Mecen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mecen
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod, 20. oktober 1909, 21. oktober 1909, letnik 42
Viri: 241, 242
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Matija Glavar, ki je stanoval tisti čas v visoki palači, v tretjem nadstropju, in je urejal izborno pisani list »Plameneči ščit« ter zlagal pesmi in pripovedoval razne povesti, se je zbudil veselega jesenskega jutra, zagledal beli dan in pozdravil samega sebe:

»Dobro jutro vam voščim, dični gospod urednik!« 

Poklonil se je in odzdravil:

»Čast mi je, čast mi je, kako pa ste spali, kraljeva roža?« 

Ker »kraljeva roža« ni odgovorila, je dični gospod urednik spregovoril v njenem imenu:

»Hvala, hvala, imenitno, prav imenitno. Vso noč se mi je sanjalo o solnčnih žarkih, da se ženijo pri meni, in o bisernih metuljih, da svatujejo pri nas. Res, prav imenitno!« 

Ko se je Matija Glavar tako pomenil sam s seboj, se je spomnil, da je danes dobre volje. In zato je v naglici poiskal lepo pesem ter se dal v tekmo s škrjančkom:

Ljuba Micka, kak si moja,
kak ti birtašček pristoja,
še lepša si kot gavtrožca,
mojga srca ljubica.

Ko je dični gospod urednik odpel to pesmico, mu je odgovorila »kraljeva roža« z naslednjim krasnim spevom:

Pa lan se je trta vsušila,
a v kevdru pa vinca nič ni —
oj, bratec, kako ga va pila,
ko nama tolk dnarcev fali.

Tako sta prepevala vse dopoldne; a ker je solnce vso izbo nasulo gospodu uredniku z zlatimi tolarji, zato je skočil iz postelje in se odpravil po svetu.

»Danes sem bogat,« je dejal Matija Glavar. »Danes sem bogat,« in je pomešal po žepu, kjer je vse rožljalo in pelo srebrno pesem. »Treba je, da se današnji dan proslavi tako, kakor se spodobi. In kaj se vse spodobi, to pa vem jaz!« 

V vrtoglavi višini je romalo solnce in šlo svojo nebeško pot, in Matiji Glavarju je bilo vroče nele pri srcu, kjer ga je grela baš tiste dni prelepa gospodična Roža, ampak mu je bilo vroče tudi v hrbet; zato se je umaknil pod kostanje in je začel modrovati sam s seboj.

»Kaj sem in kaj nisem, to vem sam najbolje, pa tudi to vem, kaj še bom! Jaz pa hočem biti ne le znamenit urednik in mogočen govornik, ne le veličasten, patrijot in slaven narodnjak, jaz hočem biti tudi mecen! Da, mecen!« 

Vzdignil je Matija Glavar svojo pest in usekal po klopi.

»Jaz hočem biti mecen! Pa ne tak, kakor je gospod narodni malik X., ki me je svoj čas peljal v gostilno, me upijanil z nekako kislo brozgo in zato silil vame, naj zložim slavnostno odo njemu v spomin in tam naj ovekovečim njegove zasluge: Domovini v blagor, učeči se mladeži v blagor, umetnosti v blagor!« 

Matija Glavar se je hudomušno zasmejal, ko se je spomnil, kako je tega narodnega malika krstil z vinom, ga z navdušenim govorom omotil in nazadnje z gorjačo nabrisal.

»Jaz hočem biti mecen! Pa tudi ne tak, kakor je gospod jugoslovanski kralj Y., ki misli, da je z navdušenimi frazami že vse opravljeno, in da mu zato gre bronasti spomenik. Ali gospod se moti! Nihče mu ne bo delal spomenika, ako se živ ne spremeni v zlato, ali pa vsaj v železo.« 

Matija Glavar je pokazal na solnce in dejal:

»Bodi čist, kakor solnce, bodi bolj čist kakor solnce, da niti z daljnogledom ne bo opazil zvezdoslovec na tebi nikakih peg, in še potem boš ves črn, ako misliš o sebi, da si nekaj, da nekaj veš, da si nekaj storil za svojo domovino. Nič nisi storil, gospod jugoslovanski kralj!«

In Matija Glavar je zopet usekal s pestjo po klopi in nadaljeval:

»Jaz hočem biti mecen! Ali zopet ne tak, kakor je gospod ruski konzul V. Da ima denar, o tem ne dvomim, ali tudi vem, da je prasica. Bratec, oprosti ali ne, ti si prasica!« 

Spomnil se je Matija Glavar, da je šel nedavno z zvezčičem pesmi k njemu in prosil:

»Torej — nekaj malega bi potreboval, nekaj, nekaj — saj veste, pride to, pride ono. Tu imam zvezek pesmi, nekaterniki celo pravijo, da niso slabe, ali bi hoteli, ali bi vi, za kratek čas, za teden, dva, seveda, dokler ne prodam svojega blaga, mi posodili kaj malega, na primer —« 

In pogledal je Matija Glavar v obraz prekrasnemu gospodu, ki so ga klicali ruskega konzula, in je umolknil. O, kako nebeški sladko se je smehljal!

