Fasunga

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
FASUNGA
Nejc Gazvoda
Spisano: Tina Lavrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.



Sanjač[uredi]

»Neki sanjač je,« mi je rekel prijatelj. »Saj boš videl.« In sem res. Moj novi cimer je prišel sredi noči in me zbudil, ko je čez lastni kovček padel v sobo. Ko se je skobacal pokonci, je prižgal luč in zamežikal. Bil je suhljat in visok z izrazitim adamovim jabolkom in s povešenimi rameni. Lasje so mu v čudnih štrenah silili v oči. »Dober večer,« je rekel. »Zgini spat,« sem mu odvrnil. On pa se je samo nasmehnil. Taisti prijatelj, ki je rekel, da je moj novi cimer sanjač, mi ga je priporočil za sostanovalca. »Pomiva posodo, to vem,« je rekel. »Pa tudi tušira se redno. Mi je znanec povedal.« »Za to mi dol visi,« sem odgovoril. »Samo da bo plačeval najemnino.« Stanovanje je bilo majhno in vse je bilo zbito skupaj, tako da si lahko gledal televizijo, kuhal špagete, zalival rože in sral - vse hkrati. Zato se je cimer tudi spotaknil. Pa tudi zato, ker je imel čudno dolge noge in roke, ki so mahedrale ob njegovem telesu, kot da imajo lastno pamet. Prve dni je bilo malce čudno, ker je bil večino časa tiho. Ampak res je pomival posodo. In tuširal se je tudi redno, čeprav je imel gel z vonjem sivke, ki mi je šel na živce. Čez kak mesec sem se ga popolnoma navadil, bil je skoraj del inventarja, kot namizna svetilka. Samo ena stvar me je motila. Šepetanje. Ko sva šla spat, je ležal na pogradu nad mano in nekaj minut nerazumljivo šepetal, nato pa zaspal. Neke noči, ko je bilo šepetanje še posebej intenzivno, sem ga prekinil in vprašal, kaj počne. Bil je tiho, nato pa je rekel: »Narekujem si sanje.« Čez nekaj minut je začel dihati počasi in enakomerno. Mislil sem si svoje in hotel zaspati. Premetaval sem se kako uro, štel ovce, nato pa si začel šepetati: »Naga blondinka in rjavolaska v rdečem spodnjem perilu na vodni postelji, naga blondinka in rjavolaska v rdečem spodnjem perilu na vodni postelji ... »Nato sem zaspal in sanjal, da sem padel na izpitu. Čez kak teden sem cimra, ko je nehal šepetati, še enkrat vprašal, kaj se gre. In kako to deluje. »Ne vem,« je preprosto rekel. »To moraš znati. Enim nikoli ne uspe.« Na obisk je prišla moja punca. Povedal sem ji, kaj naj bi znal moj cimer in začela je vsa navdušena cviliti, saj je bila usekana na razne horoskope, čakre, Mete Malus in podobne zadeve. Norčeval sem se iz nje, čimer pa je samo odkimaval in nekaj momljal, ves zadrgnjen in čuden. Jaz pa sem postajal vse bolj in bolj nestrpen. Resnica je bila, da sem zelo malo sanjal. In da me ni zanimalo nič drugega kot to, kar sem lahko prijel, pojedel ali položil. Nad mano pa je že nekaj mesecev spal tip, ki si vsako noč narekuje sanje in vsako jutro dehti po sivki. In da ne pozabim - včasih je cel dan sedel ob oknu in strmel skozenj. Če sem zagrnil rolete, je potrpežljivo vstal in jih dvignil. Nikoli se ni dal motiti. Če sem vpil nanj, se je samo nasmehnil. Če sem se norčeval iz njega, je zamahnil s tisto roko, za katero sem sumil, da ima dva komolca - in se nasmehnil. Jaz se nisem dosti smehljal. Nisem se imel za kaj. Zaprt v tisti sobici, na poti med faksom, nato do punce in včasih na njo in nazaj, za knjige, za vikend domov, vsake toliko sem se ga napil in pobruhal kopalnico. On pa je dejansko imel čas strmeti skozi okno. In sanjati. Neke noči sem vstal in ga zbudil. Čukasto me je gledal izpod odeje. »Nauči me,« sem rekel. »Takoj.« Oba sva ležala na spodnjem pogradu. Bilo je blazno ozko in čutil sem njegovo koščeno ramo ob moji. In spet tista sivka. Ampak tokrat bom potrpel, sem si rekel. »Ne vem, če bom znal,« je cimer tiho rekel. »Me ne zanima,« sem odgovoril. »Ti samo daj.« »Prav,« je prestrašeno rekel. »Samo ... kaj pa hočeš sanjati?« »Tisto ... tisto, kar najraje sanjaš ti,« sem mu rekel. Zaprl sem oči.

  • * *

Naslednje jutro se je cimer odselil. Ni mu bilo treba reči ničesar, saj je vedel, da je tako najbolje. Tisti dan sem jaz presedel pred oknom in strmel v prazno. Kajti v svojih sanjah sem videl sebe. Sanjal je, da je jaz. Ampak te sanje niso izvirale iz njegovega občudovanja, ampak srda. Kar je bilo grozljivo, je bilo dejstvo, da cimer ni kaj dosti spreminjal. In tako sem bil v sanjah nasilen. Brezčuten. Zloben. Kožo sem imel sivo, smrdelo mi je iz ust. Sanje so se končale tako, da je cimer dobil mojo punco. V njenih očeh sem videl tisto, kar mi je že prej večkrat pokazala, ampak sem prepoznal šele v sanjah - da me v bistvu sovraži. Samo tega mi še ni znala povedati. Je pa res, da sem po tem znal narekovati sanje tudi jaz. In vse več ko sem sanjal, vse manj sem živel. Pa tudi sedeti pred oknom ni bilo tako slabo. Ko tretjič nisem plačal najemnine, so me vrgli ven. Punca me je pustila. Prijatelj mi je uredil novo stanovanje. Izgubil sem se, ko sem ga iskal in prišel pozno zvečer. Novemu cimru sem se nasmehnil v pozdrav in si želel samo, da grem spat. Preden sem potonil v spanec, sem si šepetal vse tisto, kar bi lahko bil, pa sem ugotovil, da ne bom nikoli zmogel. Vse tisto, kar bi lahko popravil. Moj novi cimer je pri oknu kadil cigareto. Ugasnil jo je, me pogledal in se zarežal: »Prav je imel, tvoj prijatelj. Pa si res sanjač.« Nasmehnil sem se, odmahnil z roko in rekel: »Saj boš videl.« e pri oknu kadil cigareto. Ugasnil jo je, me pogledal in se zarežal: »Prav je imel, tvoj prijatelj. Pa si res sanjač.« Nasmehnil sem se, odmahnil z roko in rekel: »Saj boš videl.«

Par poletja 2006[uredi]

Skupaj sva več kot pet let, ampak zdi se mi, da mi od nekdaj gnoji po življenju. Edino, kar se spreminja, je širina njene riti. V majhnem stanovanju v bolj zabačenem delu Ljubljane živiva že tretje leto in nič ne kaže, da se bova kam premaknila. Saj ne, da bi se nama kam mudilo. Jaz imam še diplomo, ona pa še kakšno leto do nje. Včasih gremo v kino. Ne, greva. Itak bo kmalu tako debela, da bom res lahko pisal v množini. Ko zaspiva, hoče položiti svojo ogabno zavaljeno roko čez moj prsni koš, ampak jo z gnusom odrinem stran. Ponavadi vstane prej kot jaz in gledam jo, kako išče modrce in gate po stanovanju, ker vedno spi gola. Menda pomaga pri revmi ali kaj jaz vem kaj. To pa zato, ker bere Jano tako kot cela njena jebena familija. Tisto rubriko od Drnovška je bral njen foter pa knjigo tudi. Potem je fasal raka in rekel dohtarju, da se bo on »na Drnovška« pozdravil. Zdaj je praktično v utekočinjenem stanju nekje na onkološkem in samo še čakajo, da ga bodo kot zdirazsto kašico zlili v grob. Ampak on še vedno hoče jesti presno, čeprav mu je še hrana po cevki pretežka. Ko končno najde modrce in gate, si jih navleče tam pred mano in sploh me ne gane, ker sem to že tolikokrat videl, sploh pa ne, ker njen na novo pridobljeni špeh živi svoje življenje in se zlobno hihita mojemu mehkemu kurcu, ki zaradi njega ne bo nikoli več ponosno stal. Ponavadi se ga pred seksom napijem, saj ne more biti tako grda, kot sem jaz lahko pijan. Ampak potem mi itak samo polstoji in po uro na silo nabijam, hkrati pa se slepim, da morda njej pa le malce dogaja. Itak se ne pogovarjava, tako da iz trme nihče izmed naju ne zine, da se nama ne da več in da bi šla raje spat. Moral bi vedeti, da se bo spremenila v takšno pokveko že ko sem prvič videl njeno mamo. Gigantski joški so ji viseli do popka, videti je bilo, kot da ima dva tumorja na vampu. Drobencljala je na tistih kratkih nogah sem ter tja in nosila hrano na mizo, jaz pa sem se pogovarjal s tistim njenim zoprnim fotrom, ki je bil takrat še v trdnem agregatnem stanju. No, pogovarjanje je premočna beseda. Najin pogovor je šel približno takole: FOTER: Kako je na faksu? JAZ: Kul. FOTER: Kdaj boš diplomiral? JAZ: Kmal. FOTER: Kdaj bosta imela otroke? JAZ: Kmal. Seveda sem se mu lagal. Diplomirati se mi ni dalo nič bolj kot imeti otroke, samo nisem ga hotel jeziti - stanovanje je bilo namreč njegovo. Ampak ko sva bila prvič pri njenih starših, sem jo dejansko imel nekako rad. Dokler nisem ugotovil, da ima v glavi prepih, ne, tornado, ki ji žre vse možganske celice. Nasedla je vsaki propagandi, nasedla je vsakemu jebenemu new age mislecu, ki v enem paketu proda talisman za srečo in čaj za hujšanje. Njena najljubša knjiga je bila Da Vincijeva šifra, najljubši film Titanic, najljubši pevec Robbie Williams. Moja ljuba punca je utelešenje pop klišejev. Ko bi bila vsaj videti kot kakšna izmed tistih kurbastih pevk, katerih posterje imava prilepljene v spalnici in jih ob vsakem najmanjšem prepiru potrgam dol. Še vedno ima ta srednješolski sindrom trendov, ki se pri njej očitno ne bo nehal, samo bolj sofisticiran je postal. Včasih je lepila po stenah vse po vrsti, zdaj je bolj selektivna. Pazi, da ne nalepi barvno neskladnih posterjev skupaj pa da ne ostane gor kak Eminem, ki ji ni kul že od osmega razreda, medtem ko je bil v sedmem res fajn. Pizda, kot da se ni nikoli izvlekla iz najstniških obsesij. Ko bi bila vsaj vizualno najstnica, s pokončnimi joški in čvrstimi stegni ter sesuto samozavestjo, da bi lahko delal z njo, kar bi hotel. Ampak ne, ona je samostojna ženska. Hodi na naravni juice in sacher tortico s srednješolsko prijateljico Alenko in skupaj listata trač revije, nato pa zavijeta malce v Zaro in se naivno hihitata prodajalcem, ki jim vedno prinesejo eno številko manjše obleke in se nato tako zelo čudijo, da to pa že ne more biti res, da so pa ja tako lepo postavne dame. Tudi Alenka je kot kak traktor z največjim profilom gum, vse na njej se trese in kmalu bo kak nadebudni matematik diplomiral iz silnic, ki jih povzroča njena tolšča. Včasih jo pripelje domov in skupaj kofetkata za mizo in vlečeta tiste kim mentol ter rešujeta najino razmerje. Skozi tabele v Cosmopolitanu, seveda. In tako je nekega večera, ko sem gledal televizijo in upal, da bo prespala pri Alenki, domov privlekla neki trač časopis in mi ponosno pokazala sredino. Najprej nisem vedel, kaj naj sploh gledam. Bile so fotografije parov, ki so se veselo objemali ali poljubljali, na vrhu strani pa se je bohotil naslov: Naj par poletja 2006. Kmalu mi je potegnilo. V čisto spodnji vrsti je bila najina slikica izpred petih let, še preden sva dobro začela hoditi. Ona je bila vitka, jaz sem imel še vse lase, slikana sva bila na plaži na Pagu, kjer je poletna romanca prerasla v sedanjo katastrofo. »Prijavila sem naju in prišla sva v finale,« je veselo rekla in se zvalila poleg mene na kavč ter me začela poljubljati. Odrinil sem jo in dalje gledal TV. Ne vem, kaj je pričakovala. Da bom skakal v zrak od navdušenja? A očitno je moja ignoranca ni motila. Sedela je poleg mene in buljila v revijo, kot da je doživela razodetje. Naslednji dan mi je povedala, da so jo klicali iz uredništva. Da morava skupaj napisati, zakaj se nama zdi, da sva prava za naj par poletja 2006. Najprej sem mislil čisto popizdit, ampak bilo mi je dolgčas. Sedel sem za računalnik in napisal: »Sva mlad študentski par, najina čudovita romanca se je začela na morju. V moje naročje jo je prinesel blagoslovljeni val ljubezni in od takrat naprej sva neločljiva. Rad se zbudim ob njej in se igram z njenimi bleščečimi lasmi in božam njeno božansko telo. Vsak dan, ki ga preživiva skupaj, je kot praznik. Ampak to nama ni dovolj. Potrebujeva potrditev od vas, dragi bralci in uredniki. Najina ljubezen bo šele takrat dobila pravi zagon in moč, ki ju potrebuje, da bo zdržala vse življenjske prepreke.« Nekaj časa sem razmišljal, nato pa dopisal: »Njen oče namreč umira v bolnišnici in srce se mi tre, ko jo gledam, kako mi vsak večer joče v naročju. Prosim, pomagajte nama, da bo najina zveza zdržala to preizkušnjo.« Brez njene avtorizacije sem pismo poslal po mailu, nato pa šel spat. Zjutraj mi je povedala, da gre za en teden k mami, ker se očetu stanje slabša in je žalostna. Čez dva dni je zvonilo. Bil sem sredi pisanja diplomske naloge in zato še posebej nataknjen. Pred vrati je stala Alenka s solznimi očmi. Vrgla se mi je okoli vratu in mi skorajda zlomila hrbtenico. »Prebrala sem vajino pismo v reviji ... Kako žalostno, kako čudovito ...« je hlipala in špeh ji je vibriral kot star dizelski motor. Povabil sem jo naprej in ji skuhal kavo, ona pa mi je jamrala o tem, kako bi si želela natanko tako ljubezen, kot jo imava midva. »A začinjeno z rakom?« sem vprašal. Na to ni vedela, kaj bi odgovorila, samo zmajevala je z glavo in me gledala s tistimi žalostnimi kravjimi očmi. Pod vsem špehom je bila v bistvu lepotica, dolge črne lase si je spenjala v čop in nosila je izzivalne obleke, ki so razkrivale njen bujni dekolte. Prisedel sem malce bliže in se delal, da bom začel jokati. Spačil sem obraz v grimaso, kakršno naredim, ko se trudim usrati. Bil sem prepričan, da mi ne bo nasedla. Naenkrat pa mi je skočila v naročje, jaz sem jo začel božati po hrbtu in čez minuto sem jo divje fukal na kavču, da so se stene tresle od njenega vreščanja. »Čudovit moški si,« je rekla, ko je odhajala. »Srečna je, da te lahko ima.« Naslednji dan je prišel e-mail. Prišla sva v veliki finale. Samo še trije pari. Šel sem v trgovino in kupil revijo. Notri je bila objavljena najina slika, spet ena iz tistega nesrečnega dopusta na Pagu (koliko jim jih je pa poslala, jebemti?) in najino pismo. Bila sva očitna favorita, saj so literarne mojstrovine drugih parov zbledele ob moji mojstrski patetiki. In takrat me je zgrabilo. Videl sem celo Slovenijo, kako tuli ob najini usodi, kako se babice in vnukinje družno objemajo ob ljubezenski zgodbi stoletja, kako postanem svetovalec in duhovni vodja vseh strtih src republike na sončni strani Alp. V mailu je bila zahteva, da pošljeva več fotografij in spet krajši sestavek. Prebrskal sem vse najine albume in izbral tri. Ena je bila iz časa, ko sva se vselila v stanovanje. Na njej sva bila videti vsaj delno srečna. Na eni sva bila z njenim očetom, ko je že bil bolan in se je ves suh in bled rahlo naslanjal name. Tretjo pa sem naredil na mobitel. Sedel sem na posteljo in se fotografiral, kako v roki držim njeno najljubšo plišasto žival, psa Ficota. Lase sem si počesal tako, da sem bil videti čim bolj tak kot na fotografijah iz Paga. Nato sem napisal daljši sestavek, v katerem sem podrobno opisal najino večno ljubezen, večno trpljenje, najine izjemne boje, pogumnega očeta, ki se bori z zahrbtno boleznijo, notri sem malce vpletel še Boga, Jezusa, Toma Križnarja in Mileno Močivnik. Ko se je moje dekle vrnilo, je imelo dve novici. Oče je umrl. In - zmagala sva. V roki je vihtela revijo, skočila mi je v naročje ter malo jokala, malo pa me drgnila po tiču. Prvič po dolgem času sem nekaj začutil. Pofukala sva se kot še nikoli prej, v vseh položajih. Na postelji je ves čas v najinem ritmu poskakovala odprta revija, vame so strmele fotografije in moj sestavek o najini ljubezni. To me je tako vzburjalo, da mi je po dolgem času silovito prišlo vanjo. Naslednji dan so prišli iz uredništva revije. Ko sva jim odprla, je zavladala neprijetna tišina. Postopali so po stanovanju, naju malce fotografirali, nato pa odšli. Da ne vedo, kako bodo naredili članek, je rekla novinarka, mlada suhljata pička, ki očitno spi v solariju. Da to ni prav, da sva jih nategnila. Pa sem jim predlagal drugo verzijo: da sva taka, ker naju življenje tepe. Da se je ona zredila, jaz sem izgubil lase. Ampak najina ljubezen kljub vsemu traja. Novinarka se je strinjala. Cel teden sva čakala na članek. Bil je na sredini, fotografije so bile ogromne. Naslov je bil pol tragike in patetike, začinjene z večno ljubeznijo. Na neki fotografiji sva oba hlipala. Na drugi sva se objemala. Članek je bil poln srce trgajočih (čisto izmišljenih) trenutkov najinega življenja. Naglas sem ji bral, ona pa mi ga je nežno drkala. To je preraslo v seks najinega življenja. Nato sva zaspala, in ko mi je položila svojo mesnato roko čez prsni koš, sem se le nasmehnil in jo nežno pobožal po laseh. Naslednje jutro sem ji dovolil, da je članek izrezala in ga obesila nad posteljo.

Birokracija[uredi]

Nimam pojma, koliko časa že čakam, ampak začenja me resno skrbeti. Vrsta pred mano se vije praktično v neskončnost in hrup je neznosen, tip pred mano pa smrdi. Ne vem, ali je to kakšna čudna alkoholna pijača ali pa se je usral v hlače. Pa še čisto suh je in stalno pokašljuje. »A ne bi raje pustili času čas?« mu rečem. Obrne se in me pogleda s krvavimi očmi ter zarenči: »Ne dam ti mojega mesta, pizdun.« Zavzdihnem in začnem misliti na Marto in na najino hčero, ki sem ji že skorajda pozabil ime, tako malo je doma. Marti je vseeno, pravi, da tako ali tako nimava dovolj denarja za njeno vzdrževanje. Spomnim se tistih let, ko je bila še majhna in nebogljena in sem jo pestoval ter ji dopovedoval, da bo vse v redu. Ampak še jaz temu nisem verjel, celo takrat ne, kaj šele danes, v tej vrsti. Začutim bolečino v roki. »Daj, stari, oprosti za prej... daj, spusti me,« pravim skozi stisnjene zobe in ga potrepljam po rami. Sploh ne trzne. Nekajkrat globoko vdihnem in bolje je, ampak čutim, da ni vse v redu. Pogledam na velikansko uro, ki visi nad nami in nas opominja na to, da čas dejansko obstaja tudi za nas in da mu ne bomo tako z lahkoto pobegnili. Tipkovnice šklepečejo, neskončno število računalnikov enakomerno brni. Birokracija. Vse okoli mene je, praktično utelešena. Vedno sem si jo predstavljal kot ogabno debelo staro baburo z zadahom po čebuli. Ta domislica se mi zdi zabavna in sam pri sebi se zahahljam. »Kaj je tako smešno?« vpraša ženski glas za mano. Obrnem se in vame strmi mlado dekle z očmi, velikimi kot ponvica za palačinke. Šobi ustnice in med prsti stiska neprižgano cigareto. »A veš, da zaradi tega dobiš dosti manj?« pomignem proti cigareti. »Boli me kurac, nisem tukaj zaradi denarja,« reče. »A ga daš meni?« vprašam Skomigne z rameni: »Če mi poveš, kaj je bilo smešno. Rada bi se vsaj malce hahljala v teh zadnjih urah.« »Pa saj imaš tega,« pomignem proti drobnemu, kontejnerju podobnemu robotu. »Njegove šale sem že vse slišala,« reče dekle. »Preden sem zbrala vse papirje, sem dvakrat prespala na tem hodniku.« »Jaz tudi,« rečem. V roki stiskam kup papirjev, pravilno izpolnjenih. Prelagam jih iz ene roke v drugo, da se ne zmočijo od potu, ki mi mezi z dlani. »No, povej to smešno stvar že enkrat,« reče dekle in me prime za ramo, nekako znan mi je ta prijem, prijeten in nenavaden hkrati. »A se spomniš, da so človeški rasi še pred časom napovedovali izumrtje?« vprašam. »Pa poglej zdaj. Po vojni smo se od strahu fukali vsepoprek in zapolnili svet do zadnjega kotička. A ni smešno?« vprašam bolj sebe kot njo. »To je pa še dosti slabša šala kot jo zmore tisti pofukani kontejner od robota,« reče in se obrne stran. Vrsta se začne počasi premikati dalje.

  • * *

Ko sem Marti povedal, kaj nameravam, ni odreagirala. Gledala je televizijo, prikimala in povlekla iz cigarete. »Vsaka cigareta vas stane deset minut življenja,« je rekla cigareta. »Vem, hvala,« je odgovorila Marta. »Torej se zavedate, da so cigarete škodljive in da njih kajenje lahko vodi v prezgodnjo smrt zaradi različnih, s kajenjem povezanih bolezni?« je vprašala cigareta. »Vem, hvala,« je zamomljala Marta. »Ponovite odgovor,« je rekla cigareta. »Vem, hvala,« je razločno rekla Marta. »Kadite dalje,« je rekla cigareta. Rad sem jo imel. Ko sva se poročila, je bila vmes strast, ki je bila v naši povojni generaciji vseprisotna. Delala sva otroke kot po tekočem traku, ampak ko nama je zmanjkalo denarja, so pobegnili od hiše ali pa umrli zaradi novodobnih bolezni. Ostala nama je samo še hči, ki je od strahu pred usodo sploh nisva imenovala. Čudno vraževerje, res. Ampak vseeno je pobegnila. Samo vsake toliko časa je prišla nazaj. In zdelo se mi je vredno to storiti zanjo. Medlo sem se spomnil njenega obraza, ampak tega, kako sem jo učil skakati čez kolebnico, ko je bila majhna... tega sem se dobro spomnil. Morda, sem rekel... morda bo ostala živa, če je jaz ne pozabim. Pa če ji preskrbim denar, seveda. Za zdravljenje svoje bolezni pa nisem imel denarja. Za svojo bolezen mi je bilo takrat vseeno. »Grem,« sem rekel Marti. »Denar ti bodo poslali. Ne pozabi ji ga dati, ko naslednjič pride.« »Rada te imam,« je rekla Marta in naprej gledala TV. Saj bi ji ga ugasnil, ampak za rojstni dan sem ji kupil nevro povezavo, ki okrepi doživljaje. Če se televizor izključi, tudi Marta umre. Poljubil sem jo na lice in odšel.

  • * *

Res težko diham. Srce noče več sodelovati, ampak ga že bom prisilil. Pred mano je samo še tisti suhec, ki hrope za pultom in kašlja kri na okence Birokratinje, ki mirno čaka, da se pomiri. »Samo še tukaj podpišite, potem pa skozi leva vrata na koncu hodnika,« reče Birokratinja in pomigne proti vratom. Suhec naškreblja svoj podpis, nato pa od olajšanja zajoka in se opoteče proti velikim belim vratom, celo iztegne roke, kot da jih bo objel. Stopim k okencu in s prsti pobrišem kri, da uslužbenko bolje vidim. »Papirje, prosim,« reče in se nestrpno našobi. Dam ji papirje in stiskam pesti. Zdaj me že res boli. Srce je postalo neodvisno od telesa. Ampak moram zdržati. Samo še malo. »Kaj pa tole?« vpraša Birokratinja. »Kaj?« vprašam in s težavo prebrem mesto na pogodbi, ki mi ga pokaže s prstom. »Razlog za nadzorovano izvršitev samomora,« zažvrgoli. »A ni napisan?« »Je,« reče, »ampak kot razlog ne morete navesti Ker hočem hčeri omogočiti boljšo prihodnost. To nas lahko stane milijone zaradi tožb raznih organizacij. Razlog mora biti izrazito osebne narave in se mora dotikati samo vas. Še enkrat izpolnite,« zalaja in mi moli papirje. »Pa saj je vse prav,« zatrdim in zakašljam. Pred očmi se mi megli. »Napisal sem, da se strinjam z evtanazijo, da bi lahko trgovali z mojimi organi, vse je tu, črno na belem ... pa kaj potrebujete razlog...« »Razlog, gospod, je najpomembnejši,« hladno reče in se spet našobi ter nato govori naprej kar s šobo, tako da njene besede čudno sikajo. »Mene ne zanima, za kaj v resnici potrebujete denar. Ampak če ostane na pogodbi vaš razlog, nas bodo tožili. In tega si ne moremo privoščiti. Napišite recimo Ker sem bolan ali pa Ker me je žena zapustila. Osebno! Svobodna volja brez zunanjih vplivov! Mi se izognemo tožbi, vi prodate svoje telo, dobite denar. Zadeva rešena.« »Prosim vas... prosim... drugače se bom sam ubil...«šepnem in se opotečem. »Dobro veste, da je samomor brez nadzora kaznivo dejanje, za katerega oglobimo vašo družino. Na vašem mestu ne bi poskušala. Še enkrat izpolnite! Naslednji prosiiiiim,« zacvili Birokratinja, jaz pa padem na hrbet in počasi tonem v temo. Najprej se nihče ne zmeni zame, nato pa se nad mano prikaže postava. Ne vidim razločno, ampak vseeno prepoznam par čudovitih, gromozanskih oči. »Pridi, ati,« reče postava. Začne me vleči proti vratom. »Ko sem poslušala pogovor, sem izpolnila rezervne kopije zate. Tvoj podpis pa sem znala že od nekdaj ponarediti.« Trkanje. Vrata se odpro. »Lepo od tebe,« reče. »Denar res potrebujem.« »Ti... samo ... nadaljuj...«ji šepnem. »Imaš... še tistega fanta?« Moje vprašanje presliši. »Ravno prejšnji teden sem prodala maternico,« reče skoraj veselo. »Samo pol cene so mi plačali, ker sem kadilka. A si moreš misliti?« Močne roke me zgrabijo in me povlečejo skozi vrata. »Adijo, oči,« zakliče, ko se vrata počasi zapirajo za mano, »pa hvala!« Jaz nisem imel nič pri tem, srček moj. Zahvali se birokraciji.

Angeli z napako[uredi]

»Primi volan,« mi je naročila. Zgrabil sem ga s potnimi rokami. »Jebi se,« sem ji rekel in se nasmehnil. Zarežala se je na vsa usta. Dvojka ji je med odraščanjem zlezla malce za sekalec in končni vtis je bil nekako zajčji, a seksi. Kot debil bi bil lahko cele dneve zazrt v njen krivi zob. »A te ni nič sram, da še nimaš vozniškega izpita?« je rekla. Bil sem tiho, gledal na cesto in se oklepal volana. Sklonila se je in mi dala ljubčka na lice. »Saj ni treba biti tako zatopljen v cesto, čisto ravna je.« Iz jakne je potegnila zmečkan zavojček cigaret; prižgala si je enega in iz roba ust pihnila vame tenak steber dima. Nato se je zarežala na vsa usta in zatresla z glavo ter zacvilila, rjavi lasje so zaplesali skozi zrak. Bila je zadeta kot jelen na lovskem tekmovanju, vsak njen gib mi je to povedal. Bil sem dovolj časa z njo, da sem to vedel. Imela pa je prav glede ceste. Res je bila ravna. A zelo luknjasta. In ker nisem bil vajen vožnje, me je najmanjša sprememba na asfaltu spravila ob živce. Majhne kapljice so se mi pokazale na čelu. To je opazila. Najprej mi jih je malce pobrisala s prstom, nato pa jih je s konico jezika polizala. »Hecen si,« je rekla, čisto po otroško, tako da je vsak »e« zategnila skozi nos. »Ne bi raje ti vozila?« sem jo prosil. »Ne,« je rekla in ponosno dodala: »Ker kadim.« Spustil sem volan in se zleknil nazaj na sedež. Upočasnila je avto in lezla sva po razgreti cesti s hitrostjo normalne hoje. »Koliko časa še?« sem vprašal. »Ne vem,« je rekla in po kratki pavzi dodala: »Pred petimi leti sem jih videla nazadnje.« »Aha,« sem rekel. »Pa jih nič ne pogrešaš?« »Ne,« je rekla, ampak neiskreno. Premaknila je roko, tako da si je malce pokrila obraz, kar je naredila vedno, ko se je lagala. »Lažeš,« sem rekel. »Ne, pa ne,« je rekla in si z roko še bolj pokrila obraz. Ni se mi dalo vrtati vanjo. Raje sem gledal skozi okno. Trava je bila od močnega sonca požgana, a pokrajina je ohranila svojo svežino. Štorklja je stala v mlaki in ni delala nič posebnega, razen tega da je imela eno nogo skrčeno. Odprl sem okno in stegnil ven roko. Moja krivozoba dvojka je naredila isto. »Zdaj pa mahaj,« sem rekel. In začela sva mahati. Mimo naju so tekla drevesa, osamljene hiše, žitno polje. Midva pa sva mahala. Z drugo roko sem jo prijel za koleno. »Za povezavo med krili, razumem,« je rekla in se zasmejala. Sonce je tonilo v pozabo, midva pa tudi, vsak je tonil vase. A prišli so ovinki in cigareto je pokadila do konca, prijela je volan in zaprla okno. Jaz sem še vedno mahal, ampak ne več tako entuziastično. »Veš, zakaj ne bi mogel biti s tabo celo življenje?« sem ji rekel. »Zakaj?« je odsotno vprašala, zatopljena v vožnjo. »Ker bi živel v nepopisnem strahu, da bi umrla pred mano. Tega ne bi prenesel,« sem rekel. »Osladno. In egoistično,« je odgovorila, sicer ne nesramno, ampak trdo. Gledal sem jo v prste in kratke, pogrižene nohte. Palec je imela rahlo rumen. »Kmalu bova,« je rekla. »Saj se nikamor ne mudi,« sem odgovoril. Roko sem potegnil noter in zaprl okno. Zaspala mi je in mravljinci so mi brzeli po njej od prstov do ramen. »Ja, pa se mudi. Čim prej bova tam, hitreje bova nazaj,« je bevsknila. Zadetost je pojenjala in padla je nazaj v temo. Zaprl sem oči in mislil na to, da sem štrk, ki s svojo štorkljo preživi celo življenje kljub strahu, da bo umrla pred njim.

  • * *

Prispela sva pozno zvečer, ko se oči ravno privadijo na mrak. Vas je bila izjemno majhna, z lokalno trgovino, lokalno gostilno, lokalnim jezerom in lokalnim gozdičkom. Vse skupaj sem vzljubil že na poti do sem. Ker je bilo vse tako tiho, mirno in nevsiljivo. Ni bilo reklamnih panojev in javne razsvetljave, ni bilo vonja po mokrem asfaltu, ni bilo prehodov za pešce. Ko sem stopil iz avta, je zacmokljalo in na teniški sem imel naliman kup blata. Nasmehnil sem se. »Blato,« sem debilno rekel in pokazal na tla. »Bravo, ljubi, blato! Že prepoznavaš snovi in jim daješ imena!, « je sarkastično rekla in se nasmehnila, tako da je na tečen način pokazala vse zobe, celo skrito dvojko sem opazil. »Celo mladost sem se trudila, da bi tem krajem ušla, sedaj se pa vračam,« je rekla in si prižgala cigareto, nato pa se naslonila na streho avtomobila in zrla nekam stran. »Saj ni nič narobe tu,« sem rekel. »Včasih prija malce odmora od mestnega vrveža.« »Mestnega vrveža?!« je zgroženo vzkliknila, »mestni vrvež je pravi paradiž proti tem krajem! Spomni me, da se vržem pod prvi avtobus, ko prideva nazaj in dolgo ter globoko vdihavam njegove izpušne pline. Ti sploh ne veš, kako je živeti tu, med ljudmi, ki se poznajo do obisti, ki jim je smisel življenja, da vedo, kolikokrat v dnevu gre sosed srat. In potem je zvečer vse tiho in greš na verando in si hočeš prižgati cigareto, potem pa malce obrneš glavo in skozi okno soseda bolšči vate kot kakšna butasta riba in iz ust ji zaradi vzburjenja, ker te je dobila pri nečem prepovedanem, kaplja slina.« Zasmejal sem se. »In kaj narediš potem?« »Heh,« je skomignila. »Pozvoniš ji pri vratih, odpre njen mož in lepo ga prosiš, da jo že enkrat dobro pofuka, da ne bo vsenaokrog trosila frustracij.« »Gotovo si bila zelo priljubljena,« sem se namuznil. »M-hm,« je pokimala. Pomignil sem proti podolgovati hiši z visoko streho. »Je tole najino novo prebivališče?« »Ja. Najino začasno prebivališče. Pobrala se bom od tu ob prvi priliki,« je rekla in se odpravila proti hiši. »Pridi, najbrž si zaspan, ker si vozil vso pot do tu,« je rekla in me prijela za roke. »Prašiča,« sem se zarežal in jo poljubil. Nekaj časa sva se objemala, nato pa odšla pred vhodna vrata. Toliko časa je iskala ključ po nahrbtniku, da sem skoraj stoje zaspal. V hiši je bilo hladno in videlo se ni nič. »Elektrike trenutno ni,« je rekla s takim tonom, kot da jo peljejo na morišče. Nastanila sva se v sobi za goste, kjer je bila postelja že lepo postlana. Vse gibe sva izvajala počasi, saj je samo mesečina dajala malo svetlobe. Končno sva se pod rjuho objela in zaspala. Tisto noč sem sanjal, da letim nad gozdom. Bilo je kar lepo, a v sanje se mi je prikradel močan vonj po potu. Obračal sem se, da bi videl, od kod prihaja, a se nisem mogel obrniti. Kot bi bil uklenjen v pasu in prisiljen, da gledam neskončen gozd, ki je bežal pod mano.

  • * *

Pri zajtrku sva bila sama.»Kdaj bom spoznal tvojo družino?« sem vprašal in brazdal po kosmičih. Slabo sem spal in nisem bil lačen. »Čim kasneje, tem bolje, itak pa ni nobenega doma,« je rekla. »Nehaj s takimi,« sem rekel. Šla mi je že pošteno na živce. »Ves čas se obnašaš, kot da sva v srednjeveški mučilnici.« Takrat ji je pogled zdrsnil nekam stran. Z roko si je šla skozi lase. »Daj mir,« je rekla, pa ne nasilno, ampak proseče, tako da sem odnehal. Potrudil sem se in pojedel nekaj žlic kosmičev. Nato sem vstal in jo objel čez rame, ona pa je skrila glavo v moje naročje. »Greva takoj ko bo možno, prav?« sem rekel. Počasi se mi je izvila iz objema in prikimala. »Ali pa malce kasneje ... saj ne vem ... ni važno,« je rekla in me spet objela. Tako sva ostala kar nekaj časa. Čutil sem njen utrip srca.

