. Cvete istočasno. Tema rastlinama pravijo tudi bilušen; poleg tega se imenuje zadnja še svinjska repa, srebotina in divja buča.

Štrkavica[uredi]

Štrkavica (Momórdica Elatérium) je doma v južni Evropi, kjer raste na pusti, neobdelani zemlji. Pri nas jo imajo marsikje po vrtih in se je poslužujejo, kedar je treba izprazniti želodec. To jednoletno zelišče, ktero je po svoji vnanji obliki precej bučam podobno, ima debelo in mesnato belkasto korenino, od ktere se odcepi nekaj vlaken.

Debelo steblo je okroglo in vejnato, porasteno s ščetinicami in leži po tleh, veje pa štrlijo na viš.

Debeli in sočnati listi so premenjema postavljeni, skoro srčasti, spredi zaokroženi, po robu pa plitvo in nepravilno narezani. Zgoraj so porasteni s kratkimi ščetinami, spodi z mehkimi dlačicami in imajo tu močne, napete žile. Zgoraj so temnozeleni, spodi pa sivkasti.

Rumenkasti cveti izvirajo iz listnih pazušic. Prašni so na dolgih recljih in združeni v rahle češulje, pestični pa stojijo na kratkih recljih po sámezi in so s prejšnjimi pritrjeni v tisti pazušici. Čašnih rogljev je 5; črtasto-suličasti so in posuti z gostimi ščetinicami. Lijasti venec ima 5 narobe-jajčastih, priostrenih krp. Rumeni prašniki so ob dnu dlakavi, jajčasta, pod cvetom sedeča plodnica pa je ščetinasta in podaljšana v tridelen vrat.

Rumenkasto-zeleni plod je valjast, srhek in podoben drobni kumari. Ako stisneš zreli plod, razpreza se ob reclju in potisne z veliko silo sok in seme iz sebe. Seme je jajčasto, stisnjeno in črnikasto.

Štrkavica cvete od rožnika do kimovca.

Korenina in plod sta grenkega in ostrega okusa in povzročujeta silno bljuvanje in drisko. Najhujši je sok, ki se nahaja okoli semen. Ako ti ga pride mnogo v želodec, začne te grizti, tvoji odpadki so premreženi s krvavimi lisami, in vnamejo se ti hranila, kar te more spraviti celó pod grudo. Tudi oči se vnamejo, če ti brizgne sok vánje.

Graški list ,,Tagespost`` je prinesel dne 5. malega srpana 1863. leta naslednjo vest. Okoli Ptujske gore rabijo ljudje štrkavico, kedar si hočejo spraviti želodec v ravnotežje. Neki kmet je použil toliko njenega soka, da mu niso mogli strašnega bljuvanja drugače ustaviti, kakor z mlekom. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, in to tem bolj, ker je bil tudi mrzli pot razlit po njegovem telesu.

Navadni volčin.[uredi]

Slika 106. Navadni volčin. (Dáphne mezéreum.)

Naši predniki so zidali božje hrame radi na gričih in včasi tudi na dosti visokih gorah ter tam prosili raznih darov z nebes. Ta lepa navada se ni opustila do današnjega dne, in verno ljudstvo prihaja mnogobrojno k podružnici na hribu, ko se je oznanila božja služba za velikonočni pondeljek. Tudi mi se napotimo tjakaj. Pot nas pelja sprva po kratki dolinici; v njenem ozadju jo pa krenemo ob desni navkreber in pridemo v listnat gozd; čegar drevje o tem času jedva jame razširjati svoje zimske popke. V grmovju ugledamo majhen grmiček, ki je sicer brez listov, ali po njegovih vejicah je vse polno rudečega cvetja. Ustavimo se za nekaj trenutkov, da si ogledamo to dišeče cvetje, potem pa hitimo za množico na hrib. Omenjeni grmiček je navadni volčín, izvín, modrásovec, kosteníka, volčnik ali divji poper, z nekterimi drugimi prva izmed domačih lesnatih rastlin, ki so se tako zgodaj osule s cvetjem.

Navadni volčín ima v zemlji plazečo, vejnato korenino. Zunaj je belkasta, znotraj bela in podaljšana navzgor v kratko debelce, ktero nosi nekoliko vejic. Vsa rastlina je gladka in pokrita s sivkastim ali sivorujavkastim lubom, ki je mestoma črno pikčast. Po vejicah prehaja siva barva bolj v zelenkasto.

Listi se pokažejo včasi že s cvetjem, navadno pa pozneje, konec vej in vrh stebla in stojijo spočetka v šopkih. Suličasti so, celorobi in priostreni. V mladosti so dlakavi, pozneje goli in ob dnu prav močno zoženi. Zgoraj teče po sredi vdrta, zelenkasta žila od dna do konca. Spodi so listi malo bledejši in popadajo jeseni z grmiča.

Dišeči cveti se razvijejo večjidel pred listi. Oni sedijo po 2-3, redkeje po 4 po vejicah in so spodi obdani z jajčastimi, rujavimi luskami; notranje luske so podolgaste in rudečkaste. Cveti se nastavijo vedno iz popkov, ki sedijo po lanskih vejicah in napravljajo klasu podobno, pretrgano razcvetje a). Cvet je lepo rudeč, včasi belkast in dišeč. Njegov spodnji del je cevast in dlakav. Rob je nacepljen na 4 krpe, ktere zvezdasto od cevi štrlijo, in ktere se leskečejo tako, kakor da bi bile posute s sladkorjem. b) nam kaže razparan cvet. Iz njegove cevi gledajo 4 rumeni prašniki; med njimi, toda nekoliko nižje so pripeti še 4, ki jih pa od zunaj ne moremo ugledati. Na dnu sredi cveta stoji zeleni pestič jajčaste oblike in nosi na kratkem vratu okroglo brazdo. c) nam predočuje povečani pestič, d) pa prerezanega z mladim semenom, takozvanim semenskim popkom.

Ko rastlina ocvete, popada velo cvetje na tla, pestič pa ostane in se počasi razvija v plod e). Plodovi sedijo pod listjem in so koščičaste jagode grahove velikosti. Spočetka so zeleni, pozneje rudečkasti in naposled lepo rudeči. Sredi koščice leži jedno črnikasto seme, ki je nekoliko stisnjeno in jajcu podobno. f) in g) sta prerezana plodova.

Že gori smo povedali, da raste ta strupena rastlina po senčnatih in vlažnih gozdih naše domovine, in da cvete spomladi. Vsi njeni deli se odlikujejo po rezkem okusu, kterega pa ni opaziti takoj, temveč še le črez nekaj časa. Cveti dišijo prijetno in močno, a to velja samo pod milim nebom, po stanovanjih pa so premočni in omotični, in pripoveduje se, da so ljudje že večkrat omedleli, ker so imeli v zaprtih hišah veliko cvetočega volčina. Tudi iz svoje izkušnje to lahko potrdim. Ko so mi prinesli učenci v prvem letu mojega učiteljevanja mnogo te rastline v šolo, postalo je dvema bolj občutljivima slabo, in opazil sem, da ju je jela prijemati omotica. Na zdravem zraku sta bila takoj dobra. Od tistega časa ravnam tako, da puščam močno in zoperno dišeča zelišča le na toliko v šoli, kolikor je k pouku neizogibno potrebno. Drugi deli volčinovi dišijo neprijetno, ali da se izrazimo bolj po domače, oni smrdijo zoperno. Posebno velja to o lubu, ako ga z rastline lupimo ali zmečkamo. Posušena rastlina nima nobenega duha. Najostrejši je lub, ki ima nekaj žgočega v sebi. To občuti človek še le potem, ko ga je dolgo grizel; naposled postane jezik neobčutljiv. Jagode sicer ne dišijo, pa so prav ostrega okusa, in seme je žgoče kakor lub. Korenine, seme, lub in listi povzročujejo na zunanji koži rudečico in mehurčke, kteri se napolnijo z neko vodeno tekočino in narejajo skeleče bolečine. V želodcu pa povzročujejo silno bljuvanje, vodene in celó krvave iztrebke, mrzlico in omedlevico. Tem se pridruži navadno še neugasljiva žeja, splošna telesna slabost, in vsled mrtvoudnosti nastopi celó smrt, ki je tem grozovitnejša, ker ostane nesrečnež do zadnjega diha pri popolni zavesti. Izmed mnogih ostrupljenj naj jih omenimo nekaj.

I. Močen kmet v najboljših letih je použil 40 posušenih jagod, da bi spravil telo zopet v pravi red. Drugega dne je že zbolel za silno želodčno in črevesno vnetico, in tudi druga ravno našteta znamenja niso izostala. Zdravnik mu je sicer rešil življenje, a še le po štirih tednih je mogel opravljati lahka dela, in neka slabost se je poznala na možu še po dveh letih.

II. Neka mati je dala svoji hčeri, ktero je tresla mrzlica, 12 volčinovih zrn. Deklica je umrla, ker je izbljuvala silno mnogo krvi.

III. Dvoje otrok je bilo brez varuha na sosedovem vrtu. Jedva sta prišla domú, kar začne fantek tožiti, da ga žge po ustih, in kmalu občuti tudi druge bolečine. Dali so mu piti mleka, in kmalu je izrigal precej deloma celih, deloma zdrobljenih volčinovih jagod. Dekletce je bilo med tem veselo, in vsled dečkove izpovedi, da sta oba jedla rudeče jagode, pomagal jima je zdravnik z močnim bljuvanjem. Vendar sta oba večkrat omedlela; roke so se jima čudno tresle, in oči so postale na svetlobo skoro neobčutljive. Zdravniku se je posrečilo, da jima je ohranil življenje.

Živina se ogiblje te rastline, in ptice ugonobi že njen duh. Pravijo tudi, da je volku šest jagod dovolj.


Drugi volčini, ki rastejo po naših krajih, zlasti po gorah in planinah, so naslednji:

1.) Lavorikasti volčín (Dáphne Lauréola), kteri nareja precej velike, 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoke, vednozelene grmiče. Njegovi listi so narobe-suličasti, v recelj zoženi, goli in usnjasti; po njih teče belkasta žila.

Cvetni grozdi so kimasti in stojijo v listnih pazušicah. Cvet je gol in njegov rob razklan na 4 suličaste ali jajčaste, tope ali priostrene krpice. Cvetje je zelenkasto, jajčasti plodovi pa črnikasti.

Lavorikasti volčin cvete malega in velikega travna in raste sem ter tja po gorskih gozdih.

V svojih lastnostih se strinja z navadnim volčinom. Fazani zobljejo neki brez škode njegove plodove, sesalcem pa je strup.

2.) Planinski volčín (Dáphne alpína), ki je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visok grmiček. Njegovi listi in cveti se prikažejo ob jednem. Listi so kračji in ožji, kakor oni njegovega prednika, v mladosti porasteni z mehkimi dlakami, pozneje goli in odpadejo jeseni.

Beli cveti so kocinasti in sedijo po 1-4 v pazušicah letošnjih listov. Njihov rob je razdeljen na suličaste, priostrene krpice. Plodovi so rudečkasti.

Planinski volčín cvete velikega travna in rožnika in se nahaja po gorskih gozdih in po pečevju višjih gorá. V lastnostih je prejšnjima jednak, vendar ni tako nevaren.

3.) Blagajev volčin (Dáphne Blagayána), ki je grmiček s šibastimi, ležečimi, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgimi vejami. Njegovi listi so podolgasti ali narobe-jajčasti, v zeló kratek recelj zoženi in topi ter se okončujejo v kratko konico. Z lavorikastim volčinom se ujema v tem, da so njegovi listi vednozeleni, goli in usnjasti.

Rumenkasto-beli cveti so malo da ne goli, cevasti, imajo suličaste krpice in so združeni v šopih konec vej. Plodovi so belkasti.

Blagajev volčin cvete malega in velikega travna in raste le redkokje po gorah.

4.) Dišeči volčín (Dáphne Cneórum), ki je po naših planinah precej navaden, in ki se posebno odlikuje po svojem dišečem cvetju. Grmiček rujavkastih vej in vejic je kakih 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visok in ima konec mladik mnogo sedečih, golih, narobe-jajčastih ali črtasto-suličastih listov, kteri so spredi zoženi v kratko konico. Celorobi so, malo usnjasti in imajo po sredi prav razločno žilo.

Konec vej stojijo na kratkih receljčkih v kobulu dišeči, rudeči cveti. Cvetni obod je dolg, cevast in spredi nacepljen na 4 podolgaste, tope krpice ter porasten s sivkastimi dlačicami. Brazda je dlakava. Včasi so cveti tudi belkasti. Plod je rujava jagoda.

Dišeči volčin cvete od velikega travna do malega srpana in raste po vapnenem svetu naših gor in planin.

5.) Pisani volčín (Dáphne striáta), ki raste po naših visokih planinah, je prejšnjemu prav podoben. Njegovi listi so črtasto-suličasti, v recelj zoženi in vednozeleni.

Veliki, bledovijolični cveti so goli in spredi nacepljeni na jajčaste krpice.

Ta volčín cvete rožnika in malega srpana.

V lastnostih so si volčíni sicer vsi jednaki, vendar zadnji trije niso tako nevarni kakor prvi.

Hmelj.[uredi]

Slika 107. Hmelj (Húmulus Lúpulus.)

Bog je človeku pokazal, kako si naj prireja dobre in zdrave pijače. Vsakdanja voda je sicer tudi zdrava, a nekako prazna; ona ugasi res žejo, pa telesa ne krepi. V ta namen mu je stvaril vinsko trto ter s prstom namignil: Obdeluj vinograd in krepčaj si z njegovim pridelkom svoje oslabele moči. To je bilo prav dobro in modro, ali človek ni ostal pri tem, ampak poskušal in poskušal je dolgo, kako bi si napravil drugih pijač. Prišle so na vrsto žgane pijače, ktere so vse več ali manj škodljive, ker ne pokvarijo samo telesnih močij, ampak pohabijo tudi duševne. Takim moramo prištevati tudi pivo, kteremu so dodali preveč hmelja. Po takem pivu ti postane glava težka in pamet oslabljena. To dela hmelj, pogosto pa tudi druge sleparske tvarine. Pa ne samo v pivu, temveč tudi sam ob sebi je hmelj škodljiv, in zato govorimo tu o njem.

Hmelj je trpežna, na levo se vijoča rastlina, ktere zelnata, 6-12 metrov (18-36 čevljev) dolga stebla se ovijajo okoli drevesnih debel ali okrog visokih, nalašč za to postavljenih drogov (rant). Steblo je malo da ne povsod jednako debelo, okroglo in porasteno s kratkimi ščetinami. Večjidel je zeleno ali rudečkasto in vejnato.

Nasprotni listi so recljati, 3-5 krpi, debelo napiljeni, ob dnu izrobljeni in zgoraj srhki kakor steblo. Privrhni listi so manjši in srčasti.

Zelenkasti cveti so dvodomni. Prašni stojijo v stranskih latih in konec mladik a) ter imajo peterolisten obod in 5 prašnikov d). Pestični so združeni v mačice, ktere napravljajo grozdasto razcvetje b). e) je mačica pestičnih cvetov, sedečih za luskami, ktere se pozneje povečajo in nekak zelnat storž narejajo c). Ti storži imajo razun malih plodov g) in h), ki so se razvili iz okrogle plodnice f), ob dnu tudi mnogo rumenih, močno dišečih zrnic (hmeljeva moka) grenkega okusa.

Hmelj cvete malega in velikega srpana in raste prav pogosto po grmovju, po kterem se vzpenja kolikor mogoče visoko. Ker tak ni za rabo, sadijo ga po nekterih krajih prav mnogo v posebnih hmeljnikih, po kterih vsajajo dolge kole, da se ovija okoli njih. Tudi po slovenskih deželah ga je nekaj, a bilo bi ga več, ako bi mu bila cena bolj stanovitna.

Hmelj prištevamo omotičnim rastlinam, in sicer so škodljiva rumena zrnica, ki se nahajajo v storžih. -- Neka štirinajstletna, popolnoma zdrava deklica je obirala hmelj, in ker so se ji bile roke razpokale mraza, držala jih je v kupu nabranega hmelja. Ne dolgo, in peklo jo je po rokah in po obrazu, kjer se je večkrat brisala, tako, kakor da bi bila padla v koprive. Njena koža je postala rudeča, ona sama pa zaspana; tudi oči ji niso prav nič služile. Zaspala je zvečer in spala še naslednji dan. Njen obraz je bil zabuhel, njene oči zaprte. Po rokah in po obrazu so se ji izpahnili mehurci, kteri so naposled počili. Tu se ji je olupila koža. Ves čas jo je bolela glava in prešinjala neka tesnoba. Okrevala je črez 4 dni.

Mala kopriva[uredi]

Slika 108. Mala kopriva. (Úrtica úrens.)

Mala kopriva ali žágovnica ima koželjasto, belkasto korenino, ktere se drži mnogo tankih vlaken. Na njej stoji zaokroženo čveterorobo, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, jednovito, včasi pa nekoliko vejnato steblo. Porasteno je s trdnimi, na koncu krhkimi, votlimi ščetinami, ki se okončujejo spredi v majhno kljukico, ob dnu pa v mehurček.

Majhni, nasprotni listi so jajčasti, včasi celó okrogli in zarezano-napiljeni. Po njih tečejo 3 debelejše in 2 neznatni stranski žili. Njihovi reclji so kračji od listne ploskve in podprti s prav neznatnimi suličastimi prilistki. Tudi po listih se nahajajo omenjene ščetine, in sicer po spodnji strani manj, kakor po zgornji.

V listnih pazušicah izrastejo latasta razcvetja, ktera so kračja od listnih recljev. Zeleni cveti so prav drobni, jednodomni in imajo v obodu 4 jajčaste krpe in za vsako krpo precej dolg prašnik (prašni cveti, na levi spodi), ali pa je obod sestavljen iz 2-5 krp, in sredi njih sedi jajčasta plodnica s čopičasto brazdo (pestični cveti, na desni spodi). Seme je jajčasto in stisnjeno.

Mala kopriva cvete od rožnika do jeseni in raste prav pogostem na obdelani in neobdelani zemlji, posebno rada pa po vrtih in okoli selišč. Ker je jednoletna, ni je težko odpraviti; treba samo, da jo izruješ, predno seme dozori. Selišče, okrog kterega se širi ta in druga malopridna glota, kaže na zanikarnega gospodarja, čegar otročiči morajo večkrat prenašati skeleče bolečine.

Ako se dotakneš koprive, občutiš neko žgočo bolečino, ki ni nastala le vsled tega, ker ti je ščetina predrla kožo, ampak iz mehurčka se pocedi, ko se je odkrhnila konica, nekaj jedkega soka v nastalo rano, Zelišče od male koprive služi ljudem za neškodljivo domače zdravilo, ali vendar je treba previdnosti, kakor nas pouči sledeči dogodek.

Osemintridesetletna žena je bolehala na neki ženski bolezni, vsled ktere je nalezla želodčni krč. Po nasvetu neke mazačke si je skuhala zelišča od male koprive, izpila dve skledici in se vlegla v postelj. Ko se je svitalo, žgala jo je koža po obrazu, rokah in prsih; bolnico je kar ščipalo, in čutila je neko odrevenelost. Ušesa, nos in ustnice so bile otekle, ravno tako tudi očesne veje, ki se niso dale privzdigniti. Opoldne je bil zgornji del telesa čudno otekel in posut z majhnimi mehurčki, ki so bili napolnjeni s sokrvico. Poklicani zdravnik je potrebno ukrenil in narezal ušesa in nos. Iz teh ran je izteklo mnogo čiste tekočine. To je bolnici dobro delo, in prosila ga je drugega dne, naj ponovi včerajšnje delo, kar se je tudi zgodilo. Šesti dan ni bilo več nevarnosti za bolnico.

Konoplja.[uredi]

Slika 109. Konoplja. (Cánnabis satíva.)

Ta prekoristna rastlina, ktero so v prejšnjih časih, dokler ni bilo toliko napuha na svetu, prav pogosto sejali po naši domovini, izgublja dandanašnji vedno bolj svojo veljavo. Da je to na veliko škodo našemu ljudstvu, mora vsak priznavati, komur so gospodarstvene razmere količkaj na skrbi. Mogoče je, da se preobrne to zopet na bolje, a tako hitro ni tega pričakovati. Upajmo vendar, da se odrečejo vsaj pametnejši ljudje takim rečem!

Konoplja je jednoletna rastlina razne velikosti. Njeno okroglo, včasi robato steblo stoji na koželjasti korenini. Proti vrhu je vejnato in nosi nasprotne, recljate liste. Ti so dlanasti s suličastimi, napiljenimi listki, kteri so zgoraj srhki kakor steblo.

Cveti so dvodomni. Prašni so združeni vrh beličnice ali pléskavice v raztresenem latu a) in imajo 5 obodovih lističev in ravno toliko prašnikov c). Pestični stojijo za zgornjimi listi črničnice b) in so prav neznatni d). Na okroglasti plodnici se vzdiga na dve brazdi nacepljeni vrat e). Plodovi so drobne, sive rožke s srhko luščino f). g) in h) sta prerezana plodova.

Konoplja cvete malega in velikega srpana in je domá v jutrovih deželah. Ona daje močno predivo in oljnata zrna.

Ako vohaš presno zelišče, jame te boleti glava, in sicer tako silno, da omotica napada nektere ljudi, ki pipljejo konoplje. Če použiješ vkuhane liste, delujejo kakor opij in ti morejo postati prav nevarni.

Topolistna kislica.[uredi]

Slika 110. Topolistna kislica. (Rúmex obtusifólius.)

Navadno veliko kislico pozna vsakdo že izza mladih nog, ko si je včasi spomladi natrgal celo pest njenih sočnatih stebel in jih použil za žejo. Zarés, kiselnata so, ali otrokom ni toliko do tega, temveč neradi bi se iznebili stare razvade. To veselje jim radi privoščimo; za zdaj pa si oglejmo drugo kislico, ki se marsikje prav pogosto nahaja, in ki je važnejša od navadne. To je topolistna kislica, ki stoji na koželjasti, na zgornjem koncu palec debeli in 15-30 centimetrov dolgi koreniki. Zunaj je rujava in zgrbančena, znotraj pa rumena.

Njeno steblo je ravno, 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, okroglo in robato, vejnato in gladko.

Spodnji stebelni listi so jajčasti ali podolgasti, topi ali rtasti, ob dnu srčasti, zaokroženi ali v recelj zoženi. Višji so suličasti in pritlehni srčasto-jajčasti, spredi topi in zaokroženi. Recljati so vsi, zlasti pritlehni so nasajeni na dolgih, rudeče pikčastih recljih. Take pike se nahajajo včasi tudi po ostalih. Po robu so nepravilno narezani ali samo nekoliko valoviti.