Odgovoril pa je tako-le lačnemu Matiji Glavarju:

»O prav rad, prav rad bi — pa — gospod, brez zamere, vi ste pijanec, vi ste bili sinoči v krčmi in ste pili! Poglejte, kako imate rdeče oči, le poglejte! No, no, seveda, brez zamere, saj nič ne rečem, brez zamere, pa drugič še pridite! Prav rad, res prav rad, pa saj veste —«

Matija Glavar se je priklonil:

»Prosim, gospod, pozabite, kot da me ni bilo danes pri vas.« 

Šel je in se smejal. — Sinoči sem bil torej v krčmi, glejte no, res nisem vedel. Mislil sem, da sem bil na svojem stanovanju, da sem pisal pozno v noč v svoji vlažni, zatohli kamrici, in da imam zato rdeče oči — no, več oči več vidi. — Tudi prav!« 

Matija Glavar se je smejal ob misli na ta dogodek, skočil je na noge in dejal:

»Da, še danes bom v krčmi, pa ne sam! Berači bodo moji gostje in bratci, s pijanci in potepuhi se bom družil in pil z njimi na radost in veselje vsem ubogim, na pogin vsem farizejem, na življenje in smrt!« 

Šel je proti mestu in se zaklel:

»Jaz hočem biti mecen!«

Gre in gre, in glej, pridejo mu nasproti njegovi prijatelji in tovariši. Bila sta oba Ivana. Svetel in Pogodin, ter Janez Cesar. Svetel se je baš dan poprej vrnil s svojega potovanja, kamor se je bil odpravil s svojo Cilico, in sedaj so slavili njegov prihod ob vinu in kruhu. A Pogodin je zlagal prve pesmice na čast svoji Klari, ki je bila »vitka kot konoplja in je dehtela kot rožmarin«. A Janez Cesar je že modroval štirinajst dni s svojo kneginjo, jo obdaril že z demantnimi poljanami in rožnimi zarjami.

Prišli so mu nasproti, vsi veseli, poskakovali so in peli:

Zdravo, zdravo, brat Matija,
kliče ti vsa kompanija,
literarni naš Glavar,
hodi z nami, hej, na zdar!

»Vsi hlapci božji, kaj pa je z vami? Pa vendar niste šli med tolovaje in oropali bogatega kupca ter ga pustili vsega v ranah?« 

»Nismo, nismo, brat Matija, pa imamo vendar vsi srebrne žepe,« je zavpil Janez Cesar.

»Potem pa, bratje, Bog z vami! Naša pota gredo narazen. Hotel sem biti vaš mecen, ker pa ste se mi izneverili, zato pojdem med ponižane in razžaljene, med zatirane in siromake.« 

Oni pa so se mu smejali in so rekli: »Tudi ti torej si bil v gostih pri Brajdiču iz vinskih goric? Saj te jezik razodeva, in le glej, da se nam pridružiš in ne delaš sramote svojemu imenu in vsej družbi.« 

Matija Glavar pa je samo mahnil z roko in važno spregovoril:

»Kar sem rekel, sem rekel! Jaz nočem biti danes mecen, ker je tudi mene Bog oblagodaril z vsem posvetim imetjem. Šel bom po ulicah in po kotih pobiral lačne in žejne ter jih peljal v gostoljubno zavetje. Na svidenje, bratje, na svidenje!« 

»Na svidenje, Matija, na svidenje!« 

Ločili so se in šli narazen, oni trije, vsi samopašni in razposajeni, Matija Glavar pa zatopljen v svoje misli.

In glej, ni še napravil dolgega pota, komaj je zavil v drugo ulico, že mu je pomolil majhen, siv možiček svoj klobuk nasproti:

»Mu-u-u-u —« 

Razveselil se ga je Matija Glavar in mu rekel:

»Kar z menoj, prijatelj božji, kar mi je Bog dal, hočeva pošteno deliti, ako ne najdeva še več tovarišev.« 

Možiček pa ga je gledal z drobnimi očmi in mu pomolil svoj klobuk prav pod nos:

»Mu-u-u-u —« 

»Že prav, že, prav, le pojdi z menoj,« je velel znova Matija Glavar in ga prijel za rokav.

Možiček pa je — žalostno zatulil in se ga skušal otresti. Ko se mu je to posrečilo, je začel bežati kot medved po ulici.