  • * *

»Boli... tako boli. Ampak samo, kadar globoko vdihnem,« je rekla njena mama in se nasmehnila. Na pepelnato sivem obrazu so se menjavali izrazi čiste sreče in grozljive bolečine. Na čelu so se ji nabrale drobne potne kapljice. Lase je imela kljub vsemu oprane in spuščene, da so se ji razlezli do ramen. Več je bilo sivih kot rjavih. Oči je imela motne in beločnice rahlo rumene. Ko je dihala, je razpirala nosnice. Vsaka guba na vdrtih licih se je zdela še globlja. »Natka ... moja Natka ...«je zašepetala in stisnila Natalijo, ki je sedela na stolu poleg postelje, za roko, Natalija pa je jokala in solza ji je kapnila na mamino žilasto roko. Jaz sem stal na drugi strani in strmel v napravo za dihanje, plastičen meh, ki se je z zvokom, kot bi sopla manjša lokomotiva, dvigal in spuščal. Ritmično piskanje ostalih naprav me je spravljalo ob živce. Nisem hotel tako spoznati njene mame. A za pritožbe je bilo malce prepozno. »Grem ... ven,« sem rekel. Natalija ni rekla nič, nepremično je strmela v mamo. Odpravil sem se po dolgem hodniku in plitko dihal, kajti vonj bolnišnice je nekaj, kar sem hotel čim prej pozabiti. A mogoče je bila najbolj strašljiva tišina, ki nastane poleg bolniške postelje, ko nihče ne ve, kaj naj reče na smrt bolnemu človeku. »Saj bo? Si gledal tekmo včeraj?« Ali najhujša - »Kako si kaj?« Tudi pogovori o vremenu izgubijo svoj že tako patetičen pomen mašila. Natalijini mami nisem imel reči ničesar. Nisem je hotel trepljati po roki in jo stiskati za koščena ramena. Kosa je mahala nad njo in raje sem sklonil glavo. V kiosku pred bolnišnico sem si kupil cigarete in tiho kadil eno za drugo. Siva stavba je mrko strmela vame, jaz pa nazaj vanjo. Ni mi bilo jasno, zakaj tako majhen kraj potrebuje tako veliko bolnišnico. Bilo je prav strašljivo. Nekaj dreves, ki so bila posajena, da bi dajala prijazen vtis, je bilo videti čisto umetnih, kot bi bila postavljena za posmeh, nasprotje razkrajajočemu znotraj betonskih sten stavbe, kjer se umira na obroke. Sploh nisem videl, kdaj je priskakljala do mene. S prsti si je popravila očala na nosu in me skremženo pogledala, izza ustnic sta ji zlezla nazobčana sekalca. »Kdo si ti?« me je vprašala s klasičnim glasom majhnih deklic, ki vsa vprašanja zacvilijo enako, ker so pač majhne in imajo majhne glasilke in ker samo s cviljenjem dosežejo prezaposlena ušesa starejših. »Em ... Natalijin fant. Kdo si pa ti?« sem jo vprašal. »Pika,« je rekla in pogledata v da, kot da jo je sram priznati, in s konico čeveljčka je povrtala v da. »Blato boš imela na čevlju, če boš to delala,« sem rekel. Dvignila je glavo in mi namenila zdolgočasen pogled, nato se je obrnila in hecno odkorakala proti bolnišnici, oblekica ji je mahedrala okoli nog, jaz pa sem ugotovil, da nisem izbral dobrega stavka za začetek najinega odnosa. Kot otrok sem sovražil, če mi je kdo solil pamet. Blato na čevlju je bilo za take deklice nekaj čisto nepomembnega.

  • * *

O očetu ni Natalija nikoli govorila. Še mama je obstajala samo kot neka oseba, ki je bila slučajno zraven pri dogodkih, o katerih sva se pogovarjala, pa še takrat brez posebnega pomena, samo stala je recimo tam, kot predmet, ki je že toliko časa na istem mestu, da preprosto gledaš skozi njega. Jaz pa sem jo spoznal kot človeka, ki umira, preden je prišel njegov čas za smrt. Moje videnje mame so bili tako izgubljeni koščki sestavljanke, ko veš, da mora ta del tvoriti celoto, ampak si je ne moreš predstavljati; kako stoji zraven Natalije, kako se pelje z njo v avtu, kako z njo hodi do njega, kako z njo sedi v gledališču. Videl sem jo samo, kako umira. A oče ... o njem nisem vedel ničesar. Niti tega, da je kdaj sedel zraven v gledališču. A ravno zaradi njenega molka sem si o njem izoblikoval mnenje in še preden sem ga spoznal, sem imel občutek, da vseeno vem o njem veliko več kot o njeni mami. Vedel sem, da se ga na neki način boji. In tak strah, zaradi katerega človeka izrežeš iz svojih najintimnejših pogovorov, je bolj zgovoren kot vsak še tako natančen življenjepis.

  • * *

»Nisi mi povedala, da imaš sestro,« sem rekel pri večerji. Še vedno sva bila sama, jedla sva iz velike sklede, in sicer solato z jajcem in s krompirjem. Drugega v hladilniku ni bilo, v trgovino Natalija ni hotela, jaz pa nisem vedel, kje je. Tako sva prežvekovala ob šibki svetlobi gole žarnice, ki je na kratkem kablu štrlela iz stropa. Nezaupljivo me je pogledala. »Kje si jo pa videl?« »Pred bolnico. Ki je, moram reči, precej glomazna zadeva za takle sekretek od naselja.« »Kako pred bolnico?« »Jah, tam sem stal in prišla je do mene. Zelo ti je podobna. Ni mi sicer povedala, da je tvoja sestra, ampak predvideval sem, da je.« Natalija je odkimala: »Ti si čisto zmešan.« Skomignil sem z rameni. »Potem pa ne vem. Samo ... tako podobne oči sta imeli.« Bil sem tiho. Vzela je skledo, čeprav še nisem nehal jesti, in začela pomivati v kuhinji, slišal sem šumenje vode in žvenketanje posode. Čez nekaj časa je do mene priplaval njen glas. »Jutri popoldne pride mama umret v svojo hišo. To je bila njena želja. Noče zgniti v bolnišnici. Pomagal mi boš pripraviti sobo.« »Prav,« sem rekel. »Kaj pa oče?« Žvenketanje posode je prenehalo. Bil sem prepričan, da bo znorela, da bo prišla nazaj in mi zabrisala skledo solate v glavo. »Tudi on pride,« sem zaslišal in si oddahnil. Šel sem v kuhinjo in ji pomagal pomiti do konca. Cel večer nisva spregovorila niti besede več.

  • * *

Naslednjega jutra sem odšel na sprehod. Bilo je oprano in sveže jutro, eno izmed tistih, ko se beseda sentimentalnost niti ne zdi več tako napačna. Natalijino sestro (nisem si dal dopovedati, da morda nimam prav) sem srečal nekje v gozdu. Sedela je na deblu podrtega hrasta in se pogovarjala sama s sabo, zvonila je z nogami in v roki je držala praprot. »Živijo,« sem rekel. »Lahko prisedem?« Najprej me je malce čudno gledala, ampak jaz sem se samo smehljal. Najbrž je začutila, da mi je res do tega, da prisedem. Otroci to takoj vedo. »V redu. Samo če ne boš preveč glasen,« je rekla in si s prstom porinila očala tako blizu oči, da se je lahko zgornjega del okvirja dotaknila z obrvmi. Videti je bila kot jezna sova. »Zakaj pa ne smem biti glasen?« sem jo vprašal in sedel tik poleg nje. Malce se je umaknila in se zastrmela v praprot. »Zato ker jih boš prepodil.« »Koga?« sem izustil s kar največjo navdušenostjo. »Angele,« je šepnila in me pogledala v oči. Ne vem, kaj je bilo v tem njenem pogledu. Ampak vedel sem, da misli resno. »Kakšni pa so ti angeli?« sem šepetaje vprašal. »Lepi, beli, z zlatimi lasmi?« »Ah, ne,« je rekla in se nasmehnila. »Trije so. Eden je majhen, debel in plešast. Drugi ima čudne zobe. Tretji pa zelo smrdi.« »Pa so ti vseeno všeč?« sem vprašal. »Ja,« je rekla, kot da so taki angeli splošno sprejeti kot privlačna bitja. »Zato ker imajo krila. Ampak en je predebel, da bi letel, druga dva pa nočeta. Ne vem, zakaj.« »Če bi ti imela krila,« sem jo vprašal, »bi letela?« »O, ja,« je rekla. »Poletela bi stran od tukaj.« »Zakaj pa? Ti ni všeč?« Žalostno me je pogledala. »Ne,« je preprosto rekla. Tako je to pri otrocih. Nič slepomišenja, nič velikih besed. Sploh je nisem hotel vprašati, zakaj ji ni všeč, ni bilo potrebno. »Ne skrbi, bova šla midva kam skupaj. Stran od tu,« sem jo potolažil. Nasmejala se je. »Pri kom pa si ves ta čas, ko ni nikogar doma?« »Različno,« je rekla. »Pri stari sosedi. Samo v njeni hiši čudno smrdi. Večinoma se igram v gozdu.« »In ta soseda te kar pusti, da si sama?« »Ja,« je odgovorila. »Saj tu ni nobenega, ki bi mi kaj naredil.« Prijela me je za roko. »Pridi, greva, mamica bo kmalu doma.« Preden sva šla, je nekomu pomahala. Najbrž angelom. Pomahal sem jim tudi jaz. To jo je razveselilo in še bolj je stisnila mojo dlan, ko je mirno drobila poleg mene in so se ji vejice in listki prijemali na bele nogavičke.

  • * *

Tik preden bi vstopila v hišo, je Pika spustila mojo roko in zdirjala nekam stran, neverjetno hitro za tako majhno bitjece. Nekaj sem zaklical za njo, pa se ni obrnila. Zavila je za neko staro hišo in mi izginila izpred oči. »Kaj se pa dereš?« je rekla Natalija, ko sem vstopil. Hotel sem ji razložiti, pa je samo odmahnila z roko. Grozeče je slonela ob steni in gledala strmo predse. »Mama je že tu,« je rekla. »Kako pa to?« sem vprašal. »Lepo. In hvala, ker si mi pomagal pripraviti posteljo in sobo. Garala sem cel čas, ko te ni bilo. Kreten.« »Kaj pa oče?« sem vprašal. »Ne bo ga,« je odsekala. »Itak ne živi več tu. Pa nehaj stalno spraševati po njem in po mami in po sestri in vseh živih sorod nikih. Saj nisva jebena mladoporočenca.« »Jebi se,« sem rekel. »Hotel sem ti samo olajšati stvar...« »Stvar mi boš olajšal,« je rekla in stopila pred mene, »če mi boš čim manj v napoto in če te bom čim manj videla, ker mi greš pošteno na živce. In ne hodi k mami, ker spi.« Obrnila se je in odkorakala v kuhinjo.

  • * *

Do večera sem bral v svoji sobi, nato pa sem se odpravil na sprehod po vasi in odkril neko zanikrno gostilno. Vstopil sem in v trenutku se mi je okoli glave ovil dim. Bila je majhna, brez miz, samo z dolgim točilnim pultom, na koncu katerega sta sedela dva možaka, me gledala in srkala vsak svoje pivo. Tudi jaz sem si naročil enega in nekaj sekund strmel v obilno oprsje natakarice. »Ti si pa od Natalije fant, a?« je rekla in se zastrmela vame. Nelagodno sem se presedel. S kotičkom očesa sem videl, kako sta se možaka obrnila proti meni. »Ja,« sem rekel. »V čudno familijo si se to priženil,« je zavpil eden izmed možakov, pograbil svoje pivo, vstal ter prišel do mene in sedel poleg. Isto je naredil tudi drugi. Oba sta bila malce bolj okrogla, eden čisto plešast, drugemu pa so redki lasje poganjali po celi glavi, kot bi mu jih kdo naključno posadil. Na velikem, ukrivljenem nosu so mu čepela očala z roževinastimi okvirji. »Saj se nisem priženil,« sem rekel. Nikoli si nisem predstavljal, da bi se z Natalijo poročila. To bi bil zelo čuden zakon. Možakarja sta me gledala mirno in nisem se počutil nelagodno. Čas je obstal in vsi smo se kopali v tem spokojnem vzdušju. »Mama je stalno sama in nič ne gre iz bajte, zdaj pa sem še slišal, da je bolna,« je rekel tisti z očali in se skremžil. »Ja, čudni so, čudni,« je rekel drugi. Natakarica je poznavalsko prikimala in si prižgala cigaret. Očitno se je odločila, da bo tudi ona prisostvovala v pogovoru. Drugih gostov tako ali tako ni bilo. »Pustite jih pri miru,« sem rekel in čutil, kako se mi je nekaj vročega razlezlo v trebuhu. »Saj mi jih pustimo,« je rekel očalar in se zastrmel v svoje pivo. »Samo oni nas ne.« »Ne,« je rekel drugi. »Oni nas pa res ne.« Ostanek piva sem spil v tišini, samo tiha glasba, tako tiha, da je bila že skoraj nedoločljiva, je igrala iz nevidnih zvočnikov. Hotel sem plačati, pa je natakarica samo odmahnila z roko.

  • * *

V hiši je bilo vse tiho. Sezul sem se in se odpravil v kopalnico. Takrat pa sem zaslišal šum iz sobe, iz tiste, v katero nisem še nikoli vstopil. Vrata so bila priprta in zdelo se mi je, da notri gori luč. Postavil sem se pred vrata in tiho zaklical. »Halo? Kdo je?« Odgovora ni bilo. Še malce sem postal, nato pa rahlo odrinil vrata. Pri oknu je stal neki moški, oblit z mesečino. Bil je manjše postave, rahlo sključen. Videl sem samo profil in takoj sem vedel, na koga me ta profil tako zelo spominja. »Pozdravljeni,« sem tiho rekel. »Vi ste najbrž Natalijin oče. Jaz pa sem njen fant.« Pomolil sem roko v pozdrav. On pa je stal tam pri oknu in ni rekel niti besede. Roke je imel spuščene ob telesu in počasi in nežno je migal s prsti. Takrat sem zavonjal nekaj, kar sem vonjal v tej hiši že prej. Bilo je, kot bi se vonj priplazil iz kakšnega kota. Možakar je rahlo obrnil glavo in me pogledal. Hotel sem ujeti njegov pogled, ampak nisem ga mogel, kot da bi me z njim prebodel in gledal nekam stran, daleč. Proti gozdu. Smrdelo je po potu. Po starem, postanem potu. Obrnil sem se in stekel po hodniku, se spotaknil in padel ter vdrl v spalnico, kjer se je Natalija očitno ravnokar zaradi hrupa zbudila. »Ti nisi normalen!« je zasikala. »Mamo boš na smrt prestrašil.« Vrgel sem se na posteljo in jo prijel za rame. »Tvoj oče je tu, Natalija,« sem rekel. »V tisti sobi poleg kopalnice. Stoji ob oknu in nič ne reče.« Nataliji se je pogled naenkrat zasteklenil in gledala je tako kot njen oče prej, nekam v prazno. Ampak samo nekaj sekund. Pričakoval sem, da bo kaj rekla, ampak ko sem odprl usta, me je udarila po licu. Prijel sem se za obraz in se zastrmel vanjo. Bila je vsa v solzah. »Izgini, idiot grdi,« je šepnila. »Samo... pojdi, poberi se od tod, sovražim te.« Velika solza se ji je strkljala po licu. »Sovražim.« Počasi sem vstal in se odpravil iz sobe. Slišal sem, kako hlipa. Ko sem zaprl vrata za sabo, sem vedel, da nočem biti več v tej hiši. Kot da sem pozabil vse prostore in sem nekje v tujem kraju, kamor moje dojemanje ne seže.

  • * *

In ko sem stopil iz hiše na dvorišče, nenavadno svedo, me je pričakala Pika in me prijela za roko, oblekico je imela vso blatno in njen dotik je bil grozljivo domač. »Pridi,« je rekla. »Pridi pogledat angele!« Stekla sva proti gozdu in vsak korak se mi je zdel težak, nisem ji hotel slediti, zanimalo me je, kaj toliko stara punčka počne tako pozno zunaj, zakaj ni v hiši, če je Natalijina sestra, in zakaj mi je vse na njej tako nenavadno, a takrat sva že bila v gozdu in tekla sva najprej po poti, potem pa sva zavila nekam vstran, med grmičevje, ki me je praskalo po rokah in nogah, ampak Piko to očitno ni motilo, saj je še vedno drvela naprej in gozd je začel pritiskati name z vsemi drevesi, vse se je ožilo in naenkrat je bil pred mano hodnik dreves, po katerem je Pika tako spretno vijugala. Potem pa - kot da bi nekdo odrezal svet od prej in postavil pred mano novega - sva se znašla na jasi, sredi katere je bilo (položeno?) veliko, debelo deblo. »Poglej jih ... to so oni,« je rekla. Na deblu so sedeli trije moški. Dva sem takoj prepoznal - bila sta tista iz gostilne, ampak nekaj je bilo drugače na njiju, kot da sta imela manj vdrte oči, več las in manjši trebuh. Kot da sta bila mlajša. Tretjega sem tudi prepoznal. To je bil možakar iz sobe, Natalijin oče, ki je stal ob oknu, oblit z mesečino. Samo tokrat je govoril, hreščeče se je smejal in gledal nekam v tla in tudi druga dva sta gledala v tla in pogledal sem še jaz. Na tleh je ležal krvav ptič in tam, kjer bi moral imeti krila, sta bila samo dva krvava štrclja. Naenkrat je oče dvignil pogled. »Pika moja,« je zahropel in ustnice so se mu razlezle v ogaben nasmešek. »Zdravo, oči,« je rekla Pika in se mu usedla na kolena. »Živijo, mala,« sta kot v zboru pozdravila možaka in še naprej strmela v mrtvo ptico. »Kako si kaj, ljubica?« je rekel oče in jo božal po hrbtu. Pika je bila vsa trda in njen pogled je bil top, ampak ni se premaknila, samo sedela je tam in pridno odgovarjala. »Hej,« sem zaklical. Nihče se ni zganil. Takrat je oče Piko začel božati po stegnu, najprej nežno, potem pa malo bolj grobo. »Lepa si, moja mala,« ji je zašepetal v uho in jo gledal s krvavimi očmi in takrat sem spet zavohal pot in tudi zagledal kapljice, ki so se mu nabirale na plešasti glavi. »Pusti jo!« sem zakričal in stopil korak bliže. Bilo je, kot da bi mi zmanjkalo tal pod nogami - samo sesedel sem se na travnik, nisem se mogel premikati in nemočno sem gledal, kako očetova roka napreduje proti notranji strani Pikinega stegna in kako ona vse bolj in bolj kameni in gleda nekam stran s steklenim pogledom, mesečina jo je oblivala, hotel sem se stegniti po njo in bilo je, kot da bi zadel v steklo. Eden izmed možakarjev, tisti z očali, se je zganil in pogledal proti očetu in Piki. »Pusti jo, no« je rekel. »Pridruži se raje nama. Pa saj je tvoja hči.« »Njej je to všeč, a ne, Pika moja?« je rekel oče in jo poljubil na lica, njegova roka se je premaknila v njeno mednožje, Pika pa je samo pokimala in bilo mi je, kot da mi je njena gesta razsula srce na tisoč koščkov. »To niso angeli, Pika!« sem zavpil. »Ampak so,« je tiho rekla in še vedno gledala strmo naprej. »So edini prijatelji, ki jih imam. Drugače sem tako sama. Nihče ni z mano, tu ni nikogar.« »Jaz sem tu!« sem zavpil. »Jaz sem tu, poslušaj me. Pojdi stran, pridi k meni in zbežala bova, greva nekam stran, samo ti in jaz.« Takrat me je pogledala naravnost v oči, s polno silo je zasadila svoj pogled vame. »Boš ti moj angel?« je rekla. »Bom,« sem rekel. »Ampak z napako. Jaz nimam kril.« »Imaš, imaš,« je rekla. »Ampak oni jih nimajo. Zato jih pa kradejo drugim.« Možak z očali se je zahehetal in s konico čevlja brcnil v mrtvo ptico, in ko se je premaknila, sem videl tisti dolgi kljun in dolge noge in prepoznal štorkljo. Izza dreves, za hrbti možakov se je izvila postava. Suha in drobna, s sivkastimi lasmi in porumenelo kožo. Nekdo me je prijel za roko. Bila je Pika. »Čas je, da greva. Odpelji me daleč stran,« je rekla in zgrabil sem jo, jo stisnil v naročje in stekel, kakor nisem še nikoli, nisem lovil lastnih nog in skoraj bi padel, tekel sem skozi tih gozd in zdelo se mi je, da slišim neke zvoke z jase, udarce in vpitje in jok, ampak jaz sem samo tekel, tekel do poti in potem naprej, vse me je bolelo in lovil sem sapo, ampak sem stisnil zobe in tekel dalje, vse do dvorišča, do avtomobila, odložil sem Piko in stekel v hišo po ključe, sedel v avto, Pika je sedla na sovoznikov sedež, hotel sem prižgati avto, pa ni šlo. »Umiri se, saj znaš,« je rekla. Globoko sem zadihal in poskusil še enkrat. Res je šlo. Čez minuto sva se že peljala po prašni makadamski cesti. »Zaspan sem,« sem rekel Piki. »Še malo zdrži, prosim,« je rekla in njene oči so bile naenkrat polne strahu. Stisnil sem zobe in se osredotočil na cesto in peljala sva se in peljala.

  • * *

Ko sem se zbudil, najprej nisem vedel, kje sem, in sem hitro trznil naprej ter se zaletel s prsmi v volan. Ko sem ujel sapo, sem pogledal na sovoznikov sedež. Pike ni bilo. Skočil sem iz avtomobila. Sonce je ravno vzhajalo in osvetlilo neskončno dolgo cesto. Pike ni bilo nikjer. Že sem hotel sesti nazaj v avto, ko sem na pokrovu motorja videl, da je nekdo nekaj napisal v prah, ki je prekrival cel avto. Pisalo je - Hvala. Ko sem se pripeljal domov, me je Natalija solzna čakala na dvorišču. »Mama je ponoči umrla,« je zahlipala. Stal sem tam in nisem vedel, kaj naj naredim. Ona pa je prišla do mene. Objel sem jo. Ostala sva v hiši še en teden in pokopala mamo na lokalnem, majcenem pokopališču. Ko sva zvečer pospravljala še zadnje stvari v mamini spalnici, sem v enem predalu našel sliko, na kateri je bila Pika, vsa vesela in nasmejana je kazala svoje škrbaste zobe. »Kdo je to?« sem vprašal Natalijo in ji pokazal sliko. »Jaz,« je rekla. »Pred kar nekaj časa.«

  • * *

»Primi volan,« sem ji naročil in si prižgal cigareto. Zahihitala se je. »Samo do prvega večjega križišča ti dovolim voziti,« je rekla. »Najprej bom jaz.« »Prav,« sem rekel in prijel z eno roko za volan, z drugo pa za cigareto. Vozila sva po dolgi, ravni cesti. »Rada te imam,« je rekla. »Nekako ... bolj kot prej. Še vedno ne preveč, ampak definitivno bolj. Sploh ne vem, zakaj.« »No, ja, recimo da bom to vzel kot kompliment,« sem rekel in se nasmehnil. »Povej mi - zakaj imate tako veliko bolnišnico v tako mali vasici?« sem vprašal. »Saj ni velika,« je rekla. »Čisto majhna je. Ti si kar izmišljuješ stvari. Mama se je odločila, da noče v večjo in da bo raje umrla tu, v domačem kraju. Nikoli si ni upala ven. Ampak ob zadnjih trenutkih sem bila pri njej in zdelo se mi je, da je bila res videti srečna.« Skomignila je z rameni. »Kje je bil pa oče?« sem rekel. Pogledala me je. Tokrat ji je bilo jasno, da zahtevam odgovor. »Oče je mrtev,« je rekla. »Mama ga je ubila.« Naprej nisem spraševal. Nekaj časa sva se vozila v tišini. »Dobro se počutim,« je naposled rekla. »Kljub vsemu.« Nebo je bilo skoraj brez oblaka. Odprl sem okno in vdihnil. Gledal sem, kako je pokrajina bežala pred mano. Ozrl sem se proti Nataliji. Spala je. Kakšnih sto metrov pred avtomobilom je iz visoke trave vzletela štorklja in se pognala v nebo.

Čas[uredi]

Prišla si na avtobusno postajo minuto za mano in si takoj prižgala cigareto. Ne kadiš najdražje znamke. Študentka si, tako kot jaz. Gledam te, kako brskaš po majhni, črni torbici, ki se lepo ujema s tvojimi lasmi. Nasloniš se na pleksi steklo postaje in obrneš glavo v smer, iz katere bo prišel avtobus, nato obrneš glavo proti meni. Nasmehnem se ti, ti pa mi vrneš nasmeh, čisto malo in zelo na hitro, kot da bi te bilo strah, da te bom ogovoril. Ali pa te je strah starejše gospe s sinje modro frizuro, ki kinka na klopci. Ali pa gospoda srednjih let, ki ima roke zatlačene globoko v žepe zdrsane, usnjene jakne in si gre vsake toliko časa z roko skozi redke, svede lase. Mogoče te je strah, kaj bi si mislili. A naj ti raje povem, kaj si mislim jaz. Lahko bi te ogovoril in ugotovil, da si prijetna, simpatična in zgovorna. Hitro bi našla skupno točko v tisti minuti čakanja na avtobus. Ko bi ta zapeljal na postajo, bi skupaj vstopila in se skupaj usedla ter se pogovarjala vse do moje ali tvoje izstopne postaje. O študiju in o tem, ali plačuješ drago najemnino. Prosil bi te za številko mobitela in dala bi mi jo. Naslednji dan bi se dobila na kavi in pogovarjala bi se o vsem. Zvedel bi več o tebi. Imaš mogoče brata, sestro? Recimo, da imaš mlajšega brata in starejšo sestro, ki je že diplomirala in živi s fantom v majhnem, podnajemniškem stanovanju. Tudi ti si želiš na svoje, izkusiti to svobodo. Smejiva se in rahlo se dotaknem tvoje roke, ko otreseš cigareto v pepelnik. Posloviva se z rahlim, hitrim poljubom na lice. Dobiva se spet čez nekaj dni in tokrat sediva bliže, se več dotikava. Ob slovesu te poljubim in ti mi poljub nežno vrneš. Čez nekaj mesecev prvič spiva skupaj in zjutraj ne najdeva besed, ker nama je obema rahlo nerodno. Samo objeta leživa in jaz te poljubljam po vratu. Mine nekaj mesecev in spoznal sem tvoji dve cimri, ti pa si spoznala moje tri sostanovalce. Naslednji vikend boš prvič prespala pri meni doma. Prvič se skregava. Ni ti všeč, da sem nezaupljiv, sanjav in neodgovoren. Meni ni všeč, da si preglasna, ko se ga napiješ, in da mora biti vse po tvoje. Minevajo leta in oba sva pri koncu študija. Seksava morda enkrat na teden, ker sva preveč utrujena. In se že preveč poznava. Ti diplomiraš prva, ker si bolj pridna. Jaz potegnem še eno leto. Živiva skupaj v majhnem, podnajemniškem stanovanju. Zaposlim se pred tabo in delam dvanajst ur na dan, da lahko plačujeva najemnino. Kmalu se zaposliš aidi ti in tako se vidiva samo zvečer, ko pojeva večerjo in se pogovarjava o vsakdanjih stvareh. Čez nekaj let zanosiš in rodi se nama deklica. Za poročno pričo vzameš sestro. Ko je deklica stara tri leta, se preseliva v zgornje nadstropje hiše tvojih staršev. Najdem novo službo, ti zanosiš drugič in se odločiš, da boš ostala doma in skrbela za otroke. Rodi se nama še ena deklica. Jaz vse več delam in vse manj se pogovarjava. Otroci so pustili posledice na tvojem telesu. Prsi so se ti povesile in ne moreš zgubiti odvečne maščobe na trebuhu in zadnjici. Začneš si barvati lase v agresivno barvo in hoditi k aerobiki. Meni dokončno izpadejo lasje in čisto malo me zbada v hrbtu. Preseliva se v hišo blizu mojega delovnega mesta. Prva hči gre študirat, druga je v srednji šoli. Bolj je problematična od prve in dobim jo, kako kadi travo v drvarnici. Jeziš se, a ti je v bistvu vseeno. Izgubila si vso energijo, cele dni gledaš televizijo, jaz pa še vedno delam kot konj. Umre ti mama. Meni umre oče. Jezen sem nate, ker nočeš hoditi z mano v hribe. Na poslovnem seminarju seksam z deset let mlajšo kolegico. Starejša hči se poroči in vzame mlajšo za pričo. Oddam jo temnolasemu, zelenookemu fantu in se ga napijem, da me moraš praktično nesti domov. Mlajša hči ne gre študirat, ampak se zaposli v tekstilnem podjetju in ima otroka. Nočeš skrbeti zanj in praviš, da ne bo tvoj vnuk, dokler se ne poroči z očetom. Hči prekine vse stike z nama. Upokojim se. Privoliš in greš z mano v hribe. Na poti v dolino me zadane kap in umrem. Deset let si sama v hiši, nato te hčeri dasta v dom za ostarele in si razdelita hišo. Čez pet let umreš in po tvojem pogrebu se mlajša hčera na sedmini tako napije, da jo peljejo na pumpanje. »Oprosti,« ti rečem, ko se rahlo zaletim vate ob vstopu na avtobus. »Nič hudega,« odgovoriš in se mi nasmehneš. Ne vrnem ti nasmeha. Usedem se sam, čisto zadaj. Gledam tvoje črne lase, ki padajo na naslonjalo sedeža nekaj vrst pred mano. Razmišljam o tem, da ti res nočem škodovati. Ali pa nočem škodovati sebi. Med junakom in sebičnim prascom je tanka črta. Pravijo, da se čas zna ustaviti. Ampak pri meni vedno znova zataji. Avtobus spelje. V njem smo jaz, ti in še nekaj drugih ljudi - tudi vijolična gospa in možakar z usnjeno jakno. Vsi gremo proti svoji izstopni postaji. Ki je ob koncu časa za vse enaka. Ne vem pa, če bi čas vožnje rada preživela z mano, črnolasa deklica. Ne upam se te tega vprašati. Zato ti delam krivico. Tebi in času. Morda bom kdaj tvegal in rekel: »Čas je še za en krog.« Ampak ne danes. Popraviš si lase in vstaneš. Glavo prislonim na okno in se zazrem ven. Glavo mi zaradi vibracije motorja rahlo stresa. Izstopiš eno postajo pred mano.

Poletna romanca[uredi]

... ko je iz vode prišla na plažo in se zleknila na brisačo, mi je rahlo stopil. Njeni dolgi, črni lasje so se lesketali in bradavice je imela rahlo trde. Nikjer ni bilo nikogar, samo zahajajoče sonce je obarvalo njeno kožo in mojo mogočno batino, ki sem jo komajda skrival pod kopalkami. Najlepše pa je bilo to, da sem vedel, da je moja. Vsak trenutek teh čudovitih počitnic bo prežet z njo. Poljubil sem jo. Pogledala me je, me rahlo krenila po nosu, nato pa nežno zašepetala v uho: »Preden greva nazaj v klimatizirano hotelsko sobo z razgledom na morje, bi ti ga rada čutno pofafala, nato pa me lahko nategneš v rit.« Pogledal sem jo, hotel nekaj reči, a mi je glas zastal. Iz oči so se mi ulile solze. »Ljubim te,« sem zašepetal. Sonce nama je pomežiknilo z daljnega horizonta.

  • * *

V sejni sobi je bila tišina. Malce nelagodno sem se presedel. Simulacije je bilo konec in vsi so se počasi izklapljali. Ostareli možak v lepi obleki poleg mene je rahlo zakašljal. Nekaj časa je bilo vse tiho. Opazoval sem jih, kako strmijo predse in globoko dihajo. Deset možakarjev, vsi v letih, nekateri plešasti, drugi šarmanto sivi. Glavni med njimi je sedel na čelu mize, nasproti mene, in se smehljal. »Mojster ste,« je rekel. »Mojster. Brez besed sem. Taka domišljija. Taki neverjetni detajli. Tako čudovito sonce. In morje ... to neskončno morje. Prodali jo bomo kot paket za mlade avanturiste. Gotovo bo izjemna uspešnica.« Vsi so zamrmrali in začeli ploskati. »Hvala,« sem zadovoljno rekel.

  • * *

»Plačilo bo kot vedno,« je rekel vodja, ko sva se z dvigalom spuščala naravnost iz sejne sobe v vežo. »Vrhunsko kot vedno,« je dodal in se zarežal. »Nočem denarja,« sem rekel. Dvigalo se je ustavilo, vrata so se odprla in noter je stopila rjavolasa lepotica in se nama nasmehnila. Dokler je bila notri, sva bila tiho. Vprašanja so visela v zraku. Ko je naposled izstopila, se je vodja obrnil k meni: »Kaj pa? Kaj če ne denarja?« »Na morje bi šel,« sem rekel. Še preden je lahko odgovoril, sem nadaljeval: »Vem, da je skorajda nemogoče. Ampak vem, kakšne zveze imate. Uporabite jih. Prosim. Že dvajset let delam za vas in nič nisem zahteval. Ničesar prosil. Samo to. Prosim.« Bil je tiho vse do pridičja. Ko sva izstopila iz dvigala, mi je dal roko in brez besed odšel. « * * Doma je bilo malce prehladno, zato sem zagrozil klimi, da naj se neha zajebavati. Vedno mi je bilo žal, da sva kupila tako s smislom za humor. Žena me je čakala v kuhinji in jedla. Zadovoljno sem jo pogledal. Kljub temu da sva bila že malce v letih, ona jih je štela petintrideset, jaz pa sem bil dve leti starejši, je bila še vedno videti vrhunsko. Ni potrebovala nosilca za trebuh, jaz pa tudi ne. Sicer je komaj hodila, ker so ji kolena že počasi odpovedovala, ampak se nisem pritoževal, saj tudi jaz nisem bil dosti boljši. Ampak to sploh ni slabo, saj je večina najinih prijateljev na invalidskih vozičkih, midva pa se lahko prosto premikava po hiši. Navsezadnje imam samo 167 kilogramov, ona pa kakih dvajset manj. Povem vam, mnogi moški ne morejo odmakniti pogleda z nje. Njihova tristo kilogramska babja zmeneta pa zelenijo od zavisti. Odprl sem hladilnik, pa me je ustavila: »Danes bi... seksala,« je rekla. Nasmehnil sem se. Šla sva v spalnico, se ulegla na posteljo, jaz pa sem pritisnil na gumb. Strop se je odprl in kovinske roke so šinile proti nama, vsaka je nosila drugo hrano. Zgrabil sem tisto s posebno brazilsko čokolado, žena pa je posegla po torti sacher. Gledala sva se v oči in jedla in jedla, drobtine so padale po mojem trebuhu, ona je imela joške vse zamazane od marmelade. Nadaljevala sva z jastogom pa piščancem v sladko kisli omaki, nato sta prišla puran in pire. Kmalu nisem mogel več in sem umaknil pogled ter nehal jesti. »Moški,« je prhnila in me zadela v obraz s koščkom puranjega bedrca, »vedno moram sama poskrbeti zase.« Nato je nekaj časa še jedla, potem pa pritisnila na gumb in roke so se zložile, strop se je zaprl. Nekaj časa sva ležala v tišini, ki jo je motilo le moje spahovanje in njeno prdenje. »A si kdaj razmišljal, kako je na morju?« me je vprašala. Bil sem tik pred tem, da zaspim. »Ne,« sem se zlagal. Resnica je bila, da sem zadnjih nekaj let razmišljal samo o tem. »Pa ravno ti,« je rekla. »Veliki vizualni kreator. Kako že gre geslo vaše potovalne agencije?« »Dopust, ki si ga niti sanjati ne morete - ker nimate podlage, « sem tiho rekel. »Vidiš,« je odgovorila in tiho, a na dolgo prdnila. »Ti pa jo imaš. Samo deset vas je na svetu. Ohranili ste spomine stare generacije. Genetska napaka ... a tako prijetna,« je zavzdihnila. »Kaj bi dala za take spomine.« »To so samo spomini,« sem zamomljal. »Stokrat boljše je to, da se lepo priklopimo, odsanjamo dopust, pa je. Zaspi zdaj.« »Saj nimamo izbire,« je rekla. Čez nekaj časa sem zaslišal njeno smrčanje. Dolgo nisem mogel zaspati. Spahovalo se mi je, dvakrat sem bruhal kar po sebi. Naposled sem zaspal in sanjal neskončno modrino in šumenje oceana.