Konec stebla in po vejah stojijo v razmaknjenih kolobarjih za veliko zelišče dosti drobni, recljati in viseči cveti. Pojedini cvet ima 3 manjše zunanje in 3 večje notranje lističe, ki se odlikujejo po belkastem ali rudečkastem žulčku, kteri je pritrjen spodi na vnanji strani (na levi). Nadalje je v cvetu 6 prašnikov in med njimi pestič s 3 vratovi. Notranji lističi cvetnega oboda so jajčasti, ob dnu nazobčani, spredi celorobi in topi (na desni) ter rastejo s plodom, na kterem se sčasoma posušijo. Plod je triroba, rujava rožka.

Topolistna kislica cvete malega in velikega srpana in raste prav pogostem po travnikih, poljskih mejah, za plotovi, kraj potov, jarkov in potokov in sploh na obdelani in neobdelani zemlji.

Korenika te kislice je neprijetnega, ostrega in grenkega okusa ter povzročuje slabosti in bljuvanje, ki se more končati celó s smrtjo, ako ni nagle pomoči. Leta 1868. se je pripetil v Gradcu naslednji dogodek. Kuharica grofa Wagensberga je šla v vinograd po hrena. Namesto njega je vzela koreniko od topolistne kislice in jo postavila na mizo. Po obedu je postalo vsem slabo, in strašno so začeli bljuvati. Le hitra pomoč jih je rešila iz smrtne nevarnosti.

Žgoči drêsen[uredi]

Slika 111. Žgoči drêsen. (Polýgonum Hydrópiper.)

Žgoči drêsen, drdrés ali drnóselj je jednoletno močvirsko zelišče, čegar okroglo steblo je pritrjeno na dolgi, členkoviti korenini, ki je prav za prav le nekoliko izpremenjeno steblo. Ta korenina leži po zemlji, ali pa je zarita v blatu in rahlih močvirnih tleh ter pri vsakem kolencu nagnjena navzgor. Iz kolenec izrastejo dolga, tanka vlakna. Gladko in vejnato, členkovito steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, spodi usločeno in zeleno ali rudečkasto, včasi pa tudi popolnoma rudeče.

Premenjalni listi so gladki, suličasti, priostreni, celorobi, ob dnu zoženi in recljati. Recelj je razširjen v vrčasto, steblo popolnoma obsegajočo, prirezano in resnato nožnico.

Steblo in veje se okončujejo v nežne, pretrgane, kimaste ali viseče klase. Kratke cvetne reclje obdaja nožničast, prirezan in resnat krovni list, ki jih veže z vkupnim recljem. Za krovnim listom je redkokdaj samo 1 cvet, navadno sta 2 ali 3. Cvet je bel ali rudečkast, ima šesterokrp obod in 6 prašnikov z belimi prašnicami, Vrat nosi 2 brazdi. (Na desni spodi cvet, zgoraj plod.)

Žgoči drêsen cvete velikega srpana in raste ob potokih, po cestnih in drugih jarkih, močvirjih in sploh po vlažnih neobdelanih krajih, koder ga je mestoma prav mnogo.

Vsi njegovi deli so žgočega okusa. Ako ga zmečkaš na koži, vname se ti ta, in naredijo se ti na njej majhni mehurčki. V želodcu je tudi škodljiv, toda ljudje ne pridejo z njim dostikrat v dotiko. Živina, ki ga včasi pomuli z drugim zelenjem, dobi krvavo močo in drisko. Po prostorih, kamor jeseni zahaja živina, moraš ga odpraviti, ako jo hočeš imeti zdravo.

Bukev.[uredi]

Slika 112. Bukev. (Fágus silvática.)

,,Tega je še trebalo,`` utegne kdo vzklikniti, ko lista po knjigi in pride do te strani. Gotovo, brez dobrega namena nismo postavili našega najlepšega gozdnega drevesa med škodljive rastline. Bukev, bukva ali híba je povsod znano drevo, in celó meščan vé, da so njena drva trda, in da dajejo mnogo gorkote. Drva še že pozna, ali drugače je s celim drevesom, dokler stoji v lesu. Pripeti se, da hodiš s takim človekom več ur po bukovju, in ako se zavije pozneje govorica nanje, spravi tebe v zadrego, sebi pa nakoplje posmehovanja in obžalovanja, trdeč, da bukovega drevesa niti videl ni. Skoro neverjetno, pa vendar resnično! Zavoljo tega naj izpregovorimo kratko o drevesu.

Bukev je visoko, z gladkim, belkasto-sivim lubom zaodeto drevo, čegar šibke mladike so rujavkaste in po zimi obdarovane z dolgimi koželjastimi popki.

Raztreseni listi so jajčasti, nejednako nazobčani ali skoro celorobi in resnati. V mladosti so svetlo-, pozneje temnozeleni in goli a).

Jednodomni cveti se razvijejo z listjem vred. Prašni a) stojijo v okroglih, rumenozelenih, visečih mačicah na dolgih recljih. Oni imajo mnogo prašnikov in lijast, na suličaste roglje nacepljen obod b). Pestični so po dva ali trije obdani z rudečkasto skledico, ktera se pozneje zeló poveča in v bodečo glavico izpremeni, ki se razpreza na 4 lopute c). V njej se nahajajo trirobi, rtasti, rujavi orehi d), kterim pravimo žir ali bukvica. e) je prerezan žir in f) semenka.

Bukev cvete velikega travna in dela marsikje prav obširne gozde.

Kakor poročajo opazovalci in preiskovalci iz prejšnjih in sedanjih časov, nahaja se v žiru strup, ki je konjem posebno škodljiv. Ni treba mnogo tega plodú, da ti pogine žrebe. Konji postanejo po žiru nemirni, in včasi se pokažejo bolezni, ki spominjajo na steklino. Koze in ovce se ga ne dotaknejo; govedom ne škoduje, in svinjam je izvrstna piča.

Žir je nevaren tudi ljudem, in zdravniki so večkrat poročali, da so opazovali na otrokih jednake nasledke kakor od volčje črešnje. Dogodilo se je celó, da je umrl otrok, ki se je bil najedel žira. Svarite torej pastirje, ki gonijo svinje v bukovje. Odrastli postanejo od bukvice nenavadno veseli, in posili jih spanec, ki ne mine kar hitro.

Trpežni govšec.[uredi]

Slika 113. Trpežni govšec. (Mercuriális perénnis.)

Koprivo, malo in veliko, vsakdo pozna; o obeh velja pregovor: Zgodaj začne žgati, kar če kopriva postati. O koprivah tukaj seveda ne bomo govorili, ampak o rastlini, ki jim je zlasti po listju precej podobna. Tudi nimamo v mislih mrtvih kopriv, ki so pravim najbolj podobne, a se takoj spoznajo po velikih rudečih, belih ali rumenih cvetih. Tu hočemo opisati govšec, prisadnik ali štir, kteri se po svoji obliki res približuje koprivam, toda je gol in nima žgočih ščetin po sebi in cvete zgodaj spomladi.

Trpežni govšec ima v zemlji plazečo, nepravilno, členkovito, tanko, pa dolgo koreniko belkaste barve. Od odebeljenih kolenec se razhajajo na vse strani drobne vlaknate koreninice.

Iz korenike izraste nad ped visoko zeleno steblo, ktero ima v spodnji polovici navadno dvoje kolenec, obdanih z dvema majhnima luskicama. Tu je popolnoma golo, drugje pa porasteno z neznatnimi dlačicami. Vej nima nikdar in liste samo proti vrhu.

Listi stojijo po dva in dva in so posebno v vrhu prav primaknjeni. Spodnja dvojica (par) je srednje velikosti, druga ali tretja je največja, naslednje pa vedno manjše. Listi so suličasti, včasi celó jajčasto-zaokroženi, priostreni in stojijo na kratkih recljih. Po robu so napiljeni in v obče temnozeleni. Vsak je podprt z dvema majhnima, luskastima, bledima prilistkoma, in od vsakega drži vzvišen rob do imenovanih prilistkov, kjer se med njima konča. Od vsake dvojice tečeta torej 2 taka roba vsak po svoji strani, nehata pri naslednji dvojici, in odtod malo na stran so vzdigata 2 druga.

Iz listnih pazušic izrastejo tanki, precej dolgi reclji, ki nosijo razcvetje. To je podobno volčinovemu, samo da so cveti drobni in zeleni ter dvodomni. Prašni sedijo po 3 v družbi in napravljajo pretrgan klas. Cvet je podprt s krovnim lističem, ima 3-4 lističe v obodu in 8-12, včasi pa tudi več prašnikov z belimi nitimi in z rumenimi, naposled modrimi prašnicami (na levi). Pestični cveti (na desni spodi) so v obče prejšnjim podobni, stojijo pa posamič na kratkih recljih in imajo samo pestič, iz kterega se razvije dvopredelčasta ščetinasta glavica (na desni nad cvetom).

Trpežni govšec raste po hribovitih krajih kraj gozdov, po senčnatih hostah, ob plotih in jednakih prostorih. Vapnena zemlja mu najbolj ugaja, sicer pa ni posebno izbirljiv. Cvete že meseca malega travna, in mestoma ga je dobiti kar v trumah.

Presno zelišče diši zoperno in je neprijetnega, ostrega okusa. V koreniki se seseda modra barva, ktera prav dobro služi barvarjem.

Sok iz zelišča povzročuje v želodcu bljuvanje, drisko in omotico; udje se začnejo tresti, in tudi smrt more nastopiti. Več ljudij si je napravilo jed od prisadnika. Vsi so zboleli in trpeli strašno vročino v glavi; želodec se jim je od samega riganja skoro obrnil, in driske ni bilo mogoče ustaviti. Jedna oseba je umrla.

Tudi ovce poginejo, ako so popasle to zelišče; kozam pa ne škoduje.


Trpežnemu prav podoben je jajčastolistni govšec (Mercuriális ováta), kteri raste po kamenitih tleh gorskih gozdov. Njegova korenika je vlaknata, steblo malo da ne popolnoma golo in 10-30 centimetrov (4-12 palcev) visoko. Listi so jajčasti, skoro okrogli, priostreni in sedeči; spodnji stojijo včasi na prav kratkih recljih. Po robu so drobno in topo napiljeno-nazobčani, s kratkimi resicami oboroženi, po žilah ostri in s suličasto-črtastimi prilistki podprti. Ob dnu so zobci oddaljeni.

Reclji prašnih cvetov so daljši od listov, za kterimi stojijo, oni pestičnih cvetov pa so kračji.

Jajčastolistni govšec cvete velikega travna in rožnika in se popolnoma ujema s prejšnjim v svojih lastnostih.

Jednoletni govšec[uredi]

Slika 114. Jednoletni govšec. (Mercuriális ánnua.)

Jednoletni govšec ima v zemlji koželjasto, belkasto korenino, od ktere se odcepi mnogo vlaknatih, kratkih koreninic. Na njej stoji 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, členkovito, robato in sočnato steblo; golo je in od tal do vrha vejnato ter listnato.

Listi so nasprotni, recljati, jajčasti ali podolgasto-jajčasti, topi in debelo nazobčani. Spodnji so navadno širji in kračji od zgornjih.

Za listi poleg vej stojijo dolgi in robati reclji, kteri so večjidel daljši od dotičnih listov. Proti koncu imajo šopke sedečih prašnih cvetov, ki narejajo pretrganemu klasu podobno razcvetje. Cveti so zeleni in neznatni, imajo trilisten cvetni obod in 9 prašnikov z zelenkastimi prašnicami (na levi zgoraj). Nikdar se ne razvijejo vsi v šopku istočasno, ampak polagoma drug za drugim. Pestični cveti (na desni zgoraj) sedijo v listnih pazušicah, ali pa stojijo na kratkih recljih. Plodovi so jajčaste, nekoliko ščetinaste glavice.

Jednoletni govšec cvete od rožnika skoro do kimovca in raste po obdelani in neobdelani zemlji.

V svojih lastnostih se strinja s trpežnim.

Klošček.[uredi]

V vročih deželah južne Amerike in Azije domá, razširjen je zdaj klošček, božja roka, krtični strah ali ročnik (Rícinus commúnis) tudi po zmernejših pokrajinah stare Evrope, kamor so ga prinesli zavoljo velikih, lepih listov. Ni zlahka najti večjega vrta, kjer bi se ne šopirilo zdaj to zelišče. Da iz velikih prehaja v manjše in majhne, to je naravno. V prvotni domovini trpežna in 6-13 metrov (18-39 čevljev) visoka rastlina je izgubila pri nas te lastnosti, živi samo jedno leto in izraste 1-3 metre (3-9 čevljev) visoka.

Na debeli koželjasti korenini, ktera oddaja močne in dolge stranske koreninice, stoji mogočno, okroglo, votlo steblo. Vejnato in členkovito je, golo kakor vsa rastlina in rudečkasto ter sivkasto ali višnjevkasto nadahnjeno, kakor da je padla slana po njem.

Veliki, raztreseni listi stojijo na dolgih okroglih recljih, ki večjidel naravnost od stebla molijo in nosijo ščitasto, 7-10 krpo listno ploskev tako, da le malo visi. Krpe so podolgaste ali podolgasto-suličaste, priostrene in po robu oborožene z nejednakimi ukrivljenimi zobci. Listni recelj, ki ima na vsakem koncu zgoraj okroglo, rudečkasto žlezo, pošilja v vsako krpo po jedno močno, osrednjo žilo, ktera se mrežasto razveji na manjše žilice. Ploskev je na zgornji strani temnejša. Jajčasti prilistki so celorobi in odpadejo zgodaj.

Cveti so združeni v dolge latove vrh stebla in konec vej. Jednodomni so in po vkupnem reclju tako razpostavljeni, da so prašni spodi, pestični pa sedijo nad njimi. Prvi imajo peterolisten obod in mnogo rumenih prašnikov, ki so nacepljeni na večje in manjše vejice z mnogoštevilnimi prašnicami. Dokler se cvet ne odpre, podoben je okroglasti glavici. Obod pestičnega cveta ima 5 suličastih lističev in med njimi trirobo zeleno plodnico, iznad ktere štrlijo 3 razklani vratovi. Plodnica je pokrita z mehkimi bodicami, ki se okončujejo v ščetino. Plod, ki je kristavčevemu precej podoben, razpreza se na 3 posamezne plodove, kterih vsak ima samo po 1 seme. To hrani v sebi belo zrno, ki je polno takozvanega kloščkovega olja.

Klošček cvete velikega srpana in vinotoka ter pogine pred zimo, v svoji domovini pa postane drevesast in je trpežen.

Kloščkovo olje je čisto, skoro brezbarvno, nekoliko ostrega okusa in služi ljudem pogostem v to, da si odpravijo z njim zapečenino. Razun olja je v zrnju še druga snov, ktera povzročuje silno bljuvanje, močno drisko in želodčni prisad. Ker plodovi nimajo nič vabljivega na sebi, ne dogodijo se pogosto nesreče z njimi, a vendar je znanih več dogodkov, ki so pripravili otroke v nevarnost. Nekteri stariši imajo navado, da puščajo otrokom vsako igračo, in tako se je že večkrat pripetilo, da so spočetka igrali s kloščkovim semenom, potem pa, ko so se naveličali igre, jeli ga grizti in požirati. Ne dajajte otrokom vsake igrače, ktere poželijo, in obvarovali jih boste marsiktere nesreče.

Neka gospa je použila 3 kloščkova zrna, o kterih je mislila, da so cemprinova. Silno bljuvanje v zvezi z močno drisko je bilo nasledek te nevednosti. Toplo mleko je ustavilo oboje.

Mlečki.[uredi]

Naša domovina se ponaša z lepim številom raznih mlečkov. Vsi so polni grenkega, žgočega in ostrega belega soka, od kterega so dobili to primerno ime. Njegova čistilna moč je jako krepka in navadno združena z bljuvanjem. Večjidel se vnamejo od njega hranila, kar te more spraviti v hladno zemljo. Tudi na zunanji koži deluje, kakor ostre rastlinske snovi sploh. Ni dosti, da te koža jako peče in skeli, da se ti izpuščajo na njej mehurčki, in da se ti olupi površna plast; opazovali so celó prisad, ki ti more postati prav nevaren. Živina se ogiblje teh rastlin kolikor najbolj mogoče. Le poglej na kak občinski pašnik, kjer včasi ni drugega, kakor mleček pri mlečku, a vendar ni odgrizen nobeden. Da jih bomo lažje spoznavali, ločimo jih na dve skupini, in sicer 1.) na take, ki imajo polmesečne, in 2.) na take, ki imajo okroglaste žleze okoli razcvetja.

1.) Mlečki s polmesečnimi žlezami.

Garjevi mleček.[uredi]

Slika 115. Garjevi mleček. (Euphórbia Cyparíssias.)

Z velikim veseljem se spominja človek v poznejših letih kratke mladosti. Skoro vsakokrat, ko se srečava z garjevim mlečkom, pridejo mi na misel vaški vrstniki, v kterih družbi sem mnogokrat nabiral ,,bogilice``. Tako smo namreč imenovali velike, lepe gosenice, ki so se plazile po teh rastlinah in žrle njihovo zelenje. Lepo smo ravnali z njimi in željno pričakovali dneva, ko se imajo izpremeniti v lepe metulje. Ali tega ni nikdo učakal, ker smo jim iz nevednosti prestrigli pot nadaljnega razvitka. Bogilice so bile tedaj gosenice mlečkarjeve ali mlečkovega veščeca. Sicer so nas ljudje svarili, naj nikar ne trgamo takih in jednakih rastlin, ker človek oslepi za vse svoje žive dni, ako mu pride ,,tisto mleko`` v oči.

Garjevi mleček ima v zemlji dolgo, precej razrastlo rujavkasto koreniko. Ona oddaja mnogo tankih koreninic in poganja okrogla, gola, kakih 35 centimetrov (13 palcev) visoka stebla. Spodi so rudečkasta ali rujavkasta in z odpadljivimi luskicami pokrita, zgoraj pa zelena in pod vrhom vejnata.

Raztresenih listov je prav mnogo; ozki so, celorobi in goli. Najbolj so podobni ozkemu, ob koncu zaokroženemu traku. Spodnji so kračji, zgornji daljši, oni po vejicah pa sploh manjši.

Vrh stebla, kjer sedijo mnogi nekoliko širji listi v kolobarju, nahaja se kobulasto razcvetje a). Njegovi reclji so razdeljeni na 2 rogovili, pod kterima sedita 2 široka, srčasta, rumenozelena krovna lista, ki izpremenita pozneje svojo barvo v rujavkasto-rudečo. Med rogovilama stoji dozdeven cvet, na koncu pa ravno tako b). Dozdevni cvet c) je prav za prav razcvetje, in le podoben popolnemu cvetu z visečim recljatim pestičem in z 10-20 prašniki, ktere obdajajo 4 polmesečne žleze. Pestič kakor vsak prašnik sam záse je cvet; rastlina je torej jednodomna. Plod je obla, srhka glavica.

Tudi po vejah so včasi jednaka razcvetja.

Garjevi mleček cvete od malega travna do rožnika in raste povsod po suhih tratah, po grobljah, peščenih njivah in travnikih. Ves je poln belega, strupenega soka, ki se v kapljicah iz njega cedi, ako si ga pretrgal ali kako drugače poškodoval.

I. Neki mož je imel po obrazu trdovraten lišaj, kterega se ni mogel nikakor iznebiti. Poskušal je že vsa domača zdravila, nazadnje pa namazal onečiščena mesta z belim sokom tega mlečka. Kamor je prišla tekočina, nastale so odprte in otekle rane, ki se niso dale hitro ozdraviti. Naposled se je to zdravniku posrečilo, a možu je ostal lišaj.

II. Neki ženi so vštrknili soka od garjevega mlečka. Revica je kmalu potem umrla.

III. Nekje je poginilo mnogo mladih gosij, ker so dobile tega zelišča.

Živina se ogiblje vsakega mlečka, vendar so mi ljudje večkrat zatrjevali, da kozam ni nobeden škodljiv.

Včasi zajeda to rastlino neka glivica, in vsled tega se prav močno izpremeni in postane nekako pokvečena in bleda. Ker je človeškemu in zdravju domačih živalij nevarna, treba jo je poznati in se je varovati ter jo odpraviti vsaj ondi, kjer je plevel.

Káčjak[uredi]

Slika 116. Káčjak. (Euphórbia Láthyris.)

Káčjak je 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visok mleček, kteri stoji na debeli, koželjasti, jedno- ali dveletni belkasti korenini. Okroglo steblo je trdno, popolnoma golo in samo v vrhu vejnato. Večjidel požene korenina več stebel.

Káčjakovi listi so nasprotni, sedeči, podolgasto-suličasti, celorobi in topi s kratko konico, v ktero se okončuje žila. Ob dnu so včasi srčasti, 13 centimetrov (5 palcev) dolgi in modrozeleni.

V vrhu nosi steblo 4 dolge, v križu stoječe in večkrat rogovilasto razdeljene veje; pod vsako sedi velik krovni list. Vsakokrat se nahajata pod rogovilo po 2 sedeča srčasta, ali zaokroženo-trikotna, celoroba krovna lista, ki ju lahko razločujemo od onih pod vejami.

Med vsako rogovilo stoji na kratkem reclju zelenkasto-rumeno razcvetje (na videz cvet) z rumenimi, polmesečnimi žlezami (na levi zgoraj). Ravno ondi je pozneje oblasti plod, malo da ne črešnjeve velikosti. Ta ostane mehek in se nabere v gubice. Seme je sivorujavo, pikčasto. Na levi spodi vidimo prašnik (prašni cvet) s podolgasto, resnato luskico.

Káčjak cvete rožnika in malega srpana in raste po skalovju in pečevju kakega starega gradú; sploh se ne nahaja nikjer pogosto. Nekteri ga čislajo tudi na vrtu.

I. Dvema otrokoma, ki sta si pokvarila želodec, dali so stariši, in sicer starejšemu 4, mlajšemu pa 3 káčjakova zrna. Neskrbni roditelji so pustili prgišče omenjenega semena na mizi. Ko sta bila otroka sama, jedla sta od semena tako dolgo, dokler ju ni začelo daviti in siliti na bljuvanje. Oboje je postajalo vedno silnejše; v obrazu sta obledela, z očmi srpo gledala in bila okorna kakor les. To je trajalo več ur; med tem ju je silno gonilo na stran. Vsled leka, kterega jima je dal zdravnik, predrugačilo se je vse. Otroka sta postala nemirna, njune oči so se svetile, iz obraza jima je kar gorelo, in koža je bila vroča. Večkrat so ju omili z octom (jesihom), in počasi se jima je zopet povrnilo zdravje.

