Jurij Japelj
Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| ←Seznam avtorjev: J | Jurij Japelj (1744–1807) |
| Glej tudi življenjepis. Slovenski pesnik in prevajalec, župnik in dekan |
Oda na god ene mlade gospodične, 1783
Gospodična Magdalena,
jest se h godu njih imena
'z celga srca veselim
in vse dobru njim želim.
Naj jim vse po sreči gréde,
naj srce njih vse posede,
kar toistu le želi,
al njih samo veseli.
Naj jim bodo fantji zvesti,
naj le prov za njimi lesti
inu lubit njih začno,
dokler njih en sam dobó.
Ta ima le njim dopasti
inu z njimi gori rasti,
zraven tudi dober bit,
vse po njih glavíci strit.
Kadar bodo njega siti
inu druge jel' lubiti,
naj takrat per miru bo
in ne ajfra za ženó.
Čee njih eden lubit neče,
naj on sam po druzga teče,
naj jih samo brž pusti,
kadar kdo per njih tečí.
Naj od žene dobru misli,
de b lih shvogre imel v čisli
in če nosi on roge,
naj to drugim ne pove.
Čee dobodo otročiče,
al fantičke al dekliče,
naj mu bodo vsi lubí,
kakor de b njegov bili.
Kadar bocio stara baba
kumej lezli koker žaba,
naj jih dedec rad ima
in pomoč v nadlogi da.
Kako se na Krajnskim prosu mane, 1783
»Drevi bomo prosu meli,
dekla, pojd sosed iskat,
rec', ob šestih bomo jeli
tamkaj, kér smo drugekrat.
Gledaj, de boš naprosila
narmajn pet al šest deklet,
vsaka bode vže dobila,
de brez para ne gre met.
Jest imam pet korenjakov,
kir se snopja ne bojé:
zraven bo še kdo perskakov,
de se srote ne zgube.
Pòd je lejp, brhka kopica:
če lih ena omedli,
al to drugo prime íca,
se na kopo položi.«
Dekla je že vkup dobila,
kar je rekal gospodar,
luč je pòd vže razsvetila,
kér bo mel za param par.
Zdaj si slejdni snope zbira
in pod nóge zalučí,
zdaj se v steno vsaki upira
inu snop z nogó vrti,
zdaj ga, kir predaleč pride,
z drugo spet nazaj dobi,
zdaj se s param z ritjo snide,
zdaj ga ona zaroti:
»O ti kozel srboriti,
al ne bodeš gmaha dal!
Kmal ti znamo narediti,
de boš na kopici spal.«
»Kaj čenčaš, ti uboga reva?«
ji nje fant odgovori
in jo vže na kopo deva,
de vse štiri pomoli.
Ta eksempel vsi ti drugi
per tej priči ponové
ter na vrhi enga drugi
kakor snopje tam ležé.
Fantalini se krohlajo,
punce pak hudú perté,
ene fante šegetajo,
de jih zdajci popusté.
Te se gori brž zravnajo
in se v enga zaženó,
tega sem ter kje degájo
in ga srečnu poderó.
Ta je njih narveči hvala,
al se malkadaj zgodi,
večidejl jih eden vala,
kakor koli sam želi.
Kdor za druge špase vpraša,
jih bo zvejdil še kaj več.
Zdaj se gor pernese kaša,
zdaj denite snope preč!
Otročja postela na kmetih, 1783
Ta deveti mesic teče,
kar sim se oženil jest,
ena nova skrb me peče:
žena hoče se razlest.
Ona je vže meni rekla,
de je babco čas najet,
de se bode skoraj ulegla:
zdaj bom mogel dnarce štet.
Prvič morem jest kupiti
kurjih jajc pehare tri,
drugič morem jest dobiti
polhen kurnjek kokuší.
Tretič morem speč pustiti
narmajn pet al šest pogač,
tolkajn vina tud kupiti,
de bom kmalu en berač.
Kej so cule in plenice,
kej je zibel in povoj?
Kej so kape in tančice,
kej je mir in pokoj moj?
Zhena zdaj le hujši stoka
inu groznu v svitke gre,
baba jo na postli žoka,
dékle sem ter kje lete.
Kumaj se bo ona udrla,
morem vže po botre teč,
baba bode zdajci cvrla,
prata se bo jela peč.
Kar bo meni še ostalu,
bo v botrinji gori šlu,
kaj se bo kaplanu dalu,
kaj še tudi mežnarju?
Nekaj bodo botre spile,
kadar k ženi pridejo,
nekaj bodo dekle zlile,
kadar piskre ubijejo.
Kej je to, kar bo potreba
noter v kopel babci dat?
Kej je to, kar ni potreba
in se vender more dat?
Zdaj se eden tukaj zgledaj,
kaku enmu možu gre,
če se ženska krošna spredaj
enkrat naglu dol podre.