  • * *

Žerjav je škripal, ko me je dvigal na avion. Kljub vsemu nisem mogel sam po stopnicah. »Kaj si rekel ženi?« me je vprašal vodja, ki je ostal na stezi in me zaskrbljeno gledal. »Da rabim nekaj časa za kreiranje,« sem odgovoril. »Pa napolnil sem ji hladilnik, tako da je srečna.« »Res lepa gesta,« je rekel vodja. »Jaz svoji to poklonim samo za obletnico.« Zarežala sva se, nato pa mi je pomahal. Ko je avion vzletel, sem zaprl oči in mislil na vse drugo kot na to, kaj me bo čakalo na mojem prvem pravem dopustu.

  • * *

Pred mano se je razprostirala gromozanska luknja. Kamor mi je segel pogled. Čutil sem pesek, ki me je žgal skozi čevlje. »Si predstavljaš, da je bila tale rupa še pred pol tisočletja polna vode?« se je nasmehnil pilot in mi pomežiknil. V rokah je držal veliko puško. Za vsak slučaj, je rekel. Bila sva čisto sama, saj je bil dostop do bivšega morja strogo prepovedan. Vsako daljše zadrževanje se je zaradi nestabilnega ozračja lahko tragično končalo. »Greva,« je rekel. »Samo še malo,« sem zašepetal. Slišal sem šumenje. Prelepo, nežno šumenje. Pilot je naenkrat zakričal, dvignil puško in ustrelil. Kakih deset metrov pred nama se je na tla zgrudila čisto suha postava gole ženske. Dolgi, temni lasje so ji prekrivali obraz. »Menda jih je samo še tisoč,« je rekel pilot in olajšano zavzdihnil. »Vedno si želijo ujeti kakšnega od nas, saj jim zadostujemo za en mesec. Živali pač ni več na pretek,« se je zarežal. S pestjo sem ga udaril v obraz, da je padel, mu vzel puško in ga ustrelil v glavo. Nato sem legel poleg mrtvega dekleta in ji odstranil lase iz obraza. Če mi penisa ob rojstvu po ustaljenem postopku ne bi kirurško odstranili, bi mi gotovo nabreknil. Takrat se je šumenje vrnilo in zdelo se mi je, da čutim slano vodo na svoji koži. Počutil sem se sto kil lažjega in globoko sem zadihal. Božal sem deklico in začel jokati. Kri iz luknje v njenih prsih mi je mezela med prsti. Od daleč sem videl predstavnike njene vrste, ki se mi približujejo. »Saj je vseeno,« sem ji rekel. »Ljubim te.« Kamen, ki me je zadel v glavo, sploh ni bolel. Bližina oceana je izbrisala vse, kar je do sedaj obstajalo. Moja poletna romanca je bila naposled popolna.

Lep kot sneg[uredi]

Spomnim se njihovih pogledov po seksu. Meni je že zdavnaj prišlo in samo čakal sem, da se bom lahko izvil izpod odeje in odrinil roko, ki so mi jo položile čez prsi. Ampak one so rekle, naj ostanem. Da bi me rade malo gledale. Eni so bile všeč moje oči. Da so tako modre kot tolmun. Druga je uživala, ko me je s prsti božala po licih in govorila, kako možate poteze imam. Tretja je šla z roko skozi moje goste lase in cvilila od navdušenja. Jaz pa sem hotel samo čim hitreje spizditi.

  • * *

Ura je bila pol sedmih zjutraj, ko sem zapustil hišo neke blondinke Eme, ki je bila malo mlajša od mene, zato se ni upala prespati drugje kot doma. Ko sem jo porival, si je dačila blazino v usta, da ni kričala, ker je v sosednji sobi spala njena mala sestrica. Ampak gledala me je še vedno. O, ja. Vedno gledajo. Zrejo mi naravnost v oči in v njih vidim natanko to, kar moški pri ženskah sovražimo - da so do pike take kot mi. Da nasedejo vsemu, samo če se v njih žariva nekaj, kar bi lahko bilo na naslovnici kakšne modne revije. In prekleto res, da sem tak. Celo bil sem naslovnici, pa čeprav v osnovni šoli, ko so skavti iskali punco in fanta, ki ju bodo skupaj slikali nekje na plaži, v kopalkah, kako se sramežljivo gledata, čez njiju pa bo nalepljen napis o poletnih romancah in njih pasteh. V moj razred je prišla skavtinja, neka novopečena študentka novinarstva, in me takoj pogledala tako, da sem vedel, da bo menjala hlačke, ko bo prišla domov. Ko sem ji dajal naslov in domačo telefonsko (kje so ti časi, ki še ni bilo mobitelov - danes vsaka zvoha tvojo številko), sem jo rahlo podrgnil po dlani in čez nekaj minut sem jo porival v šolskem veceju. Seveda mi tega ni nihče verjel, ampak meni je bilo vseeno. Mogoče sem pa zato šel in nategnil to Emo. Malo me je spomnila na to študentko. Isti glup, napol eteričen nasmešek se ji je po orgazmu vlekel čez obraz. Trenutno pa sem gledal samo v svoj lastni, mali avto, ki je stal na Eminem dovozu in me čakal. »Mali.« Sunkovito sem se obrnil. Pred garažo je stala Emina mama in kadila. Čez kopalni plašč je imela navlečeno jakno, ki je ni zapela, ampak jo je z levo roko držala čez pas, z desno pa je damsko držala cigareto, tako da jo je ukleščila med visoko stegnjena kazalca in sredinca. Nič nisem odgovoril, samo pritisnil sem na ključ in avto se je odklenil ter pomežiknil. »Ti si tisti... najlepši na šoli,« je rekla mama in se hitro popravila: »Oziroma bil si. Zdaj študiraš. Ema je bila zaljubljena vate, ko je bila prvi letnik, ti pa četrti.« »In?« sem rekel. Odprl sem vrata avtomobila in se po kavbojsko naslonil na njih. »Lepota je kot sneg, srček. Traja eno sezono, potem pa skopni, « je rekla, potem pa jo je popadel kadilski kašelj. Vljudno sem počakal, da se je izhropla in si obrisala solze, ki so ji prišle na oči zaradi napora. »Poglej mene,« je zaključila in se mi nasmehnila. Ta nasmeh mi je bil všeč. Naveličan je bil vsega. Še posebej takih tipov, kot sem jaz. Nasmehnil sem se ji, sedel v avto in se odpeljal.

  • * *

Ema je naslednji dan klicala, pa se nisem javil. Pa Jasna tudi. Pa Darja tudi. Tej sem kar prekinil. Naj ve, kje ji je mesto. Kratkih sporočil sploh ne berem več, ampak jih kar brišem. Samo kadar so od Tomaža, jih pustim. On je moj edini prijatelj, ki me ni zasovražil, ker sem mu pofukal punco. Rekel je samo: »Enkrat te je pač mogla dat čez.« Od takrat naprej sva prijatelja. Samo v nečem se ne razumeva. »Ne vem, zakaj jih sovražiš,« mi večkrat reče. »Saj ti jedo iz roke.« In vedno mu pravim - odgovor imaš v vprašanju, dragi Tomaž.

  • * *

Tako lep sem po očetu in mami. Oba sta neverjetno lepa. Ko smo hodili po mestu, so se nam ljudje dobesedno umikali, ko smo hodili po pločniku. Vsi sorodniki in prijatelji, ki smo jih obiskali, so najprej pol ure vzdihovali in opevali našo lepoto, preden so nas povabili naprej. V našem sistemu ni bilo napak. Vsak premik je bil kot najboljša koreografija. Vsaka grimasa na naših obrazih kot najboljši režijski dosežek. Če bi nas slab kamerman snemal cel dan, bi bila vsaka sekunda traku uporabna za reklamo. Ampak nismo bili kičasti. O, ne. Celo to ne. Samo lepi, pač. Ko sem bil star deset, sem se tega začel zavedati. Da dobivam boljše ocene pred tablo. Pa da mi sošolke raje pomagajo. Samo takrat sem moral biti še prijazen do njih. Ko sem bil enkrat najstnik, sem z ženskami delal kot s smetmi, pa so se vedno ponižno priplazile nazaj, kot da so one kaj krive. Jaz pa sem si obrisal čevlje v njih. Tako kot si je moja mama brisala čevlje v druge moške. Samo ona si jih ni brisala, ampak jim je zasajala visoke petke naravnost v njihova zamaščena, aritmična, beta blokerjev polna srca. Od nje sem se naučil te veščine. Veščine lepote. Da je vse drugo le laž. Ni važno, kakšni moški so to bili. Ni važno, kakšne žene so imeli. Če jih je moja mama prav pogledala, so zgubili nadzor. Pobebili so se. Lahko sem jih videl, kako so se preoblikovali v evileče cucke, ki v navalu strasti zamešajo lastničino nogo za psico. In s kotičkom očesa sem opazoval njihove žene, kako gledajo mojega očeta. Inteligentne ženske. Zdravnice, pravnice. A tako razorožene, ko se je šarmantno nasmehnil in si šel z roko skozi lase. Bilo je tako, kot bi gledal tisto japonsko plastiko, ki jo obračaš sem ter tja in vidiš dve različni sliki. Na eni so bili vsi uglajeni, na drugi pa so goli ležali na kupu in v nebrzdani orgiji. V resnici nikoli ne krotimo tistega dela ledene gore pod morjem. Vse štrli ven. Samo kaj, ko tega grduhi ne opazijo. Še vedno so prepričani, da v življenju nastopi čas, ko zunanjost ni več pomembna. Ko si zgrajen kot oseba, ko imaš službo, ugled in denar. In se poročiš, imaš ženo in otroke. In potem otopiš, ker se bojiš lepih ljudi. Ti so pravo prekletstvo delovnega ljudstva. Zanikajo vse enake možnosti. Jebeš ekonomijo. Pripelji lepotico na borzo. Poruši jo prej kot najhujši črni petek. Cel svet živi v zanikanju zunanje lepote. A hkrati se vse vrti okoli nje. Vedno se je. Vedno se bo. In ženska, ki si ji nudil vse, bo pustila na lepotcu, ki bo šel mimo nje, pogled, ki bo njemu eden od mnogih, za običajne pa neizbrisljiv - ker preprost vedo, da ga kot grduhi nikoli, ampak nikoli ne bodo dobili. Pa če bodo še tako pametni. Uspešni. In dobri po srcu. Zato pa sem tak, kot sem. Ne zato, ker sem lep in pokvarjen. Ampak ker vsak dan znova vidim, kako mi preprosta mešanica genov omogoča prestopanja vseh meja tega sveta.

  • * *

Seveda niso vse hotele spati z mano. Ampak vse so se raznežile. Za uspeh si nisem štel, da sem položil nešteto samskih lepotic, ampak da se je dekle, ki je že nekaj let v srečni zvezi in skupnem stanovanju, po odhodu iz lokala še enkrat obrnila in me pogledala tako, kot svojega, morda bodočega moža, ne bo pogledala nikoli več. Mogoče ga tudi nikoli ni. Upal sem in čakal, da bom enkrat naletel na tako, ki ne bo pogledala. Ampak do zdaj nisem imel sreče. Hotel sem povečati stave pri igri, ki bi bila vsaj malo tvegana. Poskusil sem že vse mogoče. Enkrat sem celo pofukal tipa. Visokega pederčka, maminega sinka, ki se je kar tresel, ko sem ga samo pobožal po licu. Seveda sem samo jaz porival, ker kurca pa že ne bom imel v riti. Ampak je bil vseeno srečen. Samo jaz nisem bil. Čez življenje sem dobesedno letel. Študij mi je šel dobro. Denarja sem imel kar nekaj, ker sem požiral za vsemogoče kataloge. Dobil sem nešteto ponudb iz tujine, ampak se nisem odzval. Mi je pa oče rekel, da bi mogel dati pol od vsakega honorarja njemu in mami. Saj so le geni tisti, ki so me naredili takega, kot sem. Kot nekakšen davek na lepoto, je rekel. Strinjal sem se. A nikoli ni hotel vzeti niti centa.

  • * *

Začel sem brati slepim. Dodelili so me dekletu, malce starejšemu od mene, ki je živela čisto na vrhu starega bloka na obrobju mesta. Slepa je bila od otroštva zaradi prirojene bolezni, ki postopoma zoži kot videnja do čiste teme. Oči je skrivala za velikimi, osjimi sončnimi očali in včasih je smrdela, ker se je sama težko tuširala, skrbnica pa ni prišla vsak dan. Zato sem ji rekel, da ji bom pomagal jaz. Nekaj časa je trajalo, da sem pridobil njeno zaupanje, nato pa se je naposled slekla pred mano in pomagal sem ji v kabino. Ko sem jo umival, je začela drhteti in kmalu sva nežno seksala v kopalnici, polni pare. In ni me gledala. Samo božala me je po obrazu in tiho vzdihovala. Lahko bi rekel, da je postala moja punca. Vsakič sem ji najprej prebral glavne novice v časopisu, nato pa jo stuširal ter se ljubil z njo. Bila je tiha in plašna, tako da ni veliko govorila, in meni je bilo to čisto povšeči. Vedno, ko sem prišel k njej, me je najprej pobožala po obrazu, nato pa me objela. Njene oči pa so zrle v prazno. Nekega dne pa je bilo drugače. Prišel sem k njej, ona pa je sedela na kavču. Brez očal. Gledala je nekam v mojo smer in si mela roke. »A je res?« me je vprašala. »Kaj?« »To, da si lep,« je rekla. »Prijateljica te pozna. Ema. Te je opisala. Kakšen obraz imaš. In postavo.« Njen pogled je bil vedno top in brezoseben. Tokrat pa sem prvič videl nekaj v njem. Tisto, kar nisem hotel videti. »Kaj potem delaš z mano?« je tiho vprašala. »Če si tako lep. Saj se mi je zdelo, ko sem te tipala, ampak... zdaj si te predstavljam. Zakaj?« je še enkrat vprašala. Lahko je slišala zvok vhodnih vrat, kako so se zaprla. Nikoli več nisem prišel nazaj.

  • * *

Še istega dne sem se ga doma napil, nato pa se z britvico porezal po obrazu. Vlekel sem od čela do brade. Na koncu nisem več zdržal in začel kričati. Soseda me je slišala in poklicala policijo, ki me je odpeljala v bolnišnico. Doktor je rekel, da ne bom nikoli več tak, kot sem bil. Samo nasmehnil sem se. Ko so mi čez nekaj časa sneli obveze, sem šel v moj najljubši lokal. Natakar se je izogibal pogledu na moj obraz. Za sosednjo mizo je sedelo dekle s fantom, ki se mu je pleša pridno zažrla v lasišče. Malce širše v bokih, z mastnimi, dolgimi plavimi lasmi. Stalno je pogledovala proti meni. Začel sem igrati njeno igro in se ji nasmihal nazaj. Ko je s fantom odšla iz lokala, se je obrnila in me pogledala. Zaradi tega pogleda sem si šel z roko čez obraz. V času spogledovanja sem celo pozabil, kakšen sem. Ampak ta njen pogled me je spomnil na to. Poln pomilovanja in hkrati veselja do življenja, kakršnega dobi človek, ki je grd in nima prihodnosti, ampak vsaj kripelj ni. Pogled, ki ga nisem dobil še nikoli. Občutek, ki sem ga dobil prvič. Naslonil sem se čisto nazaj, zaprl oči in uživaško potegnil iz cigarete. Najbrž mi ne bo dolgo všeč ta moja nova vloga v tem svetu. Svetu, ki je naenkrat tako zelo omejen. Ampak sem se pa imel fajn, dokler ni skopnela, ta lepota. Vsaj za eno sezono.

Moja muca[uredi]

Še preden sem odprl oči, sem pomislil: »Močna je, ta moja muca. Pa ne zgleda. O, ne.« Če povem po pravici, oči tudi nisem hotel odpreti. Lahko sem si dovolj živo predstavljal prizor pred seboj. Sestavil sem si ga iz mnogih let, ki sem jih preživel v tem zatohlem stanovanju, pa iz zvokov, ki so prihajali iz sosednjih stanovanj skozi tanke stene. Na levi strani dve stari sestri, ki nista nikoli ugasnili televizije. Nad nama neki propadli glasbenik, katerega zvok flavte je v poznih večernih urah včasih zavel do najine spalnice. »Uboga, trpinčena flavta,« je ponavadi rekla moja muca in zasmejala sva se ter objela. Na levi strani je doma Franc, star možak z velikimi ušesi in s povešenimi očmi. Včasih je delal na davkariji, ampak odkar se je upokojil, zapusti stanovanje samo vsako jutro, ko pokadi cigareto pred vhodom v blok. Ko ga pozdraviš, ne odzdravi z besedami. Samo rahlo pokima, našobi ustnice. O njem je moja muca rekla, da »ga pri življenju ohranja samo vsakodnevno branje davčnih poročil.« Jaz sem ga imel na sumu, da je zdavnaj umrl in da mi pokima samo zato, ker se meni zdi, da prikima, ker sem ga tako vajen, ker že celo življenje živim poleg njega - v resnici pa trohni na postelji v svojem malem stanovanju in nihče ga ne pogreša. »Saj bi zavohala, če bi umrl,« me je moja muca potolažila. V tem trenutku sem vohal samo svoj pot. In slišal TV iz sosednjega stanovanja. Mogoče je bila tudi flavta. Na hodniku so se odprla vrata. Topot po stopnicah. Mogoče je kdo odnesel smeti. »Odpri oči,« je muca siknila. »Ah, muca moja,« sem rekel in se nasmehnil. Po obrazu me je oškropila njena slina. »Odpri oči, prasec.« »Ne bom,« sem rekel. »Nočem te gledati, ko se jeziš. Takrat dobiš gubast, grd obraz.« »O, ne,« je rekla. Slišal sem, kako hodi okoli mene. »Danes je moj obraz ves sladek. In srečen. Mogoče malce neprespan. Ampak poln zadovoljstva. In veš, zakaj?« »Preden ti odgovorim ... daj, odveži me, muca,« sem rekel. »Če me odvežeš, bom odprl oči.« Zarežala se je. »Pa imej zaprte, dol mi visi.« »Povej mi, muca,« sem rekel. »Si me privezala na moj najljubši stol? Tisti usnjeni, z rumenim naslonjalom? Ker če si...« Klofutnila me je s tako hitrostjo in silo, da nisem bil prepričan, iz katere strani je priletelo. »Ubila te bom, če mi še enkrat rečeš muca,« je siknila. Tik poleg mojega ušesa. »Smrdi ti iz ust,« sem rekel in se zahehetal. Še enkrat me je klofutnila. Takrat je do mene zavel še en vonj, preveč šibak, da bi ga lahko prepoznal. »Povej, kaj se greš,« sem rekel in se nasmehnil. Odločil sem se, da je ne pogledam, dokler me ne odveže. Kar pa me gotovo bo, muca moja. Tu ni vprašanja. »Čez ... čez deset minut... si zmenjen z njo, a?« je rekla. Glas se ji je zatresel. »S čim si me sploh udarila, mu ... oprosti, deklica moja?« »Tudi deklica tvoja nisem, idiot!« je zavreščala. Tup, tup tup - stena na levi. Zahehetal sem se. »Pizdi stari.« »Briga me!« je zarulila in slišal sem, kako je odšla do stene in divje ropotala po njej s pestjo. »Evo ti, kurba stara!« je vreščala, »vsa ta leta sem bila tiho zaradi vaju, zdaj mam pa dost! Dost mam!« Prenehala je razbijati, sledilo je šuštenje, ko se tkanina drgne ob steno - vedel sem, da se je usedla, ne - da se je sesedla ob steno. Bil sem čisto tiho. Čez nekaj časa je začela hlipati. »S ... s svečnikom sem te udarila,« je naposled rekla. »S poročnim darilom tvojega očeta? Tisto grdo zadevo?« sem rekel in se zarežal. »Freud bi znal o tem ...« »Tiho bodi,« je mirno rekla. »Tiho bodi, prosim. Dosti imam tega tvojega besedičenja. Počakala bova tisto tvojo kurbo in pokazala ji bom, kako sem trpela vsa ta leta. Ko sem delala, ti pa si jo fukal... v najini postelji... samo kaj, ko sem bila tako ... butasta.« »Lahko čakava cel dan in celo noč... celo življenje, ljuba,« sem rekel. »Videla boš, da ne bo nikogar. Samo ti in jaz. Kot vedno. Vedno je bilo tako. Od začetka. Prvič. In saj veš, kako pravijo - svojega prvega...« »O, prekleto lepo te bom pozabila,« je zarenčala. Takrat se je jeza začela nabirati v meni. Nisem maral, če moja muca renči, to se ne spodobi. Muce predejo, ne pa renčijo. »Poglej... odveži me,« sem rekel. »Nič ne bo hudega. Skupaj se bova usedla na sedežno. Objel te bom. Čakala bova. In videla boš, da ne bova nikogar dočakala. Potem mi boš dala led za moj tilnik.« »Te zelo boli?« je vprašala. Muce predejo. »Ni hudega,« sem se zlagal. Nekaj časa sva bila tiho. Zaznal sem, da nisva edina v tišini - tudi vsi drugi so bili tiho. Včasih se je slišalo mrmranje davkarja, ko je naglas bral davčna poročila. Pa opravljanje starih kuzel na levi. Flavta od zgoraj. Sedaj tega ni bilo. Vsi so poslušali, kaj se dogaja. Nihče pa ni nič rekel. Nihče ne bo prišel pogledat. Pri nas je bilo vedno tako. Vsi čakajo, da se nekaj zgodi. Ampak potem, ko se ... jim nekako uide, sosedom mojim ljubim. Predstavljal sem si mojo muco, kako sloni ob steni, objokano. Obraz ji zakrivajo gosti, rjavi lasje in drobne prefinjene roke. Spomnim se, kako so me odrivale stran, ko sem prvič prodrl vanjo. Nikoli si ni prišla na jasno, ta muca moja, kaj točno se je zgodilo takrat. O tem se nisva nikoli pogovarjala. Drugič, tretjič in vsakič dalje je bilo čisto prostovoljno in moja muca je predla. Samo prvič... samo prvič je tudi malo - mijavkala. »Odveži me,« sem rekel. »Dosti je bilo. Nobene kurbe ni. Vse je v redu. Rad bi že enkrat odprl oči. Lačen sem. Odveži me.« In samo misel na njeno kazen, ki bo sledila, me je pomirila, da sem lahko dodal še: »Prosim.« »Nisi bil moj prvi,« je tiho rekla. Oh, ta muca moja. Rada se heca. »Upirala sem se zato ... ker si bil grd. Grozen. Ogaben. Smrdel si. Tvoj pot me je zalival. Vse me je bolelo, ker me nisi znal pripraviti. In trpela sem. Ampak ne samo takrat,« je rekla in slišal sem, da je vstala in se mi približala. Spet sem čutil njeno sapo na svojem obrazu. »O, ne ... tudi drugič. Pa tretjič. Vedno sem trpela. Ampak sem potrpela. Veš, zakaj?« »Ne vem, muca,« se rekel. Oh, odveži me. Kako boš mijavkala. Samo odveži me. »Zakaj?« Takrat je zazvonil telefon. In jaz sem odprl oči. Svetloba me je najprej zaslepila. Steklena stena pred mano je bila kriva. Kupil sem jo na željo muce, ker je hotela navidezno povečati najino stanovanje. Priznam, razgled je bil res lep. Stanovanje je bilo poleg reke, ki je bila sicer rjave barve, ampak z malo domišljije si jo začaral v smaragdno. Bil sem čisto blizu okna in lahko sem videl breg. Rolet ni bilo, ker so se pred kakšnim tednom padle dol, za nove pa nisem imel denarja. Drage so, te velike, lesene rolete. In postalo mi je žal, da sem odprl oči. Na bregu so namreč stali vsi. Stari kuzli. Davkar. Flavtist. In še dva, ki ju nisem poznal. Gledali so skozi okno v stanovanje. Gledali so vame. Začutil sem roko na ramenu. »Že kar nekaj časa so tu,« je rekla muca. Zvoki stanovanja so udarili nazaj. Telefon je še vedno zvonil. »Oglasi se,« je rekla muca in mi ga prislonila na uho. »Halo,« sem izdavil, ona pa ga je že umaknila. Slišal sem nerazločen, frekvečno porezan glas iz zvočnika telefona. Glas moje kurbe. Stari kuzli sta strmeli vame. Brez sramu. Flavtist je zmajal z glavo. V telefonu je škrtnilo. »Sporoča ti, da danes ne more. Ne danes ... ne nikoli več,« je rekla muca za mojim hrbtom. »Poslušaj... obrni me, prosim, da ne bodo tako strmeli vame ... to ni normalno ...« »Grem, mucek,« je rekla. Slišal sem šumenje tkanine. In zapiranje kovčka. »Kam?« sem zavpil. »Kam, prašiča? Brez mene nisi nič! Nimaš denarja, nimaš doma! Vsakega se bojiš, samo name se lahko zaneseš! Grd in umazan, pa kaj!« Skušal sem obrniti glavo, pa me je tako zabolelo, da sem samo otrpnil. Slišal sem, kako je škrtnila kljuka na vhodnih vratih. »Nikoli me ne boš pozabila! Nikoli! Nazaj pridi! Nazaj!« Vrata so se zaprla. Sosedje so bili še vedno na bregu. Še vedno so me gledali. Kar stali so tam, kot da gre za gledališko predstavo. Najprej je zmajala z glavo prva kuzla. Nato druga. Nato davkar. Nato flavtist. Pa še tista dva nepoznana. Počasi so se odpravili stran in se vneto pogovarjali med sabo. In zavonjal sem tisto, kar sem vonjal prej. Samo da je sedaj bil vonj močnejši. Po zažganem. Zato sem tudi bil lačen. Ker me je moja muca udarila, medtem ko sem si pripravljal za jest. In plin je, kako po njeno, pustila kar prižgan. Z desne je naenkrat prišlo tiho mrmranje. Franc je bral. Z leve. Kuzli sta debatirali ob prižgani televiziji. Gor. Flavta. Vesela, živahna melodija. Nihče ne bo prišel. Vsi so se vrnili v svoja stanovanja. Mogoče se bo pa pogasil, sem pomislil, kar sam od sebe. In potem bo nekdo prišel in vse bo v redu. Mogoče bo prišla muca nazaj. Škoda le, da moram čakati. V odsevu stekla sem videl plamene. Zavpil sem. Stari kuzli pa sta samo potolkli po steni. Tup. Tup. Tup.

Heineken[uredi]

Pripeljal sem se naravnost z letališča. Še na pivo nisem šel, kar je moja tradicionalna navada. Po vsakem službenem potovanju grem na en heineken. Da si umirim živce, ker se malo bojim letenja. Tokrat pa ne. Samo sedel sem v avtomobil in sem se odpeljal. Parkiral sem kar na pločniku in stekel v zlatarno. »Naročil sem ogrlico,« sem rekel prodajalki. »Tisto, posebno, no. Novost. V katalogu je na prvi strani.« »Oh, ja,« je rekla prodajalka, mala, pretirano namazana blondinka, in pokazala proti vratom. »Tisti gospod jo je ravnokar kupil. Tudi za ženo. Kako lepo,« se je nasmehnila. Najraje bi ji izbil tisto vrsto ravnih, belih zob. »Jaz sem jo rezerviral,« sem besno rekel. »Vem, gospod,« je odgovorila. »Ampak rezervacija vam je včeraj potekla.« »Službeno potovanje se mi je zavleklo,« sem siknil. »Čisto možno, gospod,« je rekla. »Imamo pa krasne uhane, če vas zanima.« Obrnil sem se in stekel skozi vrata. Videl sem moškega, ki je z vrečko z logotipom zlatarne lezel v avto. Sedel sem v svojega in mu začel slediti.

  • * *

Moja žena je lepa. In mlada. Jaz sem star. In grd. Otrok nimava, ker jih ona noče. Imava pa vse tisto, kar si želi. In božič pri tem ni izjema. O tej ogrlici je sanjala že mesece. Ker je to nekaj najlepšega na svetu. Lepo me je prosila, če ji jo kupim. Pa sem bil bedak in sem rekel - lahko, za božič. Mar bi jo takoj kupil in bi imel mesec dobrega seksa. Ampak ne. Jaz sem hotel, da bi bil božični večer nekaj posebnega. Moja žena je srečna namreč samo takrat, ko nekaj dobi. Najprej me je to motilo, potem pa sem ugotovil, da lahko tako zakon vzdržujem na zelo preprost način, brez večjih čustvenih pretresov. Ko je začela tečnariti, sem ji kaj kupil. Pa je bilo. Jaz sem imel vedno skuhano, po večerji pa še dobro fafanje, ona pa je lahko po mestu hodila oblečena tako, kot nobena druga. Cenena simbioza, se strinjam. A moj direktor mi je, ko sem začel hoditi v službo, povedal vic. Rekel je: »Moj prijatelj je na stara leta zbiral ženske. Ena je bila pametna, ena lepa, ena bogata, ena zelo dobra gospodinja. Na koncu se je odločil za tisto z največjimi joški.« Samo nasmehnil sem se, saj je bila moja takratna žena pametna in lepa. Pa še kuhala je bolje kot trenutna priležnica. Ko je človek mlad, ima občutek, da je večnost nekaj, kar dejansko obstaja. Potem pa me je po desetih letih pustila zaradi nekega postavnega frizerja z najdaljšim kurcem v mestu, kakor pravijo. In mi pobrala polovico premoženja. Potem sem postal tisti iz vica. In moja sedanja ima res velike joške. Zato pa nujno potrebujem ogrlico. Ker hočem pri božični večerji mir. In njen nasmeh. Pa naj bo kupljen, pa kaj potem. Ideale sem že davno pokopal v anale zgodovine.

  • * *

Ko je možakar parkiral, sem se odpeljal malce naprej, nato pa ustavil avto. Opazoval sem ga. Vstopil je v veliko, lepo vrstno hišo. Kot v kakšni ameriški nadaljevanki. Bela ograja. Najbrž krasna trava pod snegom. Velik božični venec na vratih. Mogoče celo tak, ki kaj zapoje, ko se mu približaš. Pozvonil sem. Nič ni zapelo. Takoj mi je odprl. Očitno sem ga dobil še v veži. Bil je nekje moje starosti, samo bolj suhljat, a tudi bolj plešast. »Potrebujem to ogrlico,« sem rekel. »Plačam vam dvojno.« Nekaj časa me je šokirano gledal, nato pa zamomljal: »A vi ste tisti, ki je pritekel iz zlatarne. Se mi je zdelo, da me gledate.« Nato se je nasmehnil. »Ne bo šlo,« je rekel in skomignil z rameni. »Prosim,« sem rekel. »Dvojno. Na roko.« »Ne razumete,« je rekel. »Denarja imam dovolj. Žena je tista, ki si tako želi to ogrlico. In tako ali tako je prepozno - jo že ima okoli vratu. Nikoli noče počakati na božični večer.« »Moja tudi ne,« sem rekel. »Dragi!« Možakar se je zdrznil in pogledal čez ramo kot kaka preganjana žival. »Dragi, krasna je,« je zacvilil glas nekje iz hiše. »No, upam, da bo vsaj nocoj dober seks,« sem rekel in se obrnil. »Niste še videli moje žene, a ne?« je tiho rekel. Obstal sem. Počasi sem zasukal glavo. Stal je tam kot kup nesreče, še bolj suhljat, kot se mi je zdel prej. Odpravil sem se do avtomobila, ampak nisem se odpeljal. Še enkrat sem pozvonil. Z možakarjem sva šla na pivo. Povedal je, da mu je ime Gregor. Pivo je preraslo v popivanje. Povedal je, da sovraži svoje življenje. Popivanje je preraslo v pijančevanje. Povedal mi je, da sovraži svoje življenje zaradi svoje žene. Popivanje je preraslo v načrt.

  • * *

»Prekrasna je, dragi,« je rekla in si jo nadela okrog vratu. Obesek se ji je ugnezdil v čudovitem dekolteju. »Hvala,« je rekla in me poljubila, nato pa se obrnila h Gregorju: »Kakšen je puran?« Vsi trije smo sedeli pri nas za mizo, sredi katere se je bohotilo razkošje hrane. Rekel sem ji, da je Gregor moj prijatelj iz službe. Vdovec. Takoj se je strinjala, da lahko božič preživi pri naju. »Krasen, gospa,« je rekel Gregor in se nasmehnil. »Prosim... reci mi Metka,« je rekla moja žena in narejeno sramežljivo pogledala v da. Ta pogled sem poznal tako dobro, da se še nasmehnil nisem, ko sem ugotovil, da je delovalo. Ko sva se z Gregorjem poslavljala na vratih, sem ga vprašal, če mu je Metka dala telefonsko. Komaj je iztisnil, da jo je dobil. Povedal sem mu, da ni nič hudega. Da me je že prej varala. Da pa mi je tokrat fajn, ker vsaj vem, da jo bo porival fejst fant. Gregor mi je stisnil roko, jaz pa sem ga kar objel. Ko sem se vrnil v jedilnico, je Metka v rokah držala ogrlico in si jo ogledovala. »Krasna je,« je zasanjano ponovila. »Ampak ... kot da je umazana...« »Daj, da pogledam,« sem rekel. Vzel sem jo in si ob pulover obrisal verižico, na kateri je bilo še nekaj krvi Gregorjeve žene. »Kot nova,« sem rekel. Pripel sem ji jo za vrat, ona pa me je med pripenjanjem šlatala po tiču. Nato se je spustila na kolena in mi začela odpenjati zadrgo. Užival sem, kljub vsemu. Ni me zanimalo, kaj sem storil. Najbrž bom še nekaj časa sanjal krike debele, ogabne babnice, ki sem jo zadavil z lastno ogrlico. Kaj bo potem, me ni zanimalo. Božič je bil tak, kot sem si želel. Čez dva dni me itak čaka novo službeno potovanje. Po katerem si bom privoščil en dober, hladen heineken.

Vejkejšn[uredi]

Star sem bil dvanajst let, ko sem sedel zraven očeta na kavču. Nekaj časa sem mečkal, nato pa sem ga le vprašal: »Oči? Kaj je to ljubezen?« Dal mi je vzgojno klofuto in me poslal v trgovino po pivo. Četrtfinale nogometa je resna stvar, je rekel. Ne pa ljubezen.