II. Mlad mož, ki bi se bil rad iznebil peg, namazal si je obraz z mlečkovim sokom. Kmalu mu je tako otekel, da ni bilo videti očij, in koža se mu je zeló namehurila; to ga je seveda silno bolelo. Tudi mrzlica se je oglasila. Koža se mu je olupila z obraza, in pege so izginile. Takega nevarnega leka bi nikomur ne priporočali!

Mladina ima navado, da jemlje sploh vse v usta. Večkrat so opazovali, da se od mlečkov napnejo in vnamejo jezik in ostali mehki deli v ustih. Mleko je najboljši lek za to.

Pasje mleko[uredi]

Slika 117. Pasje mleko. (Euphórbia Péplus.)

Pasje mleko je poleg zelenega klobuka (gl. sliko 122.) na obdelani zemlji najbolj razširjen mleček. V tleh ima precej slabo, koželjasto korenino, od ktere se odcepijo mnogobrojne tanke koreninice. Na njej stoji 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, gladko, okroglo in popolnoma golo steblo, večjidel pregenjeno na to ali na ono stran. V zgornjem delu nosi navadno več tankih raztresenih vejic, v vrhu pa se razdeli na 3 jednako močne veje, kterih vsaka se razhaja večkrat na rogovilo. Na sliki nam kaže a) vrh brez desne polovice.

Raztreseni listi so kratkorecljati, narobe-jajčasti in celorobi. Spodnji so včasi okroglasti. Goli so in lepo zeleni. Ker stoji pod vsako glavno vejo jeden, narejajo 3 zadnji konec stebla kolobar. Višji, po vejah se nahajajoči listi so nasprotni, ker stojita vsakokrat po dva ondi, kjer se razdeli veja na rogovilo. Tudi ti so narobe-jajčasti in včasi celó srčasti, njihovi reclji pa neznatni. Čim više ko stojijo, tem manjši so.

Jednodomni cveti so razpostavljeni konec višjih rogovil. Polmesečne žleze imajo dva dolga odrastka in med njima top zobček b). Take žleze so 4 v kolobarju in obdajajo z vkupnim obodom vred 10-12 prašnih cvetov, iznad kterih moli pestični cvet. Plod, ki se razvije iz njega, ima podolgoma zverižene robove c) in 3 podolgasta zrna e). Ta imajo na zunanji strani mnogo okroglih globelic, na notranji pa dve podolgasti, usločeni jamici.

Pasje mleko cvete od malega srpana do kimovca in raste skoro povsod po obdelani zemlji. Posebno po vrtih je nadležen plevel.


Po obdelanem svetu, zlasti po njivah in vinogradih, raste pogostem srpasti mleček (Euphórbia falcáta). To je majhna, neznatna rastlinica, ktere golo steblo je komaj 8-21 centimetrov (3-8 palcev) visoko in v vrhu kobulasto razvejeno na 3-4 rogovilaste vejice.

Raztreseni listi so brez reclja in celorobi; spodnji so klinasti in topi, ostali klinasto-suličasti in zoženi v konico. Krovni listi so jajčasti, jednostransko razviti in priostreni.

Cvete, ki so nastavljeni po rogovilah, obdajajo 4 nejednake, polmesečne žleze. Glavica je gladka in gola, seme jajčasto, čveterorobo in opasano s 4 obročki.

Srpasti mleček cvete od malega srpana do jeseni in je jednoleten.

Navadni mleček[uredi]

Slika 118. Navadni mleček. (Euphórbia Ésula.)

Navadni mleček je izmed tega rodú morda najbolj razprostrto zelišče. Njegovo okroglo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko steblo je nasajeno na močni rumenkasto-rujavi, plazeči koreniki in se vzdiga naravnost na viš, ali pa spodi malo polega. Sicer pa izraste iz korenike navadno po več vejnatih, golih stebel.

Raztreseni listi so sedeči, celorobi, črtasto-suličasti in goli. Zgoraj so temnejši, spodi svetlejši in se zožujejo polagoma proti dnu. Po brezcvetnih vejicah so manjši in primaknjeni.

Konec stebla je kobulasto razcvetje podprto z listi, ki so stebelnim jednaki in v kolobar postavljeni. Posamezni reclji so trdni in večjidel dvakrat na rogovile razdeljeni. Pod kobulom je precejšnje število jednakih vejic, ktere stojijo v listnih pazušicah. Krovni listi pod vsako rogovilo so rumenkasto-zeleni, srčasto-ledvičasti, bolj široki kakor dolgi in se okončujejo v konico. Više ko sedijo, manjši so in tem bolj rumeni. Cvetni obod ima ob koncu 4 polmesečne rumene žleze, ki pozneje porujavijo (na desni spodi). Plodovi so goli in pikčasti.

Navadni mleček cvete od rožnika do velikega srpana in raste skoro povsod po poljskih mejah, s kterih prehaja tudi na njive, po solnčnatih gričih, kraj potov, cest in jarkov.

Neki zdravnik poroča o navadnem mlečku to-le:

I. Neka žena je požrla betvico od korenike. Jedva je preteklo četrt ure, bila je že mrtva.

II. Drugje je videl, da je nastal prisad, in da mu je sledila smrt. Seveda so rabili koreniko na zunanji koži.

III. Nekdo si je dal namazati s sokom tega zelišča zaprto oko. To se je vnelo in popolnoma oslepelo.


Po poljskih mejah, travnikih, ob potokih in kraj potov raste šibasti mleček (Euphórbia virgáta), ki ima tanko, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, šibasto steblo, stoječe na koželjasti koreniki.

Premenjalni listi so sedeči, črtasto-suličasti, celorobi in goli ter proti koncu zoženi. Privrhni so širji in včasi svetli.

Vrh stebla je kobulasto razcvetje; njegove veje so jednovite ali rogovilaste. Pod njimi sedijo jajčasto-suličasti, po njih pa skoro srčasti, celorobi in resnati krovni listi zelene ali rumenkaste barve. Žleze so polmesečne, glavica pikčasta.

Šibasti mleček cvete od velikega travna do malega srpana.

Nizki mleček[uredi]

Slika 119. Nizki mleček. (Euphórbia exígua.)

Nizki mleček je majhna, jedva 5-18 centimetrov (2-7 palcev) visoka, jednoletna rastlinica, stoječa na dolgi tanki korenini, ki je zavrtana naravnost v tleh. Steblo je ravno in brezvejnato, ali pa ima ob tleh, kjer je večjidel rudečkasto, dve nasprotni veji. Okroglo je in popolnoma golo.

Listi so črtasti, priostreni ali pa zoženi v kratko konico; oni sedijo navadno tako gosto po steblu, da ga popolnoma pokrivajo. Na sliki so preveč črtasto-suličasti in preredki.

Steblo se razdeli v vrhu na 3-4 jednake veje; včasi jih je tudi 5. Pod njimi sedi ravno toliko črtasto-suličastih, od stebelnih nekoliko večjih krovnih listov v kolobarju. Ti niso pritisnjeni na veje, temveč molijo od stebla in imajo navadno srčasto dno. Včasi so pa suličasti brez srčastega dna. Sredi vej se nahaja včasi kot podaljšek stebla cvet, včasi ga pa tudi ni. Veje se razhajajo na rogovile; pod vsako rogovilo sedita dva nasprotna suličasta lističa s srčastim dnom. Rumene žleze so polmesečne in imajo tanke konice. Glavica je zaokroženo-triroba, seme pa pikčasto. Na levi spodi je cvet, oziroma razcvetje, na desni pa plod.

Nizki mleček cvete od rožnika do jeseni in raste po njivah. Najbolj mu ugaja ilovnata zemlja.

Sivozeleni mleček[uredi]

Sivozeleni mleček (Euphórbia Gerardiana) ima v svoji obliki mnogo podobnosti z garjevim mlečkom. Njegovo steblo stoji na trpežni koreniki, visoko je 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja), ob dnu brez vej, nekoliko višje pa razdeljeno na več navadno vejnatih vrhov. Vsak se okončuje v mnogo rogovilastih vejic, ki narejajo kobulu podobno, od nižjih vej zaslonjeno razcvetje. Kobulove vejice so med razcvetanjem kračje od krovnih listov, pozneje pa daljše.

Raztreseni listi so črtasto-suličasti, spredi priostreni, vzadi pa zoženi v recelj. Goli so in celorobi, včasi pa prav drobno nazobčani in nagibljejo na višnjevkasto-zeleno. Spodnji krovni listi so stebelnim jednaki; višji so srčasti, nekako raztegnjeni na 3 ogle in zoženi v konico. Na zgornji strani so rumenkasti, na spodnji višnjevkasti. Žleze so 4; polmesečne so in rumene. Glavica je gola, sivozelena in pikčasta, seme pa gladko.

Sivozeleni mleček cvete rožnika in malega srpana in raste po peščenih travnikih, kraj potov in ob vodah.

Kolésnik[uredi]

Slika 120. Kolésnik. (Euphórbia amygdaloídes.)

Kolésnik ima močno, razrastlo koreniko rujavkaste barve in mnogo vlaknatih koreninic. Iz nje izrastejo večjidel dvojna stebla: rodovitna in jalova. Prva so spodi brez listov, ob sredi pa imajo goste, klinaste ali podolgasto-jajčaste, ob dnu zožene temnozelene liste. Nad njimi so manjši, podolgasti listi; iz njihovih pazušic izvirajo rogovilaste veje. Jalova stebla imajo klinaste liste. Listi sploh so celorobi, topi in dlakavi. Steblo je tudi dlakavo in v spodnji polovici rudeče. Proti vrhu postajajo listi kračji, pa širji, in zadnjih 5 napravlja kolobar, nad kterim se steblo razveji na 5-10 rogovilastih vej.

Pod vsako rogovilo sedi okrogel krovni list, ki je sestavljen iz dveh, v celoto zrastlih lističev, kar se lahko spozna na zarezi na desni in levi strani. Sploh je videti, kakor da bi ga bila rogovila predrla na sredi. Žleze ob cvetnem obodu so polmesečne in rudeče ali rumene. Glavica je gladka, včasi pikčasta in z rujavim gladkim semenom napolnjena.

Kolésnik cvete malega in velikega travna in raste po senčnatih gozdih, zlasti po krčevinah. Naša slika nam kaže na levi zgoraj razcvetje, pod njim plod, na desni pa prašni cvet (prašnik z lističem).


Po vlažnih travnikih, toda ne povsod, raste bledi mleček (Euphórbia lúcida), ki ima plazečo koreniko in 30-100 centimetrov (1-3 čevlje) visoko steblo.

Raztreseni listi so sedeči, suličasti ali črtasto-suličasti, pri sredi najširji, proti koncema pa zoženi, celorobi in goli. Spredi imajo včasi kratko konico, včasi so pa topi; sploh se močno izpreminjajo.

Konec stebla stoji mnogo vejic, ki se rogovilasto razhajajo in narejajo kobulasto razcvetje. Pod njimi so nastavljeni suličasti, priostreni, po njih pa srčasti, celorobi krovni listi. Žleze so rumene, glavica pikčasta z gladkim semenom.

Bledi mlečnik cvete rožnika in malega srpana.


Po prisojnih krajih vapnenih gorá, cvete velikega travna in rožnika skalni mleček (Euphórbia saxátilis). To je trpežna rastlinica z ležečim, jedva 5-11 centimetrov (2-4 palce) dolgim steblom, ki izvira iz zlesenele korenike. V vrhu je debelejše kakor spodi in razdeljeno na 5 rogovilastih vej.

Premenjalni listi so brez reclja, narobe-suličasti, lopatasti ali črtasti, celorobi ali malo narezljani in topi. Listi pod vejami so jajčasti, ostali krovni listi pa srčasto-ledvičasti. Žleze so rumene, glavica gola in gladka.

Žitni mleček[uredi]

Slíka 121. Žitni mleček. (Euphórbia segetális.)

Žitni mleček je jednoletna, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka rastlinica, ki raste sem ter tja po peščenih njivah med žitom. Stebelce se vzdiga polagoma na viš; spodi je rudeče, v vrhu pa razvejeno na 5 rogovilastih vej.

Listi so raztreseni, črtasto-suličasti, trdni in bledozeleni. Pod vejami jih sedi 5, ki so jajčasti, oni pod rogovilami pa so manjši in srčasti. Žleze so podaljšane v dolgo konico. Glavica je gola, seme pikčasto.

Žitni mleček cvete malega in velikega srpana in je po pokrajinah okoli Sredozemskega morja prav navadno zelišče na obdelani in neobdelani zemlji. Po naših krajih ga nahajamo samo tu pa tam kot žitni plevel.


Po suhih gorskih senožetih cvete malega in velikega srpana gladki mleček (Euphórbia nicaeénsis). Njegovo golo steblo je trdno, 10-45 centimetrov (4-17 palcev) visoko in ima v vrhu mnogo rogovilastih vej. Pod njimi se nahajajo še stranske veje, ktere se rahlo držijo vrha.

Listi so brez reclja, precej primaknjeni, črtasto-suličasti in se okončujejo v ukrivljeno konico. Večjidel so celorobi, spredi včasi drobno nazobčani; po njih tečejo do srede 3 žilice. Pod vejami sedijo jajčasti, rtasti, pod rogovilami pa srčasti, spredi s konico oboroženi krovni listi. Žleze so polmesečne; osrednji jalovi cvet jih ima 5, ostali pa po 4. Glavica je gola in posuta z drobnimi zrnici. Seme je gladko.

Jagodasti mleček[uredi]

Jagodasti mleček (Euphórbia fragífera) je posebnost vapnenega sveta na Krasu. V zemlji ima vodoravno koreniko, ktera poganja več dlakavih, kakih 24 centimetrov (9 palcev) visokih stebel. V vrhu je razvejeno na 5 jednovitih ali rogovilastih vej, med kterimi stoji cvet, ostali pa po vejah.

Podolgasto-suličasti listi so celorobi, v mladosti dlakavi, pozneje goli in objemajo steblo. Listi pod vejami so jajčasti, celorobi ali plitvo nazobčani; jednaki sedijo tudi pod rogovilami, samo bolj zaokroženi so.

Cveti so precej veliki in recljati. Osrednji cvet med vejami ima 5, ostali samo 4 rumene žleze. Glavica je skoro rudeči jagodi podobna in posuta s podaljšanimi bradavicami. Seme je gladko.

Jagodasti mleček cvete malega in velikega travna.

2.) Mlečki z okroglastimi žlezami.

Zeleni klobuk[uredi]

Zeleni klobuk ima tanko koželjasto korenino, ki oddaja le malo kratkih koreninic. Njegovo jednovito, ali blizu tal na jednake veje se razhajajoče steblo je kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo in z redkimi kocinicami porasteno.

Stebelni listi so premenjalni in goli; njihova oblika se približuje lopatici; včasi so celó jajčasti in v listni recelj podaljšani. Spredi so zaokroženi in drobno napiljeni, drugje pa celorobi, kakor jih čitatelju kaže a) na sliki, ki mu predočuje vrh zelenega klobuka.

Slika 122. Zeleni klobuk. (Euphórbia helíoscópia.)

Konec stebla stoji nad kolobarjem skoro jednakih listov 3-5 recljev v kobulu. Vsak se razveji navadno dvakrat na 3 rogovile, ali pa trikrat na 2 rogovili. Krovni listi so v obče podobni stebelnim, vendar večkrat nepravilno zategnjeni in po velikosti nejednaki. V spodnjem kolobarju jih je večjidel 5, pod prvo rogovilo 3 in pod ostalimi 2. Razcvetje b) ima v obodu 4 okroglaste žleze in 8 prašnikov c). Plod d) je gladek in gol.

Zeleni klobuk cvete od pomladi do jeseni in raste povsod po obdelanem svetu. Tu je nadležen plevel, in treba ga je odpravljati, da se ne namnoži preveč. Tudi po pustih, neobdelanih prostorih ga je mnogo.


Meseca malega in velikega travna cvete po suhih, skalovitih gričih rumeni mleček (Euphórbia epithymoídes) z dolgo, rujavkasto koreniko, ki poganja več jednovitih, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visokih stebel. Spodi so rudečkasta, drugje pa lepo zelena in okrogla. Porastena so z gostimi dlakami in molijo večjidel naravnost na viš. Spomladi, ko se na letošnjih mehkih in sočnatih steblih že cvetje razvija, najdemo na glavati koreniki še lanskih ostankov.

Raztreseni listi so brez reclja in čim više, tem večji so; spodnji so neznatni in malo da ne luskasti. Vsi so celorobi, podolgasti ali suličasti in spredi topi ali priostreni. Mehki so in dlakavi ter temnozeleni; najvišji pa in oni, ki delajo peterolistni kolobar vrh stebla, so rumeni. Takšne barve so tudi krovni listi in vrh sploh.

Steblo se razdeli na 5 vej, ktere se razhajajo na rogovile. V vsaki rogovili stoji cvet in pod njo dva jajčasta krovna lista. V vrhu je zelišče popolnoma golo. Plod je posut s podolgastimi bradavicami.

Sladki mleček[uredi]

Sladki mleček (Euphórbia dúlcis) ima sicer kratko, toda debelo, skoro gomoljasto koreniko, po kteri sedijo nabrekline druga za drugo; to so ostanki stebel izza prejšnjih let. Vsakokrat se naredi na sprednji strani popek za prihodnje steblo, in tako se pomiče rastlinica vedno počasi naprej. Korenika je bleda in tu pa tam z rudečkastimi luskicami pokrita. Koreninic ima prav malo, in še te gredó večjidel le navzdol.

Okroglo steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, spodi navadno rudečkasto in z majhnimi luskicami posuto. Jednovito je in dlakavo ter nosi celorobe, raztresene liste. Spodnji se razvijejo iz omenjenih luskic; najmanjši so in skoro klinasti. Ostali so podolgasti ali podolgasto-suličasti, spredi zaokroženi in prav drobno nazobčani. Proti dnu so vsi zoženi in zlasti na spodnji strani močno kosmati.

Vrh stebla sedi v kolobarju 5 krovnih listov; po obliki in barvi so podobni stebelnim, med seboj pa različne velikosti. Za vsakim stoji cvetni recelj, ki nosi na koncu cvet, ali se pa razdeli na 2 rogovili, ki se okončujeta v cvet. Pod cvetom ali pa pod rogovilo sta nasprotna, jajčasta ali podolgasta, priostrena krovna lista s srčastim dnom. Sredi kobula stoji kot podaljšek stebla cvet, čegar okrogle žleze prve porudečijo , za njimi pa one višjih cvetov. Krovni listi so zgoraj temnozeleni, spodi pa višnjevkasti. Plod je gol ali dlakav.

Sladki mleček cvete velikega travna in rožnika in raste po dobravah in gozdnih travnikih hribovitih krajev.

Kranjski mleček[uredi]

Kranjski mleček (Euphórbia carniólica) je sicer pretežno na Kranjskem doma, kakor to znači že njegovo ime, a motil bi se, kdor bi mislil, da ga drugje ni. Res, ne nahajamo ga povsod, ali mestoma ga je vendar dobiti. V zemlji ima debelo koreniko, na kteri stoji 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, v vrhu vejnato steblo. Konec njega je 5 kobulasto postavljenih, rogovilastih vej in med njimi na dolgem reclju jeden cvet. Ostali cveti so med višjimi rogovilami; tudi ti so na dolgih recljih in rumeni; nekaj jih ostane jalovih.

Raztreseni listi so suličasti ali narobe-jajčasti, celorobi, topi in tu pa tam porasteni s kako dlačico. Vsi stojijo na kratkih recljih in postajajo čim više, tem večji. Rumenkasto-zeleni so in po robu včasi rudečkasti. Listi pod vejami so največji in narobe-jajčasti, v ostalem pa stebelnim jednaki. Višji listi so pritrjeni pod rogovilami, so jajčasto-suličasti, priostreni in celorobi, ali plitvo in oddaljeno nazobčani. Žleze so okroglaste in rumene, glavica pa posuta z okroglimi bradavicami.

Kranjski mleček cvete velikega travna in rožnika in raste po gozdih in logih.

Širokolistni mleček[uredi]

Slika 123. Širokolistni mleček. (Euphórbia platyphýllos.)

Širokolistni mleček ima koželjasto, jedno- ali dveletno korenino, na kteri stoji okroglo, 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko, golo ali s kratkimi dlačicami porasteno steblo. Večjidel je lepo temnorudeče in spodi navadno brez vej, ali jih pa požene nekoliko; proti vrhu je vejnato.

Premenjalnih listov je mnogo po steblu. Spodnji so podolgasto-jajčasti, v recelj zoženi in topi, ostali pa so suličasti, rtasti in sedijo z zoženim ali srčastim dnom. Vsi so celorobi, ali kar je bolj navadno, spredi prav drobno napiljeni (na levi) in zgoraj goli, spodi pa dlakavi.

Konec stebla je kolobar jednakih listov. Za njimi stoji kobul, ki ima 3-5 vej, ktere se razdelijo na 3 rogovile in vsaka zopet na 2. Vsaka rogovila ima svoj krovni list, ki se gledé na obliko razločuje od stebelnih. Nižji so namreč široko-jajčasti, višji pa zaokroženo-srčasti, spredi jedva razločno napiljeni in v konico zoženi. Goli so. Zaokrožene žleze so rumene. Glavica je okroglasta in posuta z oblimi bradavicami.

Širokolistni mleček cvete od malega srpana do jeseni in raste pogostem po pustih in obdelanih krajih. Največ ga je na vapnenem svetu.


Širokolistnemu prav podoben je togi mleček (Euphórbia strícta), ki ga nahajamo tudi pogosto po njivah, ki pa zahteva mnogo vlage. Razun njiv mu ugajajo sploh senčnati prostori, kakoršnih je kraj gozdov in drugje na izbiro. Njegovi listi sedijo s širokim dnom po steblu, in veje v vrhu se razhajajo na 2-4 vejice, ali pa so vse rogovilaste. Cveti so drobni in se razpihnejo istočasno. Glavica je posuta z bradavicami, a te so precej dolge in valjaste.


V dolgi vrsti tega rodú ne smemo pozabiti visokega mlečka (Euphórbia prócera), ki raste tu pa tam po vlažnih travnikih in senčnatih gorskih lesovih. Njegovo steblo je ravno, 20-80 centimetrov (8-30 palcev) visoko in vejnato. Veje zakrivajo kobulasto razcvetje, ktero se nahaja vrh stebla.

