Košastka Katka
| Košastka Katka Bina Štampe Žmavc |
| |||||||||||||
Pošasti so že od nekdaj veliko dale na svoj pošastni izgled in ugled, vsaj toliko kot na pošastenje ljudi! Kako tudi ne, saj so bile vendar pošasti. Nič čudnega, da je v pošastji deželi zavladal pravi preplah, ker njeno princesje veličanstvo, pošastka Katka, hči kraljice Pohrustlje II. in kralja Lomastislava IV., ni bilo niti za piko tako pošastno, kot se pošastim spodobi. Še huje v nasprotju s svojimi pošastjim rodom je bilo pravzaprav pošastno lepo! Kar se niti najmanj ne spodobi potomki kraljeve pošastne družine, kot je jadikovala mama Pohrustja II. in ji je moral pritrditi celo očka Lomastislav IV., čeprav je bil sicer bolj popustljive narave. »Ti si kriv, Lomastisalv!« se je jezila kraljica Pohrustlja. »Že od nekdaj ji preveč popuščaš in sploh... si bil ti tisti, ki si ji dal ob rojstvu tako nepošastno ime!« »Kako pa jebila tako ljubka!«se je reznežil kralj Lomastislav IV. »Saj! Ravno ljubkost se pošastim najmanj spodobi!« se je jezila kraljica Pohrustlja. »No, veš kaj, Pohrustlja, meni se stvar še zdaleč ne zdi tako grozno pošastna, » je previdno ugovarjal kralj Lomastislav IV. »Saj ravno za to gre! Da je premalo pošastna in grozna. Naša uboga Katka!« je zatulila kraljica Pohrsutlja, kralj Lomastislav pa se je poklapano odpravil na pošastenje po dvoru. Pošastka Katka pa je rasla in rasla in postajala vse lepša in vse manj podobna žlahtni pošastji kraljični. »Kaj bova storila, Lomastislav ...« je tulila kraljica Pohrustlja. »Povej, kaj bova storila!« je momljal kralj Lomastislav in zavzeto šahiral na veliki pošastji šahovnici v kraljevi sobani. » Ti pošastni ravnodušnež ti!« je tulila kraljica Pohrustlja. » Zaradi Katkine pošastne lepote se nama lahko vsak hip upro podložniki in izgubiva kraljestvo, ti pa igraš šah!« »Draga Pohrustlja, vse naše pošastno življenje ni nič drugega kot malo daljša partija šaha!« je gundral kralj Lomastislav in razpostavljal figurice po šahovnici. » Ti si najpošastnejši kralj na svetu!« »Seveda,« se je vdano strinjal Lomastislav, »saj sem vendar kralj vseh pošasti!« »Škandal in ne kralj, to si ...!« se je razjezila kraljica Pohrastlja, ometla z grebljico kraljeve figure in odpošastila skozi vrata. KATKINE DOMAČE ŽIVALI Pošastka Katka, ki je iz dneva v dan poslušala prepire takšne in podobne vrste, se je, kadar ji je le uspelo, izmuznila izpred oči svojih kraljevih staršev in pošastila po svoje. Pa spet ni bilo prav ...«Že tretjič si zamudila uro pošastenja ljudi!« jo je oštevala kraljica Pohrastlja. »Ko pa ni nič dolgočasnejšega od tega!« se je mrščila pošastka Katka. »Tako ali tako se pošasti zmeraj vsi prestrašijo!« »Kaj takega si silišal - Lomastislav, najina kraljeva hči je pošastenje ljudi razglasila za … dolgočasno!« »Tudi pošastenja se sčasoma naveličaš …« je zamomljel Lomastislav in jo precej odlomastil izpred oči razjarjene Pohrustlje. Tako je pošastka Katka veliko dni prejokala in se sramovala svoje premalo pošastne zunanjosti in dejanj, ki ne bi mogla biti v čast niti navadni pošasti, kaj šele pošastji kraljični! Nekoč, ko Katka na nočnem pošastenju ljudi ni mogla prestrašiti niti največjega bojazljivca, je kraljico Pohrustljo zgrabila takšna pošastna žalost, da je za tri dni legla v posteljo. »Izumrli bomo, Lomastislav!« je debelo močila kraljeve brisače s solzami. »Jaz, kraljica Pohrustlja II., in ti, kralj Lomastislav IV., bova poslednja svojega rodu – to je prav gotovo konec pošastjega kraljestva!« Pošastka Katka, ki je prisluškovala za vrati, se je tiho izmuznila na hodni, stekla v svoje sobane in tuhtala kaj na stori. » Oh, ko bi se bila rodila med ljudmi!