  • * *

Človek nikoli čisto zares ne zanika samega sebe. Jaz sem od nekdaj vedel, kakšen sem. Saj ni bilo težko - vsako jutro v ogledalu sem se soočil sam s sabo. In nič zanikal. Navlekel sem si dve številki preveliko majico, si oblekel kavbojke in jih zavihal, nato pa se odpravil v šolo. Vedel sem, da me ljudje gledajo, ko sem racal po mestu, ampak itak jih nisem videl v obraz. Grba, ki mi je počivala na hrbtu, me je ravno prav ukrivila, tako da so mi bili pogledi prihranjeni. Ampak jaz se nisem obremenjeval, res ne. Dobro, no, včasih sem razmišljal, kako bi bilo, če bi bil normalne velikosti in me ne bi klicali Velblod, ampak vseeno. Recimo, da sem si uredil življenje. Rad sem sestavljal Eifflove stolpe iz vžigalic, nekaj minut hoje od doma je bil velik gozd, kamor sem hodil in malce lomil veje. Pa nabral kakšno gobo in gozdno jagodo. Mama je bila vesela, če sem ji nabral borovnice. Oče pa se ni ravno veliko pogovarjal z mano, ker nekako nisva bila enakovredna. Jaz bi se pogovarjal z njim, ampak se nisem imel o čem. Bil je športnik in želel si je sina, ki bi z njim tekel, smučal, hodil v hribe. Jaz pa tega nekako nisem mogel. Vedno me je bolel vrat in čeprav sem si želel, da bi šla kam skupaj, mi ni uspelo. Saj se je tega zavedal, ampak nikoli se ni čisto sprijaznil. Zato pa sem hotel iti na morje. Bolj kot vse drugo. Ko sem bil majhen, sem namreč veliko gledal filme, ker se nisem hotel igrati z drugimi otroki. Tako sem gledal te poletne romance, kjer je bilo na koncu vedno tako lepo. Dva sta se imela rada na plaži, po vsem tem, kar sta naredila drug drugemu. Jaz ne bi bil nikoli tak do punc, sem si rekel. Jaz bi jo že takoj pobožal in objel, že na začetku filma. A starša mi nista dovolila. Da se mi lahko kaj zgodi, da mi ne bo prijetno na plaži. Samo meni je bilo vseeno. Zato sem se odločil in nekega večera šel štopat, ne da bi kar koli vzel s sabo. Pobral me je star nemški par. Njej je proteza škelepetala, ko je smrčala na zadnjem sedežu, on pa je vozil čisto počasi, saj je komaj videl. »Urlaub?« me je vprašal. »A?« sem odgovoril. Nato je nekaj časa momljal, naposled pa izdavil: »Vejkejšen?« »Yes,« sem odgovoril. Nato sem se nasmehnil, zaprl oči in še enkrat rekel, samo glasneje in bolj veselo: »Yes.«

  • * *

Odložila sta me v bližini neke cenene plaže, polne betona, mladine, debelih babnic, smeti in postavljaških reševalcev. Nisem imel brisače, ampak vsaj kopalke sem si oblekel. Slekel sem majico in se šel namakat v plitvino. Razmišljal sem o tem, kar so mi pripovedovali sošolci. Da se imajo na morju vedno zakon, da popivajo, fukajo in nasploh uživajo. Malce hecno mi je bilo, da jim to toliko pomeni. Saj morje je vendar čisto nekaj drugega. Ostal sem v vodi do večera, ko se je plaža spraznila in gledal sem gladino, ki se je krasno lesketala, malce naprej od mene pa je iz morja štrlela velika skala. Jaz sem morje, grba je pa skala, sem pomislil. Ne pokvari splošnega vtisa, saj je morje veliko. Sam sebi sem bil velik človek. Nekoč sem rešil majhno deklico, ki je padla v jarek. Oziroma nisem je čisto rešil. Ko sem jo vlekel ven, sem padel nanjo in ravno takrat je mimo prišel njen brat, ki jo je iskal. Nalomil me je kot psa in vpil, da sem spaček in perverznjak, da so taki najhujši. Kar je grdo na zunaj, je grdo tudi na znotraj, je rekel. Zapomni si to. Nato me je še enkrat s pestjo udaril v nos.

  • * *

Prespal sem kar na plaži. Borove iglice so me pikale, ampak bilo mi je vseeno. Žal mi je bilo, da nisem vzel nobene knjige sabo. Vedno sem bral take cenene. Tiste, v katerih je glavni junak popoln, ampak nezadovoljen z življenjem, sem sovražil. Kako pa se naj identificiram s takim kretenom, lepo vas prosim? »Ljubim te,« je rekel ženski glas. Odprl sem oči. Nad mano se je sklanjala pegasta blondinka in se smehljala. Nato me je na kratko poljubila na usta, se dvignila in hihitajoč se stekla stran. Oblekel sem majico in ji sledil. Malce naprej se je priključila družbi treh fantov in še dveh deklet. Vsi so se režali in jo začeli objemati, ena punca ji je v roke stisnila nekaj denarja. En fant pa jo je objel in globoko poljubil ter jo zgrabil za rit, ona pa se mu je kar pustila. To pa ni prav, sem pomislil.

  • * *

Življenje je treba jemati resno, mi je mama vedno govorila. Zato sem ga. Nekateri so rekli, da ga jemljem preresno. Da imam pokvarjeno abstraktno mišljenje. Ampak sploh ni res. Vse razumem. Recimo: »Ena lastovka ne prinese pomladi«. Tega ne smeš jemati dobesedno. Tako kot ne smeš jemati dobesedno, če te v šoli zafrkavajo, je rekla mama. Ni važno, kakšen si na zunaj. Ampak jaz sem vedel, da to ni res. Tako kot je rekel tisti fant, ki me je nalomil: če si grd na zunaj, si tudi na noter. Ker drugačen ne moreš biti. To je ta resnost življenja. Jaz lahko imam sebe za lepega in dobrega, ampak če me drugi vidijo kot zlobnega spačka, je to resnica. In resnica je lepa čednost, je rekla mama.

  • * *

Fantu, ki se je poljubljal s plavolaso deklico, sem sledil do njegovega šotora, ko pa je zaspal, sem se splazil notri in mu s kamnom razbil glavo. Tolkel sem toliko časa, dokler ni bilo več po čem tolči. Nato sem se šel sprehajat po plaži in tam, kjer sem prej ležal, je bila ona deklica. Glavo je skrivala v dlani in jokala. Prisedel sem ter jo pobožal po laseh. Sunkovito se je obrnila in me zgroženo pogledala. »Tudi jaz te ljubim,« sem rekel. »Aja... a... a to,« je rekla in smrknila. »Ma, oprosti veš. S frendi in tipom sem na vejkejšnu, pa smo mal objestni. Pa šmo šli stavt, da ti dam lubčka pa ti to rečem. Sej najprej je bla kao stava na grbo, pa ne vem, če je kej okužena. Sorry.« »Potem ... nisi mislila resno?« sem vprašal. »Itak da ne,« je rekla. »Jst mam tipa. Oziroma mela sem ga,« je rekla in zahlipala. »Prasec je rekel, da rabi čas.« »Enkrat bi šel v Pariz,« sem ji rekel. »S tabo. Najprej bi ti pokazal svoj Eifflov stolp, potem bi pa šla še na pravega.« Vstala je in mi rekla: »Spizdi, gnus.« Nato je stekla stran in hlipala, jutranje sonce se je lovilo v njene dolge lase.

  • * *

Kmalu je vse začelo vrveti, policijske sirene so zavijale pa nekdo je kričal. Na plaži ni bilo praktično nikogar, samo jaz sem sedel in gledal strmo predse. Bil sem vesel, da sem naredil dobro delo. Prvič sem vedel, kaj pomeni biti lep. Ne to, da delaš to, kar hočejo drugi. Ampak da nekaj sam spoznaš. Da poslušaš sebe. Nekoč mi bo plavolaska še hvaležna, sem pomislil. Ko bo gledala kakšen film, recimo, in videla vso to zlaganost. Če bi vsi spoznali to, kar sem jaz, bi bil svet mnogo lepši. Ampak prostora zame na njem na žalost ni. Ne morem živeti med ljudmi, ki so lepi na zunaj, a tako grdi tam, kjer imajo srce. Šel sem malce naprej, kjer se je pečina strmo zažrla v morje. Vrgel sem se iz nje in začel toniti kot kamen. Nato mi je postalo grozno žal. Staršema sem pozabil napisati razglednico. Napisal bi: »Motila sta se. Lepo se imam.«

Praznik[uredi]

Letos pa ne vem, če bi šel. Moj čimer je na steno vpraskal Noben pes ni starejši od mene in vsakič, ko vidi, da gledam ta napis, se mi zareži s škrbastimi usti. »Letos pa ne vem, če bi šel,« sem mu rekel. »To si že lani rekel,« mi je odgovoril in se pognal pokonci. »Greva.«

  • * *

Mlad fant je boleče izstopal iz množice. Čimer se je samo nasmehnil in pljunil skozi škrbino ter se priključil dolgi vrsti, ki se je vila proti zbirališču. »Pridi, ti bom družbo delal,« sem rekel fantu in mu ponudil roko. Sedel je na tleh in iz oči so mu lile solze, zemlja pod njim je bila razmočena. Glavo je ritmično obračal levo in desno, gor in dol. »Kje je strop?« je vprašal. S prsti je pobrskal po zemlji, nato pa se je podrgnil po čelu. »Umazal si se,« sem mu rekel, še vedno moleč mu roko. Končno me je pogledal in sprejel mojo dlan. Dvignil sem ga in naredila sva nekaj hitrih korakov, da sva ujela rep neskončne kolone.

  • * *

»Kam gremo?« je rekel fant. »Kako ti je ime, mali?« je vprašal čimer in ga pogledal izpod košatih obrvi. »Koliko časa si tu?« sem hitro vprašal in s komolcem sunil cimra v rebra, da je javsknil od bolečine. Moj čimer je prava svinja. Vedno sprašuje to, kar ve, da najbolj boli. Ni mi uspelo. Fant je obstal in strmel vame. Začel se je tresti. »Kaj me je vprašal?« je zašepetal. »Kako mi je ime?« »Poglej,« sem ga miril. »Vsi pozabimo svoje ime. To je normalno. Ne skrbi. Navadil se boš. Koliko časa si tu?« Videl sem, da ga je preveč zadelo. Še vedno je stal tam in kolona je počasi izginjala v temo pred nama. »Nikamor ne grem!« je zakričal. »Nikamor ne grem, dokler ne izvem, kaj za kurca se tu dogaja!« Prijel sem ga za roko in mu jo zvil ter ga pritisnil ob steno. Zemlja se je ob udarcu okrušila in koščki vlažne prsti so mi padli na lase. »Ne ... kompliciraj,« sem mu zasikal v uho. »Kot sem rekel - navadil se boš. Zdaj pa za trenutek pozabi na vse in lepo pridno hodi za mano, če ne, te pustim tukaj do naslednjega leta. Verjemi, da ti ne bo prijetno. A ti je jasno?« Nekaj časa se je upiral in trzal, ampak jaz sem ga kar tiščal, tako da je že malce težko dihal in momljal »Zemlja mi gre v nos, nehaj, nehaj no...«Končno se je umiril in spustil sem ga. Potrepljal sem ga po ramenu. »Ujeti morava kolono,« sem rekel. »Če se tu izgubiš, je jeba.«

  • * *

»Kmalu bo,« sem rekel fantu. Upal sem, da govorim resnico. Po občutku se mi je zdelo, da ni več daleč. Lahko pa, da nismo niti na polovici poti. Tu čas sploh nima pomena in vse dojemaš drugače. Gledal sem fanta, ki te sreče še nima. Zanj je bila to nova izkušnja in ljudje smo navajeni, da si izkušnje razlagamo. Se z njimi spopadamo. A s to se nima smisla spopasti. Samo nisem mu hotel krasti veselja. Se bo že navadil. Vsi smo se. »Ko pridemo na cilj,« sem rekel, »se postavi čim bolj mirno in zapri oči.« »Kaj bo pa potem?« je vprašal. Glavo je vrtel sem ter tja kot preganjana žival in vsak malo glasnejši zvok ga je splašil, tako da je trznil in se pomaknil bliže k meni. Po svoje mi je laskalo, da me ima za zaščitnika. Saj bo kmalu ugotovil, da tu ni prijateljstev. In zavezništev. Pogledal sem svojega cimra, ki je hlačal ob meni in se stalno nekaj režal. Skupaj sva v sobi že od samega začetka, stalno se nekaj pogovarjava. Besede pa so brez teže. Stavki so nesmiselni. Po svoje mi gre čimer na živce, malo pa ga imam tudi rad. Ampak ne vem, če še poznam razliko med čustvi. Čimer je pač čimer. Tu je in nikamor ne bo šel. Kot ta fant. Samo da tega še ne ve. Se bo že navadil. Vsi smo se.

  • * *

Prišli smo do črnine. Fant se je najprej ustrašil, da mu je zmanjkalo tal pod nogami, in padel bi, če ga jaz ne bi ujel. »Zdaj,« sem rekel. »Samo zapri oči. Pa ne paničari, prosim te.« Čimer se je začel smejati in kašljati, ampak to ga ni motilo. Smejal se je in smejal in malo kašljal, malo sline, malo krvi. Nato me je objel čez ramena in rekel: »Prosiš ga. Kako si smešen.« Pogledal sem fanta. Prste je tako trdo stisnil v pest, da je postala čisto bela. Oči je držal na silo sklenjene, kot da gleda v močno svedobo. Saj se bo navadil. Vsi smo se. Zaprl sem oči.

  • * *

Zdolgočaseni so. Vsako leto bolj. Vnukinja je že prava ženska in ima fanta, ki ga ne poznam. Držita se za roke in brezbrižno zreta vame. Še dobro, da vidita samo zemljo, rože in nagrobnik. Najbrž nisem ravno prijeten na pogled. Poleg njiju je njuna mama, moja hči. Gleda v vrečko, če ima dovolj svečk. Na vozičku zraven nje je moja žena. Vsako leto je bolj stara. Edino v njej vidim nekaj, kar bi lahko označil kot zanimanje. Kot... da me pogreša. Ampak v očeh se ji zaiskri samo trenutno, nato pa gleda prazno, bolj prazno kot vnuki. Kar naj me pozabi. Zanjo je tako najbolje. »A gremo?« reče vnukinja. »Petra zebe.« Fant se skloni čisto do nje in ji šepne v uho: »Ne izgovarjaj se name.« Moja hči pokima in vsi se počasi obrnejo in gredo. Čez nekaj minut nazaj priteče tisti fant, čigar ime sem slišal prej, pa sem ga pozabil, in odpelje še mojo ženo. Dosti za danes. Dosti za letos.

  • * *

Prva stvar, ki sem jo videl, je bil moj čimer. Režal se je Še bolj kot prej. Naenkrat pa se je vame zarezal predirljiv krik. Fant je ležal na tleh in divje opletal z rokami ter kričal z visokim glasom, ki mu je občasno počil, ampak on je samo zajel zrak in kričal dalje. Pobral sem ga in mu prisolil nekaj klofut. Počasi se je umiril, samo dihal je še vedno plitko in hitro. »Nič nisem videl,« je šepnil. »Samo tema. In potem nisem znal priti ven. Zapiral in odpiral sem oči, pa ni šlo. In dušil sem se, bil sem brez zraka, ampak... ampak kar nisem se mogel zadušiti.« »Najbrž si še v vreči,« je rekel čimer. »Jebeni dan si izbral, mali. Ajde, gremo.« Kolona se je začela obračati. Zdaj smo bili mi spredaj. Prijel sem fanta za roko in ga peljal tik ob sebi. »Naslednje leto bo bolje,« sem mu rekel. »Nato pa vsako leto slabše. Ampak vsaj vidiš jih. Da laže zdržiš, dokler ne pridejo.« »Naslednje leto ne grem,« je trmasto rekel. »Vsi to pravijo,« je odgovoril čimer. Nekaj časa smo hodili v tišini. »Kam pa zdaj?« je vprašal fant. »Na pijačo, kam pa!« se je zarežal čimer. »Za ta praznik je tu dol vedno dober žur.«

Skrbnik[uredi]

Pištolo imam samo zato, da se zaščitim. Moj posel je dokaj nevaren. No, samo enkrat sem bil v resni nevarnosti, ampak bilo je dovolj zajebano, da sem si kupil pištolo. Takrat sem skrbel samo za tri vikende, še za manj denarja, kot zdaj. Ampak to sem počel zaradi sebe. Sosedje so kmalu ugotovili, da v vikendu v bistvu živim in so mi počasi zaupali ključe, da sem poskrbel za razne stvari. Največkrat me je kdo poklical, da je pozabil zapreti plin. Ali pa, naj preverim kamin. Take stvari. Takrat pa, ko sem preprečil vlom - od takrat naprej so mi začeli zaupati vsi. Sedel sem na terasi in kadil ter malce gledal okoli in razmišljal. Sem preprost človek, ki je rad sam in razmišlja. Naenkrat pa sem v sosednjem vikendu, pri Oblakovih, videl neko čudno luč, ki je begala sem ter tja po dnevni sobi. Baterijsko svetilko. Vzel sem ključe in šel preverit. Pa tudi če jih ne bi - ključavnica je bila vlomljena. Tiho sem vstopil, ampak so me vseeno slišali. Dve postavi sta švignili mimo mene in ena me je grobo podrla, tako da sem se udaril v glavo. Tipov niso nikoli našli. Kaki narkiči najbrž, je rekel policist. Ampak od takrat naprej so mi vsi zaupali ključe. In tako sem postal skrbnik. Moj posel je dokaj nevaren in jemljem ga zelo resno. Zdaj ko sem stopil v štirideseta, je čas, da me ljudje začno jemati resno.

  • * *

Tistega večera me je mama klicala že tretjič. Povedal sem ji, da res pridem na večerjo. Potem pa sem spet sedel na terasi in razmišljal. In slišal hrup. Ker sem že tako izkušen, sem vedel, da prihaja od Oblakovih. Pa tudi luč je bila prižgana. Očitno so tatovi postali bolj neprevidni Jaz pa imam tokrat pištolo. Potiho sem se približal in stopil na Oblakovo verando. Natanko vem, katere deske škripajo. Njihov vikend sem pregledoval najbolj natančno. Tudi takrat, ko ni bilo treba. Nisem hotel, da gre še enkrat kaj narobe. Svoj posel jemljem zelo resno. Tokrat ključavnica ni bila vlomljena. Celo zaklenjeno je bilo. Najbrž so prišli skozi kakšno okno. Spet sem zaslišal glasove. Ženske. Neko čudno momljanje. Nič hudega. Tudi če je ženska, ne bom popustljiv. Odklenil sem vrata in vstopil. Hodnik je bil v temi, samo na koncu je pod vrati uhajalo malo oranžne svedobe. V dnevni sobi je. Ne, sta. Tudi neki moški glas. Momljajoč. Saj, ti lopovi so vedno v paru. •* * * Jaz sem svoj vikend zgradil sam, ko sem se odvajal od alkohola. Z lastnimi rokami sem zbil vsako desko in še danes se spomnim vsake kapljice potu, ki mi je tekla po obrazu. Vse mišice so me bolele, ampak notri me je bolelo še bolj. Sem pa vztrajal. Moj vikend je bil praktično prvi. Ko sem ga dokončal, pa so začeli rasti kot gobe po dežju. Ni me motilo. V času, ko so bili polni, sem namesto razmišljanja raje opazoval. Otroci so se kopali v jezeru malce stran. Starši so pekli čevapčiče ali pa igrali nogomet. Mene ni nikoli nihče povabil poleg. Pa saj je v redu. Nisem dobra družba. Nerad govorim. Raje opazujem. Najmanj ljudi je v pozni jeseni, ko je vse tako mirno. Ko je najmanj praznikov. Takrat pa raje razmišljam.

  • * *

V pozni jeseni pa pridejo vlomilci. Počasi sem hodil proti vratom dnevne sobe. V rokah sem držal pištolo. V gozdu sem velikokrat hodil streljat v drevesa in dobro sem se izučil. Imel sem posebne vrste nabojev, kakršne mi je priporočil policist - take, da te dobro navrtajo, da ne moreš pobegniti. On sicer ni mislil resno, jaz pa sem. Ni me jemal resno, to je bil njegov problem. To je nasploh problem. Da me ne jemljejo resno. Sunkovito sem odprl vrata, nameril kar nekam v prazno in za trenutek pomislil, da ni nikogar, da se mi je samo zdelo. A na veliki, raztegljivi sedežni, je ležala punca. Gola. In priklenjena. Z dvema lisicama, na vsako stran sedežne, skozi naslonjalo. Sploh ni nič rekla, samo gledala me je z velikimi očmi, barve jesenskega listja. Jaz pa sem ji rekel: »Ne skrbi.«

  • * *

V jezeru so se včasih kopale tudi mlade punce. Takrat nisem sedel na terasi, ampak sem jih gledal skozi kuhinjsko okno. Vedel sem, da ne bi smel misliti na njih na ta način. Nekatere so bile premlade. Pa ni bil to problem, tudi njihove mame so mi bile všeč. V bistvu so mi bile vse ženske všeč. Tega nisem razglašal naokoli, ker se nisem imel s kom pogovarjati. Noben ne bi razumel tega, kakšno žensko bi jaz imel. In kako bi skrbel zanjo. Večkrat sem si želel, da bi mi kakšna pomagala na vikendu. Jaz pa bi ji pokazal vse skrite kotičke. Recimo pri jezeru, v predelu, kjer se nihče ne kopa, ker je voda prenizka, se v hladnih jutrih meglica vleče nad vodo, kot bi bila živa. In v gozdu, blizu, kamor sem hodil streljat, je bila plitka kodina, v katero so drevesa nametala toliko listja, da si lahko plaval v njem. Zvečer pa si s terase mojega vikenda imel razgled na vse ostale, ki se jih v temi sploh ni videlo - samo lučke so svetile tu in tam, kot da bi jih nekdo naključno posejal. A take ženske ni bilo. Nisem je imel kje spoznati. Nisem je smel spoznati. Nisem je hotel spoznati. Sem se že sprijaznil.

  • * *

»Ne skrbi,« sem ji rekel še enkrat. Takrat pa je v sobo vstopil moški. Mlajši od mene, dosti mlajši. Oblečeno je imel samo spodnje perilo. V rokah je držal neko čudno stvar, ki bi lahko bila pištola. Nameril sem vanj. »Spusti to,« sem rekel. »Kdo je to?« je s tresočim glasom vprašala punca. »Skrbnik,« je še tiše rekel fant. »Prekleto res, da sem skrbnik,« sem siknil. »In svoj posel jemljem zelo resno. Problem je, ker ga ti ne.« »Stari... to ni tako, kot je videti,« je rekel. »Točno tako je,« sem rekel. »Vlamljaš v vikende in mučiš punce. Grozen si. Grozen,« sem še enkrat poudaril. »Poglej, spusti pištolo,« je rekel in nekako zamahnil s tisto čudno stvarjo, tako da sem stopil korak bliže in karseda grozeče rekel: »Spusti orožje.« »To ni orožje stari,« je rekel moški oziroma fant. V očeh so se mu začele nabirati solze. Strah ga je. Kar naj ga bo. »Kaj pa je to?« sem vprašal. »Dildo,« je rekla punca. »Stari, moj foter je lastnik tega,« je rekel fant. Šel si je z roko skozi temne lase in globoko požrl slino. »Oblak. Igor Oblak. Jaz sem sin. Prišel sem se samo malo zabavat.« »To ni zabava,« sem rekel. »To je resno. Priklepaš ženske na posteljo! To se ne dela. Zdaj se boš lepo ulegel na da in jaz bom poklical policijo.« »Nobene policije, pizda!« je zakričala punca in pogledala fanta. »Uredi to brez policije ali pa ti ga bom naslednjič odgriznila!« Jaz pa sem gledal samo še njo. Kako lepa je bila videti, čisto gola, z dolgimi, temnimi lasmi. In spet sem dobil tisti občutek, ki ga ne bi smel. Postal sem pozoren. Ravno prav, moram reči. Ker takrat je fant planil name. Z vso silo. Tako kot tisti narkomani takrat. Samo oni so švignili mimo, on pa je šel naravnost name. Stisnil sem petelina. Sploh ni močno počilo. Fant se je praktično naslonil name, tako da se je cev pištole ugnezdila vanj, ko sem pritisnil. Padel je na posteljo, čez punco, ravno tako, da je pokril vso njeno goloto. In v istem trenutku, ko je punca začela kričati, je meni zazvonil mobilni telefon. Hitro sem stekel do nje in ji z roko zamašil usta ter se oglasil. Bila je mama. »Ne bom zamudil, obljubim,« sem ji rekel. »Na Petrolu, ja. Adijo.« Poklopil sem, nato pa počasi umaknil roko z njenih ust. Globoko je dihala. »Stari,« je naposled rekla mirno. »Ti me samo odkleni, pa grem jaz, ne bom nikomur povedala. Itak mi je že plačal. Za drugo mi je vseeno. Nikomur ne bom povedala.« Nisem je poslušal, ampak samo gledal. Želel sem si, da fant ne bi padel ravno nanjo in jo prekril. Kri mu je mezela iz trebuha in tekla na bež pregrinjalo. »A to bi ti rad?« je naenkrat rekla punca nagajivo. »Vse se da dobiti, stari. Zate zastonj. Samo odkleni me.« Takrat me je postalo grozno sram. Ker je ugotovila. Tako kot včasih tiste, ki so se kopale v jezeru in so se zastrmele v kuhinjsko okno, jaz pa sem hitro počepnil in globoko dihal, upajoč, da ne bodo nikomur povedale. »A bi šla v gozd z mano?« sem jo vprašal. »Kaj ti pa je, ne hodim po takih placih, mi boš še kaj naredil,« je rekla in malo pomislila, nato pa dejala: »Lahko me pa v rito.« Kot pravi skrbnik sem imel s sabo lepilni trak, s katerim sem ji zalepil usta, nato pa šel, kajti zamujal sem na večerjo. Še prej pa sem v dnevni sobi ugasnil luč.

  • * *

Mama je naredila zelo dobro večerjo, mojo najljubšo. Bilo je malo zelenjave ter veliko krompirja in mesa. Na Petrolu sem ji kupil radensko, ker ima težave z želodcem. Ko sem jedel, me je nekaj časa tiho gledala, nato pa vprašala: »A je vse v redu?« »Vse je v redu,« sem odgovoril. »Ti kar jej,« je rekla. »In se ne sekiraj. Tebe ljudje ne jemljejo preveč resno. Pa bi te morali. Sploh ne vedo, da si čisto drugačen, odkar ne piješ. Da veliko razmišljaš in da imaš resno službo, nevarno za povrh. Pa so govorili, da ne bo nič iz tebe. Ker si še samski. To mi je rekla Vera - saj veš, Šmalčeva. Pa sem ji povedala, da ti nočeš spoznati ženske, ker je itak ne rabiš. Ker si sam sebi čisto dovolj, a ne? Pa ker imaš mene. Je dobro?« »Zelo, mama,« sem rekel. »Ti kar jej,« je odgovorila. »Enkrat te bodo že začeli jemati resno. Potem se bo pa oče v grobu obračal, svinja stara pijana.« »Ja, mama,« sem rekel. »Spet razmišljaš, ne?« je rekla in se nasmehnila ter me pobožala po licu, nato pa dodala. »Le o čem?« Samo nasmehnil sem se in nabodel še zadnji krompir. Razmišljal sem, da bi mogoče moral ustreliti še tisto kurbo. Če me dobijo, bo mama jezna, ker bom gotovo izgubil službo.

Motorka[uredi]