Raztreseni listi so sedeči, podolgasto-suličasti, spredi prav drobno napiljeno-nazobčani in po obeh straneh dlakavi; včasi so sivo-kocinasti.

Kobul ima 5 glavnih vej, ki se razhajajo na 3 manjše rogovilasto razvejene vejice. Pod njimi sedijo suličasto-jajčasti, zeló drobno nazobčani krovni listi, pod rogovilami in drugje pa jajčasti, nekoliko valoviti, manjši lističi. Okoli spodnjih cvetov so po 3, okoli zgornjih samo po 2 taka lističa. Žleze so umazano-zelene in okrogle; 4 ali 5 jih je. Glavica je posuta z drobnimi, lepljivimi pegami; gola je ali dlakava in hrani gladko seme.

Visoki mleček cvete rožnika in malega srpana in je trpežen.

Bradavičnati mleček.[uredi]

Kakor garjevega je tudi bradavičnatega mlečka (Euphórbia verrucósa) po naši domovini povsod v obilici, samo da mu ne ugajajo suhi, ampak vlažni prostori. Njegova korenika gre jako globoko v zemljo in požene obširen šop ležečih, z vrhom kvišku štrlečih, okroglih stebel, ki pozneje zlesenijo v spodnjih delih. Gola so, brezvejnata in 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka.

Podolgasto-jajčasti listi so topi, blizu vrha celó nekoliko priostreni, prav drobno napiljeni in resnati. Zgoraj so redkokdaj dlakavi, spodi pa navadno in zavoljo tega skoro sivkasti.

Vrh stebla sedi 5 prejšnjim jednakih listov v kolobarju, ki podpirajo ravno toliko vej. Te so sprva kratke, pozneje pa se podaljšajo tako, da jim segajo listi do polovice. V njihovi sredi stoji cvet. Vsaka veja ima v kolobarju 3 nejednake krovne liste, nad njimi 3 rogovilice in sredi njih cvet. Rogovilice imajo po 2 nasprotna lista in nad njima 2 ali 3 vejice. Sredi vejic stoji vsakokrat cvet. Krovni listi so jajčasto-zaokroženi ali podolgasti in včasi priostreni. Okoli cveta se nahajajo 4 okroglaste, rumene žleze. Plodovi so posuti z majhnimi bradavicami, kar se že pozna, dokler še cvete rastlina.

Bradavičnati mleček cvete velikega travna in rožnika in raste ob jarkih, po vlažnih travnikih itd.

Močvirski mleček[uredi]

Močvirski mleček (Euphórbia palústris) ima v svoji zunanji obliki precejšnjo podobnost s kakim nizkim vrbovim grmom. V zemlji se razprostira močna, debela korenika, ktera leži navadno vodoravno ali napošev v tleh in se razhaja na tanše koreninice.

Iz korenike izraste več okroglih, 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visokih, vejnatih stebel, ki so popolnoma gola, ali vsaj v mladosti pokrita z rujavkastimi ali rudečkastimi luskami.

Listi sedijo premenjema po steblu in vejah; suličasti so in goli, celorobi, ali prav neznatno nazobčani, mehki in topi.

Vrh stebla je kobulasto razcvetje, čegar veje so razdeljene na 3 in vsaka vejica na 2 manjši vejici. Listi, ki sedijo pod razcvetjem in po njegovih vejicah, so rumeni ali rumenkasti, spodnji okroglasto-jajčasti, ostali pa jajčasti. Vsi so topi in celorobi, včasi tudi nekoliko narezljani. Cveti so rumeni in imajo okroglaste žleze. Plodovi so okrogle, z bradavicami posute glavice. Seme je gladko, okroglasto-jajčasto , svetlo in črnikasto.

Močvirski mleček cvete velikega travna in rožnika in raste v močvirjih, jarkih in po vlažnih travnikih, toda ne povsod.

Robati mleček[uredi]

Robati mleček (Euphórbia anguláta) ima plazečo, mestoma odebeljeno, belkasto koreniko; vlaknatih koreninic je malo, in še te izrastejo samo iz oteklin.

Tanko, jednovito steblo je ob tleh rudečkasto in okroglo, drugje pa zeleno in robato ter popolnoma golo.

Premenjema sedeči listi so jajčasti ali podolgasti, topi in na sprednji polovici prav drobno napiljeni. Vrh stebla jih sedi 5, za njimi pa 5 vej, ki so rogovilasto razvejene. Pod vsako rogovilo sta 2 nasprotna, okroglasta krovna lista in med njima cvet z okroglimi žlezami.

Robati mleček cvete velikega travna in rožnika in raste kraj gozdov in po goščavju.

Nasprotnolistni mleček[uredi]

Slika 124. Nasprotnolistni mleček. (Euphórbia Péplis.)

Nasprotnolistni mleček je jednoletno, golo zelišče sivkasto-zelene ali rudečkaste barve, ki raste na peščenih morskih bregovih okoli Sredozemskega morja. V naši domovini ga nahajamo okoli Trsta. V zemlji ima kratko, nitasto korenino, podaljšano v 8-16 centimetrov (3-6 palcev) dolgo, golo stebelce, ki se navadno razveji na 3 rogovilaste, po tleh ležeče veje. Tako nastanejo ruše, ki imajo 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) v premeru. Ko se začnejo razvijati cveti, odpadejo stebelcu listi.

Ti so nasprotni, kratkorecljati, raznostrani, podolgasti, ob dnu plitvo krpasti, spredi celorobi ali nekoliko izrobljeni. Goli so in precej debeli ter podprti z majhnimi prilistki.

Cveti sedijo posamezi med rogovilami in v listnih pazušicah. Zeló drobni so, in njihove žleze so podaljšane v majhne, bele ali rudečkaste luskice. Glavica je gola in svetla.

Nasprotnolistni mleček cvete malega in velikega srpana.

Kopitnik.[uredi]

Slika 125. Kopitnik. (Ásarum europaeum.)

Od sušca pa do rožnika najdemo po senčnatih gozdih, mejah in logih v cvetu rastlino posebne vrste. Njej se moramo čuditi najbolj zato, ker ostaja skoro vsa pri tleh, in ker pokrije in prepreže zemljo večkrat tako, da druge rastline niti iz tal ne morejo. To je kopitnik, virh, ščirjevec, leskov koren ali leskova korenina.

Kopitnik ima jako dolgo, okroglo koreniko, ki ne rije, kakor je to sploh navadno, v zemlji, temveč se plazi po površju in pošilja belkaste, vlaknate korenine v tla, da pijejo hrano iz njih. Korenika je večjidel zverižena in grčava, kar jo dela dosti nepravilno. Grče so ponajveč listni ostanki prejšnjih let in stojijo kakor listi nasprotno. Zunaj je korenika rujavkasto-zelena, znotraj pa belkasta. Od nje se vzdigajo kratke vejice, ki nosijo ob koncu 3 kožnate, jajčaste, rudečkaste luskice. Spodnja je najmanjša, zgornja ali notranja največja.

Na vsaki vejici se pokažeta spomladi izmed luskic 2 dolgorecljata, ledvičasta lista. Celoroba sta in ob dnu globoko izrezana ter srčasto-zaokrožena. Žilice se prav dobro razločujejo in so po ploskvi mrežasto razpeljane. Zgoraj je list temnozelen, spodi pa se preliva na rudečkasto. Njegov recelj je v mladosti kocinast, pozneje pa porasten s kratkimi dlačicami in spodi nožničasto razširjen.

Med listoma stoji na kratkem reclju cvet. Za majhno rastlinico je precej velik, zunaj rujavo-rudečkaste, v zeleno zategnjene barve, znotraj pa temnorudeč in povsod z dlačicami posut. Njegov obod je razklan na 3 jednake krpe, ki se okončujejo v navznotraj ukrivljeno konico a) in b). V cvetu najdemo 12 temnorudečih prašnikov, od kterih se jih pa 6 razvije pozneje c). Prašniki in zvezdasta brazda stojijo na obširni plodnici, ktera se pozneje izpremeni v glavico, napolnjeno s semenom.

Vsi kopitnikovi deli dišijo, dokler so presni, po kafri in silijo človeka na kihanje. Okusa so ostrega, grenkega in zopernega ter naredijo, da se nam ogabijo jedi. Ako pride kaj kopitnikovega prahú na nosno sluznico, ne odjenja silno kihanje, dokler ni zadnja betvica iz nosa. Za nameček se razvežejo še krvne žile, in debeli curki krvi lijejo iz njih. Dobi li človek po tem ali onem potu te rastline v želodec, začne močno bljuvati, in silna driska ga more tako oslabiti, da je njen nasledek celó bela smrt.

Ker je rastlina majhna in skrita po grmovju, zlasti pod leščevjem, in ker nima nič vabljivega na sebi, dogodi se z njo redkokdaj kaka nesreča. Vendar se je že primerilo, da so si napravili ljudje jed od listov in se tako ostrupili. Razun že omenjenih nevšečnostij so opazovali mraz po udih, in z obraza se jim je brala neka tesnoba; udje so se jim tresli, in oči jim niso prav služile.

Živali se ogibljejo tega zelišča in ga nikdar ne okusijo; vodi jih pri tem najbolj dobri nos.

Navadni podražec.[uredi]

Navadni podražec, jabolčnik, ovčec ali kočka ima dolgo, plazečo in močno razvejeno koreniko. Zunaj je zelenkasto-rumena, znotraj belkasta in debela kakor gosje pero. Na njej stoji 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, členkovito steblo; golo je, brazdasto in zveriženo.

Veliki in dolgorecljati listi so po steblu raztreseni, srčasti, celorobi in belkasto obrobljeni. Zgoraj so temnozeleni, spodi sivkasti.

Slika 126. Navadni podražec. (Aristolóchia Clematítis.)

Iz listnih pazušic izraste mnogo recljatih, v šopu stoječih, umazano-rumenih cvetov. Sprva je cvet obrnjen navzgor, pozneje se pa obesi. Cevast je, ob dnu vrčasto razširjen, proti koncu lijast in podaljšan v jezičasto ustnico (na desni). Znotraj ima ščetinice, ki so nagnjene proti dnu. Te so za rastlino prav imenitno orodje. Po cevi zlezejo namreč v spodnji vrčasti del majhne mušice, kterim zapirajo omenjene ščetinice tako dolgo izhod, dokler niso prišle v dotiko s prašniki ali z brazdo in na ta način prenesle cvetni prah z rastline na rastlino. Ko so dokončale svoje delo, zvenejo ščetinice, in mušice si poiščejo druge jednake ječe. Prašniki so prav neznatni in prirastli na vrat. Pod cvetom je podolgasta, zelena plodnica, iz ktere se razvije velika, hruški podobna glavica, ki le malokdaj dozori (na levi). Cveti se odpirajo navzgor.

Navadni podražec cvete velikega travna in rožnika in raste v mejah, ob plotih, po poljskih mejah, vinogradih, njivah itd.

Korenika diši zoperno in je grenkega, ostrega okusa. Z njo so delali poskuse zlasti na psih, in pokazalo se je, da je za nje močno strupena. Ljudje se z njo še niso zastrupili. Sploh mislijo, da vpliva na živce.


Na južni meji naše slovenske domovine rasteta mestoma še 2 rastlini tega rodú. Okroglolistna kočka (Aristolóchia rotúnda) z okroglasto-jajčastimi, zeló kratkorecljatimi listi, kterih krpe spodi druga drugo pokrivajo, in bleda kočka (Aristolóchia pállida) s trikotno-srčastimi listi in dolgimi reclji. Cveti so jima premreženi z rudečimi žilicami. Zadnja je bolj razprostrta in gre tudi dalje proti severu. V lastnostih se strinjata s prejšnjo.

Čveteroroba mučenica[uredi]

Čveteroroba mučenica (Passiflóra quadranguláris) je domá v južni Ameriki, kjer prepleta s svojim 5-7 metrov (15-21 čevljev) dolgim, čveterorobim steblom goščavje po ondotnih velikanskih gozdih. Pri nas jo imajo prijatelji lepih cvetlic v loncih, na jugu pa tudi po vrtih. Njeni listi so jajčasti, priostreni in goli ter s prilistki podprti. Po listnih recljih so razpeljane žlezice.

Veliki, krasni cveti stojijo posamič v listnih pazušicah in so vredni malega truda, ker prav dobro dišijo po vanilji in ugajajo tudi očem. Rad postojiš pred oknom, da se jih nagledaš. Cvet je večjidel bled, rožnorudeč; ima 5 prašnikov in 3 vratove ter mnogo dolgih, belih, škrlatnorudečih ali vijoličnih las, ki gledajo iz njega. Jajčasti plodovi so rumenkasto-zeleni in debeli kakor gosja jajca. Užitni so in se odlikujejo po kiselnatem okusu. Korenina pa je zeló strupena in povzročuje bljuvanje in mrtvoudnost, kar ti lahko postane jako nevarno.

Po naših krajih cvete ta grm jeseni.


Zadnje mesto med dvokaličnicami bodi odmenjeno strupenemu ruju (Rhus Toxicodéndron), 1-2 metra (3-6 čevljev) visokemu grmu, ki je domá v severni Ameriki in izmed najstrupenejših rastlin. Na našo srečo ne raste pri nas po gozdih, kakor v svoji domovini, temveč tu pa tam na kakem večjem vrtu, in zato se pripeti le redkokdaj kaka nesreča. Njegovo vejnato steblo leži ali po tleh, ali pa se vzpenja po drugih rastlinah na viš in poganja iz kolenec koreninice, s kterimi se oprijemlje. Tudi če je razprostrto po tleh, ni brez njih.

Premenjalni listi so na dolgih recljih in trojnati; njihovi listki so jajčasti, celorobi in goli. Stranska sta na kratkih, srednji na dolgem receljčku.

Dvodomni cveti so zelenkasti in združeni v late, ki izrastejo iz listnih pazušic. Cvetnih delov je po petero, le vratovi so samo trije. Plod je rumenkasto-bela, jajčasta rožka z okroglim, zeló trdim semenom.

Strupeni ruj cvete rožnika in malega srpana.

Vsi deli te rastline, zlasti listi imajo v sebi mnogo belega, zeló ostrega, smrdljivega soka, ki hitro počrni na zraku. Koža se od njega tako vname, da se naredijo na njej mozolji in črne lise. Strašno te skeli, in čudno ti oteče. To trpi nekaj dnij; naposled se ti olupi koža, in tudi vročica, ki se te je bila polastila, poneha. Vsega tega moreš pa deležen biti, ako si hodil okoli grma, ali si celó sedel v njegovi senci. Sploh pa je treba omeniti, da nekterim ljudem ta strup ne škoduje na omenjeni način, in da lahko hodijo brez skrbi okoli rastline in trgajo njeno listje. Njegova para je najbolj škodljiva po noči, o vlažnem in meglenem vremenu. Čudno je tudi to, da preteče včasi po več dnij, predno se pokažejo zli nasledki. Oseba, ki je bila v dotiki z rujem, more zboleti, pa tudi prenesti bolezen na drugo osebo, in kar je še bolj čudno, prva more ostati popolnoma zdrava, druga pa zboli. Tudi v želodcu je naša tujka nevaren strup, ki ti more vzeti celó življenje.

Neki vrtnar je obrezoval rujevo grmovje. Po vsem životu so se mu izpustili mozolji, in glava mu je čudno otekla. Nesvesten je padel na tla in težko dihal; okoli srca in želodca ga je vse bolelo, in iz ust so se mu pocejale pene. Ozdravili so ga. Takih dogodkov je mnogo znanih.

Tisa[uredi]

Tisa ali tis je hoji, hojki ali jelki podobno, 7-15 metrov (21-45 čevljev) visoko drevo. Navadno ima prav močno, precej dolgo glavno korenino in mnogo stranskih, ki ležijo blizu površja.

Deblo raste prav počasi in ima nekoliko viseče veje. Njegov les je jako trd, trden in žilav, rudečerujav in proti strženu temnejši. Veje so goste in same gosto razvejene. Deblo in starejše veje so zaodete z rudečerujavo skorjo, ki na starih drevesih razpoka in odpade; mlade veje so rujavkaste, mladike pa zelene.

Listi so dvovrstno druga poleg druge postavljene črtaste igle; zgoraj so temnozelene in svetle, spodi pa bledejše, celorobe in spredi v konico zožene c) in d).

Tisa je dvodomna. Njeni mnogoštevilni, v mačice združeni, rumenkasti prašni cveti sedijo po vejicah a) in imajo mnogo v kratek stebriček zrastlih prašnikov f). Mačice pestičnih cvetov so manjše in zelene b). Plodnica ima sedečo brazdo in je pritrjena na vrčastem dnu, ki se pozneje poveča in kakor mesnat plašček obdaja plod. Ta je škrlatnorudeča storžasta jagoda, spredi gladko prirezana e).

Tisa cvete malega in velikega travna in raste sem ter tja po gozdih hribovitih in goratih krajev. Sploh je postala redka, ker se njen les uporablja za mnogovrstna strugarska dela. Najdeš jo še najlažje blizu hiš, kjer jo dajejo na cvetno nedeljo v butare. Po velikih vrtih jo pa imajo za žive, vednozelene plotove, ker ima zelo goste veje, in ker se dá prirezati na razne načine.

Slika 127. Tisa. (Táxus baccáta.)

Presni listi (igle) dišijo neprijetno in so neprijetnega, nekoliko ostrega in grenkega okusa. Jagode se morejo jesti, vendar brez grenkih zrn, ki so škodljiva.

Posušene mladike so jako strupene in zopernega, grenkega okusa, kterega se ne moreš tako hitro iznebiti. Použiti listi in mladike povzročujejo bolečine v želodcu in črevih, omotico, drisko, zaspanost, krče itd., naposled pa celó smrt. Tudi živalim škodujejo, akoravno nekteri mislijo, da se jim zboljša mleko. Iz tega je razvidno, da se škodljive lastnosti ne razvijajo povsod jednako, da lega in podnebje različno vplivata na rastlino, in da tudi starost posameznih delov ni brez pomena, kakor so dokazale to poskušnje tudi za druge rastline. Ptiči, ki radi zobljejo tisove jagode, postanejo neki omamljeni od njih in se dadó lahko uloviti.

O tisovi pari so mnenja različna. Nekteri trdijo, da prične delavca, ki ima opraviti okoli tise, glava boleti, drugi pa zanikavajo to. Istina pa je, da se je neki deklici, ki je prespala vso noč pod tiso, namehurila koža, in da je bila 2 dni omamljena. Tretji dan je bila koža zdrava, a izcimila se je silna vročinska bolezen, kteri je sledila smrt.

I. Neki otrok je použil nekoliko sočnatih tisovih plodov. Kmalu potem je postal zaspan, jel bljuvati in izrigal jagode s krompirjevimi krhlji, ki so bili njegovo kosilo. Predno je prišla primerna pomoč, umrl je otrok.

II. Petleten deček je prišel na vrt, kjer so imeli tise za lišp. Ko je ugledal lepe rudeče jagode, jele so se mu po njih sline cediti, in nazobal se jih je. Kmalu je zbolel in dobil po životu temne pike in lise, kakor da bi ga bile opikale bolhe. Spočetka je bil še precej vesel, a vendar se mu je poznalo, da je nekako zabuhel in bledejši, kakor sicer. Glas se mu je izpremenil, in tožil je o prsni tesnobi. Moči so ga zapuščale, noge ga niso nosile več, in tresti ga je začela mrzlica. Ustnice so mu otekle in otemnele. Ob jednem ga je prevzela silna slabost, ki je končala s smrtjo.

III. Neka mati je dala otrokom tisovega listja, da bi jim odpravila gliste. Vsi so pomrli.

Kakor ljudem, nevarna je tisa tudi domačim živalim. V neki vasi so dali govedom in ovcam tisovih vej deloma med klajo, deloma med steljo. Drugega jutra so poginila 3 goveda, ostala pa in ovce so zbolele. Nagla pomoč je odvrnila še večjo nesrečo.

Smrdljiva brina[uredi]

Slika 128. Smrdljiva brina. (Juníperus Sabína.)

Smrdljiva brina je vednozelen grm ali nizko drevesce s kratkim, navadno napošev rastočim deblom in z dolgimi vejami. Blizu nemške meje in ob njej so ji dali popačeno ime ,,žegenpanj`` in jo rabijo, kakor marsikje drugje, na cvetno nedeljo, da jo dajejo v butare. Skorja na deblu je sivorujava in se cepi na vlakna, na mlajšem lesu je rudečerujava in gladka, mladike so zelene. Rastlina sploh ne gre rada od tal, temveč se krivi na vse mogoče načine in napravi počasi košat, zverižen grm. Včasi je seveda tudi ravno, mično drevesce, z močno glavno korenino.

Majhni listi stojijo v 4 vrstah; konec vej so prav gosti in dajejo grmu nekaj lepega in mičnega. Zgoraj so temnozeleni, spodi sivkasti, priostreni ter nosijo na hrbtu podolgasto žlezo. Nekteri so pritisnjeni k steblu, drugi stojijo od njega. Po mladikah so nasprotni, nekoliko prikrajšani in precej topi.

Naša rastlina je dvodomna, in iz drobnih pestičnih cvetov se razvijejo okroglaste, vijolično-črne, viseče storžaste jagode s tremi robatimi in rujavimi zrni, ki imajo ob dnu belo liso.

Smrdljiva brina cvete velikega travna in rožnika in raste le redkokje divja. Navadno jo sadijo blizu hiš in na vrte za lišp namesto drugih grmov. Sploh je ta navada ukoreninjena bolj po hribovitih krajih, drugje naletiš na njo samo na kakem večjem vrtu.

Vsi njeni deli, zlasti pa listi, dišijo, ako jih zmaneš, neprijetno po smoli in zoperno ter so ostrega in grenkega okusa. Jako bogata je ta brina na hlapnem olju, kakor morda nobena, druga rastlina. Njeni učinki so prav različni. Koža se ti vname od nje, in ako ti pride v želodec, občutiš v njem žgoče bolečine, napadajo te slabosti, sili te na bljuvanje, in driska pritiska tako silno, da so iztrebki pomešani s krvjo. Vnamejo se ti tudi hranila, in loti se jih prisad. Tudi žila jame hitreje biti, in telesna gorkota se pomnoži. Posebno pa deluje smrdljiva brina na krvni obtok. Kdor jo uživa, zadene ga lahko nagla smrt, ali pa naleze jetiko, ali kako drugo bolezen, ki počasi uničuje telesne moči. Redkokdaj se zastrupijo ljudje s to rastlino vsled nevednosti ali neprevidnosti, ker so jim skoro povsod znane njene škodljive lastnosti. Vendar je zapisanih nekaj dogodkov, ki so nam jasne priče, kako se je treba ogibati tega grma. Nekoliko jih naj podamo blagovoljnim čitateljem.