»Osel,« je dejal Matija Glavar. »Gotovo me ima za sovražnega človeka in nazadnje je bil morda še gluh in nem siromak ter ni razumel mojega srca.«

Stekel je za njim, in ko ga je dohitel, mi je stisnil tolar v pest in se mu odkril. Brzo je odhitel in ni videl, kako je možiček sklepal roke in prosil božjega blagoslova na njegovo glavo.

Zavil je v drugo ulico in srečal siromaka s košem na hrbtu, sključenega vsega in ubogega.

»Ali bi šli z menoj,« ga je poprosil Matija Glavar. »Pojdeva v krčmo in tam vam kupim tečne juhe in mesa in dobrega vina.« 

Oni pa ga ni hotel slišati.

»Ne bojte se, dobri mož, resnico govorim. Vse vam kupim, kar izvolite.« 

Dobri mož pa je začel teči po ulici, in ko je Matija Glavar hotel stopiti za njim, da mu stisne tolar v roko, je začel vpiti na pomaganje.

»Ti presneti ded neumni,« se je razjezil Matija Glavar, »kakor vidim, ti ni pomoči.« 

Šel je v zakotno krčmo, kjer so sedeli postopači in tolovaji.

»Dober dan!«

Grdo so ga gledali izpod črnih, zmršenih obrvi.

»Ali je kdo žejen?« 

Oči so se zabliskale, in črevlji so zaropotali.

»Kdor hoče piti, naj pije! Ja z plačam vse! Kdor je lačen, naj jé! Jaz plačam vse!« 

Mize so se napolnile z vinom in jedmi, in predno je minila ura, je pil Matija Glavar z vsemi bratovščino.

Krčma je bučala in hrumela, dva godca sta igrala na harmonike, deset parov se je vrtilo po izbi, in ker ni bilo vsem dovolj prostora, so nekateri plesali po mizah.

Ob dvanajstih je Matija Glavar plačeval, in moral je obrniti vse žepe, da je zmogel in nasitil nezaupljivega krčmarja.

Ko se je hotel pokriti, da bi odšel, ni bilo nikjer klobuka. Zato je ponižno vprašal:

»Ali ste videli moj klobuk?« V tem ga zagleda na glavi svojega soseda, črnega kosmača:

»Bratec, zdi se mi, da imaš ti moj klobuk.« 

»Kaj!« se je oglasil bratec.

»Kaj! Še enkrat reci!« 

Zamahnil je z grčavo pestjo proti njemu.

»Bratec, zdi se mi, da imaš moj klobuk.« 

Bratec se je vzdignil in hudo bi bil udaril Matijo Glavarja, da ni ta v pravem času odskočil.

»Slišite, slišite,« je začelo hrumeti po krčmi. »Pravi, da smo mu klobuk vkradli.« 

»Glejte, glejte, bratje in svatje, zakaj hrumite? Kaj menite, da mi je res kaj mar za klobuk? Nič mi ni mar, saj imam lase na glavi. Prijatelj, kar obdrži ga!«

»Kdo bo tvoj klobuk obdržal? Kaj govoriš, presneti škric? Malo me briga, jaz imam na izbiro klobuke in kape!« 

»Ljubček moj,« se je smehljal Matija Glavar v tem usodnem boju in gledal v oči svojemu črnemu tovarišu. »Ljubček moj, saj imaš na glavi moj klobuk! Le imej ga, Bog ti blagoslovi! Pridi jutri k meni, na moje stanovanje! Dal ti bom še suknjo!« 

»Ali ga slišite? Norca se dela?« je zabučalo med prijaznimi gosti, in nek rujav stric je vzdignil mizo in jo nesel proti mecenu, da mu jo trešči v glavo.

Dobri Matija Glavar pa mu jo iztrga iz rok in skoči nanjo.

»Ha - ha, bratci, prijatelji! Kako smo veseli! Pridite k meni po redu, da vas vse objamem. Od danes naprej bom hodil po svetu gologlav, in če hočete moje čevlje, bom hodil še bos!« 

»Že spet se norčuje! Ha - ha, primite ga!« 

»Predno se je Matija Glavar zavedel, kaj in kako, ga je že držala dvanajst rok. Bušili so z njim v vrata, da so se odprla, in ga zviška zagnali na cesto.

Krčma se je krohotala, in harmonike so se rezgetale.

Matija Glavar pa je začel ploskati: »Ha - ha, dobro ste napravili, vi črni popotniki! Hvala vam! Nikdar ne bom pozabil svojega mecenstva.« Smejal se je in bil vesel, da bi bil najrajši v luno skočil. Šel je k svojim tovarišem in jim povedal zgodovino o izgubljenem klobuku.

Zmagoslavno so ga posadili za mizo in pri vinu in petju čakali, kdaj jih pokliče petelin na nov znoj in boj.