A se spomniš, kako sva se spoznala? Pa saj ni dolgo tega, potrudi se, no. Okej, ti bom pomagal. Ne, ne bom ti. Spomni se sama. Zakaj? Ker mi je pomembno, da se sama spomniš. Vedno sem govoril, da so take stvari več vredne. Tako kot darila, ki jih sam narediš. Za božič, recimo. Imaš lepe spomine na božič? Nimaš jih? Jaz jih pa imam. Spomnim se, ko je bila še mama pri hiši. Pa ko smo imeli največje jelke v vasi, take, da so se krivile pod stropom, ko jih je stari naposled privlekel v hišo. Zakaj? Ker jih je na črno posekal v gozdu. Včasih je samo odbil vrh kakšni res veliki jelki in mi žugal, naj tega nikoli nikomur ne povem, če ne, bom videl svojega hudiča. Ti božiči, ko je bila še mama pri hiši, so bili super. Pa ni bilo daril pa tega, samo tako toplo je bilo pa fajn smo se imeli. Pa za božič nisem nikdar videl hudiča, a štekaš. To je bilo rezervirano za dni po božiču, ko je foter imel mačka. Samo mama ga je znala ustaviti pravi čas, da ni šlo vse tako »kot skala po hribu dol«, kot je rad rekel foter. Ker takrat, ti povem ... Najlepši božič pa je bil tisti, ko sem dejansko nekaj dobil. Zavito je bilo v neki rjavi papir, zelo grdo, stlačeno pod jelko, ampak gor je bil velik bel listek, na katerem je pisalo moje ime. Bil sem še majhen in komaj sem premaknil tisto velikansko gmoto, potil sem se, ko sem jo vlekel izpod jelke. Kar raztrgal sem papir, tako sem bil neučakan. Foter in mama sta me gledala in se smehljala, foter je bil nenavadno trezen, mama pa je malo manj kašljala kot ponavadi. Res je bil lep božič. Ja, no. Darilo. Ko sem končno raztrgal ves tisti grdi rjavi papir, sem prišel do - motorke. Ne se smejat. Res, ne se smejat. Ti ne veš, koliko mi je to pomenilo. Že takrat, ko sem bil majhen, sem točno vedel, da to ni zame, da je za fotra. Ampak bilo je na moje ime, a stekaš. In foter je vedno, preden je šel v gozd, vprašal mene za dovoljenje. Ja, moj foter. Vem, da ni videti tak človek, ki bi spraševal kogar koli, ampak najbrž se mu je zdelo zabavno. Seveda sem mu vedno dovolil. Ampak pod pogojem, da prinese motorko nazaj v mojo sobo. Imel sem jo pod posteljo, da je preganjala duhove. V naši hiši jih je bilo vedno polno, saj veš. Zato sva se tudi spoznala, a ne. Ravno na božič sva se. Zaradi duhov. Peljal sem se domov iz mesta, bil sem po nakupih. Fotrovo darilo pa to. Vsako leto sem mu kupil isto - eno flašo žganega, ki je nisem dal pod jelko, ampak kar v omaro v kuhinji, kjer je imel alkohol. Mama je bila že par let pod rušo. Na njenem pogrebu smo vsi malo kašljali, v njen spomin. Jaz sem kašljal najdlje, tudi ko so že vsi nehali, in foter me je udaril po glavi in rekel, naj se neham zajebavati. Samo jaz se nisem nič zajebaval, hotel sem samo najbolj kašljati - zaradi mame, a štekaš. Da bi me res slišala. Na sedmini se ga je foter napil in potem je ponoči prišel v mojo sobo in takrat sem videl hudiča. Ampak sem zdržal. Zaradi motorke pod posteljo. Edine stvari, ki sem jo kdaj koli v življenju dobil. Od staršev, ja, vem. Edino ti si mi dala še lepše darilo. Ko sem te pobral... štopala si na robu mesta vminici. Še zdaj ne vem, kaj ti je bilo. Sneg je padal, vse je zmrzovalo pa pijana si bila, takoj sem te zavohal, ko si se skobalila v avto. In ko sem te vprašal, kam greš, si rekla: »Kamor greš ti.« Ja, no. Točno tak glas si imela. Piskajoč kot kakšna miš. Ampak hkrati raskav od vseh cigaret, ki si jih v življenju povlekla. Kadila si celo pot do hiše in nisi rekla niti besede. Lahko bi zapeljal v gozd in te posilil. Lahko bi te napadel kar v avtu, heh. A te nisem. Seveda ne. Ker nisem tak. Pa že takrat sem se zagledal vate. V tvoje rjave lase, spete v čop. Pa tiste prašičje ustnice. Ja, če so pa res. To mislim kot kompliment. Take, sočne. Pa tiste oči... vedno si jih mazala na debelo, ampak brez maskare so bile še lepše. Iz profila si pa sploh bila ... Ko sva se peljala pod cestno svetilko, sem te za trenutek videl, nato pa si takoj utonila v temo. Ampak ko te nisem videl, sem si te lahko predstavljal. Kar je bilo po svoje še lepše. Ko sva končno prišla do hiše, sem nekaj časa kar sedel v avtu in te gledal. Ti si pokadila do konca in me končno pogledala, mogoče prvič po celi poti. In sem te vprašal - zakaj? Zakaj si sploh šla z mano? In ti si rekla - ker imam doma v hiši strahove. In se zarežala, pijanka mala. Jaz pa sem se samo prestrašeno nasmehnil, ker ti nisem hotel povedati, da jih imamo tudi mi - sicer ne strahove, ampak duhove. Isto sranje. A greva, si vprašala. Jaz pa sem sedel v avtu in se nisem premaknil. Veš, ti takrat še nisi vedela, kako je pri nas. Pa tudi če bi vedela, ne bi zares vedela, a štekaš? Nikoli nisi čisto zares videla hudiča, tako kot sem ga jaz. Glej, ne zanima me, govorim o tem, ker mi pomaga. Sem ti že povedal. Ti misliš, da mi škodi. Pa mi ne. Spomni se me takrat, ko sem bil tiho v avtomobilu. Če bi takrat govoril, bi morda bilo vse drugače. Samo ti si me pustila, da sem bil tiho. Saj ti ne zamerim, da ne bo pomote. Nisi mogla vedeti. Meni pa tudi ni bilo do pogovora, ko sem gledal proti hiši v edino razsvetljeno okno dnevne sobe, na katerem so se nabrale ledene niti, kot bi jih spletel kak posebno pedanten pajek. Fotra ni bilo na spregled, ampak vedel sem, da je notri. Najprej bova imela večerjo, potem pa bom videl hudiča. Kot vsak božič, odkar je mama umrla. Samo ... ta je bil drugačen, a ne? Ja, zaradi tebe. Ker ... ko sem te povabil na večerjo, si preprosto rekla - ja. Takrat me ni zanimalo, zakaj. Samo vesel sem bil, da boš ob meni. Ker sem bil zaljubljen vate. Ja, tako hitro. Ne govori, da to ni mogoče. Ker je. Stalno nas učijo, da je za ljubezen potreben čas. Da najprej pride naklonjenost, potem zaljubljenost, potem imaš nekoga rad ... ali nekako tako. Samo to je vse eno navadno sranje. Jaz nimam časa, a štekaš? Nikoli ga nisem imel. Celo življenje sem skrbel za mamo in sanjal o njenem pokašljevanju, hkrati pa se izogibal fotru, ki je vsako leto raje kazal hudiča. V šolo nisem hodil, če pa sem že, sem se samo stepel in šel domov. Nihče se ni upal priti k nam v to malo hišo čisto na koncu malega mesta, ki je stala tam kot spomenik vsemu, pred čemer si je vredno zatiskati oči. Nihče nas ni nikoli motil, mi nismo nikogar motili. Mogoče je kak sosed kdaj slišal, kako kričim, ampak nihče ni prišel pogledat, ker potem bi foter pokazal hudiča njim. In tako je življenje kar brzelo mimo mene, a štekaš? Ti pa si vstopila vanj in nisi rekla nič. Vem, da sem ti prej očital, da bi morala kaj reči. Samo če pomislim zdaj... je bilo to najbolje. Ker zato sem se zaljubil. Znala si ustaviti čas. Vem, bedno se sliši. Samo ... tistih nekaj sekund v avtomobilu pred hišo, ko sva bila samo midva in ko si rekla, da greš, ja, da greš na večerjo ... takrat sem se najbrž odločil. Ne vem, mogoče bi v vsakem primeru to naredil. Mogoče pa ne. Je bilo pa vredno. Zaradi tebe. Se spomniš večerje? Seveda se, kdo bi mogel to pozabiti. Foter te je stalno gledal, kot da si njegovo jebeno darilo. Sploh ni vprašal, kdo si, ko sva vstopila. Samo šel je v kuhinjo po še en krožnik, jaz pa sem ti dal pol mojega zrezka. Pizda, vroči so bili ko prašiča, naravnost iz mikrovalovke, ki si jo je foter kupil isti dan, ko je mama umrla. Nekaj časa je še sedel pri njej na postelji, nato pa šel iz hiše. Jaz se v sobo nisem upal, ampak sem stal med vrati in gledal notri in upal, da to ni res, da mama diha in da bo vse v najlepšem redu. Mislil sem, da dejansko vidim rjuho, kako se premika na njenih prsih, gor in dol, a štekaš? Samo se ni. In ni bilo več tistega kašljanja. Čista tišina je bila. Pizda, grozno je bilo. Nikoli si nisem mislil, da bom dejansko pogrešal to kašljanje. Foter je prišel nazaj čez kako uro, pijan in z mikrovalovko pod pazduho. Pomagal sem mu, da jo je priklopil, nato pa sva šla v sobo, kjer sem videl hudiča. Takrat so tudi nazadnje prišli duhovi, veš. Takrat - in za ta božič, najin božič. Kako te je foter gledal... ne morem pozabiti. To me je jezilo. Ker sem te jaz našel, a Stekaš? Ja, saj vem, nisi nikogaršnja lastnina. Priznam pa, da sem se te malo lastil. Že takrat. In vsak njegov pogled proti tvoji minici me je malo bolj razpizdil. Lepo smo pojedli in nekaj časa sedeli v tišini. Jelke ni bilo, foter je v gozdu odsekal samo eno vejo, ki jo je vrgel kar sredi sobe na da. Da bo vsaj malo vzdušja, je rekel. No, in potem je foter odprl prvo flašo žganja. Pa drugo. Pila sta samo vidva. In nisem mogel verjeti, kakšna pivka si bila. Nascala si mojega fotra, pijanca številka ena na vasi! Na vsak njegov kozarec si spila dva. In kar naenkrat, ko je bila druga flaša že skoraj prazna, si zdrknila na tla, čisto počasi, prav simpatično. Nisi padla... samo zlezla si, a štekaš? Foter se je nasmehnil in rekel, naj grem v sobo. Nisem hotel iti, pa je vrgel vame flašo, a me na srečo ni zadel. »Spizdi,« je rekel. »Spizdi«. »Kaj boš naredil?« sem ga vprašal. Ampak sem vedel odgovor, veš. Samo nisem hotel reči na glas. Nisem hotel niti pomisliti na to. On pa je takoj odgovoril.»Hudiča bo videla, kaj pa drugega,« je rekel. Jaz pa sem se pobral v sobo. Legel sem na posteljo in mislil, da bom jokal. Ker nisem hotel, da bi videla hudiča, veš. Tega nisem privoščil nikomur, še posebej tebi ne. Potem pa... nisem jokal. Mislim ... kar naenkrat mi je postalo vse jasno. Kot da bi mi film počil, kot pravijo. Naenkrat ni nič več bolelo. Takrat so prišli duhovi. Pri mami so prišli, ker sem bil žalosten. Pri fotru, ker sem bil jezen. Tokrat pa... ker mi je bilo vseeno. Ali pa ker so vedeli, kaj bom naredil. Saj jih nisem videl... nikoli jih nisem videl. Samo začutil sem jih. Kot neko pomoč, ali kaj jaz vem. Pa saj so butasti, ti duhovi. Vse, kar delajo, je to, da tresejo omare. Pa posteljo. Pa mizo. In to so delali tudi takrat, ko sem ležal na postelji in mi je bilo vseeno. Cela soba se je tresla, pizda. Foter je to slišal. Samo zavpil je iz spodnjega nadstropja, da naj ne jebem s temi svojimi duhovi. Pa so nehali. Ali pa sem jaz nehal. Po pravici - ne vem. Vem pa, kaj sem naredil naslednje. Skobalil sem se iz postelje, se sklonil in pobral motorko. Mojo motorko. Ko sem prišel v kuhinjo, te je foter že slekel. Sploh te ni premaknil, točno tam si bila, kamor si zlezla med večerjo. Slekel pa te je samo do spodnjega perila. Si je vzel čas, bi se temu reklo. Kot takrat, ko je bila mama še živa in je iskal najlepšo jelko za božič. In po dolgih letih jo je končno dobil, v obliki tebe. Ampak ti si bila moja, a štekaš? Jaz sem te spoznal. In se vate zaljubil. Te gledal pod lučmi ceste, kako si se prikazovala in izginjala, kot moji duhovi. Tako blizu si mi bila... kot še noben človek doslej. Pognal sem motorko. Fotra je kar izstrelilo pokonci, vendar je bil pijan in se je opotekel in padel čez tebe, naravnost na mizo, kot na kak jebeni oltar. Tako da si mi po svoje pomagala. Potem sem samo še zamahnil in ga prežagal na pol, z mizo vred, katere polovici sta lepo zložili fotra v črko V. Bil je videti skoraj normalen, razen krvi, ki je tekla v potokih. Prijel sem te za roke in te odvlekel malce stran, da se ne bi umazala. Motorko sem pustil kar prižgano, tako da je tiho rohnela zraven fotrove glave. Začel sem te božati in ti prigovarjati, ampak nisi se odzvala. Nato sem naslonil glavo na tvoj prsni koš... pa ni bilo nič. Nič dihanja. Kot takrat pri mami. Samo da sem zdaj bil čisto blizu. Nisem vedel, zakaj si... ali te je foter, ali te je alkohol, kaj jaz vem. Ampak veš ... ni me bilo strah. Do konca sem te slekel, nato pa te odnesel v kopalno kad, natočil vodo in te umil. Zame si bila še vedno ista. Tiha. Moja. Pokadil sem cigareto namesto tebe, nato pa ti opral lase. Tisti trije dnevi so bili najlepši dnevi mojega življenja. Samo ti in jaz. Ponoči sem te dal ven, v sneg, zgodaj zjutraj sem te prišel iskat in te obrisal, nato pa te ovil v brisačo in dal na sedežno ter legel poleg tebe. In se pogovarjal. Povedal sem ti vse, se spomniš? O tem, kako pogrešam mamo. In kako sem vesel, da fotra ni več. Kuhinjo sem po dogodku kar zaprl in sploh nisem stopil noter. Po svoje me je bilo še vedno strah. Ampak dosti manj, ker si bila ti tukaj. Ob meni. Prvič sem se pogovarjal z nekom, pizda. Tako... res pogovarjal. In ti si mi počasi začela tudi odgovarjati, veš. Nekaj časa si sicer potrebovala, ampak kmalu sem zaslišal tvoj glas. In nič drugega ni bilo več pomembno. Lahko sem ti rekel, kar koli sem hotel. In sem tudi ti. O tem, kako je bilo, ko sem videl hudiča. In o tem, kako sem z mamo hodil na sprehode, ko je bila še pri močeh. Držala me je za roko in nič ni govorila, samo hodila sva. Jaz pa sem čebljal in čebljal in se s svojimi malimi nogami trudil loviti njene dolge korake. Najbrž me ni poslušala ... a bilo mi je vseeno. Vidiš, zato mi je bilo s tabo tako lepo, a stekaš? Ker... sva bila nekje drugje... ko sva se pogovarjala. In lasje so ti dišali čisto tako, kot nekoč mamini, ko me je kdaj vzela v naročje, v tistih drugih časih, ko je bilo manj hudiča... in več božiča. Heh. Povedal sem ti vse, veš? Nič več ti nimam za reči. Kaj bo naprej, ne vem. Najbrž bom najebal. Vsaj tako so rekli, že takrat, ko so prišli pome. Vseeno mi je. Naj si mislijo, kar si hočejo. Dobro, da je bila vsaj tista gospa, ki se je pogovarjala z mano, tako prijazna. Hotela je vedeti vse, vse tisto, kar sem povedal tebi. Saj vem, da je to njen posel. Ampak ona je vrtala vame, a štekaš? Zato ji nisem nič povedal. Govoril sem samo, da bi te rad še zadnjič videl, preden me odpeljejo stran. Pa mi je dovolila. V zameno, da bom povedal, kaj se je zgodilo. In zdaj sem tukaj... sva tukaj, v tej mrzli sobi mrtvih. Tukaj sem, da ti povem, da te bom pogrešal. Ko bom stopil iz te sobe, ne bom nikoli v življenju več spregovoril. Ker sem ti vse povedal. Aja ... ko sem čakal, da me spustijo k tebi, sem razmišljal o fotru. Kot... da bi mi bilo žal, a štekaš? Ja, saj vem, kaj je delal z mano. Ampak ... a ni čudno, da na koncu res najbolj žarijo tisti najlepši spomini? Z največjo jelko in najdaljšimi sprehodi? Kot ... skoraj... ne vem, no. Rekel bi, da sem mu oprostil. Samo..: ne bom se pogovarjal z njim. To pa ne. Nikoli. Samo s tabo. Res te bom pogrešal. Upam, da mi nič ne zameriš. Ja, saj sem vedel, da boš to rekla. Pa tudi če mi - mogoče si me pa le kdaj pogledala med vožnjo. Ko je mene cestna razsvedjava enkrat odkrila pa zakrila. In če si samo enkrat, samo enkrat samkrat pomislila nekaj podobnega, kot sem pomislil jaz... no, potem vem, da mi ne boš zamerila. Zdaj pa res moram iti. A veš, da so v celico spet prišli duhovi? Zato so me dali na samo. Ker se me drugi bojijo ... mene in mojih duhov. No... še boljše je tako. Daj, pridi me kdaj pogledat. Saj vem, da sem rekel, da ne bom več govoril. Ampak zate bom naredil izjemo. Ker že zdaj vem, kako te bom pogrešal.

Zasebne sobe[uredi]

Končno sem jo dobil. Marjan jo je imel že kako leto, pa sva istega dne prišla v službo. In, roko na srce, tudi delal sem enako dobro, če ne celo bolje kot on. Izborila sva si skupno kabino, kar je bilo pri milijon in pol uslužbencih težka naloga. Naš šef na srečo podpira prijateljstva. To je stimulativno, pravi. In Marjan in jaz sva najboljša prijatelja že od malih nog. Tudi v osnovni šoli sva sedela skupaj. Tako je to, če si prijatelj. Pomagala sva si tudi na delu. Če je kdo potreboval odmor za kavo, mu je drugi kril hrbet. Seveda si veliko odmorov v šestnajsturnem delovniku ne moreva privoščiti, saj nama je jasno, da imava izjemno ugodne pogoje za delo.

  • * *

Končno sem jo dobil. Šef se je kar osebno pogovarjal z mano prek videokonference. To je velika čast. Pogovor je trajal sicer samo nekaj sekund in nisem prepričan, da je tudi on mene videl in slišal moje zahvale, ampak bilo mi je vseeno. Povedal mi je tisto, kar sem si tako želel - dobil sem zasebno sobo. Sicer za začetek enominutno, ko pa bom imel več delovne dobe in dobre rezultate, se utegne minutaža podvojiti. Bil sem neizmerno srečen. Preden bi se lahko prvič priklopil, sem moral urediti še nekaj stvari. V zadnji minuti je prišlo milijon video odgovorov na Gabrijelino izpoved, da bo pustila svojega fanta, ki študira v tujini. Moral sem jih pregledati čim več in odstraniti tiste, ki so hoteli svetu prek interneta pokazati penis ali pa če so govorili o drugih stvareh. Gabrijelo sem enkrat videl na kavi v menzi. Sicer je bila kakih sto metrov stran, ampak sem vedel, da je ona. Čudno, da ljudje še niso ugotovili, da je zaposlena v našem podjetju in da njene izjave niso resnične, da ni stara osemnajst, ampak petindvajset in da ima zelo veliko rit, ki je webcam nikoli ne pokaže. Ampak kot so nam na uvajalnem seminarju povedali - šteje samo to, kar vidiš in slišiš na spletni strani. Resničnost ni več pomembna. Popolnoma sem se strinjal z njimi. Ko sem se vozil z vlakom domov na spanje, sem gledal naravnost navzdol, nato sem stekel do bloka in sklonil glavo ob vsakem sumljivem poku. Točno tako, kot je napisano na zloženkah. Potem sem se osemkrat zaklenil v stanovanje in gledal eno uro informativnega programa, ki mi je povedal vse to, kar sem že dobro vedel - svet ni več varen. Kar je bilo čudovito, pa je to, da svet ni eden, ampak sta dva. In tisti, ki sem ga jaz urejal in Gabrijela soustvarjala, je bil tisti pravi. Brez izjeme. Na zaslonu je začelo utripati. Moja minuta je prišla. Zasebna soba me čaka. Preden sem zapustil kabino, sem nekaj sekund zrl v Silvijino sliko in si poskusil zapomniti vsak pramen njenih las. Upal sem, da mi bo zasebna soba uresničila to željo. »A greš?« sem vprašal Marjana. »Saj veš, da kabina ne sme biti prazna,« je rekel. »Pridem čez nekaj minut.«

  • * *

Soba je bila izjemno dolga. Na tisoče postelj je bilo postavljenih tesno ena ob drugi, nekatere so bile zasedene. Tista poleg moje je bila prazna. Očitno sem dobil posteljo poleg Marjanove. To me je veselilo. Ulegel sem se in se priklopil, tako kot so me naučili. Nato sem zaprl oči in mislil na Silvijo.

  • * *

Moja zasebna soba ni bila soba - ampak jezero. Sedela sva ob njem in se držala za roke, jaz in moja Silvija. Takrat sva bila stara nekaj čez dvajset in svet še ni bil tako zelo nevaren. Vseeno sva bila previdna, ampak kar je bilo tako čudovito, je to, da nama je bilo vseeno. Imela sva drug drugega in samo to je bilo pomembno. V daljavi so se v nebo vile stolpnice mesta, v katerem sva živela. Ob jezeru je bilo še nekaj sprehajalcev, ampak nisva jih dobro videla - samo drug drugemu sva zrla v oči. »Morala bom iti,« je tiho rekla in me poljubila na usta. »Se vidiva jutri?« sem vprašal. »Se vidiva,« je rekla in me še enkrat poljubila, tokrat veliko bolj strastno. Počasi je vstala in mi pomahala, čeprav sem bil čisto blizu nje. Kako mi je bilo to všeč. Ko je odhajala, sem gledal za njo. Postajala je bolj in bolj meglena. Spomnil sem se na to, kako me je naslednji dan zapustila, čez en teden pa jo je ubila bomba na vlaku. Zdravniki so rekli, da je bila noseča. In celo to, da je imela dovoljenje za otroka, ker je bila njena družina precej premožna. Redkim je dano, da so očetje, so mi rekli. Bodite veseli, da ste vsaj imeli možnost, so mi rekli. Tistega dne sem prvič delal samomor, vendar so me zaradi kamer v stanovanju hitro našli in rešili. Ko sem ga delal tretjič, sem porabil bonus in dali so mi na izbiro, ali živim ali umrem. Rekel sem, da bi živel, in firma je plačala zdravljenje pod pogojem, da podaljšam delovno dobo za deset let. Rekel sem ja. Včasih mi je bilo za to žal.

  • * *

Ženski glas me je opozarjal, naj grem nazaj na delo. Jaz pa sem se počutil opeharjenega. Nisem videl do konca. Kako je šla in zavila za veliko drevo ter me še zadnjič nagajivo pogledala. To sem hotel videti. Samo še to. Zato sem kar ležal tam. A ni delovalo. Porabil sem bonus. Ženski glas je začel govoriti hitreje in monitor nad posteljo je začel utripati. Utripal pa je tudi tisti nad Marjanovo posteljo. Na njem je pisalo - v pripravljenosti. Vedel sem, da ne smem. Da so povsod kamere. In da je vsaka zasebna soba nastavljena na posameznika. Ampak z Marjanom sva bila prijatelja. Gotovo mi ne bo zameril. Legel sem na njegovo posteljo in se priklopil.

  • * *

Čakal sem za velikim drevesom. Bil sem nervozen. Slišal sem neke glasove in postalo me je strah, čeprav nisem natanko vedel, česa se bojim. Ženski glas se je približeval. Pomirjal me je. Ni pomenil nevarnosti. Ampak ljubezen. Naenkrat se je prikazala pred mano. Obrnila se je in poraežiknila nekomu. Nato se je obrnila proti meni in mi padla v objem. »Jutri mu povem,« je rekla. »Obljubim.« Poljubila me je s tako silo, da sem komaj obdržal da pod nogami. »Marjan ... noseča sem,« je rekla. »Ljubim te,« sem rekel. Prijela sva se za roke in odšla. Za drevesom se je razprostiralo jezero. Skozi dolge veje, ki so naju malo zakrivale, sem lahko videl osamljenega fanta, ki sedi ob vodi in gleda nekam proti visokim stolpnicam mesta.

  • * *

»Kaj delaš?« Marjan je stal ob postelji in me gledal. Bil je besen. »Tega se ne sme,« je rekel. »Prijavil te bom. Res te bom. Pa čeprav si moj najboljši prijatelj.« Iztaknil sem najdaljšo žico, ki je bila priklopljena na Marjanovo zasebno sobo. Skočil sem nanj, ga podrl na tla in ga zadavil. Tako se je napenjal, da so mu popokale žilice v očesu, in ko se je nehal premikati, sem mu potisnil veke navzdol.

  • * *

Dobil sem tisto kabino z Gabrijelo. Ko je prišla policija, so me odpeljali k šefu. Povedal sem mu vso zgodbo. Rekel je, da je vse jasno, da je za to zagrožena smrtna kazen. Takrat pa je dobil videoklic. Javili so mu, da je posnetek davljena na internetu najbolj popularen tega dne. In da ljudje hočejo mojo zgodbo. Pa sem jim povedal. Vse o Silviji, o Marjanu. O otroku. Kmalu sem imel več občinstva kot Gabrijela, ki je bila malo ljubosumna. Plačo sem imel trikrat višjo, delal sem dve uri manj kot ponavadi. Počel nisem nič drugega, kot samo to, da sem povedal vse, kar me je težilo. In ljudje so to oboževali. Kar pa je bilo najlepše - zasebno sobo sem dobil za tri minute na dan. A ko sem bil v njej, ni bilo več Silvije. Bili so samo žica, bes in krvavo rdeče oči, ki so polne groze zrle vame, dokler jih veke naposled niso prekrile.

Figura[uredi]

A poznate ta vic? Pride panker na avtobus, ves v uhanih in pisanih oblačilih, ter sede poleg starega gospoda. Cel čas vožnje ta gospod strmi vanj. Naposled je pankerju dovolj in reče: »Kaj buljiš, stari?« In gospod odgovori: »Pred leti sem nategnil papigo, pa razmišljam, če si moj sin.« No, jaz sem ta vic doživel v živo.

  • * *

Seveda ni bilo papige. In jaz nisem panker. Bil je večer, ko sem slučajno zavil v zanikrn lokal, da bi si kupil cigarete. Bil sem na koncertu v prestolnici in ura je bila čisto nemogoča, ampak lokal je bil odprt in sploh ne prazen. Za šankom je slonelo nekaj živega inventarja, ki se jim je alkohol zlival skozi pore na koži, saj kam drugam ni več mogel. Res, bil je prostor do vrha poln dolgčasa. In jaz v njem srečam svojega pravega očeta.

  • * *

Ta, ki naj bi bil moj oče, je umetnik. Visok tip s snežno belimi lasmi, ki si jih spenja v čop. Nosi marlboro srajce, kadi pa camel. Upor proti sistemu, saj njega ne bo nobena znamka omejevala. Iz otroških dni se ga ne spomnim kaj dosti, samo to, da je vedno dišal po močnem parfumu. Vonju sem lahko sledil po hiši in ugotavljal, kje povsod je bil. Včasih sem vzel kako njegovo srajco v posteljo in zaspal z njo. Patetično, ampak taki smo mulci. Takrat sem ga še pogrešal. V srednji šoli sem spoznal, da je nezrel debil, ki razmišlja s kurcem ter meni in mami dela več škode kot koristi. Nisem ga več ubogal. Škoda, da nisem vedel resnice. Če bi, bi izgubil vse zavore in bi ga lastnoročno fuknil iz bajte.

  • * *

Zanimivo, da me je oče prvi ogovoril. Morda je bil pijan, čeprav se mi ni zdel. Slonel je na točilnem pultu, jaz pa sem čakal, da se zavaljena kelnarica primaje nazaj z mojimi čiki. S kotičkom očesa sem opazil, da me neki stari gleda, ampak prepričan sem bil, da je pač buzarant, ki vahta naivne fantke ob takih lirah. Počasi mi je postalo že neprijetno. Kelnarice ni bilo nikjer, najbrž je zvijala tobak na svojih tolstih stegnih v skladišču. Do doma sem imel še precej vožnje in ne bi hotel, da prispem, ko sonce vzide, ker je moj oče (oziroma očim) vedno hodil takrat domov in mu nisem hotel biti podoben. Pa še ta prekleti buzarant je strmel vame. Obrnil sem se in mu mimogrede navrgel: »Kaj buliš, stari?« On pa je mimo rekel: »Pred leti sem spal z neko žensko, ki je nato nikoli nisem videl. Pa razmišljam, če si ti moj sin.« Še preden je dokončal stavek, sem postal mehek v kolenih in se sesedel na barski stolček. Vame sem strmel jaz, samo dobrih dvajset let starejši. »Zdaj mi je končno jasno,« sem tiho rekel. »Kaj?« je rekel stari. »Zakaj se mi dela pofukana pleša,« sem odgovoril. Vici so vedno boljši od resničnega življenja. Moja mama je kvaziumetnica. Je visoka in lepa blondinka, ki je študirala primerjalno književnost, zato ker je mislila, da je to najboljši približek študiju pisateljevanja. V resnici pa je komaj spacala diplomo, raztegnila noge nekemu staremu grdemu uredniku velike založbe, ker je mislila, da ji bo izdal roman (tip je enkrat celo prišel na obisk in mi v alkoholni omami zaupal vse podrobnosti, fino otroštvo sem imel, res), po zavrnitvi pa je rokopis zažgala. Doma je bilo tako vedno veselo. Mama je tulila, da je tudi ona vredna, da jo obravnava literarna teorija, kvazifoter pa je tulil, da njega to, da je eden najbolj nagrajevanih pisateljev, sploh ne zanima in mu naj da mir in raje skuha večerjo. Mama je nato popizdila in zmetala v kvazifotra vse njegove knjige, ki so imele častno mesto na najvišji polici. Potem je šla na dolg sprehod. Kot otrok nisem mogel nikoli zaspati, ko sem čakal, da bo prišla nazaj. Šele zvok odklepanja in zaklepanja vhodnih vrat me je pomiril. Želel sem si, da bi prišla in mi dala poljub za lahko noč, ampak ona je vedno zavila h kvazifotru v spalnico, na odrešilni fuk, ki ju je naredil znosnejša za kak teden.

  • * *

»Ti si pofukal mojo mamo?« sem vprašal očeta, ki je vame gledal nenavadno mirno, kot da je pričakoval, da me bo srečal v najbolj zanikrnem lokalu ob najbolj nečloveški uri. »Ne govori grdo,« je rekel, nato pa vprašal: »Boš kaj pil?« Verjel sem mu. Ja, preprosto verjel. Videl sem sebe v njem, tako zelo močno, da sem vsake toliko časa pogledal stran. Ni šlo za izrazito fizično podobnost. Nekatere njegove grimase so bile nezgrešljivo moje. Stalno se je čohal po bradi tako kot jaz. In pil je pivo na isti način, nekako ležerno ga je nagnil in zaprl oči, ko je pil. To je bil moj jebeni trejdmark! Geni, kaj mi delate ... »Kje si bil?« me je vprašal. Pil sem že tretje pivo. Prvega sem spraznil v trenutku. Sedel sem tako, da sem gledal proti debeli kelnarici. Nisem bil še čisto pripravljen sprejeti, kaj se je zgodilo. »Na koncertu,« sem rekel. »Kdo je igral?« je vprašal. »Pearl Jam.« »Kdo?« je začudeno rekel. Ne me jebat, sem si tiho rekel. Naglas pa: »Ti bom presnel kak CD. Njihov pevec je imel tudi podobno jebo, kot jo imam zdaj jaz,« sem rekel in si prižgal čik. »Kadiš in grdo govoriš,« je rekel. »Te mama nič ne vzgaja?« »Po fotru se ravno nisem mogel vzeti, a ne?« sem rekel in puhnil steber dima nekam pod strop lokala, kjer se je razlezel v vijoličasto meglico. »Zadnja runda,« je rekla debela kelnarica in mi spraznila pepelnik. »Kaj pa ti delaš tu?« sem vprašal. »Nočno sem imel,« je rekel. »Že leta hodim sem na pivo. Da laže zaspim.« Skomignil je z rameni, kot da mu je malce neugodno. »Tiskar sem,« je nato rekel z neko otroško naivnostjo v glasu. Najprej sem malce obstal, saj nisem mogel verjeti, da sem priča takemu nadrealizmu. Nato pa sem se zarežal in iz režanja prešel v histeričen smeh. Oče ni nič rekel, samo gledal me je, jaz pa sem gledal malo njega, malo debelo kelnarico, ki se je skozi zaveso smejalnih solz zdela še debelejša. »Daj, greva na sprehod,« je rekel oče. Strinjal sem se. Ker nisem več čisto dobro vedel, ali se smejem ali jokam. Hodila sva v tišini proti mojemu stanovanju. Sicer je oče stanoval na drugem koncu mesta, ampak je rekel, da ni problema. Da se mu sprehaja. »Kako ti je pa ime?« me je vprašal. Povedal sem mu. »Meni tudi,« je tiho rekel.

  • * *

Ko sem končal osnovno šolo, sem se prvič napil. Ker sem bil zaljubljen. V malo, rjavooko deklico, ki je rada hitro govorila in opletala s svojimi dolgimi lasmi. Ni me marala. Naslednjič sem jo srečal, ko se je pijana prekopicevala na neki študentski zabavi na prostem. Študirala je turistiko in kurce, mi je rekla. Lahko tudi tvoj kureč študiram, je rekla. V tistem trenutku ni bilo bolj ogabne ženske na celem svetu, čeprav so jo leta samo polepšala. Ubila mi je iluzijo, ki sem jo hotel na vsak način ohraniti pri življenju. Oče mi je tudi ubil iluzijo. Ampak zdaj, ko sem jo gledal, mrtvo in gnijočo, se mi je zazdelo, da mi bo morda bolje brez nje.

  • * *

»Mama ima dober smisel za humor,« sem rekel. »Oziroma za patetiko,« sem dodal. Oče ni razumel. »Ista imena pa to,« sem mu razložil. »Aja, to,« je rekel. »Ja. To pa.« Prišla sva že do mojega doma, pa sva se obrnila in se še malo sprehajala. »Imaš kaj otrok?« sem ga vprašal. »Ja. Hčero. Šestnajst je stara.« »Šit. A si predstavljaš, da bi lahko pofukal svojo polsestro? Po današnjem naključju je vse mogoče,« sem se zarežal. »A ti fukaš šestnajstletnice? Vse po vrsti?« je vprašal. Fukaš je izgovoril s težavo, kot da gre za besedo, ki potrebuje poseben napor, da se zvali z jezika. Nič nisem rekel, samo skomignil sem z rameni. Zavedel sem se, kakšno traparijo sem bleknil. »Zakaj me nisi nikoli poiskal?« sem ga raje vprašal. Prišla sva do mostu in gledala v reko. »Ker nisem vedel, da obstajaš,« je preprosto odgovoril. »Pa če bi vedel - bi me?« sem vprašal. »Ja,« je odgovoril brez premisleka. »Hvala,« sem rekel. »Ni zakaj,« je odgovoril.

  • * *

Ko sem šel študirat v oddaljeno mesto, sem se redko vrnil domov. Starša sta mi postala tujca in kakor mi je bilo to po svoje všeč, sem bil nad mislijo, da ju izgubljam, grozljivo prestrašen. Ampak najbolj me je strašilo to, da onadva očitno nista bila. Nista me klicala. Ni ju zanimalo, kako študiram. Ko sem prišel kak vikend domov, sem blodil po hiši kot duh in medsebojno smo se izogibali.

  • * *

Z očetom, soimenjakom, pa sem že pol ure slonel v tišini in se počutil dobro. »Zdi se mi, da te imam rad,« je naenkrat rekel. »Ja, no ... hvala, kure, kaj naj rečem,« sem odgovoril. »Samo ne preklinjaj toliko, prosim,« je rekel. »Okej, se bom zadržal. Ampak samo pred tabo. Mi daš svoj naslov?« »Ja,« je rekel. Povedal mi ga je, jaz pa sem si ga zapisal v mobitel. »Mladina,« je rekel. Nato je odšel brez pozdrava. Gledal sem za njim, dokler ni izginil, moja očetovska figura. Nato sem se odpravil v bližnji lokal na kavo. Potem pa na avtobus do kvazifotra in mame.

  • * *

»Ne laži,« sem ji rekel. »Srečal sem ga!« »Koga?« je rekla. Gledala me je, kot da sem idiot. Sedela je za mizo, pila gin tonic in me gledala, kot da sem največja budala na svetu. »Mojega jebenega fotra, po katerem sem dobil ime, pizda ti!« sem zavpil. V sobo je stopil kvazifotr. »Kaj se dereš?« je vprašal. »Tiho bodi,« sem mu rekel in gledal mamo. V očeh sem ji videl, da ve. Da točno ve, kaj govorim. Groza me je bilo tega, da mi ne prizna. Po vseh teh letih. »Tiskar je. Najbrž si mu dala, da bi tiste tvoje patetične pisarije natisnil. A ne?« sem rekel. Šel sem na nož. V njenih očeh se je nekaj premaknilo. Obrnila se je stran. »Ne govori tako z mamo, pizdun,« je zavpil kvazifotr. »Tiho bodi, kvazifotr!« sem zavpil. »No, pankrt, če ti tako praviš, potem pa nimam obveznosti do tebe,« je rekel in me udaril s tako silo, da sem padel s stola in za trenutek videl samo ogromne črne pike, ki so mi poplesavale pred očmi. Mama me ni prišla pobrat. Sledila je kvazifotru po stopnicah, v spalnico. Kot vsa jebena leta, ko sem bil otrok. Šel sem v kopalnico in si spral kri z obraza. Nato sem šel na avtobus.

  • * *

Naslov ni bil pravi. Tam ni bilo ničesar. Samo zapuščena podrtija, v kateri pa tudi prej ni nihče živel, saj je bila videti čisto industrijska. Daleč naokoli ni bilo nikogar. Pomislil sem, da je to mogoče igra. Da se bova z očetom igrala kot v butastih romanih. Da mi je v hiši pustil sporočilo, ki bo vodila do njega. Nekaj časa sem stal tam, potem pa se peš odpravil do svojega stanovanja.

  • * *

Večkrat sem šel v tisti lokal na pivo. Oče pa se ni vrnil. Debela natakarica, v resnici čisto fajn ženska, je rekla, da ga je tisti večer prvič videla. Ni mi bilo vseeno. Ampak obremenjeval pa se tudi nisem preveč. Saj je rekel, da me ima rad. Kar je glavno. Iluzija se je nekega dne le vrnila. Imela je vonj po tiskarni in plešo. Prišla je v paketu s čedno šestnajstletnico, ki sem ji bil starejši brat Začel sem verjeti v nekaj, za kar nisem bil prepričan, da je resnično. Prvič v življenju. Po pol leta sem se vrnil domov. Mama me je brez besed pričakala na vratih. Mislila je, da jo bom vprašal. Videl sem ji v očeh. Ampak nič nisem rekel. Imeli smo skupno kosilo. Jedli smo v tišini. Kvazifotr se me ni upal pogledati. Vsak v svojih iluzijah nečesa, v kar nismo bili prepričani. Četudi ne bom nikoli imel glave polne belih las in napol dokončanega romana, sem trenutno za mizo z dvema človekoma, ki me edina razumeta. In jaz njiju. Ker smo si tako podobni. Obsojeni drug na drugega. Brez možnosti pomilostitve. Za trenutek sem zasovražil svojega očeta. Ampak samo za trenutek. Potem sem raje ubil iluzijo, ki mi je pokazala nekaj, kar bi lahko obstajalo. Zato pa se ji reče iluzija. Po pol leta sem spet prižgal cigareto in preklel kvazifotra, ker sem moral takoj po kosilu nesti smeti ven.

  • * *

Nek mož je imel deset otrok. Najmlajši, Janezek, mu je bil vedno sumljiv. Imel je drugačne poteze od njega in zdelo se mu je, da preprosto ne spada v njegovo družino. Končno se je opogumil in rekel ženi: »Marta, zdi se mi, da Janezek ni moj.« In Marta mu je odgovorila: »Pa ravno Janezek je tvoj.«

Tifus[uredi]

»Vstopi, no,« sem mu rekel. Nekaj časa me je samo gledal, tako da mi je postalo že malo neprijetno. Trudil sem se, da ne bi istega počel tudi jaz. Samo iz drugih razlogov. Gnusa, recimo. In tega, kako se je narava grdo poigrala z njim. »A se luhka za ceno pomenva?« je končno izdavil. Njegov glas je bil raskav in momljajoč, kar pa ni bilo čudno, saj skoraj ni imel zob, mesnate ustnice pa so mu prekrivale pol obraza. Govoril je z močnim naglasom neizobraženca iz zahodnega predela metropole, daleč stran od mojega malega doma, pred katerim je stal. In strmel vame. Še vedno. »Nobenih pogajanj,« sem rekel. »Cena je dokončna.« »Prou, stari, no,« je rekel. »Zdej ko sm te se ogledou, vem, da si vreden skeširanja.« Čeprav sem to dostikrat slišal, sem bil vseeno vedno znova ponosen.

  • * *

Legla sva na posteljo, jaz in zahodnjak, ter se prijela za roke. »Res s lep ko prašiča,« je rekel. »Ja ... hvala, no,« sem rekel. »Zdaj pa bodi tiho. Moram se skoncentrirati.« Zaprl sem oči. Nekaj časa sva ležala v tišini. Čuti so se mi izostrili. Vonjal sem močan pot, ki je vel iz ogabnega telesa poleg mene. »Kako ti je ime?« sem ga vprašal. »Tifus me kličejo,« je rekel in se zarežal. Njegov smeh je zvenel bolj kot dušenje. »Si najbrž luhka mislš, zakva, ne da?« Nisem odgovoril. Tifusova dlan je postajala vse bolj mokra in vonj po potu se je okrepil. »Kaku je pa teb ime, stari?« me je vprašal. Glas se mu je tresel. »Kakor si želiš,« sem rekel. »Antonio bom, ko bom ti,« je rekel. »To je taku fajno ime. Za taku lepzga človeka.« Takrat se je zgodilo. •k * * Vstal sem iz postelje in se zazrl v svoje telo. Ležalo je tam z zaprtimi očmi. Do ramen dolgi lasje so se razlivali po blazini. Dihalo je plitko in enakomerno. Vedno znova me je bilo strah, da transformacija ne bo uspela. Da bom ostal ujet v telesu, ki ni moje. In tole je bilo tako, v katerem res ne bi rad preživel svojega življenja. Naenkrat je moje telo odprlo oči. In postalo je Tifus. Dvignil se je iz postelje in nekaj časa samo mežikal in se koncentriral na nova občutja. Nato pa se je pogledal v ogledalo, ki sem ga imel posebej za take priložnosti ob postelji. Začel je jokati. »Časa imaš 24 ur,« sem rekel. »Potem se telo začne boriti proti prišleku, in če se ne vrneš, boš umrl. Tako preprosto je to. Vrni ga nepoškodovanega, drugače te bo moja zavarovalnica tožila,« sem še dodal. »Itak, stari. Ni blema sploh,« je tiho rekel, nato pa se mu je iz grla izvil čuden krik, posledica presenečenja nad lastnim glasom. »Uživaj,« sem rekel.