I. Tridesetletna ženska, ki si je bila skuhala listov od smrdljive brine na vodi in to tekočino izpila, začela je neprenehoma bljuvati in v nekoliko dneh je izgubila toliko krvi, da je morala umreti.

II. Jedenindvajsetletna žena je použila nekoliko prahú od listov smrdljive brine. Zvečer je bila še vesela in dobre volje, a predno se je jelo svitati, vzbudila je mater in tožila o bolečinah v želodcu. Ta ji je dala žganja, ali bolnici ni odleglo, in postajala je vedno bolj zmešana. Ob 11. uri je prišel zdravnik, ki jo je našel na hrbtu ležečo in neobčutljivo. Dihala je težko, med ustnicami so ji stale pene, obraz ji je bil zabuhel, oči zaprte in udje nemirni. Zdravnik je storil svojo dolžnost, pa življenja ji ni mogel ohraniti; ob treh popoldne je umrla.

III. Osemnajstletno dekle je použilo jednakega prahú. Še tistega večera je tožilo o trebušnih bolečinah. Njegova moča je bila izpremešana s krvjo, in popoldne drugega dne je začelo bljuvati in bljuvalo vso noč. Dvajset zadnjih ur svojega življenja ni besedice izpregovorilo in umrlo črez dva dni.

Živali se ne dotaknejo te rastline, in najbrž utegnemo pravo zadeti, ako trdimo, da zavoljo tega ne, ker jim preveč smrdi. Tudi nisem mogel nikjer opaziti v tem grmu ptičjega gnezda, in vse pozvedavanje o tem je ostalo brezuspešno.

Modra perunika[uredi]

Slika 129. Modra perúnika (Iris germánica.)

Modra perúnika, sablja, petelinov rep, hlipávnik, plotnik ali plutnik je izmed najnavadnejših, pa tudi najlepših vrtnih rastlin. V zemlji ima najmanj palec debelo, tu pa tam malo preščipnjeno, zeló razrastlo koreniko, ki napravlja prav goste ruše. Na spodnji strani izraste iz nje mnogo dolgih in debelih vlaken, ki jo držijo trdno v tleh.

Iz nje izrastejo gladka, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka, nekoliko členkovita stebla, ki nosijo v vrhu na precej dolgih vejah jako velike modre cvete.

Dolgi, globoko nožničasti, nekoliko sabljasto ukrivljeni listi pokrivajo deloma drug drugega in izvirajo iz korenike. Po steblu sedijo dolge nožnice.

Pod cvetom sta 2 kožnati nožnici, ki se sčasoma posušita. Med njima je kratek recelj, na kterem je nasajen cvet. Njegov spodnji del je cevast in zaokroženo-trirob, zgornji pa razdeljen na 6 jajčastih, vencu podobnih velikih lističev. Trije so nazaj zavihani, temnejši in z mnogimi vijoličnimi žilicami premreženi ter ob dnu skoro do srede pokriti s široko progo rumenih kocin; ostali trije stojijo kvišku, nagnjeni so navznotraj drug proti drugemu in se odlikujejo tudi po jasnejši barvi. Beli prašniki stojijo zavihanim rogljem nasproti in so pokriti z listastimi brazdami, ki izvirajo iznad podcvetne plodnice. Plod je tripredelčasta glavica.

Modra perúnika cvete velikega travna in rožnika in raste po travnatih prostorih goratih in hribovitih krajev; tudi po pečinah in grobljah se nahaja. Podivjana raste marsikje v vinogradih. Sploh je samorastla redka, temveč pa je je po vrtih.

Presna korenika modre perúnike je zopernega, ostrega in žgočega okusa ter neprijetno diši. Ako je prišla v želodec, povzročuje silno bljuvanje in drisko in hude bolečine po hranilih. Tudi na obisti vpliva, da izločajo več tekočine, kakor navadno. Posušena izgubi mnogo na svoji ostrosti in kot takšna služi živinozdravnikom.

Rumena perúnika[uredi]

Slika 130. Rumena perúnika. (Iris Pseudácorus.)

Rumena perúnika ali júrijevka je prejšnji v svoji postavi precej podobna, a vendar jo lahko ločiš od nje že na prvi pogled. Najdeš jo od velikega travna do malega srpana skoro povsod ob stoječih vodah, kakor tudi po jarkih in drugih močvirnih krajih. Ovadi se ti po velikih, lepo rumenih cvetih, ki krasijo blizu 1 meter (3 čevlje) visoko steblo.

Rumena perúnika je trpežna in ima v zemlji jako močno, valjasto in z mnogimi debelimi vlakni porasteno, zunaj sivkasto, znotraj rudečkasto koreniko. Na njej stoji okroglasto, malo stisnjeno in golo steblo, ki je navadno neznatno členkovito. Na teh odebeljenih kolobarjih pritrjeni so posamezni sabljasti listi, ki so včasi tako dolgi, kakor je rastlina visoka. Spodi imajo globoko, steblo obsegajočo nožnico in ob straneh vzvišeno srednjo žilo. Navadno spremljajo steblo naravnost na viš. Zeleni so kakor trava in goli.

Proti vrhu se steblo razveji na desno in levo, in vsaka vejica nosi nekaj cvetov, ktere obdajata spodi po 2 krovna lista. Nad trirobo plodnico je obod cevast in razdeljen na 6 rumenih krp. Zunanje 3 so obširne, nazaj zavihane in od srede proti dnu na rumeni podlagi z rujavo-rudečimi žilicami počrtane. Te proge išči po priliki ondi, kjer ima modra njena sestra dolgo progo gostih kocin. Notranje 3 krpe so majhne in neznatne ter s prejšnjimi jednake barve, toda brez omenjenih žilic in stojijo kvišku. Prašniki se skrivajo pod listaste vratove, kteri so spredi globoko preklani in navzgor ukrivljeni. Plod je dolga, triroba glavica s tremi predeli.

Vsi deli rumene perúnike, posebno pa korenika so jako ostri in so vzrok jednakim prikaznim, o kakoršnih smo govorili pri njeni prednici. Korenika je ostrega in žgočega okusa in zgrbanči jezik in ostale ustne kožice, kakor kako nezrelo, kislo sadje. Živina ne jé te rastline, temveč se je ogiblje povsod. Koder raste po travnikih, izrujte jo, in liste, ki so padli med krmo, morate odpraviti, ker so živalim škodljivi.


Tretja sorodnica je travniška perúnika (Iris sibírica), ki raste sem ter tja po senožetih hribovitih krajev. V zemlji ima gomoljasto koreniko, ktera je porastena z mnogimi vlakni.

Njeno okroglasto steblo je 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, votlo, skoro popolnoma golo in v vrhu vejnato.

Listi so črtasti in objemajo deloma steblo z nožnico. Krovni listi pod cvetom so suličasti in malo da ne z obodovo cevjo jednako visoki.

V cvetu so zunanji lističi nazaj zavihani, narobe-jajčasti, modri in premreženi z vijoličnimi žilicami. Zoženi so v rumenkasto žebico, po kteri tekó rudeče žilice. Notranji so jajčasti, vijolični in stojijo kvišku. Prašniki so višnjevkasti z modrimi prašnicami. Triroba plodnica je ozaljšana z vijoličnimi, nacepljenimi vratovi. Plod je glavica.

Travniška perúnika cvete velikega travna in rožnika.

Presna korenika zoperno diši in je ostrega okusa. V želodcu povzročuje bljuvanje in drisko.

Pomladanska noríca.[uredi]

Slika 131. Pomladanska noríca (Leucójum vérnum.)

Z velikim veseljem pozdravljamo lastovice, kedar se vračajo iz toplih južnih krajev, ker smo si v svesti, da je nastopila prijetna pomlad. In dasi tudi včasi še mrazovi potegnejo in celó sneg zemljo pobeli, ostane lastovica vendar le naša ljubljena ptičica. Kakor krilatih pevcev, veselimo se pomladanskih cvetlic, ki vzbujajo v nas hrepenenje po lepi prirodi. Zato si jih radi natrgamo šopek in nesemo domú, kjer jim pridno prilivamo, da prehitro ne zvenejo. Posebno veselje pa nam delajo take, ki niso le lepe in nežne, ampak ki razširjajo okoli sebe tudi prijeten duh. Med take štejemo noríco, šebojko, truterico ali bingeljc, ki bi nam bila še stokrat ljubša, da je ni treba zapisati v te črne bukve. Vendar se lahko tolažimo, ker tiči škodljivi del precej globoko v zemlji in ostane v njej, kedar trgamo dišeče cvetke.

Ta spodnji bingeljčev del je jajčasta, bela, dosti debela čebula. Ona ostane v zemlji in ima ob spodnjem robu mnogo belih, nitastih vlaken, ki srkajo potrebni živež. Iz nje se prikaže spomladi 4-6 listov, ki tičijo spodi v kožnati nožnici. Temnozeleni so in ozki ter nimajo po robu nikakoršnih zarez; proti koncu so zoženi in naposled zaokroženi. Spodi teče po sredi oster rob, zgoraj pa prímeren žlebič. Podobni so ozkemu, na koncu zaokroženo prirezanemu traku.

Med listi stoji 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoka betva, ki nosi navadno le jeden kimast cvet. Včasi se nahajata tudi 2, kakor tudi 2-3 betve iz jedne čebule. Cvet je podprt s krovnim listom, v kterega je v mladosti popolnoma zavit, in ki ga varuje presilnega mraza. Pozneje se razcepi, da more nežna in dišeča cvetka na beli dan. Ta je podobna zvoncu in ima 6 belih, jednakih jajčastih lističev, postavljenih v dva kroga. Vsak listič je spredi nekoliko zgrbančen. odebeljen in zelenkasto-rumen. Za tem obodom stoji 6 prašnikov, ki se razprezajo od vrha navzdol, da razpršijo cvetni prah. Sredi cveta stoji bledozelena, klinasta brazda, ki se podaljša pod obod in ondi nekam oteče v jajčasto, zeleno plodnico, iz ktere se razvije glavica.

Pomladanska noríca je izmed naših prvih rastlin, ki se vzbudijo po dolgi zimi k novemu življenju, in raste po nekterih krajih pogosto po senčnatih listnatih gozdih, kraj lesov, ob mejah in celó po travnikih. Povsod pa mora imeti mokrotno, vsaj nekoliko vlažno zemljo; na suhem, peščenem svetu je ni.

O norici je znan tá-le dogodek. Šestero oseb je použilo jed, kteri se je bilo nevedoma primešalo več bingeljčevih čebul. Jedva so položili žlice, jelo jim je postajati hudo. Vsi so izbljuvali použito kosilo in občutili strašne bolečine v glavi, kjer se jim je tudi čudno vrtelo. Ko je pretekla dobra ura, bilo jih je 5 zopet zdravih, šesti pa, mlad mož, tožil je o bolečinah v vratu; silil ga je spanec, in izgubil je celó spomin. To je trajalo dva dni. Zdravnik mu je rešil življenje.

Ker krasijo nekteri svoje vrtne gredice radi z bingeljcem, treba je biti kuharicam previdnim, da ne primešajo užitni čebuli kake strupene čebulice.


Tudi njene sorodnice, poletne noríce (Leucójum aestívum), treba se je ogibati, ker leti na njo sum, da je njena čebula škodljiva. Večja in močnejša je od prejšnje, in iz njenega krovnega lista izraste po 2-6 zvonastih cvetov, ki stojijo na robatih recljih.

Poletna noríca cvete velikega travna in raste po vlažnih travnikih in mestoma tudi po njivah.

Zvonček[uredi]

Slika 132. Zvonček. (Galánthus nivális.)

Gledé na čebulo se strinja z norico tudi zvonček, kújanica ali drémavka. Razločuje se od nje zlasti po številu listov, kterih ima vedno le po dva, ki tičita v neki zelenkasto-beli cevi kakor tudi betva. Barve sta sinje, oblike pa bingeljčeve.

Beli cvet je sestavljen iz treh zunanjih, podolgastih in iz treh notranjih, za polovico kračjih, spredi srčasto izrobljenih lističev (na desni). Na levi vidimo jajčasto, spredi prirezano, zeleno plodnico, na kteri je pritrjenih 6 rumenih prašnikov; med njimi je nitasti vrat. Plod je glavica.

Zvonček cvete že meseca svečana, kakor hitro je na pripravnem kraju raztopilo pomladansko solnce belo odejo. On raste po jednakem svetu kakor norica, toda gre rajši na travnike in vrte. Po nekod je dobiti to ali ono, drugje pa se nahajata obe rastlini v družbi.

Čebula je strupena in povzročuje bljuvanje.

Bela medénka[uredi]

Slika 133. Bela medénka. (Narcíssus poéticus.)

Bela medénka, beli narcis, júrijevka, sólnčica, jálovka ali bedeníca ima jajčasto, zunaj s črnorujavo kožo obdano čebulo. Iz nje izraste več črtastih, spredi topih listov, ki so spodi zvezani z zelenkasto nožnico in dolgi kakor betva. Ta je dvoroba, in sicer tako, da se listi odpirajo po robih. V vrhu nosi kimast, dišeč cvet a).

Cvetni obod b) ima malo da ne 3 centimetre (1 palec) dolgo, s suhim, kožnatim krovnim listom obdano zeleno cev in se razširi v šesterodelen, snežnobel rob. V sredi mu je prirastel rumen pavenec z drobno narezanim, kakor cinober rudečim robom. Prašnikov je 6; pričvrščeni so na cevi. Pod njo je temnozelena, v dolg, nitast vrat podaljšana plodnica, ki se razvije v podolgasto, tripredelčasto glavico c).

Bela medénka je lepa vrtna rastlina, ki raste marsikje tudi po vlažnih travnikih. Cvete meseca malega in velíkega travna.

Čebula in cveti narcisovi so grenkega in ostrega okusa in delujejo prav silno na hranila. Navadni nasledki so: bljuvanje, driska in celó omotica. Trdi se tudi, da je sok iz cvetja smrtno nevaren. V prejšnjih časih si je pripravljalo ljudstvo iz čebule bljuvalo.


Prav podobna ji navadna medénka (Narcíssus Pseudonarcíssus) ima večji, rumen cvet brez zelene cevi. Pavenec je jako velik, zvonast in temnejši. Cvete istočasno in raste po travnikih hribovitih krajev in po sadovnikih. Pogosto jo imajo tudi na vrtih. Njena čebula je ravno tako škodljiva kakor od bele medénke.

Pikasti kačnik[uredi]

Slika 134. Pikasti kačnik. (Arum maculátum.)

Pikasti kačnik ali štrkovec je jako zanimiva strupena rastlina. V zemlji je pritrjena z belo, mesnato, gomoljasto koreniko od lešnikove do orehove velikosti. Ona oddaja prav mnogo belih, včasi v krogu stoječih vlaken, in včasi se drži več takih gomoljev v celoto.

Iz korenike se vzdigata 2, včasi 3 listi z jako dolgo, spodi belo, zgoraj rudečkasto nožnico, s ktero objemajo nekoliko nižjo betvo. Ostali del je zelen in gol, kakor zelišče sploh, in razširjen v veliko, puščičasto ploskev, ki je zgoraj včasi posuta s črnikastimi ali rujavkastimi lisami, spodi bledejša in brez marog. Po robu nima pravilnih zarez, večkrat pa je valovita in nepravilna a).

Betva je med razcvetanjem kračja od listov in se še le pozneje podaljša. Ob vrhu nosi spodi zavit, zgoraj do polovice odprt bledozelen tulec, iz kterega gleda kijasti betič. Njegova barva se izpreminja od vijolične do rujavo-rudeče. Na betiču pod odebeljenim koncem sedijo drobni cveti brez cvetnih lističev. Blizu dna je kolobar pestičnih d), nad njimi pa obroč prašnih cvetov c). Med in nad zadnjimi sedijo v nitke podaljšane žleze. Kačnik je tedaj jednodomen. Iz plodnic se razvijejo rudeče, kakor grah debele jagode; vrh s tulcem vred pa odpade.

Pikasti kačnik cvete velikega travna in rožnika in raste sem ter tja po senčnatih, vlažnih prostorih listnatih gozdov. Tudi mu ugajajo logi in dobrave, ki se ponašajo z jednakimi lastnostmi. Sploh pa moraš mnogo sveta prehoditi, predno ga zopet dobiš.

Pikasti kačnik ima, dokler je presen, v vseh svojih delih mnogo ostrega, jedkega in žgočega mlečnega soka, ki peče na jeziku kakor žerjavica, in ki nareja žejo tako silno, da je ni mogoče ugasiti; naposled pritisne tudi huda driska. Na zunanji koži so nasledki: srbež, rudečica in mehurci. Najnevarnejši so listi; tudi korenika ne ostaja dosti za njimi, a vendar je nekako ublažena, ko se je jelo razvijati cvetje. Suha korenika je mnogo izgubila na svoji ostrosti, in sčasoma se vse porazgubi. Pražena ali kuhana ni več strupena in postane celó užitna. S presno koreniko so delali večkrat poskuse na psih. Vsakokrat so poginili v 24-36 urah, in sicer brez posebnih zunanjih znamenj; samo neka onemoglost se jim je poznala. Ko so jih preiskovali, našli so vnetico v želodcu in črevih. Tudi ljudje so se otrovali s pikastim kačnikom, kar nam spričujeta naslednja dogodka.

I. Dva zdravnika so poklicali k otrokom, ki so jedli korenike od pikastega kačnika. Ta pomoč je došla prepozno, kar se večkrat pripeti na kmetih, ker čakajo navadno na zadnji trenutek, ko so poskusili že vsa domača zdravila. Zdravnika nista mogla torej nič opraviti, zapisala pa sta nasledke, ki so nastopili na nesrečnih žrtvah tega strupa. Po ustih, požiralniku in želodcu je otroke neizrečeno peklo, in zdelo se jim je, da postajajo imenovani deli silno tesni, kakor da bi bili otekli. Tresli so se, kakor šiba na vodi, in krč v želodcu jih je grozno prijemal. Nato so jeli bljuvati kri, premetavati se po postelji in vzdihovati. Teh strašnih muk in bolečin jih je rešila smrt.

II. Zdravnika so poklicali k trem otrokom, ki so jedli liste od pikastega kačnika. Ves život se jim je tresel, in požiralnik jim je stiskal tak krč, da niso mogli ničesar požreti. Jeden je umrl po 12, drugi po 16 dneh; tretji je mogel vendar še mleka, vode in olja spraviti v želodec, in huda driska mu je otela življenje. Njegov jezik je tako otekel, da so ga bila usta polna, in da je popolnoma oviral požiranje. Zdravnik ga je tu pa tam malo narezal, da je izteklo vsaj toliko krvi, da so mu spravili omenjenih tekočin v želodec.


Na jugu slovenskih dežel rasteta mestoma dva kačnikova sorodnika. Ker sta mu prav podobna in se ujemata tudi v lastnostih z njim, zadostovalo bo nekoliko besed, da ju ločimo od njega in drug od drugega.

Štrkát ali laški kačnik (Arum itálicum) je malo da ne za polovico večji od prejšnjega in se odlikuje po velikih, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visokih, puščičasto-kopjastih listih. Svetli so in premreženi z belkastimi žilicami. Njihove krpe so ušesu podobne in razprostrte. Jajčasti tulec je zunaj zelenkasto-rudeč, znotraj belkast in kakih 30 centimetrov (1 čevelj), dolg. Klinasti betič je rumenkast in kračji od tulca.

Štrkát cvete velikega travna in rožnika.

Visoki kačnik (Arum Dracúnculus) ločiš na mah od prejšnjih dveh. On se posebno odlikuje po svojem 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visokem, listnatem in pikastem steblu. Njegovi listi so premenjalni, recljati in dlanasti; krpe, kterih je navadno 5-10, niso nikakor razdeljene. Jajčasti tulec je ploščnat, zunaj zelen, znotraj pa črnorudeč. Suličasti betič je kračji od tulca, črnorudeč in nosi velik, smrdljiv cvet.

Visoki kačnik cvete meseca rožnika.

Kačunka[uredi]

Slika 135. Kačunka. (Cálla palústris.)

Kačunka je močvirska, pikastemu kačniku nekoliko podobna trpežna rastlina. V tleh ima palec debelo, po kačje zvito, členkovito, plazečo koreniko, porasteno po kolencih, zlasti spredi z mnogimi vlakni.

Listi so vsi pritlehni, recljati, srčasto-jajčasti, priostreni in celorobi ter objemajo koreniko z nožnico.

Izmed listov moli 8-20 centimetrov (3-8 palcev) visoka cvetna betva, ki nosi v vrhu kake 4 centimetre dolg, zelenkast betič. Pod njim stoji jajčast, zunaj zelenkast, znotraj bel, priostren tulec, ki je skoro za polovico daljši od betiča in prav neznatno zavit. Betič je povsod posut z majhnimi cveti; spodnji so popolni, zgornji imajo pa samo prašnike. Plodovi (na desni) so rudeče jagode.

Kačunka cvete od rožnika do velikega srpana in raste tu pa tam v močvirjih, jarkih in kraj počasi tekočih potokov.

Korenika te rastline je ostra in žgoča in povzročuje omotico in bljuvanje; tudi udje radi otečejo od nje. V prejšnjih časih so jo rabili za zdravilo proti kačjemu piku.

Cesarski tulipan.[uredi]

Slika 136. Cesarski tulipan. (Fritillária imperiális.)

Domovina te krasne rastline je Perzija, odkoder se je vedno bolj razširjala proti zahodu. Leta 1570. je prišla na Dunaj in odondod v vse dežele našega cesarstva. Posebno ji ugajajo planinski kraji, in ni ga dobiti mesta ali trga, kjer bi se ne bila udomačila. Iz mest in trgov je prišla tudi na deželo, in na boljših vrtih jo imajo skoro povsod za gizdo. Ako jo morebiti še nimaš na vrtu, utegneš jo imeti prej ali slej. Da pa gizdavega neprijatelja takoj spoznaš, postavili smo ga, če tudi prav pomanjšanega, na to mesto. Sicer je to samo vršiček, ali če si ga dobro ogledaš, ostal ti bo vedno v spominu.