« je vzdihovala in tolažila svojo žalost s pomerjanjem oblek in klobučkov, ki jih je sešila naskrivaj, saj se pošastim pač ne spodobi ukvarjati z modo in so tudi sicer že od nekdaj pošastno staromodne! » Če bi se rodila med ljudmi, bi lahko odprla modni salon! Kar je veliko bolj razburljivo kot pošastenje ljudi,« je sanjarila pošastka Katka, medtem ko je pred ogledalom pomerjala ličen klobuček k prav nepošastno ljubki obleki. »Sicer pa … saj ni nujno, da se med ljudmi ravno rodiš,« se je domislila, » med ljudi se lahko tudi preseliš … Mama je tako ali tako prepričana, da ne spadam med prave pošasti … in tukaj ne bi mogla nikoli odpreti modnega salona! Pošastim pač ni do lepega videza!« je tuhtala Katka in ob tem zlagala lepo poravnane obleke in klobuke v velikanske potovalen torbe … KATKA GRE MED LJUDI Ob zori, ko je ves pošastji dvor po napornem nočnem pošastenju zaspal in prav pošastno zasmrčal, jo je Katka popihala med ljudi … Potovala je in potovala … in se nazadnje ustavila v ljubkem staromodnem mestecu pod gradom , ki jo je spominjal na domači Pošasti grad. Na starodavni ulici obrtnikov je med obilico drugih razobesila svoj lično okrašen napis: MODNI SALON KATKA KOŠAST. Pisati bi moralo seveda Pošast, toda Katka je rahločutno zamenjala prvo črko svojega priimka, da ne bi po nepotrebnem strašila ljudi. Sicer pa bi se zaradi svojih košatih las prav lahko pisala tudi Katka Košast. Nekaj tednov pozneje se je v novem Katkinem salonu trlo kupcev – vse, kar ni ravno naglo hodilo po mestecu in je kaj dalo nase, kj veljalo ali hotelo veljati, je odslej naročalo obleke in klobuke pri Katki ... » Katka in dve zlati roki!« je navdušeno razkladala mati županja. » Saj – celo okrogla postavica gospe doktorjeve je videti v Katkinih oblekah skorajda vitka!« je klepetala ob pecivu in kavici gospa direktorjeva » če smo odkriti, draga Berta, se je v Katkinih oblekah tudi tebi prav ljubko stanjšal pas…« se je hihitala gospa sodnikova in obliznila žličko s sladko smetano. V ulici, kjer je imela svoj modni salon Katka, pa je imel znamenito modno trgovino tudi krojač Rekeljc. Vendar je zdaj bolj poredko dočakal kakšno stranko, saj so se malodane vse drenjale pri Katki. Celo sam si je za mestni ples naročil frak v Katkinem salonu, da ne bi prišel iz mode. Čeprav je moral priznati, da je Katkin frak neizpodbitno ozaljšal njegovo pretegnjeno postavo, ga je vse bolj razjedalo ljubosumje. » Dokler ni prišla ta … katkasta Katka, sem bil edini modni zakon v mestu jaz,« je tuhtal in zalival črne misli z zavistjo in šilcem konjaka. » Seveda, ko ima pa tako nesramno nizke cene! Naravnost nespodobne za modni salon!« je zelenel od zavisti. » Sploh pa od kod neki dobavlja neskončne bale prvovrstnega blaga, najfinejšega žameta in dragocene svile, lepo prosim …? Tukaj prav gotovo nekaj smrdi, če me nos ne vara! Mestne dame so čisto ponorele in zbirajo te katkaste toalete kot poštne znamke! Celo mestni gospodje so postali čisto usekani na modo!moda Rekeljc pa izginja, kot da je nikoli ne bi bilo – fuč, pa-pa! In vsega je kriva ta … košata pošast Katka!« se je pridušal. » Le čakaj! Moda Rekeljc se ne vda zlepa – zašije te tudi brez sukanca in šivanke!« In Rekeljca je iznenada obšla imenitna zamisel … V KATKI SE PREBUDI POŠASTJA KRI Ko je Katka zjutraj odprla trgovinico, nad vrati ni bilo več izveska z njenim imenom. Ležal je na tleh in na njem je nekdo z debelim flomastrom prečrtal črko K iz Katkinega priimka ter namesto nje napisal gromozansko veliko in pošastno črko P … Katka je malodane zajokala. Pobrala je sneto tablo z napisom in za tisti dan razobesila na vrata salona obvestilo: DO NADALJNJEGA ZAPRTO. Obvestilo je na žalost mnogih kupcev obviselo na vratih tudi ves naslednji dan, ko so se povsod po mestu pojavili še čudni letaki na katerih je pisalo : » Modni salon Pošast Kradka samo za tiste, ki se pustijo požreti pošatim!