  • * *

Šel sm direkt u Bazar, stari moj. Do une, k dela za šankom. Trideset let sm hodu sm, pa me ni pogledala. No, gledala me je, ampak zato, ker sm bil ogaben ko kilo dreka, stari. Zdej sm pa brez blema šel za šank in naroču pijačo. Drugačno k prej, ko sm bil še grd, stari. Ker nism hotu, da bi me prepoznala slučajno, a veš. Ampak me ni sploh, ni blema. Ker sm totalno drugačen, ne. Ko mi je prnesla pijačo, se je nasmejala, stari! In to totalno lepu, kot se mi še nobena do zdej ni. Pol pa sploh nisem vedu, kej nej bi reku pa to. Pa je ona rekla. Rekla je: »Tebe pa še nisem videla tu. Od kje pa si?«

  • * *

Šel sem na sprehod. V Tifusovem telesu je bilo premikanje otežkočeno, ampak zabavno. Počutil sem se kot ogromna raca. Glavo sem imel posajeno praktično na prsi, tako da je bila perspektiva nenavadna. In ko sem šel urinirat za grmovje, sem ugotovil, da je Tifusa mati narava vsaj nekje obdarila, saj sem iz spodnjih hlač privlekel gromozanski penis. Ki pa je bil, tako kot cel Tifus, čuden in zmaličen. Rad sem hodil naokoli v tujih telesih. Zaradi mojega posla nisem smel iz hiše, ker bi me drugače ljudje prepoznali in bi svojim strankam nakopal preveč težav. Pogledal sem osebno izkaznico Tifusa. Pravilno sem ga prepoznal po naglasu - živel je čisto na zahodu v barakah za delavce v rudnikih. V žepu je imel mesečno vozovnico za avtobus. Odločil sem se, da bom podaljšal izlet.

  • * *

Mau me je srbelo, stari. Pa še ni blo panike, sem mel še kr nekej ur. Lokal se je počas praznu, jst pa sem sedel za šankom in jo gledal, ona pa je vse bol gledala mene, stari. Bil sem živčen ko prašiča, to je res. Lepa je bla tako, da me je blo kr sram jo gledat. Sam kaj, ko sem bil zdej lep tud jst. »Kmalu zapiram,« je rekla in mi natočila drink. »Sej te luhka domov pospremm,« sem bleknil. »Ja... zakaj pa ne,« je rekla in me čist narahlu podrgnila po roki. V tistem trenutku, stari, sem bil tolku srečn, da bi lahku umru.

  • * *

Stal sem pred vhodom v stanovanjski blok, kjer je živel Tifus, in razmišljal, ali bi vstopil ali ne. Nisem vedel, ali živi sam. Upal sem, da ne. Jaz sem tisti, ki živi sam, in to ni vedno najbolj prijetno. Poln sem denarja, ampak ne smem iti ven. Ne smem tvegati, da se transformacija kdaj zgodi nenadzorovano. To se je zgodilo mojim staršem in umrla sta, ko sem bil še otrok. Mama je imela še toliko moči, da mi je napisala vse, kar je vedela o transformaciji. Jaz sem se jo naučil nadzorovati. Ampak vseeno nisem smel ven. Med ljudi. Vsak dotik je bil novo tveganje. In telesa, ki se podajo v transformacijo nepripravljena, šoka ne zdržijo. Ampak Tifus ni tak, da bi se ga kdo dotikal. Morda pa se lahko s kom pogovarjam. Že to bi bilo dovolj. Vstopil sem, poiskal dvigalo in pritisnil na gumb za nadstropje 725.

  • * *

Rekla je, če čm it na kavo k njej. Pa sm reku: »Itak.« Pol sva pa vstopila v njen flet pa me je prec objela in sem že drugič v večeru mislu, da bom umru od sreče. Pol sva pa šla na njeno postlo in se objemala in me je slekla in pol sva pač fukala, a ne. Hecnu je blu, da je mel tip kurac dost krajš od mojga. Je bil pa vsaj lepši, a ne. No, in ko sva končala fuk, se je stislna k men in zaspala. Dihala je čist počas, stari. In men je blu to taku lepu. Gledal sem čez okno spalnce, vn na dvorišče, stari. Jst iz mujga nadstropja nisem videl nč druzga kot raufenk tovarne, v kateri delam. Tle je blo pa dvorišče, stari. In to lepu in majhnu. Še bolj se je stislna k men, stari. Mal sem razmišlou. Pol sem se pa odloču.

  • * *

Vstopil sem v Tifusovo stanovanje. Smrdelo je še huje kot Tifus. Ampak me ni motilo. Njegova čutila so bila privajena. »Sine?« Glas je zaplaval nekje iz teme stanovanja. Počasi sem se premikal proti njemu. »Zdravo, sine. Pozn si. Maš večerjo tukej, ane?« Sredi kuhinje je stalo bitje, podobno Tifusu. Samo dosti starejše in manjše ter malo manj smrdeče. Ženskega spola. »Mama,« sem rekel. »Ja kdu pa,« je odgovorila in me prijela za roko ter me posadila na stol za malo mizo. »Pa lepu to, da me ne kličeš več matka. Ku veš, da mi ni všeč.« V trenutku se je pred mano znašel krožnik juhe. Začel sem jesti. Bilo je dobro. Zelo dobro. Mama je sedla poleg mene in me začela božati po glavi. »Jej, sine, jej,« je rekla. »Moreš bt mučan, da boš mami v ponos.« In jaz sem jedel. Odloču sm se. Gledal sem jo, kaku spi. Lepa je bla taku, da sm bil kr žalosten. Božal sm jo po laseh in ji dajal lupčka na čelo. Ona pa je malu zavzdihlna in me še bol objela. Pol je mal odprla oči in zamrmrala: »Me boš kdaj poklical?« Pa sm kr reku: »Itak. Itak, stara.« In se je nasmejala in zaspala nazaj. Nism hotu, da bi bla žalostna. Pa sem se zlagau. Hotu sem samo, da jo gledam, kaku spi. Vse težje sem dihu in malu sm že kašljal. Potem so se mi začele zapirat oči. Preden sem crknu, sem ji dal lubčka na vrat in jo pobožal po licu.

  • * *

Listala sva po družinskem albumu in gledala fotografije. »Rada sm ga mela, fotra tvojga« je rekla mama. »Pol je pa crknu. Antonio moj...« Začela je jokati. Objel sem jo in ona je objela mene. Vonja sem se že popolnoma navadil. Hrupa iz bližnje tovarne tudi. Mama je močno stisnila mojo dlan in se še bolj prižela k meni. »Obljub mi, da boš pridn, ko bom umrla,« je rekla. »Obljubim,« sem rekel. Malo je še jokala, nato pa jo je premagal spanec. Nekaj časa sem razmišljal, nato pa se privil bliže k njej in se prepustil njenemu enakomernemu dihanju, da me zaziblje v sen.

Dobra vila[uredi]

Preden grem zjutraj na delo, očetu pomagam zamenjati kaseto v videokameri. Za petdeset let sem mu kupil novo, a je noče uporabljati. »Nove lažejo, ker niso iskrene,« pravi. Ne razumem ga, ampak ga upoštevam. Kasete pa je vseeno težko dobiti, ker je kamera tako stara. Ponje se s Fredijevim avtom vozim v prestolnico v malo, zanikrno trgovino. S trgovcem sva prijatelja in daje mi popust. Ni čudno. Oče da celo penzijo za te kasete. Ampak to ga dela srečnega. Kdo sem jaz, da bi mu kar koli preprečeval.

  • * *

Moj kolega v avtopralnici je Debeli Fredi, ki je tudi moj edini prijatelj. Pomagal sem mu sešiti moder kombinezon posebej zanj, saj se niti v največjo številko ne more stlačiti. On je zadolžen za to, da pritisne na gumb, ki požene pralnico, po pranju pa obriše prage s krpo iz jelenje kožice. »Dobra je tudi za pucanje očal,« pravi Fredi. Fredi ima zelo visoko dioptrijo. Nosi velika okrogla očala s črnim, debelim okvirjem, ki si jih rad porine čisto do korena nosu, in okvirje zahaklja z gostimi, črnimi obrvmi. »Razumem, zakaj se vsi delajo norca iz mene,« pravi Fredi. »Če bi bil jaz suh, lep in pameten, bi se tudi delal norca iz sebe.« Fredi ni ne suh ne lep ne pameten. J e pa moj prijatelj.

  • * *

Jaz sem suh. Lep nisem. Pameten pa sploh ne. Sem pa zaljubljen. Ime ji je Silva, čeprav sem slišal, da jo prijatelji kličejo Sliva. Dela čisto blizu pralnice v lokalu, v katerega hodim na kavo med odmorom. Je še zelo mlada, ampak ne preveč. Ima krasno postavo, tako da bi lahko obesil plašč na njene kolčne kosti. Kar je zame kompliment, saj so mi kolčne kosti všeč. Če dekle nosi kratko majico, jih lahko gledaš, ko sediš, kako se premikajo sem in tja. Izzivalne so. Lepe so. Želel sem si jih dotakniti vsakič, ko mi prinese kavo. Zaplešejo pred mano, ko se obrne in pokaže čisto malo hrbta, posutega z drobnimi, skorajda prozornimi dlačicami.

  • * *

Na delo se peljem s Fredijem, ki je doma v še bolj odročni vasici kot jaz. Pobere me zgodaj zjutraj in mi pusti, da kadim v avtomobilu. Ne pogovarjava se dosti. V avtomobilu nima radia. Gretje je pokvarjeno in dela s polno paro, kar je pozimi dobro, poleti pa niti ne. Poleti se vozim tako, da molim glavo skozi okno in odpiram ter zapiram usta. »Kot pes si,« pravi Fredi. Ne zamerim mu, ker vem, da mi v bistvu zavida, saj je sam predebel, da bi izvedel manever, s katerim bi potisnil glavo skozi okno. Ko prideva na delo, mu pomagam iz avtomobila. »Pedra!« se zaderejo delavci, ki sedijo na terasi lokala in pijejo pivo.

  • * *

Domov prihajam pozno, ker s Fredijem ostaneva tudi po tem, ko zaprejo avtopralnico. Pomagava jo pospraviti. Tako dobim nekaj denarja več, da nama je z očetom laže. »Fajn sin si,« mi pravi oče. »Samo pravi svet ni fajn. Sploh ne.« Nato me poboža po glavi z dolgo, suho roko, ki jo nerodno zloži v naročje, kot da bi se jo sramoval. Moj oče je bolan. Fizično in psihično. Težko diha in večkrat ima omrtvičene roke. Takrat me kliče v službo in jaz si sposodim Fredijev avto, da mu grem zamenjat kaseto. »Bencin veliko stane,« mi reče Fredi, ko pripeljem avto nazaj. Ampak nikoli ne reče za denar. Fredi je pravi prijatelj.

  • * *

Silva ni samska. Ima fanta, ki je star toliko kot jaz. Ime mu je Marko in je hud pretepač. Je eden izmed tistih, ki ne marajo Fredija. Je avtomehanik in pogosto hodi v lokal, kjer dela Silva. Enkrat sem sedel na kavi, kadil in gledal Silvo, kako se pogovarja po mobitelu in naslanja svojo prosto dlan na kolčne kosti. Fredi je sedel poleg mene, vendar ni gledal Silve. On je zaljubljen v sosedo Vero. Samo to mi je povedal, več mi noče. Če ga kaj vprašam o njej, si sname očala in si jih začne brisati v majico. Čisto se sključi, da slučajno ne bi razkril trebuha. »Ne bo me marala,« mirno reče in kar prikima, namesto mene. Jaz sicer odkimam, ampak me ne gleda, samo očala si briše še naprej. Ko mu postane jasno, da ga ne bom več spraševal, si natakne očala nazaj in se zastrmi v prazno. V prazno je strmel tudi, ko sem jaz strmel v Silvo. Takrat, ko strmim vanjo, svet okoli mene ne obstaja. Rad sem si zamišljal, da sem prvi, ki sem zaljubljen vanjo. Morda pa sem. Marko ne zgleda tak tip, da bi se zaljubil. Ko pride v lokal, me pogleda, jaz pa pogleda s Silve ne umaknem dovolj hitro. Vem, da sem zafrknil, ker me je videl. Silva takoj odloži mobitel in se mu nasmehne, on pa se ne nasmehne nazaj, komaj jo pogleda. V lokal nikdar ne vstopi sam, ampak v družbi še večjih in bolj čudnih tipov, kot je on. Rezervirano imajo mizo v kotu, ki je največja. Nenapisano pravilo je, da je to njihova miza. Kdor to pravilo krši, si to za večno zapomni. Marko se tokrat ne usede za mizo v kotu. Svoji družbi pomigne, naj ga počakajo, in stopi k šanku, kjer sediva jaz in Fredi. Ta še vedno strmi v prazno, ampak začne divje potresavati z nogo, tako da se cel šank trese. Marka se zelo boji. Enkrat mu je Marko zlomil očala in moral si je kupiti najcenejša, ki mu pomanjšajo oči v dve drobni piki, ker ni imel denarja za brušena stekla z Japonske. Jaz se Marka ne bojim. Ni mi pa všeč. Je pa všeč Silvi, ki se skloni čez šank in ga poljubi. A Marko tu ni zaradi Silve, ampak zaradi mene. Jaz to vem. Ne gledam več ne Silve ne Marka, strmim v prazno in upam, da bo Marko šel stran. Ampak Marko ne gre nikamor. Gleda me in gleda. Silva gleda mene, pa Marka, pa mene, pa Marka. »Marko, daj no,« reče. Marko se samo nasmehne. Gledam ga s kotičkom očesa. Marko čaka in čaka. In ko že mislim, da se je naveličal, s treskom prevrne barski stolček, da cel bar utihne, samo njegovi prijatelji za mizo v kotu z občudovanjem zažvižgajo. Marko je s tremi hitrimi koraki pri meni in začutim njegovo vročo sapo na mojem vratu. Prepričan sem, da me bo udaril, in pripravljen sem na to. Kdor gleda njegovo Silvo, ne konča brez posledic. Fredi začne drencati z nogo s tako silo, da skodelice kave poskakujejo na šanku. »Marko, daj no,« reče Silva proseče. Marko se skloni še malce bliže. Še vedno strmim v tisto nevidno točko in upam, da se bo premislil. Skloni se še bližje. Z ustnicami je čisto pri mojem ušesu. Nekaj časa počaka. Silva odpira in zapira usta. Za mizo v kotu nekdo spet zažvižga. Nato Marko reče, ne, zašepeče, čisto potiho: »Nikoli je ne boš pofukal. Nikoli.« V trenutku ga ni več in že sedi za mizo v kotu ter se pogovarja s prijatelji in vpije na Silvo, naj mu prinese pivo. Bar spet oživi. Vsi si spet upamo dihati. Fredija primem za koleno in mu umirim nogo. Počakam, da se kava v skodelici umiri, nato izpijem požirek. S kotičkom očesa vidim, da me Silva gleda.

  • * *

»On je pogumen,« pravi oče in kaže na TV zaslon. Gleda enega izmed množice resničnostnih šovov. Navija za nekega Braneta, ki je po poklicu kmet. »On je pogumen in ne igra,« pravi oče. Oče se snema štiriindvajset ur na dan. Njegove sanje so, da bi bil na televiziji. Najbolj na svetu si želi v resničnostni šov, ampak je preveč bolan, da bi se prijavil. »Zakaj?« sem ga enkrat vprašal. »Ker drugače ne bo nikoli nihče izvedel, da sem živel,« je rekel. Dve omari imava rezervirani samo za kasete. Ob steni so naložene škatle, ki čakajo na posneti material. Oče se ponoči zbuja vsako uro, da zamenja kaseto. V kamero govori svoje misli o svetu. Včasih posname tudi mene. Nekoč je prišel ponoči v mojo sobo, ker je mislil, da spim. Slišal sem tiho brenčanje videokamere in globoko, težko dihanje očeta. »To delam zate,« je tiho rekel oče. »Ker hočem, da boš ponosen name. Tudi tebe moram posneti. Tudi zate morajo zvedeti, da si živel.« Nekaj časa me je še snemal, nato pa s tihimi koraki zapustil sobo. »Kaj si želiš za rojstni dan?« me vpraša Fredi. Sva na čik pavzi. Tisti uradni. Kolona vozil stoji pred avtopralnico in v enem avtomobilu je en tip iz Markove ekipe. Vsake toliko časa potrobi in zavpije: »Stan in Olio! Zmigajta se, preden vaju prefukam.« »Uradna pavza,« rečem in skomignem z rameni. Fredi tudi skomigne z rameni. Tip še bolj popizdi, ampak nama je vseeno. Vroče je in zrak nad asfaltom migeta. »Kaj si želiš za rojstni dan?« me še enkrat vpraša Fredi. »Silvo,« rečem. »Prav,« reče on.

  • * *

»Vse najboljše,« reče oče in mi da v roke kuverto. Odprem jo. Notri je vikend paket bon za obisk hotela ob morju. Piše: »Vikend paket za dva v hotelu Dobra vila. Polpenzion. Domače živali prepovedane.« Bon je star štiri leta in najbrž neveljaven. Vseeno se očem lepo zahvalim. Oče me objame in reče: »Mislila sva iti z mamo, pa je prehitro umrla. A veš, da je nisem nikoli posnel? Zdaj pa ne bo nihče vedel, da je živela.« »Midva bova vedela,« rečem. »Ja,« pravi in skomigne z rameni. »Ampak tudi za naju nihče ne bo vedel, da sva živela.« Odpre steklenico vina in spijeva jo v tišini, ki jo moti samo tiho, enakomerno brenčanje videokamere.

  • * *

»Izvoli,« reče Silva in mi pomežikne. To je bilo prvič, da se je pogovarjala z mano, kaj šele pomežiknila. Fredija ni. Prejšnji večer me je poklical in rekel, da je zbolel. »Zdrav si slišati,« sem rekel. »Pa nisem,« je rekel. Nisem mu verjel, ampak kdo pa sem jaz, da bi mu kar koli preprečeval. »Hvala,« rečem Silvi. »Marko te ne mara,« pravi nazaj. Nasloni se, tako da sem primoran gledati v njen dekolte. Ker se to ne spodobi, še posebej ne glede na to, da sem zaljubljen vanjo, si izberem nevidno točko nekje na njenem vratu in strmim vanjo. »Vem, da me ne mara,« rečem. »Ne zameri mu,« reče ona. »Drugače je čisto fajn fant.« Zdaj se jaz nasmehnem in jo pogledam v oči. Hitro umakne pogled.

  • * *

Po pol steklenice vina je oče pošteno pijan in zadrema kar na stolu. Jaz izpijem še zadnji požirek, vzamem videokamero in jo postavim na nočno omarico. Preverim kaseto. Očeta primem pod rameni in ga zvlečem v posteljo. V trenutku zasmrči. Zazvoni mi mobitel. Kliče Fredi. »Pridem te iskat, imam tvoje darilo.« »A nisi bolan?« vprašam. Fredi prekine zvezo. Ko se peljeva v avtomobilu, je Fredi srečen. Nekaj si požvižgava in stalno pogleduje proti meni. Ne vem, kaj ima v načrtu. Meni se malo vrti od vina, zato odprem okno in vtaknem glavo skozenj. Fredi ne reče nič, samo zasmeje se, kar pomeni, da je res dobre volje. Kmalu se naveličam vetra, ki mi požvižgava mimo ušes. Glavo potegnem nazaj. Fredi me še vedno gleda. »Moj prijatelj si,« naenkrat reče. »Ti pa moj,« mu odgovorim. Nasmehne se, nato pa obrne pogled na cesto, ki v soju luči brzi pred nama. »Si moj edini prijatelj,« reče. »Ti pa moj,« mu odgovorim. Prav zanima me, koliko časa se bova še šla to igrico. »Misliš, da bo kdaj kaj iz mene?« me naenkrat vpraša. Na to ne vem odgovora, zato sem tiho. Rad bi mu povedal, da je meni čisto všeč tak, kot je. Ampak vem, da mu to ne bi nič pomenilo. Kot bi rekel moj oče - če zate nihče ne ve, to pomeni, da nisi živel. Jaz vem za Fredija. Ampak zame ne ve nihče. Kar je tako, kot da Fredi ne bi nikoli živel. Tega mu nočem reči, zato sem še nekaj časa tiho in ga gledam. Zdi se mi, da pričakuje odgovor, čeprav me ne pogleda. »Saj vem,« naposled reče. »Saj sam vem.« »Ti spucam očala?« vprašam. »Ja,« reče. Snamem mu očala, čeprav vem, da je brez njih slep kot krt. Spucam jih na isti način kot on, tako da si z majico ne odkrijem trebuha. Malce upočasni vožnjo. Nato mu očala nataknem nazaj na nos. »Bolje bi bilo z jelenjo kožo,« reče. »Ampak hvala vseeno.« Meni se to ne zdi vredno zahvaljevanja. A on je vesel. Pogleda me in se mi nasmehne. Do konca poti ne rečeva nobene besede več.

  • * *

Fredi glasno zaloputne vrata, ko stopiva v hišo. Živi z babico, ki je skoraj čisto gluha in napol slepa. Fredi pravi, da svojih staršev ne pozna in da ga je babica posvojila, ampak vem, da laže. Njegovi starši so grozno problematični in redko pridejo na obisk. Fredi včasih pride k meni in reče, da je pozabil ključe in da ne more babice zbuditi, da bi mu prišla odpret. Pogrnem mu kavč v dnevni sobi. Vem, da to stori takrat, ko pridejo starši. Ne rečem ničesar. Kdo sem jaz, da bi mu kar koli preprečeval? Fredi me odpelje v klet po škripajočih stopnicah. Tema je. »Fredi?« rečem. Naenkrat se prižge luč. Klet je prazna, razen velike, stare postelje na sredi. Na postelji je privezana Silva. Usta ima zalepljena. Gleda me bolj naveličano kot prestrašeno. Poleg postelje stoji Fredi. »Vse najboljše,« reče in mi podari enega najširših smehljajev, kar sem jih bil kadar koli deležen. Nekaj časa ga gledam. Silva momlja in pobrcava z nogami. Roke ima privezane vsako na eno stran lesenega stebrička starinske postelje. »Fredi... jebemti,« rečem. Pametno bi bilo, da bi Silvo odvezal. Fredi me potreplja po ramenu, nato pa ponosno pomigne proti Silvi, kot da je kapitalni jelen, ki ga je ravnokar uplenil. »Vse najboljše,« še enkrat ponovi. »Vaju bom pustil sama.« Stečem do postelje in z enim sunkom potegnem lepilni trak na Silvinih ustih. »Kaj delaš?« prestrašeno reče Fredi. Silva najprej zacvili, ker sem premočno potegnil, nato pa nekaj časa samo globoko diha. Prepričan sem, da bo začela kričati. Skomignem z rameni in ji rečem: »Ne zameri mu.« Silva pogleda Fredija, ki gleda v da. »Hvala za prevoz,« reče s hripavim glasom in se takoj odkašlja. »Samo problem je, da si bajto zgrešil!« »Ni za kaj,« tiho reče Fredi. »Za tole bo zvedel Marko,« reče Silva in tokrat Fredi zacvili. »Bosta že videla.« »Se ti lahko odkupim?« butasto bleknem. Nejeverno me pogleda. »Kaj pa mi boš dal? Sladoled?« Iz žepa potegnem kuverto z bonom za vikend paket v hotelu Dobra vila in ji ga ponudim. Silva me le grdo pogleda. Hitro ji odvežem roke. Začne se drgniti po razbolelih zapestjih in še vedno besno pogleduje proti Frediju. Še enkrat ji ponudim kuverto. Spuli mi jo iz rok in jo grdo odpre ter začne brati. »A to je na morju?« vpraša, ko konča. »Ja,« rečem. »Fredi?« Glas pride iz zgornjega nadstropja. Zasliši se škripanje stopnic. Fredi spet zacvili. Škripanje je vse glasnejše in Fredijeva babica se prikaže v soju luči. Glavo ima ovito v rdečo ruto in bolšči v nas skozi velike naočnike. »A se igrate?« reče zelo glasno. Fredi pokima, v bistvu zavihti glavo gor in dol, da bi babica le videla. »Lepo,« reče babica in se nasmehne. »Samo ne bit preveč glasni.« Zasmejem se, ampak babica očitno misli resno, zato ji pokimam. »Brane je zmagal,« skoraj zavpije babica. »Kdo? V čem?« zavpije Fredi. »Ja na televiziji!« zavpije babica. »Zdaj ga vsi poznajo. Jaz bi tudi klicala zanj, pa ne znam. Je fajn fant, Brane.« Vse nas še enkrat lepo pogleda, nato pa izgine v temo in zasliši se škripanje stopnic. »Uh,« reče Fredi. »Greš?« rečem Silvi. »Rada imam morje,« odgovori Silva. »Samo moraš z mano. Fredi bo pa avto posodil,« rečem in pogledam Fredija, ki sicer s tem ni najbolj zadovoljen, ampak vseeno prikima. Silva me pogleda in se nasmehne. »Si pa frajer,« reče. »Marko me ubije, če to naredim.« »Enkrat te bo ubil v vsakem primeru,« bleknem. Silva nič ne zameri, samo pobesi pogled in reče: »Ja ... najbrž.« »Samo tokrat moraš dat za bencin,« reče Fredi. »Oče?« Oče sedi na sedežni in nepremično strmi v televizijo. »Konec je,« reče. Sploh me ne pogleda. »Ja, Brane je zmagal,« rečem. »Saj je prav,« je rekel, »on si zasluži, da si ga zapomnimo. On ne igra.« »Oče?« Sedem poleg njega in ga primem za ramo, ki se mu v hitrem ritmu plitkega dihanja dviga in spušča. Končno me pogleda. »Oče, grem v Dobro vilo,« rečem. »Sam?« vpraša. »S punco,« odgovorim. Oče se nasmehne. »Kje pa je ta punca?« »Zunaj v avtu čaka.« »Pripelji jo notri,« reče upajoče. Na televiziji se začno oglasi. Glasnejši so od oddaje. Oče ponavadi gleda tudi oglase. Tokrat gleda mene. Samo mene. Pogledam stran in hočem nekaj reči, vendar oče hitro odgovori: »Saj ni treba. Lepo se imejta.« Žalosten sem, ker vem, da ve. Nočem, da bi ga spoznala. Rad ga imam. Ampak nočem. Ne zdaj, ko mi gre v življenju končno na bolje. »Prinesel sem ti kasete,« rečem in mu v roke potisnem paket. »Da ti jih ne bo zmanjkalo.« Oče se nasmehne in me poboža po glavi. Jaz pobesim pogled. Šele pri vratih se opogumim in ga znova pogledam. Strmi v televizijo in v rokah stiska kasete, tako da ima členke prstov čisto bele. Na vrhu televizije ima postavljeno videokamero. »Konec je,« rečem. »Ni ti treba več gledati.« Ne sliši me. Ali pa me noče slišati.

  • * *

Pot proti morju je v starem Fredijevem avtomobilu dolga in naporna. Prva ugotovitev, ki razjezi Silvo, je pomanjkanje radia. »Avto se splača imeti samo zaradi radia,« pravi. Druga stvar, ki jo razjezi, je pokvarjeno gretje. »Super začetek dopusta,« se namrdne. Okna imava odprta in non stop kadiva. Silva ne govori veliko, jaz pa tudi ne. Vsake toliko jo malo pogledam, pa tudi ona mene. »Lušen si,« mi reče enkrat na avtocesti. »Čeprav je Marko bolj.« »Ampak Marko te tepe,« rečem. »To ti praviš,« reče in se trmasto zastrmi vame. Ostanek poti ne rečeva nič.

  • * *

Hotel je majhen in hecen. Včasih je najbrž bil rdeče barve. Na veliki tabli piše Dobra vila, vsaj včasih je. Zdaj piše Dbra ila. Receptorju pod nos pomolim kuverto. Odpre jo, prebere, nato pa me nejeverno pogleda. »To ni več veljavno,« reče. »Bom plačal,« rečem. Ko mi pove ceno, ugotovim, da imam dovolj samo za eno noč in za sobo s pogledom na zid drugega hotela. »V redu bo,« reče Silva. »Greva v vodo.« Silva je v vodi non stop, jaz pa raje ležim na plaži in gledam njene kolčne kosti, ko prihaja in odhaja iz vode na čik pavze ter pivo. Plaža je dokaj prazna, saj še ni sezone. Vse skupaj postane bolj zabavno, ko pride neki tip, obkrožen s fotografi in z blondinko pod roko, ter razgrne brisačo blizu naju. Silva priteče iz vode in se skloni nadme, da me hladne kapljice z njenih las poškropijo po obrazu. »Imaš kemik?« mi reče. »V torbi,« odgovorim. Čez minuto je nazaj. Na podlahti ima velik podpis. Piše: »Brane.« »Spral se ti bo, takoj ko boš šla v vodo,« rečem. Silva skomigne z rameni: »Pa kaj. Saj on tudi ne bo znan kaj dosti dlje.«

  • * *

Na plaži ostaneva do večera. Silva ima oblečeno lahko poletno obleko. Njeni rjavi lasje so štrenasti od morske vode. Spila sva že vso pivo. »Zakaj si z Markom?« jo vprašam. »Ne povem,« reče in mi pokaže jezik. Malo sem užaljen in ona to opazi. »Ne vem, no ...«reče in me prime za ramo. »Prvi mi je pa to. Od fotra bo dobil delavnico, jaz pa nimam nobene šole narejene. Saj do mene je čisto fajn. In samo enkrat me je udaril.« »Vem,« rečem. »Sem videl modrico.« »Saj bi stregla s sončnimi očali, pa mi šef ni pustil,« se namuzne. Še vedno drži roko na moji rami. »Jaz te ne bi nikoli udaril,« rečem. »Ah, vi moški ste vsi isti,« reče, kot da je že sto let na svetu, nato pa globoko zavzdihne: »Totalno mam rada morje. Marko ga ne mara. Njegovi tastari imajo prikolico malo bolj južno od tu. Kmet. Pa spoznala sva se na morju. Čeprav sva skoraj soseda. A si lahko misliš?« »Jaz te ne bi nikoli udaril,« še enkrat ponovim. Tokrat me lepo pogleda. »Vem,« reče. »Poročil bi se s tabo,« rečem. »Nimam denarja, ampak bi te pa imel rad. Samo Fredi bi najbrž živel pri naju, ker je moj najboljši prijatelj.« »Kako lepo,« reče Silva in se skloni čisto k meni. Ustnice prisloni na moje uho. »Ful sem pijana,« mi zašepeta. »Če bruhaš, te bom imel še vedno rad,« ji rečem. Naenkrat me objame in objem kar drži. Ne morem si kaj, da se ne bi čisto rahlo dotaknil njenih kolčnih kosti. »Pridi, moja dobra vila,« mi zašepeta v uho.

  • * *

V hotelu Silva najprej leže na zložljivo posteljo. Vztrajam, naj gre na tisto pravo, bolj udobno. Ona pravi, da ne. Na koncu se dogovoriva za kompromis in oba leževa na bolj udobno posteljo. Spet me objame, jaz jo spet malo božam po kolčnih kosteh. Pusti mi, da ji privzdignem obleko, ona pa mi sleče majico. S prsti se zapletem v njene štrenaste lase, ki dišijo po soli. Še bolj me objame. Vrnem ji objem. Zelo močno sva objeta. Kmalu se ritmično zibljeva sem ter tja, Silva tiho vzdihuje in me praska po rami. Ko zaspi, jo nekaj časa previdno poljubljam po vratu. Pokrijem jo, nato pa grem spat na zložljivo posteljo. Nekaj časa ležim, nato pa grem nazaj in jo odkrijem toliko, da ji vidim eno kolčno kost. Silva vztraja, da se cel naslednji dan kopava. Jaz sem preveč srečen, da bi sploh lahko govoril. Silvi stalno zvoni mobitel, a se ne javlja. Ko se peljeva nazaj, se pogovarjava, a ne o tem, kar se je zgodilo ponoči. Pogovarjava se o Marku. »Ne zanima me Marko,« ji rečem. »Mene pa,« pravi ona. »Pa na živce mi gre ta kurčev avto, ker nima radia.« »Se bova poročila?« jo vprašam. Nekaj časa je tiho, nato pa reče: »Glej, veš, kako je to. Jaz sem pač z Markom.« »Kaj pa ... saj veš, to ... kar je bilo?« rečem. Silva najprej malo odpira in zapira okno ter se trudi prižgati cigareto, a ji vžigalnik nagaja. Čez nekaj časa obupa, a neprižgane cigarete vseeno ne vzame iz ust. Obrne se k meni in reče: »Ker ti je rekel, da me ne boš nikoli pofukal. Tako. Zato se je to zgodilo. On nima pravice govoriti takih stvari.« »Pa saj je rekel meni,« rečem. »Ja. Ampak se tiče mene,« odločno odgovori. Nekaj časa sem tiho in jo samo previdno pogledujem, da se ne bi še enkrat zaletel. Nato jo vprašam: »A se ti zdi nujno, da si na televiziji, da živiš?« »Televizija je bedna, sam dolgcajt vrtijo,« mi odgovori in še enkrat poskusi s cigareto. Tokrat ji uspe. »Boš povedala Marku?« jo vprašam. »Si nor?!« zavrešči. »Ubije me.« Nato puhne dim iz nosu in doda: »Pa saj ni bilo po televiziji, ne? Kdo bo pa vedel.« Nasmehne se. Nič ne rečem, ampak vem, kaj si mislim. Mislim si - vedela bova midva. To je vse, kar šteje. »Rad bi, da spoznaš mojega očeta,« ji rečem. Malce nezaupljivo me pogleda, a vseeno pokima, frcne cigareto skozi okno in začne žvižgati. »Namesto kurčevega radia,« razloži.

  • * *

Noč je že, ko se ustaviva pred mojo hišo. Pustim motor, da teče. »No, ajde, kje je tvoj foter?« reče Silva. »Malo počakaj,« ji rečem. Utihne, ker vidi, da ni vse v redu z mano. Položi mi roko na ramo. In nič ne reče. Vesel sem, da razume. Naposled ugasnem motor in jo pogledam. »Greva,« rečem.

  • * *

Televizor v dnevni sobi gori, a očeta ni na sedežni. Čudno. Ob taki uri nikdar ne spi. Potiho grem v spalnico, Silva pa mi sledi. »Čudno je pri vas,« zašepeta. »A sploh kaj pospravljata?« Oče je na postelji v spalnici, na nočni omarici je prižgana videokamera. Počasi se mu približam in ga rahlo potresem. Nato prislonim glavo na njegove prsi. »Ne diha,« rečem. »Šit,« reče Silva.

  • * *

Videokamero priklopim na televizijo. Silva sedi na kavču po turško in me gleda. Kaseto prevrtim na začetek in pritisnem PLAY. Na televiziji se pokaže oče. Sedi na kavču, prav tam, kjer zdaj sediva midva s Silvo, in gleda televizijo. »Čudno,« reče Silva. »Kot da gleda naju na teveju.« »Ja,« rečem. »Čudno.« »Ali pa midva njega,« reče Silva. »Kakor vzameš. Čudno,« ponovi. Čez nekaj časa se slika zamenja. Oče spi. Njegove prsi hitro poskakujejo gor in dol. Poskakujejo vse hitreje in hitreje. Začne kašljati in se premetavati. Nato zahrope. »Ugasni,« skoraj zakriči Silva in si zatiska oči. »Ne,« rečem. »To mu dolgujem.« Oče hrope in hrope in kašlja. Duši se. Dviga se gor pa spet dol, kot da dela trebušnjake. Naenkrat pa obmiruje. Pogled mu ostekleni. »Je konec?« previdno vpraša Silva, ki kuka skozi prste na ekran. »Ja,« rečem, ampak v resnici vem, da ni konec. Videla sva ga. Kar pomeni, da mu je bilo vredno umreti. Ker je na koncu tako le živel.