V zemlji ima cesarski tulipan prav debelo, okroglasto čebulo. Zunaj je rujavkasta in oddaja mnogo vlaknatih, v krogu stoječih korenin. Znotraj je bela. Iz nje izraste palec debelo, 60-120 centimetrov (2— 4 čevlje) visoko, gladko steblo. Vej nima nikdar, a malo od tal pa zeló gosto sedeče, suličaste, celorobe, gladke liste. Spodnji so precej širji od zgornjih in navzdol obrnjeni. Proti vrhu, za kako tretjino visokosti, je steblo popolnoma golo in rujavkasto-rudeče, ostalo pa lepo zeleno. Vrh dela šop jednakih, toda manjših listov, ki se svetijo kakor prejšnji.

Pod šopom a) visijo mogočni, zvonasti cveti. Vsak ima 6 rumenkastih ali rujavkasto-rudečih, s temnejšimi žilicami premreženih lističev c). Ob dnu vsakega lističa se nahaja zaokroženo-srčasta globelica, medovnik, v kteri se nabira med. Belih prašnikov je 6 in sredi njih zelena plodnica b), ki se podaljša v bel, na 3 brazde nacepljen vrat. Plod je glavica d).

Cesarski tulipan raste prav naglo in cvete malega in velikega travna. Rastlina diši neprijetno, in ako imaš mnogo opraviti okoli nje, bolela te bo rada glava. Okusa je ostrega in žgočega. Čebula je najnevarnejša, dokler še ni pognala stebla. Razmerno redkokdaj slišimo o kaki nesreči s to čebulo. Naravno! Lepega gizdalina noče nikdo ugonobiti, in tako ostane čebula v zemlji. Nasledki so najbolj podobni onim od velike trobelike. Psi poginejo od nje v 36-60 urah. Cesarski tulipan je tudi dobro ,,zdravilo`` za polže. Ako ti napravljajo ti požeruhi škodo, razreži ga na kosce in pomeči po gredicah. Polži ga namreč prav radi jedó, potem pa poginejo od njega. Tudi med, ki se nabira v medovnikih, je strupen in sili posebno na bljuvanje.

Logarica[uredi]

Slika 137. Logarica. (Fritillária Meleágris.)

Cesarskemu tulipanu prava sestra je logarica ali lugovčji cvet, ki je, ako ne najlepša, vsaj izmed najlepših domačih cvetek. Imenujemo ga tudi močvirski tulipan. To ime nas prepriča o sorodstvu z visokim gospodom iz daljne Azije in nam ob jednem tudi pove, kje se nahaja. Toda te rastline ne najdemo povsod, ampak navadno le ondi, kjer je mnogo močvirnega ozemlja.

Logarica je kakih 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka. V zemlji ima okroglo, drobno čebulo z nekoliko tankimi vlakenci. Čebula požene samo jedno okroglo, v zemlji belo, nad zemljo zeleno steblo, ki je spodi brez listov, proti vrhu pa listnato. Sploh nima mnogo listov, navadno so štirje. Ti so sedeči, celorobi, ozki, precej dolgi in žlebasti. Proti koncu se polagoma zožujejo, okončujoč se včasi v cev. Više ko sedijo, tem kračji so. Vsa rastlina je gola.

Prava lepota je veliki kimasti cvet, čegar lističi merijo skoro 5 centimetrov (2 palca). Šest jih dela lep zvon, kteri ima na rožnobeli podlagi v črtah okroglasta ali čveterokotna, temnorudeče obrobljena okenca. Blizu dna ima vsak listič izpahnjen rob, in ravno ondi na notranji strani globelico, napolnjeno z medom. Lističi so znotraj skoro malo temnejši, inače pa pisani kakor zunaj. Sredi lepega oboda stoji 6 prašnikov in plodnica s tremi rogovilami. Ti deli so rumenkasto-zeleni in segajo nad polovico oboda. Plod je podolgasta glavica.

Logarica cvete malega travna in raste, kakor je bilo že povedano, po močvirnih krajih, zlasti po mokrih travnikih. V lastnostih je jednaka cesarskemu tulipanu. vendar ni tako huda. Ker raste po prostorih, ki so človeku bolj od rok, nahudi mu malokdaj.

Vrtni tulipan.[uredi]

Slika 138. Vrtni tulipan. (Túlipa Gesneriána.)

Izmed raznovrstnih vrtnih rastlin, ki jih imajo ljudje za kras, ni se izprevrgla nobena v toliko vrst, kakor krasni vrtni tulipan. Pa tudi ni imela nobena take cene kakor on, zakaj ob času njegove največje slave je veljal dostikrat toliko, da bi si človek v sedanjih časih za take denarje lahko kupil lepo posestvo. Zdaj mu je slava potekla, in za desetak kupiš skoro najlepšo rastlino te vrste.

Vrtni tulipan ima jajčasto, z rujavimi luskami pokrito čebulo, ki požene golo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo steblo, ktero je malokdaj popolnoma ravno. V spodnji polovici sedijo po njem 3-4 goli, sinji, jajčasto-suličasti, celorobi listi a), ki ga objemajo z dnom.

Vrh stebla je velik, kvišku stoječ, zvonast cvet razne barve. Obodovi lističi so postavljeni v dva kroga, sicer so si pa popolnoma podobni, goli in topi. Sredi oboda je 6 velikih prašnikov in triroba plodnica b) s tremi sedečimi brazdami. Plod je glavica.

Vrtni tulipan cvete malega in velikega travna in je še v edno zeló priljubljen, če je tudi izgubil svojo visoko ceno. Domá je v jutrovih deželah, kjer ga bolj čislajo kakor mi; posebno Turki so mu verni prijatelji.

Njegova čebula je ostra in povzročuje bljuvanje.

Divji tulipan[uredi]

Slika 139. Divji tulipan. (Túlipa silvéstris.)

Strupena je tudi čebula divjega tulipana, ki raste pogosto po gozdnih travnikih, njivah in vinogradih. Radi ga imajo ljudje tudi po vrtih, ker njegovo cvetje prijetno diši. Njegovo steblo je tako visoko kakor od vrtnega in popolnoma golo. Isto izraste iz jajčaste, rujave čebule, ki je sestavljena Iz dveh mesnatih lusk. Na njem sedita navadno dva, včasi tudi trije črtasto-suličasti, celorobi listi.

Rumeni cvet je, dokler je zavit v popek, kimast, pozneje pa samo nekoliko nagnjen na stran. Notranji obodovi lističi so ob dnu brkati kakor prašniki in širji od zunanjih. Prašniki segajo obodu jedva do polovice. Na plodnici sedi trikrpa brazda. Plod je podolgasta glavica, ki se razpreza s tremi loputami.

Divji tulipan cvete malega in velikega travna.

Morska čebula[uredi]

Morska čebula (Sedla marítima) raste na peščenem svetu okoli Sredozemskega morja divja, pri nas in drugje pa jo imajo v loncih, in ker je strupena, moramo o njej povedati, kar je potrebno. V zemlji ima debelo, hruški podobno čebulo, ktera je pokrita z velikimi, zelenimi ali bledozelenimi luskami; po robu so te luske navadno rudečkaste. Za živež ji skrbijo močna, mesnata vlakna, izvirajoča spodi iz čebule. Dolgi, celorobi in na koncu zaokroženi listi molijo sprva na viš, pozneje pa se obesijo; dolgi so skoro 30 centimetrov in nekoliko mesnati.

Izmed listov izraste 60-100 centimetrov (2-3 čevlje) visoka, okrogla betva umazano-vijolične barve. Ta ni stanovitna, ker se včasi izprevrže v zelenkasto, rumenkasto ali rudečkasto. Betva nosi v zgornji polovici mnogobrojne, kakor mleko bele cvete.

Posamezni cvet stoji na dolgem reclju, in tako nastane velikanski grozd, ki se razcveta navzgor. Najprej se razcvete nekaj spodnjih cvetov, potem pride na vrsto višji kolobar in tako dalje do konca. Zavoljo tega je rastlina precej priljubljena in cvete od velikega travna do kimovca. Cvet ima 6 jajčastih, popolnoma razprostrtih lističev in tudi toliko šiljastih prašnikov s podolgastimi, poprek na nitkah sedečimi, rumenimi prašnicami. Prašniki segajo lističem do polovice, kjer se med njimi neha tudi brazda. Iz okroglaste plodnice se naredi gladka glavica z mnogimi črnimi semeni.

Luske od morske čebule so strupene. One so grenkega, zopernega okusa in te bodejo tako v očeh, da se jameš solziti, v nosu pa te šegečejo in pripravijo do kihanja. Presna čebula povzroči na koži mehurce, za želodec je pa pravi strup, ki te ne prisili samo do bljuvanja, ampak od nje te trgajo krči po želodcu, tvoja moča postane krvava, vname se ti drob, in tudi prisad ni redka prikazen. To te spravi pod grudo. Tudi nektere živali, kakor psi, mačke, svinje, kokoši in ribe poginejo, ako so dobile te čebule.

I. Prileten dninar je hotel odpraviti vodenico. V ta namen je dobil od neke ženske drobno razrezane morske čebule, ktero je namakal 48 ur v vinu. Izpil je najprej polovico te pijače, in ko ga je jelo po črevih grizti, mislil je, da bo vse dobro, in izpil je še nekoliko žlic. Strašno ga je začelo daviti, in bolečine so se vedno hujšale. Potrpežljivo je vse prenašal, ker je bil prepričan, da je to pot do zdravja. Ko je pa preteklo 24 ur in bolečine le niso prenehale, poklicali so zdravnika, kteri je sporočil, da je bil bolnik v obrazu kar goreč in rudeč, roke pa in noge da je imel mrzle. Bil je tako občutljiv, da niti najlažje odeje ni mogel trpeti. Umrl je drugega dne; pred smrtjo so bolečine popolnoma ponehale.

II. Neki mazač je svetoval ženski, ki je iskala pomoči pri njem, naj použije žlico v prah stolčene morske čebule. Revica je ubogala in umrla v strašnih mukah.

Vrtni hijacint.[uredi]

Slika 140. Vrtni hijacint. (Hyacínthus orientális.)

Ta priljubljena rastlina po naših stanovanjih je domá v jutrovih deželah. Nam se je prikupila zavoljo lepega, prijetno dišečega cvetja, ki je ali modro, belo, rudečkasto ali pa rumenkasto. Pa še nekaj je, kar tudi mnogo velja: hijacint namreč cvete že meseca svečana in sušca, ko še sneg pokriva prirodo. Vse to bi bilo prav, in ko bi ne vedeli drugega o njem, ne izpregovorili bi tu niti besedice. Ali njegova čebula je škodljiva, zato je naša dolžnost, da seznanimo čitatelje z njim.

V zemlji ima hijacint okroglasto, črnorujavo čebulo, ki poganja spodi belkasta vlakna, zgoraj pa 5-8 črtatih, debelih in sočnatih listov. Ti so celorobi, žlebasti, spodi zaokroženi in odebeljeni a).

Izmed listov izraste debela, zelena, proti vrhu večjidel rujavkasto poprskana betva. Tu stojijo cveti v grozdu. Vsak ima kratek recelj, podprt z malo luskico. Cvetni obod je spodi cevast, ob dnu vrčast, spredi pa nacepljen na šest krp, od kterih so tri navadno širje; vse so zvezdasto razprostrte. Sredi cevi je pričvrščenih šest rumenih prašnikov, ki slonijo na prav kratki nitki ob obodu b). Plodnica nastavi sicer mnogo semena, ktero pa navadno ne dozori.

Hijacintova čebula je ostra in povzročuje bljuvanje.

Bela šmarnica.[uredi]

Slika 141. Bela šmarnica. (Convallária Polygonátum.)

Ne boj se, tvoje ljubljenke, dišeče šmarnice ne bomo tukaj opisali; ona je popolnoma nedolžna. Prvi pogled na sliko te uveri, da je temu res tako. Kaže ti znano rastlino: belo šmarnico, kteri tudi pravijo bela bramurka, gumbelica, lepotica, latvička, beli koren ali kokorik. Ne smeš pa misliti, da je to kako prav nevarno zelišče; ne, nevarno ni, ali popolnoma neškodljivo pa tudi ne, zakaj njegovi listi in plodovi povzročujejo silno bljuvanje, ako si jih dobil v želodec. To je dovolj, da jo postavimo med one rastline, ki nam morejo nahuditi.

Bela šmarnica je trpežna rastlina, ktera ima v tleh belo, vodoravno ali napošev ležečo, gomoljasto oteklo koreniko. To je, kakor že vemo, podzemeljsko steblo, iznad kterega se vzdigajo 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoke veje, ki v vsakdanjem življenju veljajo za stebla. V tem pomenu bomo tudi mi govorili o njih. To steblo ni nikdar ravno, ampak vedno kolikor toliko usločeno in na dveh straneh priostreno in golo.

Premenjalni listi so postavljeni v dveh vrstah po steblu ter ga spodi nekoliko obsegajo. Jajčasto-podolgasti so, celorobi in ob žilah vglobljeni.

Viseči cveti izrastejo po 1-2 iz listnih pazušic. Cevasti so, ob dnu neznatno razširjeni, spredi pa nacepljeni na 6 krpic. Tukaj so zelenkasti, drugje pa beli in skoro 3 centimetre (1 palec) dolgi. Prašnikov je 6; pritrjeni so spodi v cevi (na desni spodi). Iz plodnice se razvije črnikasta jagoda.

Gumbelica cvete velikega travna in rožnika in raste po senčnatih gozdih.

Bela čemerika.[uredi]

Ta zeló strupena rastlina se nahaja po naši domovini navadno samo po visokih gorah in planinah; sem ter tja se je naselila tudi v nižavah. V zemlji ima kratko, prisekano, toda debelo in močno koreniko, ktera je zunaj črnorujava, znotraj pa bela. Razvejena ni, pač pa ima po sebi neke obročke ali vsaj nepravilne robove in poganja na zgornjem koncu debela, mesnata vlakna.

Na koreniki stoji 45-120 centimetrov (1½-4 čevlje) visoko, okroglo, brezvejnato steblo, skoro popolnoma pokrito s cevastimi nožnicami velikih listov. Na sliki vidimo samo košček stebla, ki je zavito v listno nožnico.

Listi sedijo premenjema na dolgih nožnicah; dolgi so 10-25 centimetrov (4-9 palcev) in do 10 centimetrov (4 palce) široki ter podolgasti ali jajčasto-suličasti in celorobi. Po njih tečejo debele žile, ki so mestoma privzdignjene, mestoma vglobljene, in ki jih delajo nekako gubate. Zgornji listi so manjši in ožji in skoro sedeči. Zgoraj so goli, spodi dlakavi.

Konec stebla stoji mogočno, 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) dolgo, latasto razcvetje, od kterega nam kaže naša slika samo vršiček. Pod vsako vejo sedi večji krovni list, manjši pa podpirajo posamezne cvete, kterih reclji so kračji od njih. Cvet je zvezdasto razprostrt in razdeljen na 6 podolgastih, rumenkasto-belih, spodi zelenkastih lističev. Rumenih prašnikov je 6; kračji so od oboda. Plodnice so 3; ob dnu se druga druge drži. Razvijejo se v mešičke, ki so napolnjeni s podolgastim semenom.

Slika 142. Bela čemerika. (Vératrum álbum.)

Bela čemerika cvete od rožnika do velikega srpana in raste po gorskih gozdih, po vlažnih planinskih pašnikih ter sega marsikje daleč v gorske dolinice. Po nekod ji ugajajo tudi močvirnate nižave. Tukaj se nekoliko predrugači; zlasti listi so manjši, in cveti vlečejo na zelenkasto-belo.

Bela čemerika je v vseh svojih delih, posebno pa v koreniki, jako ostra. Presna korenika diši zoperno in je grenkega, ostrega in žgočega okusa. Posušena rastlina izgubi te lastnosti skoro popolnoma. Pride li prah od korenike na nosno sluznico, draži jo tako, da začneš močno kihati. Kakor so mnogoštevilna opazovanja za trdno dokazala, moramo belo čemeriko, zlasti njeno koreniko prištevati najmočnejšim strupom, ki ne vplivajo samo na človeka, temveč tudi na razne živali. Delali so s to rastlino mnogo poskusov in neovržno dokazali, da ne škoduje samo v želodcu in danki, temveč tudi kot prah, v kakšni tekočini razmočen, in istotako sok iz korenike, ako pride v kako rano ali se brizgne v žilo. Smrt v takih slučajih ni nič kaj nenavadnega. Ako omivaš z njeno obaro kako žival, na pr. psa, mačko, začne bljuvati, da je kaj. Po nekterih krajih imajo gorjanci navado, da odpravljajo živini uši z obaro, ktero dobivajo s tem, da skuhajo koreniko na zelnici. Vsakokratni nasledki ostrupljenja s to rastlino so silni, deloma krvavi iztrebki z neznosnimi bolečinami v želodcu in črevih, neko trganje po trebuhu in obistih, odrevenelost jezika itd. Poleg tega pa dotičnika na vso moč davi in sili na bljuvanje. Vsemu temu se pridruži marsiktero zlo na živcih, kakor omotica, omedlevica, nezavednost, krči in trganje po udih, velika onemoglost in težave, mrzli poti, mraz po udih, nepravilno utripanje srčnih žil in drgetanje po vsem životu, dokler ne nastopi smrt kot nasledek mrtvoudnosti. Domači živini je zelišče istotako škodljivo, le mula neki brez škode popase njegove liste. Goveda sicer pomulijo v prvi pomladi liste, ker pa dobijo drisko od njih, ogibljejo se jih potem. Žrebeta neki poginejo od njih. Tudi svinjam je zelišče škodljivo. Nekaj znanih dogodkov bodi tukaj omenjenih.

I. Neka družina, ki je štela osem oseb, jedla je kruh, kteremu je bila iz neprevidnosti primešana namesto kumine stolčena bela čemerika. Vseh so se hitro polastile silne bolečine po trebuhu, in zdelo se jim je, da so se jim zvila čreva v klobčič. Bljuvati so jeli vsi, nekteri prej, drugi pozneje; napadala jih je omotica, otekel jim je jezik, in po ustih jim je bilo, kakor da bi bila ranjena. Zdravje se jim je zopet povrnilo, ko so poklicali zdravnika.

II. Neka druga družina je uživala neko korenino z žganjem, da bi si popravila želodec. Prigodi se pa, da pride namesto navadne korenine korenika od bele čemerike na vrsto. Ženo, ki je gotovo največ použila, jelo je po vratu, požiralniku in želodcu silno žgati; izbruhala je precej neke zelenkaste sluzi in nekako otrpnila. Srčna žila ji je bíla slabo, in dihanje, ki se je včasi pretrgalo za nekaj trenutkov, bilo je krčevito in hropeče. Obraz ji je zalila bledoba, oči so ji oslabele, in punčica v očeh se je zeló razširila. Požreti ni mogla ničesar. Drgali so jo z volnenimi robci, in tako se ji je zboljšalo, da je zdravnik mogel seči tudi po notranjih zdravilih. Naslednjega dne je postala jako razdražena in v obrazu rudeča; žila ji je močno bíla, glava jo je silno bolela, in po koži se ji je izpahnilo, kakor da bi jo bile opikale bolhe. Tretjega dne se je vse to zboljšalo in polagoma ponehalo. Mož je trpel ravno tako in celó oslepel, kar je zadelo tudi tretjo osebo.

III. Neka gospodinja, ki je hotela dati popra v juho, prijela je namesto njega za prah od bele čemerike, ki je bil pri hiši za domače zdravilo. Juha je postala sicer slabega, nenavadnega okusa, a vendar so jo použili. Vsi so postali klaverni in tožili o mrazu, ki jim je prešinjal ude, in o mrzlem potu, s kterim se je bila pokrila njihova koža. Tudi utripanje srčne žile je bilo neznatno, dokler niso izrigali zastrupljene jedi. Zdravnik jim je povrnil prejšnje zdravje.

IV. Neki zdravnik starejše dobe je sporočil, da je umrl kraljevič, ki je bil použil nekoliko tega strupa.

V. Neki planinec na Štajerskem je dal svinjam zelenja od bele čemerike, ker ni imel druge piče. Svinje so se ga sicer dolgo branile, ker pa le niso dobile druge hrane, žrle so nekoliko od njega. Kmalu potem so jele bljuvati, in videlo se jim je, da so otrovane. Rešili so vse.

VI. Neki mački so brizgnili v nos razmočenega prahú od bele čemerike. Strašno je jela kihati in bljuvati in poginila v 16 urah.


Črna čemerika (Vératrum nígrum) spominja v svoji obliki na prejšnjo. V zemlji ima gomoljasto, zunaj črnikasto, znotraj rumenkasto koreniko, ktera je pokrita z mnogimi vlakni in globoko v tleh zarita.

Okroglo steblo je brez vej in pokrito z nekim belim puhom, ki se nahaja tudi na krovnih listih in na zunanjih obodovih lističih.

O listih imamo dostaviti, da so bolj gubati od prejšnjih.

V zeló dolge latove nabrani cveti so črnorudeči, in njihovi receljčki stojijo naravnost od reclja. Cvet je zvezdasto razprostrt.

Črna čemerika cvete malega in velikega srpana in raste po suhih gorskih senožetih in gorskih gozdih ter se ujema s prejšnjo v svojih lastnostih.

Volčja jagoda[uredi]

Volčja jagoda, kúžnica ali črna bil je pomladanska, prav zanimiva rastlina. Njena vodoravna, nekoliko zverižena korenika je debela kakor gosje pero; ona oddaja le malo koreninic, in še te so neznatne; barve so rujavkaste kakor korenika.

Okroglo, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, gladko steblo je brez vej, ravno ali malo na stran upognjeno. Porasteno je z redkimi kocinicami in se okončuje v 4 liste. Kar ga je v zemlji, isto je belo; pri tleh je rudečkasto ali rudeče-progasto, drugje pa zeleno.

V križu stoječi jajčasti listi so celorobi, priostreni in goli a). V vsakem se razhajajo 3 glavne žile na vedno tanše žiice, ktere se naposled popolnoma porazgubijo. Zgoraj so temno-zeleni, spodi svetli. Listna ploskev je malokdaj popolnoma gladka; navadno je zgrbančena in vdrta.

Sredi listov stoji cvetni recelj, ki nosi samo jeden cvet. Ta je zelen in ima 8 ozkih, suličastih, priostrenih lističev, izmed kterih so štirje zunanji precej širji. Za vsakim lističem stoji zelen prašnik c), ki nosi ob sredi rumeno obrobljeno prašnico. Sredi cveta sedi okroglasta, nepopolno čveteroroba, zgoraj vdrta, temnorudeča plodnica. Iz globelice štrlijo štirje vratovi jednake barve. Plodnica se razvije v črnorujavo, kakor drobna črešnja debelo jagodo b). d) kaže počez, e) podolgoma prerezano jagodo.