« pred vrati Katkinega salona pa so bili letak s kričečimi črkami posuti tako gosto kot konfeti na pustni zabavi! » Kaj neki sem storila narobe?!« je vzdihovala Katka, razočarano strmela v letake in jih pometala na smetišnico. » Pa ravno meni se zgodi taka grdobija – če to ni pošastno!« je malce pojokala in tuhtala, kaj naj stori. Ponoči tistega dne je Katka zaslišala v šivalnici svojega modnega salona korake – cop cop cop! – in potlej je nekaj zaropotalo ter se zakotalilo po tleh … Katka, ki ponoči skoraj nikoli ji bila zaspana, se je neslišno odtihotapila po stopnicah in skozi skrita vrata v šivalnico. V temi je videla celo bolje od mačk, zato se je brez šuma odsmukala za polico z balami blaga in pokukala po mračni šivalnici. Sredi nje je stal … krojač Rekeljc, snop njegove baterije pa je predrzno poplesaval po oblekah na Katkinih krojaških lutkah. Potlej je Rekeljc na Katkino zaprepadenost odložil baterijo na bližnji šivali stroj in potegnil iz žepa … škarjice ter se nameril k razkošni cvetni toaleti, ki je, okrašena z biseri, čakala, da jo naslednji dan pomeri gospa sodnikova. Rekeljc se je sklonil in po šivih naredil hrbet in ob ramenih droban, skoraj neviden rez … »Toliko za piko na šiv, ko bo dami med plesom odpadel hrbet in oba rokava … Katki pa slava!« se je zadvoljno hahljal v suho brado. Stopil je k naslednji lutki, ki je, oblečena v bogato okrašeno večerno toaleto, čakala gospo svetnikovo in napravil po šivu okrog pasu neviden, a zelo natančen rez … Srčkano – upajmo, da ne bom zamudil preteresa, ko bo dama obstala sredi plesa v samem samcatem životcu, brez krila; pošastka Katka pa se bo preselila v kakšen zakoten šiviljski brlog, kjer zaradi mene lahko kroji obleke hišnim pošastim!« se je hihital in pobral z glave lutke prelesten večerni klobuček ter mu meni nič tebi nič izrezal luknjo v obodu. Tedaj se je v Katki nenadoma prebudila vsa divja pošastja kri … Planila je izza bal blaga in v hipu spremenila barvo. V glavo ji je udarila naravna črnilno zelena barva pošastje krvi in v soju baterije je pred Reklejcem zazelenelo pošastno obličje, ki se je kot tintnik prelivalo iz črne v zeleno barvo polti, las in oči … Katko je od mezinca na nogi do las na glavi oblivala tintja pošastna jeza! Če bi jo zdaj lahko videla mama Pohrastulja, bi prav gotovo tulila od ponosa in sreče! Krojač Rekeljc pa je z grozo strmel v Katko in jecljal: »Pošast si, res si prava pošast …« » Nič večja kot ti!« mu je jezno zabrusila Katka in malček spremenila barvo. » Saj sem vedel, vede sem!« je vse iz sebe ponavljal krojaček Rekeljc. Ucvrl jo je iz šivalnice in pri tem na vsa usta kričal: »Pošast je, ljudje, res je prava pošast, prav sem imel!« » Nisi!« je za njim tulila Katka. » Ne morem se primerjati s tabo – jaz vsaj ne režem tvojih oblek n ne mažem tvoje table s packarijami!« Kar je bila seveda čista resnica. KATKINO NENAVADNO IZGINOTJE Po odhodu ali – bolj natančno – pobegu krojača Rekeljca iz Katkine šivalnice se je Katki nenadoma zazdelo, da ne bo mogla ve prav dolgo ostati med ljudmi. Prav nič se ni motila – že naslednje jutro jo je obiskal sam mesti župan … » Ne bom ovinkaril, gospodična Katka – po mestecu se širijo na moč udne in neprijetne govorice … Da ste …no, da niste … mdaaa, da ste torej pravzaprav Katka Pošast in ne Košast.!« » Nisem!« je odločno rekla Katka . »Košast sem!« »Razumem, vendarle pa gre tukaj za eno samo črko razlike!« je sumničavo odvrnil župan in buljil v Katkin obraz, kot da se bo po njem vsak čas razlila barva pošastjega tintnika s kastačami. » Ena sama črka razlike pomeni tako rekoč eno in isto …« je sitnaril župan. »Nikakor!« je odločno rekla Katka. » Ena sama zamenjana črka lahko pomeni za celo vesolje razlike!