  • * *

Frediju sva zvonila, butala po vratih, a ni in ni odprl. Silva nekaj časa obupano gleda, nato pa pritisne na kljuko. Vrata se odpro. »Fredi!« zavpijem, še vedno stoječ na pragu. »V kleti sem!« se zasliši. Fredi je res v kleti. Stoji na stolu, okoli vratu pa ima zategnjeno debelo vrv. »Fredi, kaj delaš?« vprašam. »Obesil se bom,« reče. »Vidim,« odgovorim. »Nista me vzela s sabo,« kujavo reče Fredi. »To ni razlog,« rečem jaz. »No ...« reče Fredi. »Še nekaj je. Šel sem do Vere, da bi ji povedal, da sem zaljubljen vanjo.« Pogleda Silvo, kot da ga je malo sram govoriti o tem pred tujo osebo. »Šel sem do Vere in pozvonil na vrata. Odprla je. Jaz pa nisem rekel nič. In potem je ona rekla: »A ti si tisti, ki živi z babico?« Nič nisem rekel. Potem je zaprla vrata.« Fredi me grdo pogleda. »In to vse zaradi tebe,« reče. »Ker si mi rekel, da bo še nekaj iz mene. Zlagal si se. Zato sem te počakal. Obesil se bom pred tabo. Da veš.« Še preden sem lahko kar koli rekel, Fredi brcne stol izpod sebe. Za kratek trenutek se zaguga na vrvi, nato pa pade po tleh, za njim pa se usuje omet. Očitno je obesil vrv na neko staro kljuko na stropu, ki ni zdržala njegove teže. Silva zakriči in se požene proti njemu, jaz pa tudi. Skupaj mu snameva vrv in še preden Fredi lahko kar koli reče, ga objamem. »Ne delaj tega,« mu rečem. »Resno sem mislil, Fredi. Ti ne veš, kaj si naredil zame. Ti si moja dobra vila. Rabini te.« Fredi je preveč šokiran, da bi lahko kaj rekel. Vrne mi objem. Na njegovih licih čutim solze. Čez trenutek naju objamejo še Silvine roke. »Otroci?« se zasliši iz zgornjega nadstropja. »Otroci? Potiho se igrajte!«

  • * *

Sedim na sedežni in gledam omare, polne kaset s posnetki mojega očeta. Na pogreb ni prišlo veliko ljudi, le sosedje, Fredi pa Silva in Marko, ki je stal tam, ves zdolgočasen. Prišla je tudi Vera, ki sem jo poklical in povabil. Fredi jo je ves čas gledal, ona pa njega. Bila je majhna in boječa deklica s še večjimi očali kot Fredi. Nihče ni imel govora. Župnik je dvakrat povedal očetovo ime narobe. Sedim na sedežni in gledam omare, polne kaset s posnetki mojega očeta. Nato vstanem in jih začnem pakirati v velike škatle. Sposodim si Fredijev avto in jih odpeljem na največjo komercialno televizijo. Čez kak mesec dobim klic, da bi odkupili kasete in iz tega naredili šov. Ponudijo mi ogromno denarja.

  • * *

Kupil sem avtopralnico in jo prepisal na Fredija. V zahvalo mi priredi veliko zabavo v svoji hiši, na katero povabi mnogo ljudi, ki jih sploh ne pozna, ampak hoče, da ga vidijo. Njegova starša prideta samo pogledat, a se ne znajdeta najbolje. Kmalu odideta in Fredi nekaj časa gleda za njima, nato pa se obrne k meni: »Iz mene nekaj je,« mi reče in me poljubi na čelo. Na zabavi je tudi Vera. S Fredijem sedita skupaj. Fredi je pijan. Silve in Marka ni bilo. Prosil sem Fredija, naj ju ne povabi. Naslednje jutro me kliče Fredi in mi pove, da je babica umrla. Zdaj je tudi lastnik hiše. Na babičinem pogrebu je še manj ljudi kot na pogrebu mojega očeta. Fredi mi po pogrebu pove, da se bo Vera preselila k njemu.

  • * *

Marko ni moj sosed, a se večkrat sprehaja okoli moje hiše. Začel je šele po očetovi smrti. Vedno se sprehaja ponoči, malo postoji pred oknom, a vvarni razdalji, da ne bi kdo kaj posumil. Jaz ga gledam skozi okno kopalnice. Če se slučajno postavi pod ulično svetilko, vidim njegov obraz, njegov pogled. Tak je, kot ga drugače ne poznam. Zdi se, da razmišlja. O težkih stvareh. Enkrat je imel v roki kamen, ki si ga je podajal iz ene roke v drugo, vendar ga ni vrgel. Čez čas so se ti nočni obiski nehali. Srečeval sem ga tam kot vedno - v baru. Še vedno sem namreč delal v avtopralnici. Fredi mi je dal povišico. Silva ni več stregla, zato sva oba zmanjšala število obiskov. Kadar pa sva se srečala, mi je dal mir. Bil je glasen kot vedno, samo včasih je za hipec dobil pogled izpod cestne luči, ko je stal pod njo in gledal proti moji hiši. Nato pa je nagnil iz steklenice in spremenil pogled, še preden je dobro pogoltnil.

  • * *

Vsak večer, preden grem spat, gledam očeta. Njegov šov so zaradi kontroverznosti dali v pozne nočne ure. Tako je popularen, da ga bodo vlekli toliko časa, dokler jim ne zmanjka posnetkov. In posnetkov ne bo zmanjkalo. Po oddaji je okrogla miza, kjer razpravljajo, če bo moralno prikazati njegovo smrt, za katero voditeljica zelo jasno pove, da jo imajo posneto. Za predvajanje imajo moje dovoljenje. Oče bi bil presrečen, če bi to vedel.

  • * *

Pred kakim mesecem se je oglasila Silva. Ni bila sama. V vozičku je imela majhno punčko. »Upam, da se zavedaš, da tega Marko ne bo nikoli izvedel. In Vila tudi ne,« reče Silva in pomigne proti vozičku. Vila je oblečena v lepo roza oblekico. Skremži se. Ponudim ji prst. Zgrabi ga s svojimi malimi rokami in ga nese v usta. »Lepo ime,« rečem. »Niti ne,« reče Silva. »Ampak vsaj toliko sem ti dolžna.« Iz žepa izvlečem kuverto, v kateri je še ostanek denarja, ki sem ga zaslužil. Silva jo brez besed vzame, nato pa mi položi roko na ramo. Gleda me in gleda, nato pa globoko zavzdihne in odide, hitro rine voziček pred sabo. Voziček šklepeta zaradi slabe ceste. Vila začne jokati.

  • * HŠe

istega dne se odpeljem v prestolnico po kasete. Prodajalec mi postreže bolj počasi, ker z enim očesom spremlja ponovitev šova mojega očeta. Ko pridem domov, je že pozno. Kamero postavim na nočno omarico in odvijem kaseto. Na škadico napišem - »za Vilo«. Pritisnem RECORD, ležem in se trudim zaspati. Vila bo dobila kasete potem, ko umrem. In ko umre Marko. V nobenem drugem primeru jih ne bo videla. Niti nihče drug. Očetu to ne bi bilo všeč. Rekel bi; »Nihče ne bo nikoli izvedel, da si živel.« Jaz pa ne bi rekel nič, samo mislil bi si svoje. Mislil bi si - saj imam dokaz. Svojo lastno dobro Vilo. Lepo je živeti. Pa čeprav nihče ne ve, da to počneš.

Fasunga[uredi]

Stari Vinko je živel na koncu ulice in ni veliko hodil ven. Najbrž zato, ker se je premikal kot kakšna želva in je tako tudi izgledal - na pleši je imel liso pri lisi in glava se mu je povesila na prsi, noge je s težavo vlekel za sabo in od moljev razžrti rjavi plašč mu je smrdel po plesni. Moja mama mu je nosila hrano iz trgovine. Za to delo se je sama javila na sestanku krajanov, čeprav je bila vedno zaposlena in ji je skrb za Vinka jemala še tisto malo prostega časa. Ko sem jo vprašal, zakaj je sprejela, je skomignila z glavo in rekla: »Ne vem. Nekam ... domač mi je.« Razumel sem jo. Tudi meni je bil na neki čuden način pri srcu, čeprav se nisem nikoli pogovarjal z njim. Vedel sem, da gre enkrat na teden na krajši sprehod, in takrat sem mu sledil, počasi sem hodil za njim v varni razdalji. Njegova čudna hoja pa premik glave, kako se je zazrl v nebo ... vse mi je bilo tako zelo znano in prijetno. Ko sem to razlagal nekemu prijatelju, se mi je smejal in me obtožil, da imam nekrofilska nagnjenja in da bom Vinkovo truplo imel v sobi namesto plišaste igrače. Po svoje se mi njegovo razmišljanje niti ni zdelo nenavadno, saj je bila moja obsedenost z nekim starcem v nasprotju s splošno uveljavljenimi hobiji mladine. Tudi prej, preden sem se začel Vinka zavedati in ga opazovati, nisem imel kaj prida življenja. Večinoma sem posedal po lokalih, preveč kadil in bral stripe. Najraje sem imel znanstveno-fantastične. Kmalu sem začel posegati po težji literaturi - fizika, kemija, astronomija. Za rojstni dan so mi prijatelji kupili velik poster neke popularne manekenke, ker so mislili, da se mi bo s tem dvignil še na kaj drugega kot na kvantno fiziko. Prisilili so me, da sem se fotografiral poleg posterja z rokami na manekenkinih joških. Naslednji dan sem plakat prodal in si v fotokopirnici dal narediti novega s Stephenom Hawkingom. Pa saj nisem bil čuden. Samo zanimale so me druge stvari kot ostale. No, do žensk nisem bil čisto ravnodušen. Malo naprej od mene je živela Metka, ki je bila debelušna in mastnih las, a meni je bila všeč. Včasih sva šla skupaj na sprehod. Nisva se veliko pogovarjala, ampak to je bilo všeč obema. Enkrat sem jo poskusil poljubiti, pa me je odrinila. Od takrat naprej nisem več poskušal, ona pa mi ni zamerila.

  • * *

»Bom jaz nesel fasungo,« sem rekel mami, ko se je z vrečko prestopicala po hodniku. »Ne uporabljaj te grde besede. Reče se špecerija,« je rekla. Bila je obilna ženska in pot se ji je nabiral po čelu. »Vinko bo živčen, če ne pridem jaz. Saj veš, kakšni so stari ljudje. Vse jih razburi.« Globoko je vdihnila. »Vidim,« sem se nakremžil. »Tiho bodi, smrkavec,« je rekla. »Na, zdaj me pa scat.« Ni čudno, da jo je oče pustil, sem pomislil. Odložila je vrečko in se odkobalila v kopalnico. Pograbil sem vrečko in stekel proti Vinkovi hiši. Večer je lepo napredoval in cestne svetilke so bile že prižgane. Malce sem postal pred Metkino hišo in upal, da jo bom videl kje pri oknu, kako se preoblači. Všeč so mi bile njene obilne prsi. A nobena luč v hiši ni gorela. Dolgo sem zvonil, preden mi je Vinko odprl. V glavi sem ponavljal različne stavke, da bi me spustil naprej. A ko me je zagledal, se mu je obraz razjasnil in nasmehnil se je. Gubice so se zbrale v eni točki in postale ena sama velika guba, ki je potekala od roba oči do kotička ust. Tudi jaz sem se nasmehnil. »Vstopi,« je zahreščal. Postregel mi je s starimi piškoti in kozarcem vode, v katero sem jih namakal, da so se zmehčali. Usedel se je nasproti mene in me prijazno gledal. Stanovanje je imel urejeno in čisto, čeprav nenavadno prazno. Pričakoval bi, da se starim ljudem nabere ogromno krame, ki jo skrbno čuvajo, da lahko obujajo spomine. Vinko očitno ni bil preveč sentimentalen. Ko sem mu to omenil, se je spet na široko nasmehnil. »Imam fotografije,« je rekel. »Veliko fotografij. Hočeš videti?« Vztrajal je, da gre sam po fotoalbum. Poslušal sem, kako počasi štorklja po stopnicah gor in dol. Prinesel je ogromen album z živo rdečimi platnicami in ga postavil pred mano. »Samo tega imam,« je rekel in skomignil z rameni. Hotel sem ga odpreti, pa je odkimal. »Ne... začni na koncu, prosim.« Muhe starcev, bi rekla mama. Obrnil sem album in začel listati. Čisto prva (oziroma zadnja) fotografija je bila narejena prav v tej kuhinji. Na njej je bil Vinko, ki kuha kavo. »Tvoja mama jo je naredila,« je rekel. Listal sem dalje. Na vsaki strani sta bili dve fotografiji in na vsaki je bil le in samo Vinko. Nikogar drugega. Ne žene ne otrok ne vnukov. Na vsaki fotografiji je bil Vinko mlajši. Vse bolj sem listal, bolj mi je bil znan. Gub je imel manj, lasje so se mu gostili. Glava mu je zlezla nazaj na pravo mesto in zgubil je salo na trebuhu. Vse bolj me je na nekoga spominjal. Roka se mi je začela tresti. Pot mi je iz nosa kapljal na album, na fotografije Vinka, ki so bile vse v istem izrezu, a na drugem ozadju. Na vseh je imel isti izraz na obrazu. Resen, morda celo zaskrbljen. In ko je bilo do konca samo še nekaj strani, sem vedel, na koga me spominja. Zgrabil sem preostale liste in obrnil na prvo stran. Na fotografiji je bilo nekaj mulcev, ki stojijo ob posterju nage mladenke. Vsi se režijo, razen Vinka na sredini, ki drži roke na njenih joških. Pogledal sem Vinka. Smehljaj mu je izginil iz obraza. Zdaj sem se končno videl v njem. Resnost ga je izdala. Začel sem histerično hlipati. Umaknil sem pogled. Vinko ni rekel ničesar. Ko sem se končno umiril, sem ga pogledal. Globoko je vdihnil in v pljučih mu je zapelo. Odkašljal se je: »Ko sem se ... oziroma sva se... oziroma si se poročil, je šlo vse samo še navzdol,« je raskavo rekel. »Nisem živel. Nikoli nisem živel. Životaril sem. Kuzla mi je rodila dva otroka, ki sta bila grda kot smrtni greh. Zaposlitve nisem dobil, ker sem moral biti doma, ker je babnica stalno bolehala. In tako sem veliko bral. In se učil. In ugotovil, kako pridem nazaj. In te posvarim, da si ne boš zajebal življenja. Zame je prepozno. Zate ni.« Spet je globoko vdihnil in začel kašljati, da so mu prišle solze na oči. »Pa nehaj kaditi, idiot,« je bevsknil. Segel je v žep in ven privlekel še eno fotografijo. Na njej sva bila jaz in Metka, ona v beli poročni obleki, jaz v črnem, z velikim nasmehom na obrazu. Nekaj časa sem hlastal za zrakom, nato pa rekel: »Naj... naj se ne poročim?« Vinko se je nasmehnil: »Če bi bilo le tako preprosto. Življenje je zlobno, veš. Vedno najde tirnico in težko je iti po drugi poti. Moral boš biti... radikalnejši.« V očeh mu je naenkrat zasijala blaznost, pomešana z upanjem, in prestrašil sem se, sunkovito sem vstal in prevrnil stol. »Prosim ...«je šepetal Vinko in počasi vstajal, »naredi to ... naredi to za naju. Prosim.« Slonel je na mizi in strmel vame. Zbežal sem iz hiše in tekel in tekel do Metkine hiše in začel zvoniti. Spustila me je noter, bila je sama doma. Nekaj časa sem jo samo objemal. Nato sva se prvič ljubila. Ko je zaspala, sem jo nekaj časa gledal, nato pa zadušil z blazino.

  • * *

Tako težko se premikam, ampak kar hodim in hodim. Sprehod mi prija, tako, enkrat na teden. Sicer vidim slabo in slišim tudi ne dobro, a vsaj pljuča si dodobra napolnim z zrakom. Dobro, da sem že mlad nehal kaditi. Vsake toliko časa se ustavim in pogledam v nebo ter zaprem oči in pomislim na fanta, ki mi sledi. Nekega dne se bo odločil in prišel na obisk, mi prinesel »fasungo«. Takrat mu bom povedal, da naj le ne ubije svoje žene. Da naj ne ubije svoje mame. Da naj ne postane politik. Da naj ne gre v sekto. Da ni bilo to krivo. Da je nekaj drugega. Mogoče mu bom rekel, naj se odseli na drug konec sveta. Ali pa naj si spremeni spol. Nekaj... radikalnega. Kar ruši tirnice. Enemu izmed nas bo že uspelo. Samo najti moram pravo spremembo, da ne bom tako životaril. Čudno, da jo je tako težko najti. Človek vendar najbolj pozna samega sebe. Ah, nič hudega. Bom pa še poskušal.

Ubil bom debila[uredi]

Mojco so našli mrtvo v gozdu. Bil je večer in odkril jo je sprehajalec oziroma njegov pes Mars, velik črn mešanček. Lizal jo je po zijajoči rani, ki jo je imela na glavi, in lastnik, stari Fikret, ga je komaj zvlekel stran. Nato je poklical mladega Fikreta in si prižgal cigareto. Mladi Fikret je prišel in nadrl fotra, ker ni takoj poklical policije, in takoj poklical svojo ženo, ki je bila ravno takrat na obisku pri prijateljici Sabini in njeni sestri Lizi. Prišli sta obe in spotoma pobrali še Sabinino in Lizino mamo Franjo, ker so klicali iz doma za ostarele, da zahteva svoji hčeri, ker ne bo žrla te »hrane za crkovino«, ampak hoče pravo večerjo. Namesto nje je dobila truplo najstnice Mojce, okoli katere so stali vsi še dolgo potem, ko je prišla noč, in se pogovarjali - Fikret mlajši, njegova žena Gordana, Fikret starejši, Sabina, Liza in Franja. Stali so in gledali kri, ki je mezela iz velike rane in barvala Mojčine plave lase umazano rdečo. Predstavljam si, da so veliko kadili in malo govorili, lahko pa tudi ne - lahko da so se pogovarjali in pogovarjali. Franja je slabo videla in slišala in je zato pogledala truplo najbolj od blizu in naglas vpila, da bi rada večerjo. Bila je že malo senilna. Mojca seveda ni slišala ne nje ne njene hčere. Vsi so bili preveč šokirani, da se je nekaj takega zgodilo čisto blizu njih. Marsa so morali privezati za drevo, ker je na vsak način hotel načeti Mojčino rano. Lajal je še cel večer, tudi takrat, ko so končno poklicali policijo, in vse do takrat, ko sem jaz pospravil truplo in je sonce vzhajalo in je Mojčina kri prenehala teči. Za njo je ostalo samo rdeče obarvano, poležano listje. Čez en teden sem bil spet v gozdu. Tokrat sem pospravil Tanjo z enako luknjo v glavi. Našel jo je najstnik Gregor, ki je za rekreacijo tekel po gozdu in se spotaknil vanjo ter si zvil gleženj. On je za razliko od Fikreta takoj poklical policijo in najprej so oskrbeli njega. Med preiskavo se je pojavil Fikret starejši s svojim psom, ki je spet dobil napad lizanja in ga je spet privezal za drevo. Fikret je zahteval, da vidi truplo, ker je odkril prejšnjega. Policija mu je povedala, da do tega nima nobene pravice. Vseeno je ostal tam toliko časa, dokler mu niso zagrozili s priporom. Ko sem Tanjo pospravil in je policija odšla, sem pešačil do doma in srečal Fikreta, ki je dremal na klopci pred hišo. Mars mu je spal pri nogah. Zalajal je, ko sem šel mimo, in Fikret se je zbudil. »Jaz bi jo moral pospraviti,« je rekel. »Jaz sem jo našel.« Samo pokimal sem in odšel naprej. Mars je lajal, dokler nisem vstopil v hišo in zaklenil vrat.

  • * *

Moj sin je sedel pred televizijo kot vsak večer. Z glavo je bil oddaljen kakih pet centimetrov od ekrana. Vedno jo je tako gledal. Stopil sem do sedežne in pobral dalinjski upravljalec ter ugasnil televizijo. Sin ni niti trznil. »Beverly,« sem rekel. Počasi se je obrnil, ampak me ni pogledal. Strmel je skozme in se začel smehljati. Bil je videti utrujen. »Si utrujen?« sem ga vprašal. Odkimal je in se z bliskovito hitrostjo dvignil ter oddrvel po stopnicah v svojo sobo. Slišal sem, kako so se zaloputnila vrata. Ta večer ga ne bom več videl. Prižgal sem TV in gledal nekaj neumnega, da mi sprazni glavo. Menjaval sem kanale in naletel na ne vem katero ponovitev Beverly Hillsa, ki ga je Maja tako rada gledala. In seveda po njem poimenovala najinega sina. Sorodniki so se nama smejali, ampak saj ni važno, kako je otroku ime - važno je, da ga imaš rad. Ko je Maja izvedela, da je Beverly debil, ga ni mogla imeti rada. In je odšla. Na novo se je poročila čez eno leto z dvajset let starejšim lastnikom največje lakirnice v državi. On je čez tri leta umrl za rakom, ona je dobila ves denar. Slišim, da se še danes z njegovimi sinovi in hčerami bori za premoženje. Beverly pa je rasel in rasel. In čeprav je bil debil, sem ga imel vsak dan rajši. Najteže mi je bilo, ko je prišel v puberteto in začel odraščati v lepega fanta, ki pa je imel tisti nezgrešljivi izraz na obrazu, po katerem je bilo takoj vedeti, da nekaj ni v redu z njim. Ni imel kake izrazite bolezni. Bil je preprosto počasen in čuden. Zame je bil darilo, saj sem samo s pomočjo njega preživel Majin odhod. Po njej nisem imel več nobene ženske. Vsake toliko sem spal z Darjo, ki je bila nekaj let starejša od mene in je bila poročena s pijancem in policajem Ivom, ki jo je, kakor je rekla, »premalo fukal in preveč tepel«. Nikoli je nisem povabil domov, ker je vsaka ženska v hiši Beverlyja razburila. Enkrat sem poskusil, pa jo je najprej boksnil v trebuh, nato pa sedel na tla, si z rokami pokril glavo, se zibal in hlipal. Tisto noč je spal v moji postelji stisnjen obme. »Nič hudega,« je rekla Darja. Naslednjega dne sem prišel k njej zgodaj zjutraj. Delal sem nočno, njen Ivan pa dopoldansko, tako da sva lahko izkoristila teh nekaj uric. Vedno sem jo klical ob isti uri. Mobitela nisem imel. Nikoli nisem čutil potrebe po njem. Ne v tej majhni vasi, kjer smo se vsi poznali. Božal sem jo po dolgih laseh, med katerimi se je skrival kak siv, ampak to ni pokvarilo vtisa. Sploh ne. Darja je bila lepa. In prijazna. »Nič hudega,« je še enkrat rekla. »Ne smeš mu zameriti,« sem še enkrat ponovil. »Debil je.« »Ne smeš tako grdo reči svojemu lastnemu sinu,« je zgroženo rekla. »Ni važno, kako mu rečem. Važno je, da ga ne zapustim,« sem skomignil. Jutro po umoru Tanje sem spal malce dlje. Zadremal sem kar na sedežni, in ko sem se zbudil, Beverly Hillsov ni bilo več, samo neke čudne reklame za sesalnike in čudežne vrečke so bile na sporedu. Šel sem pogledat, kje je Beverly. Bil sem prepričan, da ne bo šel sam v šolo. Nikoli ni odšel iz hiše, če mu nisem jaz pomagal. Najprej sem nadzoroval, da se je lepo oblekel, nato pa sem ga pospremil do male avtobusne postaje čisto blizu hiše. A tega jutra Beverlyja ni bilo v sobi. Posteljo je pustil razmetano. V polmraku sobe najprej nisem vedel, ali prav vidim, nato pa sem prižgal luč. Posteljnina je bila krvava. Klical sem v šolo. Oglasila se je Dunja, socialna delavka. »Andrej, pusti rožo,« je vpila. »Rožarožarožaroža,« je nekdo vpil, očitno Andrej. »Halo,« je rekla v telefon, in takoj dodala: »Andrej, pusti jo!« »Rožaroža rožaroža!« »Zdravo, gospa Dunja.« »O, vi ste. Andrej!!!« »Samo zanima me - a je z Beverlyjem vse v redu?« »Kakor jaz vem, ja. Prvo uro sem ga imela. Malce je bil videti utrujen. Drugače pa vse štima. Andrej, jebemti!!!« »Rožaaaaaaaaaaaaaaaaa!« »A... a lahko samo pogledate ... če je mogoče kje ranjen?« Dunja je obljubila, da bo. Res je čez dobre pol ure poklicala nazaj in rekla, da je Beverly zdrav kot dren. Ostanek dopoldneva sem preživel v njegovi sobi. Sedel sem na stolu in gledal krvavo posteljnino. Ko sem se naveličal, sem mu preoblekel posteljo in krvave rjuhe dal v vrečo ter jih nesel v koš. Nato sem šel v službo. Ko sem pobiral smeti pred Darjino hišo, sem jo videl na oknu, v zgornjem nadstropju, tam, kjer imajo dnevno sobo. Pomahala mi je, ampak jaz ji nisem pomahal nazaj, ker je pred hišo stal Ivo in me gledal. Bil je nizke rasti, a čokat, z gostimi sivimi lasmi in s kratkimi brki. Nato je pogledal proti oknu. Pokimal sem mu, on pa me je gledal, dokler ni smetarski kamion izginil izza vogala, jaz pa sem se krčevito oklepal ročke, bolj kot je bilo zares potrebno.

  • * *

Ko sem zvečer prišel domov, je Beverly že spal. Nisem ga hotel buditi, čeprav me je zanimalo, kaj pomeni vsa kri na posteljnini. Skuhal sem si čaj in sedel za mizo. Zelenega z okusom limone. Alkohola nisem pil nikdar v življenju, ker je pil moj oče. Obljubil sem si, da ne bom nikoli tak kot on. »Neumen si,« mi je govoril in me tepel, a udarci me sploh niso boleli. To, da sem bil po njegovem neumen, je bilo najhuje. »Ti si neumen,« sem mu rekel. Pa se je samo zarežal in odšel iz moje sobe. Beverlyja je prišel pogledat samo enkrat, ko se je rodil. Nekaj časa ga je zibal v naročju, nato pa ga je vrnil Maji. »Kakršen oče, takšen sin,« je rekel in z Majo sta se spogledala za kar nekaj sekund. Zdelo se mi je, da mu je dala prav. Nato je brez besed odšel. Skoraj bi zakinkal za mizo, če me ne bi zdramili tihi koraki po stopnicah, nato pa je nekdo smuknil skozi vhodna vrata. Beverly je znal biti zelo tih, če je bilo treba. Sledil sem mu. Vsak korak je bil težji. Najprej sem upal, da gre kam drugam. Kamor koli. Ampak on je zavil proti gozdu. Nič se ni ustavljal in bil sem ves zadihan. Upočasnil sem korak, da me ne bi slišal, a ko ga je gozd požrl, sem ga izgubil izpred oči. Našel sem ga na istem mestu, kjer so našli Mojco. Beverly je sedel na deh in se igral z listjem ter nekaj mrmral. Skozi krošnje dreves je nanj padala lunina svedoba jasne noči; bil je ves modrikast in siv in sploh čuden. V dlan je pograbil malo listja, nato pa ga z višine glave počasi spustil, da se je vrtinčilo po zraku. Nato se je malo zagugal pa spet čisto umiril. Prav tam, kjer sem pospravil Mojčino truplo v vrečo in se trudil, da je ne bi pogledal v oči. Sploh nisem opazil, da sem se mu počasi približeval. Samo naenkrat sem stal nekaj metrov od njega in njegovo nerazločno, skoraj zverinsko momljanje me je spravljalo v grozo. Roka, ki je pristala na mojem ramenu, me je tako prestrašila, da sem zavpil. S kotičkom očesa sem ujel Beverlyja, ki je sunkovito vstal, jaz pa sem se tako hitro obrnil, da se mi je zvrtelo v glavi. Za mano je stal Ivo in gledal malo mene, malo pa Beverlyja. Začel sem kaši jati. Beverly je začel spuščati čudne zvoke in ni mi ga bilo treba pogledati, da bi vedel, kaj dela - glavo je stisnil med komolce, da si je prekril ušesa, in se rahlo zibal naprej in nazaj. Ivo pa je čakal. Jaz sem se odkašljal, nato pa rekel kar se da mirno: »Dober večer.« »Ne zajebavaj se,« je rekel. »Na sprehod sva šla,« sem odgovoril. Ivo je stopil korak naprej, ampak ne proti meni, temveč proti Beverlyju. Hitro sem skočil vstran in mu zaprl pot. Smrdel je po alkoholu in strmel skozi mene, kot da vidi samo Beverlyja, ki je še vedno godrnjal in cvilil, samo glasneje. »Ubil bom debila,« je zašepetal Ivo, meni, čeprav je gledal Beverlyja. »Res ga bom.« »Potem bom jaz ubil tebe,« sem zahropel. Ivo pa se je samo nasmehnil, se obrnil in hitrih, a opotekajočih se korakov odšel. Z Beverlyjem sva počakala, dokler se ni več slišalo šumenja listja in naju je obdajal samo umirjen zvok gozda ponoči, pokljanje vejic, kakšna sova tu in tam. Beverly me je prijel za roko. »Debil,« je rekel. »Pa kaj,« sem rekel in ga pobožal po glavi, on pa se mi je nasmehnil. Bil sem edini človek na svetu, ki mu je Beverly to dovolil. Na to sem bil ponosen.

  • * *

Takoj je šel spat, jaz pa sem prebedel noč. Poklical sem v službo in rekel, da me ne bo, nato pa sem poklical še Dunjo in ji povedal, da Beverlyja ne bo. Ko je vstal, je bil malo zmeden, ampak se je hitro zadovoljil z zajtrkom, ki sem mu ga pripravil. Pomlatil je pečena jajca in šel gledat televizijo. Pozvonilo je. Najprej nisem hotel odpreti. Pozvonilo je še enkrat. Stekel sem v zgornje nadstropje in pogledal skozi okno, edino, skozi katerega se vidi pred vrata. Bila je Darja. Ko sem odprl vrata, je že odhajala. Hitro je stekla nazaj in se ozirala naokoli, me praktično zrinila v hišo in zaprla vrata. »Ve,« je rekla. »Ivo ve.« »Vem,« sem odgovoril. »Včeraj je bil v gozdu.« Čudno me je pogledala, nato pa mi položila roko na ramo. »Za naju ve,« je rekla počasi. Nato pa je dodala: »Oprosti. Rekel je, da bo nehal piti.« Beverly je nekaj zavpil iz sobe. Darja se je zdrznila. Stegnila je roko, me pobožala po licu, nato pa hitrih korakov odšla. Pustila je vrata odprta. Upal sem, da je to storila nalašč. Gledal sem jo, dokler sem jo lahko videl.

  • * *

Zaklenil sem vrata in zaprl okna. Nato sem malo zadremal na sedežni in sanjal moreče sanje, ki so se mešale z zvoki televijske oddaje, ki jo je gledal Beverly. Sanjal sem Darjo in Majo. Z obema sem plesal. Sanjal sem Iva, ki je nekaj prepeval in poplesaval, medtem ko sem plesal z Darjo. V nekem trenutku se je Darja spremenila v Iva in še preden sem lahko ukrepal, je Ivo glasno zavpil. »Zvonec!« Globoko sem vdihnil in zaletelo se mi je, začel sem divje kašljati, a sem bil vsaj v trenutku zbujen. »Zvonec!« Vpil je Beverly. Še vedno je čisto od blizu gledal televizijo. Zvečerilo se je. Moral sem spati dolgo časa. Še enkrat je pozvonilo. Hotel sem steči po stopnicah, da bi pogledal skozi okno, ampak me je tisti na drugi strani prehitel in zaklical: »Odprite. Policija!« Ivo. Stekel sem po stopnicah, kakor hitro sem mogel, in pogledal skozi okno. Nisem videl veliko, a dovolj, da sem prepoznal uniformo. Takrat, ko je bil uniformiran, je bil bolj normalen. Stekel sem dol in odprl vrata. Ivo spet ni rekel ničesar, tako kot takrat v gozdu ne. Počakal je, da sem se nadihal, nato pa brez besed stopil v stanovanje. Sledil sem mu tako blizu, da sem ga lahko vohal. Ni bil pijan. Morda je bilo to še huje. Beverlyja ni niti pogledal, samo sedel je za mizo. »Prisedi,« je rekel. Sedel sem na nasprotno stran, čim dlje od njega. »Doberdan doberdan doberdan!« je zakričal iz sobe Beverly, še vedno čisto pri televiziji. »Oči si bo pokvaril,« mi je rekel Ivo. »Preidi k bistvu,« sem rekel. A Ivo ni prešel. Samo naslonil se je nazaj in nekaj časa strmel v strop. »Bi kaj spil?« sem ga vprašal. Počasi je spodvil dlani izpod glave in me pogledal, nato pa se naslonil čisto naprej. »Zanimivo, da si me sploh v hišo spustil,« je rekel. »Uniforma dela svoje,« sem odgovoril. V resnici sem vedel, da mu ne bo nič naredil. Ne še zdaj. Ivo se rad igra. In ko je na delu, takrat se igra še posebej dolgo in natančno. »Vse kaže na Beverlyja,« je naposled rekel. »Vse. Vajin sprehod mi je to samo še potrdil. Imamo celo očividko, Tanjino prijateljico. Vse skupaj smo držali v veliki tajnosti. Pred novinarji, celo pred mojimi šefi. A veš, zakaj?« Samo odkimal sem. Iz dnevne sobe se je zaslišalo divje hehetanja iz televizije, ki so se mu takoj zatem pridružili divji zvoki sinovega hihitanja. »Zato ker mi bodo naredili uslugo,« je rekel Ivo. »In jaz bom naredil uslugo tebi.« Nič nisem rekel. Nisem mogel več požirati sline. Zahropel sem. »Če gre to pred sodišče, bo mule oproščen,« je rekel Ivo. »Ampak najbrž ga bo sodni proces ubil. Saj veš, kakšen je. Ampak jaz ne bi računal na to. Vse je dogovorjeno s Tanjinim in z Mojčinim fotrom. Ob prvi priložnosti ga ubijemo. Enkrat boš zaspal. Enkrat ne boš pozoren. In takrat bo Beverly umrl. Toliko bomo pošteni, da ga ne bomo mučili. Tako kot je on mučil naše hčere.« »Nobena ni bila tvoja,« sem iztisnil. »Ena je hodila z mojim sinom!« je zavpil Ivo in Beverly je zakričal ter se pognal pokonci, se divje zapodil proti Ivu in se zaletel vanj, tako da je padel s stola in glasno zarjul. Skočil sem na Beverlyja in ga povlekel stran, čeprav se je še vedno hotel zaganjati vanj. Ivo je vstal in si popravil uniformo. Beverly se je umiril, začel je hlipati. Sedel je na tla. Ivo se je odpravil proti vratom, jaz pa za njim. Hotel sem ga imeti na očeh. Prijel je za kljuko, nato pa se obrnil in me pogledal. Strmel ni samo vame in v Beverlyja, ampak tudi skozi naju, nekam, kamor normalen človek nikdar ne pogleda. »Ubij debila. Ubij ga še nocoj. Ali pa ga bomo mi. Če ga boš ti, ne bo nihče zvedel, kaj je tvoj sinko storil. Jaz bom poskrbel za to. Če ga bomo mi, ne bo nihče zvedel, kaj se je zgodilo z vama.« Nato je odprl vrata in izginil v mrak. Pustil jih je odprta. Kot Darja.