Slika 143. Volčja jagoda. (Páris quadrifólia.)

Volčja jagoda cvete velikega travna in rožnika in raste po senčnatih vlažnih gozdih in za mejami hribovitih krajev.

Mladino lahko zapeljajo jagode, ki so črnicam ali borovnicam nekako podobne, pa dosti debelejše. Tudi visijo črnice na grmičju, volčje jagode pa na zelišču. Tu naj zabeležimo samo jeden dogodek, ki glasno priča, kako nevarne morejo postati te jagode.

Neki zdravnik, kterega so poklicali k dvema zakonskima, piše o tem takó le: Mož je bil že davno mrlič, in čuden smrad se je razširjal od njega po sobi. Žena se je zvijala po tleh in včasi votlo zavpila. Potem pa je usta trdno stisnila, in oči so ji izstopile iz očesnih votlin. Tako je ostala kakih pet trenutkov; potem pa so se zaprle oči, spodnja čeljust se je obesila, srčna žila je jedva utripala, in dihanja skoro ni bilo opaziti. Ogovarjajoče ljudi je neumno pogledovala, in v sebe ni hotela ničesar spustiti, karkoli so ji vlivali v usta. Noge je niso nosile. V sobi so našli užitne in sumljive gobe, ki so že gnile, črnice in med njimi debelejše jagode od kúžnice. Od tega sta si bila najbrž pripravila večerjo, kakor so kazali ostanki po skledi in žlicah. Ženo so spravili v bolnišnico. Drugega dne je začela nerazumljivo govoriti; njena koža je bila vroča, oči so se ji svetile, in žejalo jo je strašno. Pijače ni hotela nobene. Jela je celó razgrajati in skočila s postelje, misleč, da uide. Hladilne obveze so jo zazibale v dobrodejno spanje. Naslednjega dne je že mogla v postelji sedeti in zdaj se je spominjala, da je nabirala z možem v gozdu nekega dne jagode ter od njih in krompirja skuhala večerjo. Od te usode-polne večerje pa do trenutka, ko so našli zakonska v tako žalostnem stanju, preteklo je štiri in pol dneva. Žena je počasi okrevala.

Ne le z jagodami, tudi z listi in koreniko se more človek ostrupiti. Ti deli navadno povzročujejo silno bljuvanje in drisko, toda ne delujejo tako močno kakor jagode. O živalih nimamo nobenih opazovanj, samo toliko je znano, da umorijo jagode perotnino.

Jesenski podlesek.[uredi]

Ko je otava spravljena, ozelenijo travniki jeseni še enkrat in dajejo živini dobre paše. Navadne travniške rastline vzrastejo sicer precej visoko, a ker se oglašajo že mrazovi, ne morejo se razcvetati. Tu pa tam se res klaverno ozira kaka cvetka, ktere ali ni zamorilo ostro orodje, ali ktera je hitro pognala, kakor da bi hotela svetu zaklicati: Ne udajmo se! No, ko pa zima prikima, proč je njena moč, proč njena slava. Upognila je svojo glavico in se vlegla k večnemu počitku pod belo odejo. Tako žalostno pa vendar ni jeseni po senožetih! Res, izgubile so raznobarvni pomladanski in poletni kras in postale jednolične, zakaj njihova lepota so zdaj bledorudeči podleski, ki vsaj nekoliko oživljajo umirajočo prirodo. Ali teh je mnogo, in s tem nadomeščajo na videz to, česar jim gledé na raznovrstnost ni podelila skopa priroda.

Jesenski podlesek, močúnec, očúm, očúr, nolíka, ušivka, golobnjak, hadžun, dremavčica, pošl, divji luk ali smrtnjak ima globoko v zemlji čebulast gomolj jajčaste oblike, izpod kterega visijo mnogobrojna bela vlakna. Na jedni strani ima podolgoma plitev žleb, v kterega se pritiska nov gomolj, ki bo letošnje jeseni pognal cvet, prihodnje pomladi pa dozorel. Zunaj je gomolj pokrit s suhimi, rujavimi, kožnatimi luskami, ktere pozneje razpadejo na nepravilne krpe in segnijejo; znotraj je bel, gost in mesnat.

Jeseni, ko so davno že odmrli vsi nadzemeljski deli, požene gomolj 1-3 velike, bledorudeče, zvonaste cvete na 10-15 centimetrov (4-6 palcev) visoki, trirobi, beli cevi, ktera je na koncu razdeljena na šest suličastih, celorobih lističev. Zunanji so nekoliko večji, in njihovi prašniki so niže pritrjeni. Omenjena cev tiči v kožnati, belkasti nožnici, ki je napošev prirezana, in ki ne dosega cveta. Za vsakim lističem cvetnega oboda stoji prašnik z veliko, rumeno prašnico na koncu. Podolgasta plodnica tiči jeseni in po zimi v gomolju, obdana od bledih lističev, ki se razvijejo in ozelenijo spomladi. Na njej stojijo trije dolgi, nitasti vratovi, ki tekó po cevi in se končajo nad prašniki. Spomladi se vzdigne stebelce iznad gomolja, in med njegovimi, precej velikimi, črtasto-suličastimi, celorobimi listi zori plod (ušivec, kúcek ali prasiček). Ta je jajčasto-podolgasta, rujava glavica, ki se pozneje razcepi na tri oddelke. Vsak je napolnjen z rujevim semenom.

Slika 144. Jesenski podlesek. (Cólchicum autumnále.)

Jesenski podlesek cvete kimovca in vinotoka in raste po vlažnih, močvirnih travnikih. Da se prikaže plod pred cvetom, to je pač le na videz; v resnici je pomladanska glavica le nasledek jesenskega cveta. Šaljivci so to krivo razumeli in tolmačili, trdeč, da ,,se rodi sin pred očetom``. Slika nam kaže na sredi rastlino, ko se je vzdignila spomladi nad zemljo in razprostrla zelene liste, kterim pravimo volovnik, čemerika ali divja turščica, in med njimi zorečo glavico; na desni imamo plod, na levi pa jesenski cvet.

Vsi deli jesenskega podleska so deloma ostrega, deloma grenkega okusa in morejo človeku kakor živalim jako nahuditi. Največ strupa je v gomolju, cvetu, semenu in brez dvoma tudi v listih. Gomolji so sredi poletja debeli kakor golobja jajca, dišijo presni malo po kozlu in so grenkega, ogadnega in jedkega, pozneje žgočega in ostrega okusa. Ako položiš betvico podleskovega gomolja za hip na jezik, polasti se ga neka odrevenelost, ki ne izgine. Mladi gomolji so brez okusa, včasi celó sladki; stari so pa neki moki podobni. Cveti ne dišijo neprijetno, toda le dober nos jih ovoha, okusa so grenko-ostrega. Seme je, kakor vse kaže, najstrupenejši podleskov del; ono ne diši in je zoperno-grenkega, praskajočega okusa.

V obče delujejo posamični deli podleskovi jednako, in njihov vpliv se raztega posebno na prebavila in obisti, ki se več ali manj razdražijo in vnamejo. Pride jih le malo v želodec, tedaj so nasledki neka posebna telesna toplota, razne slabosti, stiskanje v vratu, počasno utripanje krvnih žil, suha vročina, večkratni izmečki in pomnožena moča. Po obilni meri pa te začne žgati in praskati po požiralniku, sili te na bljuvanje, prijemlje te driska s krvavimi iztrebki; jezik ti je neobčutljiv, muči te neugasna žeja, moča ti postane krvava, in iznebiš se je s težavo, glava pa je nekako zmočena. Nadalje te napada omotica, srce ti bije nepravilno, in pešajo ti telesne moči. Zapušča te zavest; ti začneš omedlevati in nerazumljivo govoriti, dokler se ne polastijo bolesti vsega telesa, dokler se ti niso ugonobile moči, in dokler ni pri zmanjšani telesni gorkoti nehalo popolnoma biti počasi utripajoče srce. Navadno mislijo, da so cveti in listi manj strupeni in nevarni, kakor gomolji in seme. Vendar je dokazano, da so se s cvetjem že otrovali ljudje in tudi umrli, na drugi strani pa so presni listi tako škodljivi, da morejo goveda poginiti od njih. Sploh je navadno človek tisti, ki otruje iz nevednosti in malomarnosti svojo živino s to rastlino, zakaj sama se je ne dotakne na paši. Zavoljo tega glej vsakdo na to, da odpravi presno listje iz klaje.

Ker je ta rastlina prav lahko pristopna, in ker se dogajajo zavoljo tega pogosto nesreče z njo, naj omenimo nekaj znanih dogodkov.

I. Otrok, kteremu so dali podleskovih cvetov na mleku kuhanih za čistilo, moral je zavoljo tega umreti. Istotako je umrla dekla, ki je použila tri podleskove cvete.

II. Dva dečka, starejši je štel 6, mlajši 2 leti, zobala sta nekega popoldne meseca velikega travna podleskovo seme. Ko sta prišla zvečer domú, tožila sta, da ju boli glava, da ju izpreletavajo slabosti, in da jima mrzi vsaka stvar. To je bilo ob sedmih. Ob devetih sta jela prav silno bljuvati, in pozneje ju je začelo goniti tudi na potrebo. Vse to je trajalo do naslednjega dne, in ko so ob desetih poklicali zdravnika, bilo je že prepozno. Mlajši je umrl ob štirih popoldne, starejši pa o polnoči. Obadva so prijemali krči in bolečine po želodcu in trebuhu.

III. Dete je pojedlo nekaj nezrelih podleskovih glavic, ki so ga še zvečer tistega dne prisilile na trikratno bljuvanje. Po noči in naslednjega dne ni bilo na njem nič posebnega opaziti, samo obraz je izpremenil nekoliko svojo barvo, in trebuh je bil napet. Pred smrtjo, ki je nastopila drugega dne, izrigalo je nekaj zelene tvarine, in driska je hudo pritiskala.

IV. Dvainpetdesetleten mož je izpil obaro, ki je bila pripravljena od dobre žlice podleskovega semena in od treh liber (funtov) vode. Po noči ga je prisililo 15-krat na bljuvanje, in ravno tako je udelavala tudi driska. Zjutraj je tožil o onemoglosti, toda poklicani zdravnik ni našel ničesar na njem, kar bi kazalo na kako nevarnost. Drugega dne pa je našel bolnika bledega, upadlega obraza in votlih očij na postelji tožečega o bolečinah. Umrl je še tistega dne.

V. Od dveh mož, ktera sta izpila po majhno kupico podleskovih kapljic, umrl je jeden po dvaindvajsetih, drugi po osemindvajsetih urah.

VI. Neki zdravnik je zapisal štiridesetletnemu možu, kterega je lomil protin, na vsako drugo uro 20 kapljic leka, ki je bil narejen od podleska. Neubogljivec je izpil zvečer, ko je bil opazil, da se mu obrača na bolje, zdravilo na enkrat in se vlegel spat. Ob dveh zjutraj se je prebudil, in med drugim ga je sililo tako močno na bljuvanje, da je izrigal celó poprej použito hrano. Mučila ga je tudi žeja, zapuščale so ga moči, obraz mu je postal bled, koža pa mrzla. Počasi je sicer okreval, toda podleskov strup ni dobro vplival na protin.

VII. Šestinpetdeset let star, slaboten mož je izpil iz neprevidnosti nekoliko vina, v kterem se je namakal podlesek. Jedva je pretekla ura, začel ga je boleti želodec, in gabilo se mu je vse. Nato ga je prisililo do bljuvanja in gonilo na potrebo. To je trajalo vso noč in malo da ne ves dan. Drugega dne je mučila bolnika strašna žeja, ki ni prenehala do smrti. Proti večeru je jel zmedeno govoriti, in srce mu je utripalo tako slabo, da utripanja niti čutiti ni bilo. Tretjega dne je izdihnil svojo dušo.

VIII. Nekje so okrasili vas zavoljo izprevoda (procesije) s cvetlicami, med kterimi so bile tudi podleskove glavice. Dvoje otrok je jedlo seme iz glavic in kmalu potem umrlo.

IX. Triletna deklica je použila zvečer nekoliko podleskovih glavic. Ko je dobila mleka, vzdignilo ji je, in naslednjega jutra je pritisnila driska, ki je spravila mnogo semena na dan. Navzlic temu je vendar umrla.

X. Dve ženski na nemškem Štajerju sta nabrali dne 25. kimovca leta 1860. podleskovih cvetov, misleč, da je to navadna nunka (divji žefran), in jih použili pripravljene kakor salata. Jedna je umrla, druga je počasi okrevala.

Ta dogodek nas je napotil do té-le opombe. Nedolžna nunka je sicer jesenskemu podlesku precej podobna, toda ona cvete spomladi, podlesek pa jeseni.

Kakor smo že omenili, nevaren je podlesek tudi domačim živalim. V dokaz temu tó-le našim gospodarjem in gospodinjam.

XI. Nekdo, ki ni poznal volovnika, dal ga je meseca velikega travna svojim govedom. Troje mu jih je kar poginilo, ko so bile jasli prazne.

XII. Od sedmih krav, ki so imenovanega meseca dobile med klajo podleskovih glavic, poginili sta 2, ostale so ozdravili.

XIII. Od 36 svinj, ki so se nažrle na nekem travniku izkopanih podleskovih gomoljev, poginilo jih je še tistega dne 32.

Navadni poréčnik[uredi]

Slika 145. Navadni poréčnik. (Alísma Plantágo.)

Navadni poréčnik, vodni trpotec, lepúš ali žličnik je po naši domovini prav navadna trpežna rastlina, ktera ima v tleh kratko, toda debelo koreniko, obdano s tolikimi vlakni, da se med njimi skoro ugledati ne more. Na njenem zgornjem koncu se nahaja kolobar listov, kterih dolgi reclji so na spodnji strani zaokroženi, na zgornji ploščnati in ob straneh robati. Listna ploskev je jajčasta, včasi srčasto-jajčasta ali celó suličasta, celoroba in ima 5-7 podolžnih, vzporedno tekočih žil, ki se ob sredi nekoliko oddaljijo, spredi pa zopet približajo. Po teh žilah je list precej podoben trpotčevemu. Listi stojijo navadno kvišku, včasi so pa položeni tudi po vodi. Goli so in včasi opisani z rudečimi lisami.

Izmed listov izraste triroba, brezlistna betva, ktera je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka, dostikrat rujavo lisasta in ozaljšana z obširnim latastim razcvetjem. Njegovi reclji stojijo v kolobarjih in se večkrat jednako delijo. Kolobarji so sestavljeni iz nejednakih vej; tri so največje in podprte z majhnimi, suličastimi krovnimi listi. Večje veje stojijo po robih, kračje med njimi.

Cveti so nameščeni na kratkih receljčkih po vejah in združeni v kobule. Cvet (na desni zgoraj) ima 3 zunanje, zelene, manjše in 3 notranje, rožnorudeče ali bele, večje lističe, 6 prašnikov in mnogo plodnic, iz kterih se razvije ravno toliko posamičnih stisnjenih plodov (na desni spodi). Ti sedijo nad zelenimi obodovimi lističi, notranji pa odpadejo. Za veliko rastlino so cveti kakor plodovi jako neznatni.

Navadni poréčnik cvete malega in velikega srpana in raste samo na mokrih tleh. Navadno ga nahajamo kraj jarkov, ribnikov in po stoječih vodah. Ker ima mnogo plodov, ni čudo, da ga je mestoma vse polno.

Navadni poréčnik je v vseh svojih delih precej oster, in zavoljo tega so ga rabili zdravniki prejšnjih časov posebno radi, kedar je bilo treba namehuriti kožo. Posebno ostra in na kožo vplivajoča je korenika, ki pa posušena izgubi svojo moč. Živina se ne dotakne tega zelišča, in kakor govorijo poročila izza prejšnjih dnij, smrtonosno je govedom, konjem in ovcam, kozam pa ne škoduje.

Plavajoči porečnik[uredi]

Slika 146. Plavajoči poréčnik. (Alísma nátans.)

Jednako škodljiv je tudi plavajoči poréčnik, ki se pa nahaja le redkokje. Njegova korenika je vlaknata, steblo tanko, skoro nitasto, plazeče in členkovito. Iz kolenec izrastejo vlaknate koreninice in šop majhnih, jajčastih ali podolgastih, recljatih listov s tremi žilicami ter 2-3 recljati, beli cveti, ki se ukrivijo pozneje navzdol. Cveti so onim od navadnega gorečnika podobni, plodovi pa podolgasti, stisnjeni in gladki; zunanji so brazdasti in podaljšani v kratko konico (na desni).

Kakor nam kaže slika, krnjasti so pritlehni listi in preobraženi v črtaste reclje, ki so spredi neznatno razširjeni.

Plavajoči poréčnik cvete od rožnika do velikega srpana in je sploh redka povodna rastlina, kakor smo že omenili. V svojih lastnostih se strinja s prejšnjo.

Omotna ljulika[uredi]

Slika 147. Omotna ljulika. (Lólium temuléntum.)

Omotna ljulika je izmed mnogobrojnih trav jedina, ktere zrna so škodljiva človeškemu zdravju; zatorej smo jo postavili v to poglavje. Kakor naše žitne trave, med kterimi prav pogostem raste ljulika, traja tudi ona le jedno leto. Glavna korenina, ki pride iz semena, trpi samo tako dolgo, da se je bilka nekoliko okrepila in pognala iz spodnjih kolenec nekaj vlaken, ki držijo kakor pri strnenem žitu bilko v zemlji in ji dovajajo potrebnega živeža a). Steblo je votlo, členkovito in 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko. Nad najvišjim listom je ostro, o čemur se uveriš, ako potegneš s prstom navzgor. Isto velja o ozkih listih, ki objemajo steblo z dolgo nožnico in so pričvrščeni na rudečkastih kolencih.

Konec bili je dolg, tog in kvišku štrleč klas (a) na desni). Sestavljen je iz mnogih posamičnih klaskov, ki se držijo z ozko stranjo vkupnega, na desno in levo zveriženega in plitvo izdolbenega vretenca. Klasek tiči za suličasto méhovo loputo, ki je nekoliko daljša od njega. To nam prav dobro predočuje b), ki nam kaže kos zrelega klasa. V klasku je 5-8 cvetov, od kterih se pa ne razvijejo vsi v plod. Posamezni cvet c) je jajčast in ima za obod 2 plevi; zunanja nosi večjidel na koncu togo reso. Med plevama so 3 prašniki na dolgih nitkah, na plodnici pa stojita dve peresasti brazdi. Iz plodnice se razvije pozneje žitnemu semenu podobno zrno d).

Omotna ljulika cvete rožnika in malega srpana in raste kaj rada med žitom. Zlasti v mokrih letih je je mnogo po njivah, kjer škoduje žitni rasti.

Seme omotne ljulike, lunke ali pijanke je nekoliko manjše od navadnih žitnih trav, grenkega okusa in strupeno. Čudno je pri njem to, da je starim ljudem škodljivejše kakor otrokom. Ako ga pride malo v želodec, omami te, in vedeš (obnašaš) se, kakor da bi bil pijan. Obilna mera pomnoži imenovane prikazni in vpliva posebno na čutila. Oči ti obstanejo, kakor da bi bile pribite v očesni votlini; vsako stvar ti kažejo v dvojni podobi, in pogosto ti migljajo iskrice pred njimi. Po ušesih ti šumi in buči, in jezik izgovarja besede, kakoršne so lastne le neumnežem in norcem. Marsikteri začne tudi besneti, potem pa ga premaga zaspanost. Srce ti jame trepetati, in v želodcu občutiš silne bolečine, ker te prijemlje krč po njem. Po oslabelem životu ti lije pot, udje se ti tresejo, gabi se ti vsaka stvar, in sili te na bljuvanje, do kterega te tudi večkrat pripravi. Jezik ti odpové svojo službo, po vseh udih te lomijo krči, in naposled nastopi smrt vsled mrtvoudnosti.

Pivo, ki je žgano od ječmena, kteremu je primešano mnogo omotne ljulike, opijani močno, in brezvestni pivovarji včasi nalašč dodajo mnogo tega škodljivega zrnja, da je pijača ,,močnejša``. Domačim živalim je omotna ljulika ravno tako škodljiva in povzročuje pri konjih tiščavko (norost, koževnik) in jim vzame navadno tudi vid.

Jako težko je odpraviti ta plevel popolnoma z njive, ker njegovo seme lahko leži več let v zemlji, pa vendar ne izgubi svoje kaljivosti. Tudi se zaplodi in namnoži v mokrih letih zeló in včasi tako, da skoro popolnoma uniči žitne trave. Najbolj se ubraniš tega zla, ako žito pridno brstiš, seme čistiš in njivo večkrat preorješ.

Ker se po omotni ljuliki pokažejo prav nevarne živčne bolezni, kriva je nabrž tudi žitne božjasti, kakor je to dokazano o rženem rožičku. Zatorej snažijo žito od tega plevela s posebnimi siti, ki imajo podolgaste luknjice. Moka, med ktero je omotna ljulika, peni se silno pri ognju, in kedar testo kipi, razvija se mamljiv duh, in testo se ne sprijemlje v lepe hlebe. Ostrupljenja z omotno ljuliko, ki so zlasti v mokrih letih na vrsti, dogajajo se pogostoma, in nekaj takih dogodkov hočemo tu kratko omeniti.

I. Nekje je umrl kmet, ki je jedel kruh od moke, ktera je bila onečiščena po omotni ljuliki. Jednako se je godilo dvema drugima osebama, ali te nista umrli, ker sta izbruhali použito hrano.

II. V neki delavnici je nenadoma zbolelo 74 oseb, med kterimi je bilo največ žensk in otrok. Jedli so namreč ječmenov močnik, čegar moka je bila onesnažena z omotno ljuliko. Nadlegovala jih je omotica, tresli so se jim udje, in pogosto so bruhali. Najslabše se je godilo onim, ki so radi pijančevali in sploh neredno in razuzdano živeli. Umrl ni nikdo.

III. Neki pekar je dodal moke od omotne ljulike navadni moki in spekel kruh. Zbolelo je 20 delavk, ki so jedle od te peke. Mučila jih je zaspanost, in krčevito so se jim tresli mrzli udje. Zdravnik jih je rešil.