« » Že …« je vlekel župan, » vendar sem kot župan vsekakor dolžan temeljito preveriti govorice – še posebej tako neprijetne in glasne govorice …« » Ki od glasnosti kar same snemajo izveske z napisi iznad vrat! In tako prikrijejo, kdo v tem mestu je pravzaprav pošast!« je z vzdihom nadaljevala Katka in pospremila župana skozi vrata. Še isto noč je Katka pospravila blago in obleke v velike potovalne torbe, se še enkrat ozrla po svojem ljubkem modnem salonu in poslala po pošastjo kočijo. » No, pa moram spet nazaj med pošasti!« si je z vzdihom rekla Katka. Že je hotela stopiti v pošastjo kočijo, ko se je nečesa domislila. »Ne bi bilo vljudno oditi kar takole, brez sporočila!« se je namuznila. »Še posebej, če te imajo za pravo pošast!« se je zahihitala. Naslednji dan je na tesno zaprtih vratih Katkinega modnega salona obviselo kratko obvestilo: SALON NA PRODAJ! Namesto izveska s Katkinim imenom pa so župan in meščani lahko brali Katkino lastnoročno napisano opozorilo v verzih: » POZOR! TU JE DOMA POŠAST! Pošastno zvita, grozovita, požrla je že mestni hrast, tako je strašna in nabrita! In zdaj se dela, da je ni – češ, da so strašljive vesti o njej samo izmišljije iz nedognane sanjske snovi! Uh, kakšne pošastne laži! Ne verjemite, da je ni – kajti laže, da kar smrdi, ta pošast, ki nastavlja pasti! P.S.: Čeprav trdi, da ni pošast, in sama sebe kliče Košast – to pomeni v pošastščini le stokrat bolj košato pošast! VAŠA KATKA POŠAST« KATKA SE VRAČA DOMOV NA POŠASTJI DVOR Na zaprepadenost meščanov pa o Katki ni bilo v mestu ne duha ne sluha … Tako sta morali gospa svetnikova in gospa sodnikova priplesati na cvetlični ples v svojih že enkrat nošenih plesnih toaletah, saj sta njuni novi plesni obleki obviseli na Katkinih izginulih krojaških lutkah. Kar ni prav nič narobe, je pomislila Katka med prijetnim drdranjem pošastje kočije, s katero je potovala nazaj domov. ! Če se upošteva odparano krilo na toaleti gospe svetnikove in na pol izrezan hrbet z rokavi na toaleti gospe sodnikove … Damama bi bilo res pošastno prepišno, če bi ostali sredi plesa brez hrbta in rokavov ali celo v samem životcu!« se je zahihitala. Tedaj ji je pošastnila v glavo imenitna misel, da bi lahko toaleti gospe sodnikove in gospe svetnikove s pridom uporabila na velikem dvornem plesu pošastnih presenečenj … Z njima bi prav gotovo spravila v dobro voljo mamo Pohrastuljo in očka Lomastislava, ki bi ga kar razneslo od smeha! IN RES JE BILO TAKO Na velikem dvornem plesu je bilo prvo pošastno presenečenje pošastka Katka sama in drugo njeni pošastno nori obleki, ki ju je Katka za to priložnost tako imenitno dodelala, da so jima nenehno odpadali hrbet , rokavi in krilo! Pošastji dvor s kraljico Pohrustljo in kraljem Lomastislavom vred je bil ned oblekama tako navdušen, da so za prihodnji dvorni ples pošastnih presenečenj vsi naročali obleke pri Katki! » Uaaa, Kruli!« je Katka zatulila dvornemu norčku, ki se je od sreče, da se je vrnila , ves večer smukal okoli nje. » Morda pa je zdaj pravi čas za prvi salon pošastje mode v zgodovini!« se je zahihitala in posadila na Kruljevo golo lobanjo preluknjan klobuk gospe sodnikove , ki mu je za to priložnost iz krajcev bruhal imeniten vodomet črnila s krastačami. Kruli je nagrbančil lice v pošastno spako in narimal Katki zdaj že znane verze ter tako ovekovečil Katkino vrnitev domov: » Kisla je odsotnost kratka – v K zamenjan P v pisavi; pot zavita zdi se gladka, če se zdiš v deželi pravi – manjka le pošastka Katka! Ko pa cela je posadka, spet kraljestvo se sestavi!« » Poglej no, kralj Lomastislav, kako pošastkano ljubka je naša pošastka Katka!« je razneženo krulila kraljica Pohrustlja II. V uho kralja Lomastislava. » Ljubka?! Si res rekla … ljubka, moja draga Pohrustlja? Potlej prav gotovo še ne bomo tako kmalu izumrli!« se je zakrohotal kralj Lomastislav IV. in povabil kraljico Pohrustljo II. na ples.