IV. Leta 1864. se je zastrupila na Hrastniku ob Savi neka družina z omotno ljuliko. Pekli so kruh in potvico iz moke, kteri je bilo primešanega nekaj omenjenega plevela. Najprej sta zbolela dva dečka, potem mati in 19letni sin in naposled oče in 18letna hči. Vseh se je polastila omotica, glava jim je postala vroča, srce jim je silno tolklo, in bruhali so večkrat. Po 2-3 dneh se je vse to porazgubilo; samo hči je občutila te nevšečnosti še nekoliko dnij, in oče je zapustil celó to solzno dolino. Vsled njegove smrti je prišel ta dogodek na dan. Lahko trdimo, da se jednakih dogodkov več pripeti, a ljudje iščejo vzroka navadno drugje.

Med domačo živino trpijo največ konji, ker dobijo mnogokrat med zobanjem omotne ljulike.

Navadni lisičjek[uredi]

Navadni lisičjek, omelišje, povój ali navadno trakovje je rastlina posebne vrste, ki nikdar ne cvete, ampak se razmnožuje po takozvanem kličnem zrnju ali trosju in se prišteva zaradi tega tajnocvetkam. Take rastline so na pr. tudi praproti, preslice, raznovrstne gobe in glivice, mahovi in lišaji. Navadni lisičjek ima po tleh ležeče, plazeče, 3 metre (9 čevljev) dolgo steblo, ktero je povsod jednako debelo, okroglo in pokrito s tankimi, ozkimi listi. Da se tako dolgo, pa drobno steblo ne more držati po koncu, razvidi lahko vsak, in ker nima vitic, in ker se tudi ne ovija okoli drugega rastja, ostati mora na tleh, kjer je mestoma pritrjeno z vlaknatimi koreninami, kakor da bi bilo v zemlji pribito. Zavoljo tega se ne dá pobrati, kakor kaka druga zel, ki si jo prijel za korenine. a) nam kaže kos lisičjeka s koreninami. Na levo in desno gredó veje, ki ležijo ali po tleh, ali pa se vzdigajo od tal. Steblo je razpeljano naravnost naprej, ali pa se krivi in dela ovinke na vse strani. One veje, ki imajo na koncu navadno po dva valjasta klasa, molijo na viš.

Slika 148. Navadni lisičjek. (Lycopódium clavátum.)

Neznatni listi so suličasti, plitvo napiljeni in se okončujejo v dlakavo konico c). Po vejah s klasi so listi manjši, redkejši in ležijo po njih.

Klas sestavljajo jajčasto-srčasti, nepravilno izrezani in v mehko konico podaljšani krovni listi, za kterimi se napravijo rumene, podolgaste posodice b), napolnjene z rumenim prahom. Ta prah d) je klično zrnje ali trosje, ki se more primerjati semenu drugih rastlin, zakaj iz njega nastane nova rastlina.

Navadni lisičjek dela trosje malega in velikega srpana in raste po mahovitih senčnatih gozdih in marsikje tudi po osojnih (senčnatih) pašnikih, ki se razprostirajo med gozdovi.

Ta rastlina je grenkega okusa, in sluznica se nabere od nje v gube. Voda, na kteri si jo kuhal, povzročuje bljuvanje in drisko, in ako si je mnogo použil, prijemajo te krči, ki te lahko spravijo pod grudo.

Rženi rožíček.[uredi]

Slika 149. Ržéni rožíček. (Cláviceps purpúrea.)

Kedar je mokro leto in se vlačijo večkrat goste megle po tleh, trpijo naša žita od mnogovrstnih uím, ki sevéda vse merijo na to, da postane pridelek kolikor toliko slabši. Ne smemo pa misliti, da je vreme krivo takih nezgod, in dasi tudi ni popolnoma nedolžno, bilo bi vendar napačno, ako bi mu pripisovali glavno ulogo. Res je, da razne uíme zadevajo naše žitne rastline posebno v vlažnih letih, toda vlaga samo pospešuje razvitek raznovrstnih zajedalk, ki uničujejo kmetovalcu zdaj to, zdaj ono koristno in potrebno zelišče. Pozneje bomo tem kvarljivkam drugače posvetili, tu le omenimo, da je človek večjidel sam kriv svoje nesreče. Seveda se mu navadno še sanja ne, da on sam pripravlja in uravnava pot svojim sovražnikom; a vendar je tako! To je za našega poštenega oratárja sicer težka obdolžitev, pa dokazali mu bomo, da je žalibog le prepogosto opravičena. Iz nevednosti si goji sam toliko in toliko ničvrednih pokončevalcev hudega truda, potem pa vzdihuje o slabih letinah. Poučiti ga hočeno v poznejših poglavjih, kako mu treba postopati, tu pa mu samo povemo, da večkrat uničuje zdravje sebi in svoji ljubi družini, ne menéč se za strn o pravem času. Mnogokrat gre mimo klasa, ki ga malo da ne prosi: Poglej me, kako sem lep, pa še lepši bi bil, da odpraviš marogo z mene! Tako morda bi mu veleval žitni klas, da ga je obdaril stvarnik z glasom. Ali mutec je mutec, in človek se mora učiti od onih, ki mu razlagajo golo resnico.

Dragi čitatelj, oglej si našo sliko a), in pritegnil nam boš, da si že mnogokrat videl take nestvore na svojem klasju. To je ržéni rožíček, kakoršna vidiš na levi dva b) in c). Kako se naredi ta stvar v klasu, povedali ti bomo pozneje, kedar pride vrsta nánj med njivskimi pleveli, tu pa hočemo izpregovoriti le o njegovih lastnostih, da se ga veš varovati.

Ržéni rožíček je kake 3 centrimetre dolg in molí kakor podolgast, rogu podoben izrastek iz ržénega klasú. Zunaj je temnorudečkast, znotraj bledejši in nosi rumenkasto ali rujavkasto kapico na koncu, ki pozneje odpade. Kapica je sestavljena iz neizmerno tankih nitij, ki narejajo navzgor brezštevilna, s slizavo kožico obdana klična zrna, navzdol pa gosto tvarino rožíčkovo. Rožiček odpade in se še le naslednje spomladi razvija dalje v tleh.

Presni rožiček je mehek in skoro gobast, suhi pa trd in krhek. On nima nobenega duha, ko ga pa stolčeš v prah, diši po plesni. Okusa je zoperno-osladnega in skrči goltanec kakor galún, pa ne tako silno.

Ako ti pride rženega rožička precej v želodec, začne te peči okoli srca, boli te želodec, izpreletavajo te slabosti, sili te na bljuvanje, in večkrat ti bruhne nekoliko želodčne vsebine na dan. Po črevih te grize, in dostikrat se ti tudi vnamejo. Iztrebki ti vihajo nos, in pogosto te goni na stran. V večji meri pomnoži telesno toploto, v glavo ti sili kri, obraz ti postane zabuhel in rudeč, in srce ter pljuča delujejo silneje; zlasti ženskam in materam je nevaren.

V toliki meri ne ostaja brez slabih nasledkov na živce, ki se pokažejo v tem, da te napada omotica, da se ti tresejo udje, in da te draži žitna božjast. Tudi se ti razširi punčica v očesu, kar je gotovo znamenje, da se je začela oglašati mrtvoudnost, kteri sledi smrt. Navadno se pričnejo te prikazni kake pol ure po zaužitju rženega rožička in trajajo po več ur, dà celó po več dnij, in ako je konec ugoden, občuti človek več časa kako nevšečnost, zlasti pa se mu pristudijo jedi in med njimi najbolj meso.

Najbolj škodljiv je ržéni rožiček, ako dohaja v človeka polagoma, če tudi v mali meri. To se dogaja v takih letih, kedar se ga mnogo zavrže v klasju, in ni nikogar, ki bi ga čistil. Po dolgotrajnem uživanju take moke se izcimi takozvana žitna božjast, ki je posebno v srednjem veku po nekterih deželah hudo razsajala in na pr. na Španskem in Francoskem pobrala 922. leta 40.000 ljudij. Tudi naši bratje na severu so mnogo trpeli. Žitna božjast se pritihotapi v dveh oblikah: ali se pokaže v omotici, v bolečinah in krčevitem prikrajšanju telesnih mišic, ali pa odmrjejo posamezni telesni deli za prisadom. Zadnja oblika zadene največkrat noge.

Tudi živalim je ržéni rožiček strup, toda manj trpijo od njega take, ki uživajo rastlinsko hrano, in le tako je mogoče, da naša živina ne zboli. Sicer pa ostane le redkokdaj v slami, zakaj nekaj ga odpade že na njivi, nekaj pa na skednju (podu) med žitom.

Nekaj znanih dogodkov podamo tu blagovoljnim čitateljem.

I. Leta 1845. je lečil zdravnik očeta, sina in hčer, ktere je zdelavala žitna božjast. Vsi so jedli večkrat od ržene moke, med ktero je bilo mnogo rženega rožička. Obraz jim je postal bled, in možu so šle jedi v slast kakor navadno, sin pa je postal celó požrešen. Udje so jim bili usločeni, in ko jih je zdravnik s silo nategoval, boleli so jih jako. Tožili so vsi o bolečinah v križu. Sin je umrl šesti dan pri popolni zavesti, ostala sta okrevala.

II. Dvaindvajsetletno dekle je použilo iz grešnega namena precej semletega rženega rožička. Nasledek tega dejanja je bila smrt, ki je rešila dekle črez dva dni silnih muk.

III. Leta 1855. je zbolela na Češkem družina nekega dninarja na žitni božjasti. Jedli so od moke, za ktero so bili nabrali zrnja nekje po kotih. Med njim je bilo dosti rženega rožička. Najprej so jih prijemali krči, potem so jim pa udje odreveneli; čutila jim niso več služila, in tudi jezik jim je odpovedal nadaljno službo. Govorili so nerazumljivo, in zavest jih je popolnoma zapustila. Trije, namreč dva otroka in oče so umrli po treh dneh, ostali pa so okrevali.

Omenjenega leta je razsajala žitna božjast tudi na Francoskem, kjer so izgubili posamezniki celó roke ali noge.

Leta 1857. je vzpihnila žitna božjast na Sedmograškem, kjer je pobirala najbolj ženske in otroke. Do jeseni je zbolelo ondi 245 oseb, izmed kterih jih je pomrla polovica.

IV. Neki ženi so dali o porodu rženega rožička. Vsled tega so ji otekle roke in prstov se je prijel prisad, čegar nasledek je bil, da so ji nekteri popolnoma odmrli.

Belopikasta mušnica.[uredi]

Menda ga ni med nami človeka, kteri ne bi poznal lepe mušnice, naše najnavadnejše strupene glive, ki prav pogosto raste po jelovih gozdih. Ti pa, ki je morebiti še nisi videl, ker se ne nahaja v domačem lesu, oglej si tu njeno podobo. in ne pride ti tako lahko več iz spomina. Posebno povešeni rudeči klobuk, ki je posut z manjšimi in večjimi, pravilnimi in nepravilnimi pikami in lisami, ugaja tvojim očem. Spodi so razpete mnogoštevilne zeló nežne platnice od srede proti robu. Klobuk je pritrjen na belem, spodi gomoljasto odebeljenem betu, ki nosi pod njim bel odpadljiv obroč. Znotraj je gliva popolnoma bela. V mladosti je zavita v neko belo odejo, ki se pozneje pretrga in večjidel porazgubi. Njeni ostanki so omenjene bele pike in lise na klobuku in obroč na betu.

Kakor ostale glive razmnožuje se tudi mušnica s trosjem, kterega se naredi ogromna množina v platnicah na spodnji klobukovi strani. Kar mi v vsakdanjem življenju imenujemo gobo, to je prav za prav le trosonos, ki se je razvil na belem, nitastem, v zemlji ležečem podgobju. To je v primeru s prvim zeló neznatno in izraste iz trosja.

Slika 150. Belopikasta mušnica. (Agáricus muscárius.)

Mušnico navadno rabimo, da se obranimo muh, ki so posebno o toplem poletju in proti jeseni kaj nadležne. Polijemo jo z mlekom in postavimo v kak kot. Paziti nam je treba, da ne pride mladina ali kaka domača žival, na pr. pes, mačka, perotnina itd., do posode, kjer je strup za muhe. Večkrat so se že pripetile na tak način nesreče, zatorej svetujemo, da zatirate nadležni mrčes na kak drug način. Najboljša je pač snaga po hišah in shrambah, zakaj ondi, kjer ni mnogovrstnih odpadkov, kjer je vse očejeno, posoda snažna in obrisana, nima živeža in se ogiblje takih stanovanj. Tudi stenice se odpravljajo z njo.

Poleg mušnice rastejo po naših krajih še druge strupene in sumljive glive. Njihovo število sicer ni veliko, ali vendar se pripetijo z njimi večkrat nesreče, ki izvirajo navadno odtod, da ljudje zamenijo strupeno gobo z užitno. Že od nekdaj se je to dogajalo, in vsled strupenih gob niso izgubili življenja le navadni ljudje, ampak celó maziljene glave, kakor na pr. cesar Dijoklecijan, papež w:papež Klement VII.Klement VII., cesar Karol VI. in drugi.

Večinoma delujejo vse nevarne glive skoro jednako na človeško telo. Po nekterih ti postane samo slabo, trebuh se ti napne, in želodec ti je težek; po nevarnejših pa te začne grizti po želodcu in se ti gabiti vsaka stvar; bljuvanje ne izostane nikdar in ravno tako tudi driska ne. Bolečine postajajo vedno hujše, pridruži se jim rada neugasljiva žeja in včasi tudi krvavi iztrebki. Ker se strup razširi po vsem telesu, prijemljejo te krči, omotica jedva poneha, pa te že zopet zgrabi, žile bijejo sicer hitreje, toda vedno slabše, mrzli pot ti zalije ude, in naposled te reši vseh teh groznih muk smrt. Mrličeva koža je pokrita z mnogoštevilnimi, obširnimi višnjevkastimi lisami; trebuh mu je napet, želodec in ves drob vnet in zadnji celó zalit s črno krvjo. Tu je treba hitre pomoči, dokler ni zdravnika. Prvo skrb moraš obračati na to, da prej ko mogoče spraviš strup iz telesa, da pripraviš dotičnika do bljuvanja, in da mu daš kako mečilo. Ako prikazni govorijo za to, da so hranila vneta, treba je ponesrečencu puščati, dati mu kake slizave pijače in jednakih klistirov. V ta namen priporočajo najbolj obaro od hrastove ali smrekove skorje, ki se mu daje vsakih 5 minut.

Da se ogneš nesreče, ki ti preti od gob, zapomni si v prvi vrsti tó-le: Ne nabiraj in ne nosi nikdar domú gliv, ki ti niso dobro znane kot užitne in neškodljive. Pripravljaj si v živež le take, kakoršne so se pripravljale že od nekdaj v domači hiši, vse druge pa pusti na miru. Si li videl, da sosedovi tudi druge jedó in jim ne škodujejo, smeš jih tudi ti, toda dobro si jih oglej.

Ker iz raznih vzrokov ne bomo opisovali drugih nevarnih in sumljivih gob, hočemo dragemu čitatelju podati splošne znake, po kterih ni ravno težko ločiti užitnih gob od neužitnih.

1. Ako gliva izpremeni barvo, zlasti ako pomodrí, ko si jo prerezal ali odkrhnil, vrzi jo na stran.

2. Ako se cedi iz glive, ko si jo prerezal, mleku podoben sok, pusti jo na miru. Sicer pa ne smeš misliti, da je vsaka gliva brez omenjenega soka tudi užitna.

3. Glive, ki zoperno dišijo, so strupene ali sumljive. Tudi take, ki se odlikujejo po žgočem in zopernem okusu, niso za rabo.

4. Krvavorudeče, zelenkaste, bledorumene in črne glive so navadno nevarne. Sploh pa se barva zeló izpreminja in je včasi drugačna v mladosti, drugačna v starosti.

5. Nevarne glive so rade tudi lepljive in imajo dostikrat votel bet.

6. Sumljive so vse take, ki rastejo po nečednih krajih. Vendar so tudi take gobe, ki nimajo teh lastnostij in niso užitne. Zatorej je najpametneje, da spoznamo prav dobro to peščico gob, ktere ljudje navadno jedó, in da jemo samo te in še te le takrat, dokler so prav mlade.

Gobe so dobra in tečna, toda težka jed. Če si zdravega želodca, uživaj jih zmerno in ne preobloži ga nikdar z njimi. Za slabotne ljudi niso gobe, in tudi nežna mladina ti bo ostala bolj zdrava, ako ji ne privoščiš te jedi.

Dlakosék (Trichophýton tonsúrans).[uredi]

Človeška koža, dlaka in lasje bolujejo na raznih boleznih, a vzrokov je več, in samo o nekterih moremo trditi, da jih narejajo glivice. Nevarne sicer niso, a človeku so vendar tolikanj nevšečne, da jih skuša odpraviti s telesa. Sam seveda tega ne more, in še zdravniku se upirajo včasi prav dolgo. Prav pogosto se nahaja dlakosék, čegar nežne nitke so sestavljene iz verigasto nanizanih mehurčkov, ki razpadejo v okroglo ali podolgasto trosje. Ni pa vse jedno, kje se naseli kvarljivka. Na prostorih, ki so obrasteni z lasmi, kaže nam drugo podobo, kakor na goli koži.

Na glavi se naredijo vsled te glivice precej velike lise, na kterih je videti le malo las. Takšni lasje se ne svetijo, in skoro se nam dozdeva, kakor da bi bili potreseni s prahom. Nekoliko nad korenom so odščipnjeni, in sicer v nejednaki visokosti. Na obolelih mestih je koža pokrita z belimi luskicami, ki se je trdno držijo. Odstraniš li te luskice, porudeči ti koža, napne se malo in postane precej občutljiva. Navadno se prikažejo tudi majhne srage na njej. Okoli takih lis nahajamo mozoljčke ali pa rujavkaste tanke kraste, ki so se naredile iz njih, ko so popokali. Kjer so pa izginile te skorjice, ostale so plitve vlažne jamice. Na bradi in drugje, kjer so gosti lasje, imamo jednako prikazen. Odpravi se dlakosék jako težko, in večkrat minejo leta in leta, predno se je to posrečilo.

Od drugih oblik, ki nastajajo po ostalem životu, omenimo samo naslednjo. Na trupu in na udih se napravijo najprej nekoliko vzvišene, rudečkaste lise, ki so velike kakor leča in maloštevilne. Zdaj pa nastopajo hitro lisa za liso in se razširjajo z rudečim robom rastoč vsaka posebej. V sredi so vdrte in rumenkaste. Takih lis se zlije več v nepravilno, veliko liso, od ktere se dalje širi bolezen.

Ta glivica živi v zunanjih plastéh zgornje kožice in v laséh. Včasi se naseli tudi v nohtih, ki se izpremenijo na toliko, da postanejo krhki, in da osivijo.

Dlakosék živi tudi na domačih živalih, na pr. na konjih, govedih, psih itd., in prehaja z njih na človeka in narobe.

Skórjevec[uredi]

Skórjevec (Achórion Schoenleinii) je neznatna zajedalka, sestavljena iz tankih, jako razvejenih nitij, med kterimi se nahaja debelejše, verigasto nanizano trosje. Za skorjevca smo ga krstili zaradi tega, ker napravlja na raznih mestih človeškega telesa skorjam podobne kraste. Kjer se on naseli, naredijo se suhe, okrogle, rumenkaste luske, ki so zgoraj nekoliko vdrte, spodi zbočene in prevrtane od posameznih las. Ako se glivica drži kože, pokažejo se najprej okrogle, rudečkaste lise, ktere dostikrat obrobujejo mozolji. Črez nekaj časa se olupi koža sredi lise, in okoli las opazimo majhne, rumenkaste, nekoliko zbočene luskice, ki se širijo na okrog. Ako so se razvijale zajedalke druga blizu druge, zlijejo se posamične skorje, vzdignejo nad kožo in postanejo prav debele. V teku časa izgubijo kraste rumeno barvo in dobijo umazano sivo. Kraste se dadó lahko odločiti od kože, iz ktere izstopi nekoliko krvi. Lasje tudi obolijo; oni postanejo suhi in krhki in se morejo lahko izpuliti. Kjer je narejal skorjevec kraste, ondi lasje nikdar ne ponarastejo.

Ta zajedalka se zavrže najrajši na glavi, pa tudi ostalo telo ji je dobro, in celó v nohtih se razvija pravilno. Največje kraste se naredijo na glavi, kjer so včasi tako trdovratne, da jih ni odpraviti po več let, dokler je kaj las na njej. Učenjaki mislijo, da prileze skorjevec, v začetku samo v zgornji kožici se nahajajoč, do lasnih korenin, ki gredó vsled tega pod nič. Jednako se pritihotapi tudi v spodnje kožne plasti, ktere izsesava in uničuje.

Ustna gobica (Sacharomýces álbicans).[uredi]

Vneta ustna sluznica je ugodna podlaga mali zajedalki, ki napada zlasti otroke v nežni mladosti, dasi tudi ne prizanaša slabotnim odrastlim ljudem. Da se naseli glivica v ustih, ni neobhodno potrebno, da je sluznica vneta; zadostujejo tudi lahke razpoke v njej, kakor hitro nismo gledali na potrebno snago. Gobici je dovolj nekoliko mirú, da se zeló namnoži. Odrastli jo morejo dobiti iz zraka, dojenčki pa največkrat s tistimi zvezanimi cunjami, ki se jim vtikajo v usta, da ne vpijejo. Večkrat in z vso skrbjo ogleduj torej dojenčku ali bolnemu otroku usta, da se gobica preveč ne razširi.

V začetku opaziš na jeziku in ob notranjem robu na ustnicah belkaste pike, velike kakor pšeno, ki so nekoliko vzdignjene nad zdravo sluznico in rudeče obrobljene; to pa tedaj, ako sluznica ni vneta. Omenjene pike se držijo prav močno sluznice, in ako jih odstraniš s silo, pokaže se nekoliko krvi. Ker se širijo hitro na vse strani, zlijejo se v hrapav povlak, ki pokrije vso ustno sluznico in se vleče proti požiralniku. Razvije pa se glivica v sluznici, a ne na njej. Toda hitro vzdigne pokrivajoče plasti kvišku, ki ali same odpadajo, ali pa se lahko odluščijo. Tako udelava gobica v zgornji sluznici in se zarije le redkokdaj v njene nižje plasti. Ker te nimajo odeje, vnamejo se in dostikrat tudi krvavijo. Včasi se raztegne bolezen tudi v požiralnik, ki se pogosto skoro popolnoma napolni s to nesnago. Našli so jo tudi že v želodcu.

Nevarna je ustna gobica posebno zavoljo tega, ker otežkoči primerno hranitbo, in ker je ni lahko odpraviti, kedar se je preveč namnožila.

Bakterije[uredi]