  • * *

Beverlyja sem držal v objemu dolgo časa. Ni se odzival. Pustil mi je, da sem ga zvlekel na sedežno. Nato se je počasi umiril in zadremal. Nisem si mogel predstavljati, da bi moj sin storil kaj takega. Ampak vedel sem, da je. Ta občutek je bil tako močan, da je za trenutek zameglil vse drugo. Videl sem ga, kako jih ubija. Njemu nedosegljiva dekleta. Kako je prišel v stik z njimi, kaj mu je takrat šlo po glavi... Kdo ve? Morda jih je čakal, ko so hodila na večerne sprehode. Je v tem užival? Tega nisem mogel verjeti. Previdno sem se izvil izpod Beverlyja, da ga ne bi zbudil, nato pa se odpravil do telefona. Ni delal. Poskusil sem ponovno. Slušalka je tulila brez prekinitve. Stekel sem po stopnicah in pogledal skozi okno. Pred hišo so bile postave. Tri, štiri? Nisem jih videl razločno, ampak vedel sem, kdo so. Tanjina in Mojčina očeta. Pa Ivo. Mogoče še kdo. Čakajo, da bom storil to, kar mi je bilo naročeno. Premikali so se počasi. Stražili so. Odprl sem okno. »Če boš začel kričati, bomo vdrli noter in opravili svoje,« je rekel Ivo nekje iz teme, tiho, a dovolj grozeče. »Prosim,« sem rekel. »Jebi se,« je rekel nekdo, najbrž oče katere izmed deklet. »Jebi se. Bi pa pazil nanj. Itak ga ne maramo. Noben ga ne mara. Hudoben je. A ne vidiš tega?« »Ni hudoben,« sem rekel. »Ni.« »Jebi se,« je glas še enkrat rekel. Hotel sem nekaj reči, ko je mimo moje glave priletel kamen in zadel nočno lučko, katere steklo se je razletelo po postelji. Hitro sem zaprl okno in globoko dihal. Spodaj so se zarežali.

  • * *

V dnevni sobi sem najprej jokal. Nekaj časa sem stal, nato počepnil, nato padel na kolena. Na koncu sem v krčih ležal na deh. Ko so popustili, sem begal po stanovanju, objemal Beverlyja, hodil gor in dol po stopnicah, si nastavil blazino na obraz in kričal. Zmanjkalo mi je sape, zato sem jo globoko zajel in zakričal še enkrat. Blazina je bila mokra od solz. Prebrskal sem omarico z zdravili, a razen aspirina nisem imel ničesar. Pil bi, a alkohola nisem imel. Ubil bi se, a Beverly bi ostal sam, prepuščen ljudem, ki mu hočejo slabo. Hodil sem v spalnico in gledal skozi okno, jokal, tekel dol, gledal skozi drugo okno, hotel zlesti skozenj, a je bilo premajhno. Šel sem do vhodnih vrat in jih odprl, a je Ivo takoj začel teči proti meni, sledili pa sta mu dve postavi. Držal sem vrata odprta, kolikor se je dalo, in jih Ivu zaloputnil tik pred nosom. Slišal sem hropeče dihanje, kletvice in grožnje. Beverly je nekaj zavpil v spanju. Spet sem stekel k njemu in ga objel, on pa me je odrinil. Še enkrat sem vzel blazino in spet zavpil vanjo. Beverlyja sem poljubil na lice, čisto nežno. Tokrat me je on objel, kar v spanju, površno, a dovolj, da sem spet začel histerično jokati. Gledal me je, napol zbujen, s tistimi hecnimi očmi, v katerih sem videl le svojega sina. Nič drugega. Ko so se mu oči zaprle, sem vzel blazino, mu jo položil na obraz ter močno pritisnil. Zraven sem razmišljal o marsičem. O očetu. Maji. Beverly se je začel upirati. O Darji. O Ivu. Beverly je divje mahedral z rokami, jaz sem pritisnil še bolj. Takrat sem vedel, kako se je Ivo počutil, ko je gledal skozme. Jaz sem v tem trenutku gledal tako daleč stran, da se mi pogled ne bo nikoli več vrnil nazaj. Videl sem tisto, kar ne bi smel nihče videti. Nikoli. Videl sem črnino, ki je bila tako globoka in tako skrivnostna, da si se zakopal vanjo, in čeprav si vedel, da je to nevarna črnina, nisi hotel nikdar več priti iz nje. Ker je bilo celo tam, v tisti črnini, bolje kot tu, zdaj, v trenutku, ko so Beverlyjeve roke prenehale opletati.

  • * *

Beverlyja so našli v gozdu. Bil je tam, kjer je bila Mojca. Našel ga je Ivo. Javnosti je sporočil, da ga je ubil isti človek, ki je ubil dve dekleti. Na pogrebu nisem jokal, ampak sem se trudil najti črnino. Včasih mi je uspelo, včasih pa sem videl poglede vaščanov. Vedel sem, da na travniku pred hišo, tiste noči, niso bili samo štirje. Bili so čisto vsi. Niso bili prav tam, ampak so tudi oni gledali svoje črnine. Tiste, v katere se skriješ, ko gre kaj hudo narobe. Po pogrebu sem se ga prvič v življenju napil.

  • * *

Darja je ubila Iva in nato še sebe z njegovo službeno pištolo mesec dni po Beverlyjevi smrti. Na pogreb nisem šel. Doma sem gledal televizijo. Spal sem v Beverlyjevi sobi. Klical sem Majo, pa se ni oglasila. Klical sem očeta, pa se ni oglasil. Nato sem klical Beverlyja. Najprej sem se zaradi krikov zbujal, nato sem kričal kar podnevi. V službo nisem več šel. Nekega dne je na vrata potrkala policija. Nisem hotel odpreti. Vdrli so. Ko so me vlekli skozi vrata, so na moji trati stali Fikret z Marsom, ki je lajal, pa njegov sin, Sabina in Liza, Gordana in stara Franja, ki so se skrivali v svoji temi in zakričal sem: »Tema vam ne bo pomagala!!!«, oni pa niti stran niso pogledali, ker so bili tako globoko v svoji temi, da so jo oživeli in da jim je lagala in lagala in jim pripovedovala, da je vse v redu in da ni nič hudega, če ne obstaja nič drugega. Nič hudega.

  • * *

V domu mi je lepo. V temi se včasih skriva Beverly. Ni debil, včasih se pogovarjava, čisto lepo in normalno. Takrat je vse v redu. »Žalosten sem,« mu rečem. »Zakaj?« vpraša. »Jaz bi moral biti tisti, ki te je pospravil. V vrečo.« Beverly se samo nasmehne.

  • * *

Nekega večera sem pobegnil. Splezal sem čez ograjo in bos tekel in tekel. V moji hiši je, kot je bilo. Beverlyjeva soba je bila polna prahu. Razbitine nočne lučke so ležale na moji postelji. Vzel sem črepinjo in se porezal po roki. V dnevni sobi sem za trenutek videl Beverlyja, ki je mahedral z rokami. Prižgal sem televizijo in jo gledal čisto od blizu. Najprej sem mislil, da je na sporedu Beverly Hills. Nekajkrat sem zaprl in odprl oči. Nato sem ugotovil, da v hiši ni več elektrike. Strmel sem v temo.

Bordo rdeča z vzorci[uredi]

Na avtobusu vedno z zanimanjem čakam, kdo bo prisedel k meni in mi morda spremenil življenje. Če sem čisto iskren - nad tem sem že malce obupal. Všeč mi je, kako različni tipi ljudi prisedajo k meni. Predstavljam si, da jih k temu vleče neka nenavadna, metafizična privlačnost. Ampak seveda me niti pogledajo ne, usedejo se, ker je pač prosto, ker jim je najbliže. Stare gospe, mlade dame, najstniki v širokih hlačah in s slušalkami v ušesih, moški srednjih let, stari gospodje, ki dišijo po čudnem milu in moljih. Tistih nekaj minut sem z njimi nekako povezan. Če bi mene in mojega sopotnika takrat kdo slikal, bi gotovo lahko našel kakšno povezavo, slika bi odkrila kakšno skrivnostno vez, ki je pripeljala te ljudi na sedež poleg mene, skrajšala razdaljo med nami na samo nekaj centimetrov. Ko pride njihova postaja, vstanejo in izstopijo. Opazujem jih skozi okno, nihče se ne ozre. Odhitijo po svojih opravkih, avtobus odpelje.

  • * *

Za mamin rojstni dan sem v antikvariatu kupil prvi prevod neke zelo znane pesniške zbirke in se začel potiti, ko sem odšteval zajeten denar drobnemu, koščenemu prodajalcu, ki me je previdno motril izza debelih očal. Odpravil sem se še na tržnico, kjer sem kupil šopek rož (majhen, ker nisem imel več denarja), nato pa sem se ustavil v lokalu, kjer imajo najcenejšo kavo z mlekom. Ambient je bil prijeten in bilo je dokaj tiho, kar sem vedno cenil pri lokalih. »Pa s toplim mlekom bi prosil,« sem rekel natakarici. »To je samo po sebi umevno,« je rekla in se nasmejala. Bila je malce starejša od mene, kakšna tri, štiri leta. Na namazanih trepalnicah so se ji nabrali majhni črni svaljki maskare. Ne bi si ji bilo treba mazati trepalnic, ker je imela že tako ali tako predolge. Ko je pomežiknila, je človek dobil občutek, da ji na obrazu plahutata dva velika metulja. »V nekaterih lokalih dobim mrzlo kavo,« sem vztrajal. »Ja bogi fant. Raje hodi na kavo k nam, obljubim, da boš vedno dobil vročo.« »In tako rjavo, kot so tvoje oči,« sem bleknil. Namuznila se je in me s pogledom premerila od nog do glave. »Si puščaš brado?« je naposled vprašala. »Ja,« sem priznal in zardel. »Kako je videti?« Naredila je šobo in malce pomigala z njo. »Preredka je,« je naposled rekla. »Moraš si jo še nekajkrat pobriti, potem pa najbrž bo kaj nastalo iz tega.« Obrnila se je in odkorakala proti točilnemu pultu. Obsedel sem kot kup žaganja. Vedno sem stvari delal narobe. Nikoli se nisem izrazil tako, kot bi se moral, vedno sem prijavil kakšno trapasto metaforo (kot tvoje oči, fak, kaj sem sploh mislil). Nikoli mi ni uspelo, da bi očaral žensko na prvi pogled. Pa tudi na drugi in tretji ne. »Izvoli,« je rekla in predme postavila kavo z mlekom in kozarec vode. »Hvala,« sem rekel. Spogledala sva se. Zelo je bila lepa. Njen pogled je izdajal ravno prav. Bila je dovolj skrivnostna, hkrati pa odprta. Vedel sem, da tudi jaz nekaj premikam v njej, kar me je zelo presenedlo. Nekaj zelo malega, najbrž nekaj zelo začasnega. Mogoče flirta z vsakim. Mogoče ji je samo dolgčas. Ali pa je osamljena. A bil sem ji hvaležen za take majhne pozornosti. »Za koga so pa rože?« je rekla in z glavo pomignila proti šopku. »Za mamo. Edina je, ki ne bi imela nič proti bradi. Najbrž sploh ne bi opazila spremembe,« sem rekel. »Saj nisem rekla, da ni lepa. Samo premalo jo je,« se je zahihitala. Nato pa se je nagnila čisto blizu mene in me s hrbtno stranjo dlani podrgnila po bradi, tako kot se je v Botru drgnil Don Corleone. Vonj njene sape je bil omamen in čez celo vidno polje sem imel njene gromozanske oči. In drgnila je z občutkom. Prav ljubeče se je posvetila moji kvazibradi. »Dal ti bom ponudbo, ki je ne boš mogla zavrniti,« sem zamomljal. »Kaj?« je rekla in me še vedno rahlo drgnila po bradi. »Nič, nič,« sem rekel in odnehala je. »Ko bo več dlak, si jo le pusti. Naredi te bolj... naredi te manj fantka,« je rekla. Pogled ji je malce predolgo obvisel na meni. Kri mi je šinila v glavo. Čez nekaj trenutkov je bila spet uradna. Prosila je, če lahko takoj plačam, ker je to pač politika lokala, strinjal sem se in ji porinil v roke ves denar, ki sem ga imel, in ji hotel pustiti napitnino, pa me je preslišala in mi vrnila celo nekaj malega preveč. Nato je odsotno odhitela k neki drugi mizi.

  • * *

Cimra ni bilo doma, pustil je prižgano televizijo in odprt hladilnik. Hladilnik sem zaprl, televizije pa nisem ugasnil, ampak sem sedel pred njo in naključno menjaval programe. Bil sem prazen. Zavedel sem se, da bom moral čez nekaj minut spokati na avtobus in se odpeljati na družinsko kosilo v čast moje mame, in tega me je bilo strah. Črna ovca se vrača v čredo, s katero ni niti enkrat usklajeno zablejala. Za mojo družino sem bil prevečkrat žalosten brez razloga. Vedno so se smejali, moj starejši brat in moja mama še posebej. Objeta čez rame sta se smejala vsemu živemu, jaz pa sem stal ob strani in nisem vedel, kaj je tako smešno. To sem imel po očetu, ki pa že nekaj časa ni živel več doma. Tudi on je imel vedno neko otožnost v očeh in mama tega ni mogla razumeti. Hotela ga je nasmejati, vedno znova in znova. On pa je raje odšel stran. Bila je žalostna, in to zelo dolgo za žensko, ki se tako rada smeje. Vendar se je očitno sprijaznila in prižgala vse luči, da so sence izginile. Tako je hišo napolnjevala z obiski raznih sorodnikov, prijateljic, duhovnih sopotnic, sodelavk, sosed ... in vsi so se smejali in objemali in jaz sem moral biti poleg, dokler se niso prijateljice - sopotnice - sodelavke začele nelagodno presedati, ker jih je motila moja tišina in bolščanje v prazno. Mama me je diskretno poslala v mojo sobo, kjer sem v roke vzel knjigo in bral. Vsake toliko časa sem ujel pogovore iz dnevne sobe, pogovore o meni; kako sem nemogoč, odtujen, nedružaben, čuden otrok. To me ni prizadelo, vsaj ne zavestno. Hotel sem, da čim več ljudi misli tako o meni. Mogoče se me pa bodo celo začeli bati, saj bom le tako lahko imel mir, ki mi ga je v domači hiši tako zelo primanjkovalo.

  • * *

Čimer se je primajal domov in obtožil svoje dekle, da je pustila TV prižgan in hladilnik odprt. Nato se je zavalil na sedežno, si prižgal čik in prdnil. »Živela študentska leta,« je rekel in zavzdihnil. Povedal sem mu, kam grem. »Kul,« je rekel. »Vse, kar bo ostalo za jesti, prinesi s sabo.« Avtobus je bil poln, tako da sem moral stati. Trudil sem se, da bi navezal očesni stik s komer koli, pa so vsi le nemo strmeli predse kot prikazni, ki jih brezglavi kočijaž vozi po mestu.

  • * *

Prišel sem pol ure prezgodaj, nalašč, ker sem pred začetkom hotel opraviti še nekaj stvari. Ko sem se bližal hiši, sem slabe volje pomislil, zakaj je mama sploh hotela ostati v tako veliki hiši po ločitvi. Ne bi rekel, če bi jo nanjo vezali spomini, a moja mama je bila ženska brez njih. Brisala jih je, ker niso bili vsi smešni. Odprla je Lucija, mamina sestra. Hladno me je poljubila na lice in me mukoma spustila naprej, kot da bi bil nezaželen gost, in grdo pogledala moje razcefrane superge. »Hvala, Lucija,« sem rekel. »A copate bi moral s sabo prinesti?« Strupeno me je pogledala. »Če bi bilo po moje, bi se moral sezuti že pri poštnem nabiralniku, « je siknila. Vrgel sem ji poljub in se napotil v zgornje nadstropje pogledat svojo staro sobo. Na mizo sem odložil šopek in knjigo, nato pa sem šel v kuhinjo, kjer je mama ropotala s posodo in pripravljala pojedino. »Ahoj, mati,« sem rekel. Pritekla je k meni in me objela ter poljubila na čelo. »Pimpek moj mali,« je zažgolela in me z roko, snežno belo od moke, pocukala za lička. »Ne kliči me tako, prosim,« sem rekel in se podrgnil po obrazu. »Če je pa luškanooo. Pogrešala sem te,« je odgovorila in bila že zatopljena v lonce. »Jaz te pa nisem,« sem tiho rekel. Začela je požvižgavati melodijo, ki je prihajala iz majhnega radia na pultu. V trenutku je pozabila name, ali pa se je vsaj pretvarjala. Nisem bil primeren za daljše pogovore, ker sem prinašal čudne sence, ki so se zavlekle v najskrivnostnejše kotičke. Gledal sem jo toliko časa, da se je enkrat vmes obrnila in me bila prisiljena pogledati. Nato sem se odpravil iz kuhinje. »Vse najboljše,« sem še zavpil. Ni me slišala. Brade ni opazila.

  • * *

Hotel sem še malo gledati televizijo, ampak prišel je brat. Njegov mogočni glas sem zaslišal, še preden je vstopil. Z Lucijo sta se navdušeno smejala. Upal sem, da ga ne bo. Da je mogoče zbolel ali pa da ima delo na faksu (kot absolvent prava je imel vedno kak zakonik, ki ga je moral nujno obvladati, in to je z navdušenjem delil z nami po večerji namesto sladice, ko je recitiral zakone in je mama navdušeno cvilila in ploskala). Ampak on je kot vesten sine - prišel. Nisem hotel gledati, kako se bosta čez nekaj trenutkov osladno objemala z mamo v kuhinji. Nisem hotel gledati njegovih gostih las, kako valovijo v sončni svetlobi, ki seva skozi okna. Nisem hotel gledati njegove športne postave in majic brez rokavov. Še posebej pa nisem hotel poslušati njegovega cinizma. Njegovih pripomb na mojo postavo, na moje šolanje, na vse moje najhujše nočne more. In nisem mogel trpeti njegovega pogleda, ki vedno obvisi na meni kot zloben mlinski kamen. Zaradi vsega tega ga nisem sovražil. Bal sem se ga, kot se pes boji lastnika. Če je bil v isti sobi kot jaz, sem že imel rep med nogami. In ker nisem vedel, kam naj grem, sem šel kar v kopalnico.

  • * *

Stisnil sem si brivsko peno v dlan. Brada mora stran. Oziroma kupček kocin. Nisem hotel dati iztočnice za smeh pri večerji. Pustil sem, da je vroča voda curljala iz pipe, slekel majico in se namazal po obrazu. Prijel sem brivnik. »Gospod DeMille, pripravljen sem na svoj close-up,« sem zamrmral in hotel prvič potegniti. »Pusti jo, no,« je nekdo nežno spregovoril za mano. Sunkovito sem se obrnil in brivnik mi je padel na da. Metulja sta zaplahutala pred mojimi očmi. Na vratih je stala natakarica v rjavi srajčki z globokim izrezom. »Preveč denarja si mi vrnila, oprosti, takoj grem po denarnico« sem zajecljal. Na glas se je zasmejala in se naslonila na podboj vrat. »Kar hitro skoči po denar, saj si prva stranka v nizu mnogih, ki jih moram izterjati ta večer,« je rekla in se tako poredno nasmejala, da mi je rahlo stopil. Takrat je prišel brat. Najprej je pogledal njo, nato mene pa spet njo, potem pa se je njegov pogled ustalil na meni in iz grla se mu je izvil gromek smeh. »Kot Gospod Pingvin iz Batmana si,« je rekel. »Potegni si hlače malo bolj dol, no.« Avtomatsko sem ga ubogal. »Pazi,« me je opomnila natakarica, a bilo je že prepozno. Svoje najljubše hlače sem zapacal z brivsko peno. »Čuden si še vedno ... a ne?« je rekel brat in objel natakarico čez ramo. Še vedno nisem rekel ničesar, nerodno sem se prestopal, nisem vedel, ali naj vzamem v roke brisačo, se morda pobrijem do konca, ali si naj umijem obraz. In ko sem se tako kobacal po kopalnici, je moj brat začel poljubljati dekle v rjavi srajčki, in to konkretno, z jezikom. Vzel sem brisačo in si za silo obrisal hlače. Sklonil sem se in pobral brivnik, se obrnil proti ogledalu in se začel divje briti. Naenkrat se je brivska pena obarvala rdeče. »Aua,« sem rekel. To je pritegnilo njuno pozornost. »Kot baba se pritožuješ za eno tako majhno ranico,« je prhnil brat. Natakarica pa je prišla do mene in bolj odprla vodo. »Skloni se,« je nežno rekla. Sprala mi je peno iz obraza. Z mehko, mehko roko. »Niti ni tako zelo majhna,« je rekla. »Tole bo treba vsaj malo oskrbeti,« se je obrnila k bratu. »No, pa daj,« je nepotrpežljivo rekel. »Pa pohiti, kmalu bo večerja.« In že ga ni bilo več, slišalo se je samo požvižgavanje. Žvižgal je isto pesem kot mama malo prej v kuhinji. »Saj ni nič,« sem rekel in odmahnil z roko ter se trudil izžarevati samozavest. Ona pa me je samo grdo pogledala in me rahlo porinila, tako da sem klecnil in pristal na zaprti straniščni školjki, medtem pa je iz omarice nad ogledalom povlekla gazo in alkohol. Od spodnje ustnice pa do nekje sredine brade sem naredil kar konkretno vreznino. »Ne skrbi, ne bo se poznalo,« je rekla. »Saj je vseeno,« sem rekel. »Zaradi majhnega drekca kup gnoja ne bo smrdel nič huje.« »Pravi pesnik,« je rekla in z gazo vneto šarila po moji bradi. »Brez razloga se smiliš sam sebi. To je prišlo iz mode že ... hm, par stoletji nazaj.« »Kdo si?« sem jo končno vprašal. »Nina. Punca tvojega brata, študentka medicine in občasna natakarica.« »V tem vrstnem redu?« sem vprašal. Zapeklo me je kot hudič, ko mi je z gazo pritisnila na rano. »Priden bodi,« se je namuznila. Čez nekaj časa je zadovoljno vstala. Očistila mi je rano in mi dala čeznjo obliž. »Končano.« »Hvala,« sem rekel. Vstal sem in si oblekel majico. »Zdaj sem ti dolžan tako denar kot tudi profesionalno uslugo.« »Za plačilo se bova že dogovorila,« je rekla in me počohala po glavi. Imela je dokaj velike prsi. Majhno materino znamenje je imela ravno na mestu, kjer se stikata hlebčka. »Lepa srajčka,« sem zablebetal. »Ti je všeč?« je rekla in si jo ogledala, kot da jo prvič vidi. »Ali ne pokaže ... malce preveč?« »Za družinsko večerjo na rojstni dan tvoje tašče? Ah, kje pa,« sem ji zatrdil. Odpela si je še en gumb, tako sramežljivo, počasi, in si malce zrahljala dekolte. Prikazal se je rob nedrčka. Bordo rdeče barve. »Z vzorci,« sem tiho rekel. Obstala sva v tišini. Nisem se ji upal pogledati v oči, zato sem raje strmel v joške. V tej situaciji je bilo to manj sporno. Takrat se je zaslišal glas mojega brata, ki je presekal tišino kot turška konjenica. »Veeeeeeeečeeeeeeeerrjaaaaaaaaaaaaaaaaa!« Po svoji stari navadi sem se dvakrat zmedeno zavrtel okoli svoje osi, ona pa si je hitro zapela gumb, malce obstala in si zapela še enega. »Zdaj pa bo,« je veselo rekla in mi pomežiknila, kot da se ni zgodilo čisto nič takega.

  • * *

Za večerjo so bili pečena raca in mlinci, mamine priljubljene jedi. Klepetalo se je in klepetalo, oh kako lepo. Poleg brata, Nine, mame, tete Lucije in mene je bila za mizo še Oma (vsi smo jo od nekdaj klicali Oma), ki je bila mamina in Lucijina sestrična, stara kot zemlja. Večino časa je bila tiho in počasi žvečila posebej za njo izbrane najbolj razmočene mlince. Spomnil sem se jo iz otroštva, ko je bila še toliko pri močeh, da je strupeno pljuvala čez vse, kar ni bilo po njenem okusu, okusu stare partizanke. Mene je še posebej sovražila, ker sem kazal nagnjena do nekih čudnih oblik umetnosti. Vračal sem ji tako, da sem ji pljuval v kavo, dokler me enkrat ni dobila in takrat me je mama najbolj natepla v življenju, brat pa se je privoščljivo režal. Njega je imela Oma rada. On je bil fajn fant. Pošten. »Koliko je pa gospa stara?« je Nina vljudno vprašala mamo, previdno zroč v Omo, ki se je ravno mučila s posebej velikim mlincem. »Sedemstopetindvajset let,« sem rekel. Nina se je zahihitala, mama pa me je strupeno pogledala. »O, naš pametni študent se je oglasil,« je rekel brat. Hitreje sem se začel basati z mlinci. »No, kar povej Nini, kaj študiraš,« je rekel. Nisem mu hotel pogledati v obraz. Vedel sem, da je ena sama režeča se ledena sveča. »Kr nekaj,« sem tiho rekel. »In zakaj študiraš ta »krnekaj«?« je vprašal in pogled zapičil vame. Začel se je igrati. Mačka je sita ulovila miš in se odločila, da je čas za zabavo. Pogledal sem Nino. Njen pogled je bil otožen. Lep. »Ker nisem bil sprejet na prvo željo,« sem rekel in se potopil nazaj med kose hrusdjavo zapečene race. Nekaj časa je bila tišina, slišalo se je samo Omino cmokljanje. Čez kakšno minuto se je Lucija nerodno zasmejala in se obrnila k bratu: »No, ne morejo biti vsi tako uspešni kot ti, a ne?« in z mastno roko prijela za čudovito, drago srajco. Videl sem, kako mu je zledenel pogled, a kompliment je bil vseeno preveč mamljiv. Začel je razpredati o svojem visokem povprečju, o svoji politični angažiranosti, o študiju v tujini, o delu za neko znano odvetniško pisarno. Med hvalospevom sem pogledoval proti Nini. Ni bilo videti, da jo vse to pretirano zanima. Mogoče sem pa jaz samo hotel, da je ne bi. V mislih sem jo rotil, naj me pogleda. Pa me ni. Jedla je in poslušala. Napol. Brat je končal in spravili so se na Nino. Umirjeno je pripovedovala o tem, da obiskuje četrti letnik medicine, da dela kot natakarica, da zasluži za najemnino za stanovanje (Lucija in mama sta vzdihovali od navdušenja) in podobno. In ko je govorila, me je končno pogledala. Večkrat. Poiskala je oporo v meni in z veseljem sem ji jo dal. Brat jo je med pogovorom objemal čez rame. V nekem trenutku sva se spogledala. Njegov pogled me je žalil s sprevrženim zmagoslavjem. Spomnil sem se, da mami še nisem dal darila. Ampak bilo je vseeno. Brat je pripeljal Nino. Perfektno darilo.

  • * *

Po večerji smo se preselili v dnevno sobo. Sedeli smo na sedežni, brat je pil rumeni muškat, bil je že malce nadelan. Nina ni pila. Srebala je sok in se vljudno smejala družinskim šalam. Sedel sem poleg Ome in poslušal njeno hropeče dihanje. Z bratom sem preživel toliko let, da sem poznal njegove šibke točke. In ta večer me je s svojim govorjenjem prisilil v to, da ga zbodem tam, kjer ga najbolj zaboli. Zato sem začel recitirati. Najprej odlomke iz grških dram. Nato romantično poezijo. Pa kakšno sodobno pesnitev tudi. Vmes pa sem dodal še kakšen svoj verz. Mama in Lucija sta se dolgočasili, Nina me je poslušala. Dosegel sem, kar sem hotel. Nihče se ni mogel več pogovarjati. Brat se je začel nervozno hehljati in drencati z nogo. Sovražil je poezijo. Nikoli ni imel niti trohnice daru za kakršno koli umetnost in tukaj je bil šibkejši od mene. To ga je spravljalo ob pamet. Čez nekaj časa sem odnehal, se zleknil in užival v nelagodni tišini, ki je vladala v prostoru. »Kaj je, mali? Se dolgočasiš?« je naenkrat vprašal brat. Bil je zaripel v obraz. Odkimal sem. Čutil sem, da se oblači pred nevihto. »Povej, še vedno hodiš po svetu z odprtimi usti? Kot kakšen debilček?« »Nehaj, no,« je rekla Nina in ga ruknila s komolcem. Ni se menil zanjo. »Ne vem, zakaj jih ne moreš držati zaprta. So ti mišice odpovedale od zehanja, ker samo ponočuješ in nič ne delaš?« Bil je besen. Mama in Lucija nista rekli nič. Vedel sem, da jima ni prijetno, ampak da si to lekcijo zaslužim. »Lenariš in lenariš in živiš v nekem glupem svetu fantazij, ki te ne bo nikoli pripeljal nikamor, a ne?« Nisem mu odgovoril. Zato je vstal. Nina ga je zgroženo pogledala. Vedel sem, da ga takega še ni videla. Tak je bil le in samo do mene. »Enkrat boš crknil v lastnem dreku!« je zavpil. Potne srage so se mu nabrale na čelu. Nina je tiho zaječala in me pogledala. »No, no ...«je pomirjujoče rekla mama. »Brat mogoče malce pretirava, ampak če bi se potrudil in bil tak kot on ...« Takrat sem vstal in globoko zajel zrak. Zmeglilo se mi je pred očmi. »Nočem biti tak kot on!!! Nočem biti tak kot on!!!« sem zarjovel, da je še mene prestrašila moč mojega glasu. Močno sem stiskal pesti in nikogar nisem videl. »Nikoli!!! Nikoli, si me slišala!!! Raje crknem!!! Takoj zdaj crknem!!! « sem zavpil in glas mi je počil, zadnjo besedo sem samo zapiskal in padel sem na kolena kot športnik po napornem maratonu. Patetično, a učinkovito. Sedaj je imel brat odprta usta. Ramena so se mu povesila. Vedel sem, da šok ne bo dolgo trajal. V trenutku se bo zbral in takrat bom videl, kaj se to pravi vpiti na mamo. »Oma?« Pogledal sem Lucijo. Zmedeno je strmela v Omo, ki je kinkala na kavču. Glavo je imela čudno spodvito. Nina je stopila do nje, jo prijela za glavo in prislonila uho k Ominem nosu. Nekaj časa je poslušala, nato pa se je obrnila k nam. »Ne diha,« je nebogljeno rekla

  • * *

Nina je oživljala Omo, brat je poklical rešilca, mama in Lucija sta se objemali in jokali. Meni je bilo vseeno. Omi bi bilo lepše, če bi končno šla pod rušo in bi se v peklu srečala s svojimi rdečimi brati. Vendar je Nini uspelo in Oma je naenkrat zadihala ter malce čudno gledala okoli. Mama je začela jokati še glasneje, Oma pa se je samo namrdnila. Bila je malce bleda. Prišel je rešilec, odpeljali so Omo, brat, mama in Lucija pa so se odpeljali v avtomobilu, da ji bodo v oporo, kot je rekla mama. »Počakaj tu z Nino,« je rekel brat. Najhuje je bilo to, da ni bil jezen. Jeza je izpuhtela. Nadomestila jo je čista zloba. »Ko pridemo nazaj,« je siknil, »se bom pogovoril z morilcem starih gospa. Osebno.« Z Nino sva ostala sama. »Nisi je ubil,« mi je zagotovila Nina. Sedela sva na sedežni in pila vino. »Ja, pa sem,« sem rekel. »Zaradi vpitja. Mogoče bo pa obdukcija pokazala drugače,« sem skomignil. Na moje presenečenje se je zasmejala. »Prvič, ni mrtva in tudi skoraj zagotovo ne bo umrla. Take stare gospe pač včasih nehajo dihati.« Sklonila se je čisto blizu mene. »In tudi če bo po kakšnem čudnem slučaju umrla ... nisi ti kriv. Verjemi mi, saj se izobražujem v tej smeri,« je narejeno ponosno rekla in se zahihitala. »Si drugače v redu? Mislim ... kako je vpil nate pa to.« »Ja, ni problema,« sem rekel. »Sem že vajen.« »Takega ga še nisem videla,« je rekla in takrat se ji je obraz za sekundo čisto zresnil. Še vedno sem bil malce v šoku. Nina pa je bila zelo umirjena, samo nagajivo je gledala in se mi nasmihala. »Ne vem, kaj bi tašča rekla na tvoje obnašanje,« sem rekel. »In kakšno je moje obnašanje?« se je začudila. »Na fakulteti vsak dan vidim hujše stvari... Ljudi, ki umirajo, iznakažena trupla ... in vse moram jemati z levo roko. Zvečer pa vidim, kako se ljudje v lokalu zapijajo, da bi pozabili. Zato pa tako uživam v tvoji družbi. Ker sem sproščena, drugačna. Lahko sem zmedena, lahko govorim traparije. Ker vem, da si ti še bolj zmeden in da govoriš še večje traparije,« je nežno rekla. Nisem vedel, če naj to vzamem kot kompliment ali ne. »Zakaj si pa potem z mojim bratom?« sem vprašal. »On sicer je prizma optimizma, dokler ima žepno izdajo zakonika varno pri sebi.« Skomignila je z rameni. »Luškan je.« »Bravo,« sem besno rekel in se obrnil stran od nje. Prijela me je za ramo. »Pridi, ti bom nekaj pokazala.«

  • * *

Peljala me je v bratovo sobo, prostor, ki je bil zame bolj svet kot vse katedrale tega sveta. Najprej se sploh nisem upal vstopiti, pa me je nežno povlekla za roko in me posedla na posteljo. Odprla je majhno potovalno torbo (notri so bili brisača, spodnje perilo, nogavice... tu bo prespala) in ven povlekla majceno pisemce. »Beri,« je rekla in mi ga potisnila v roke. Bilo je ljubezensko pismo, ki ji ga je napisal moj brat. Napisano je bilo nerodno, kot bi ga napisal kakšen občinski uradnik. Imelo je trojno strukturo - uvod, jedro zaključek. Lepih besed ni pretirano uporabljal (dvakrat »všeč si mi«, enkrat »moja rožica «), Podpisal se je s polnim imenom in poleg napisal datum. A vseeno sem moral priznati, da je kar simpatično. Na svoj čuden način. »Vem, da je simpatično,« je rekla Nina. »Tak je bil na začetku. Danes sem videla njegovo najtemnejšo stran. Ampak do mene ni tak.« »Kaj če pa kdaj bo?« sem vprašal. »Ne bo,« je rekla Nina. Verjel sem ji. Samo jaz sem moral prenašati njegove izpade. Vsi drugi so bili večvredni. »In tudi če bo ... vajena sem eksplozivnih karakterjev,« je rekla. »Res upam, da ga bo enkrat dobesedno razneslo,« sem prhnil. »No, no, nesramnež mali,« je rekla in me rahlo pocukala za lase, jaz pa sem ji vrnil in tako sva se malo cukala in prerivala in režala. Razmetala sva mu posteljo, ko sva se valjala po njej. Vse bolj in bolj sva se dotikala in vse manj režala. Naenkrat je Nina vstala. »Posteljo morava pospravit,« je zmedeno rekla. Pomagal sem ji. Ko sva pogrinjala pregrinjalo, sva se znašla z obrazoma čisto skupaj. Njena sapa je dišala po rumenem muškatu. »Poljubil te bom,« sem rekel. »Ne, pa me ne boš,« je odgovorila. Spustil sem njene lase in povesil pogled. Takrat pa me je prijela za brado in mi obrnila glavo. »Jaz te bom,« je rekla. Najprej se je samo dotaknila mojih ustnic, čisto nežno. Grlo sem imel v trenutku suho. Z dlanjo sem jo pobožal po obrazu. Po licu, po čelu, malo po vratu. Stisnila je mojo drugo roko in se premaknila bliže. Naenkrat sem imel njen jezik v svojih ustih. Ljubila sva se počasi in se vmes pogovarjala hecne stvari. Najprej je bilo vse skupaj malce nerodno, nato pa sva ujela ritem. Nisem mogel verjed, da se to res dogaja. Pohvalil sem njeno spodnje perilo in povedala mi je, da ga je kupil moj brat. Za eno leto, kolikor sta skupaj. Ko ji je prihajalo, se me je oklenila, jaz pa sem jo grizljal po vratu in se igral z njenimi lasmi.

  • * *

Sedela sva na sedežni in božal sem jo po glavi. »Rada imam tvojega brata,« je rekla. »To je najbrž to, veš. In bo držalo dolgo, mogoče celo za stalno.« Zaskelelo me je, ampak v trenutku, ko me je prvič poljubila, sem vedel, da je to tudi zadnjič. »Zakaj si pa potem naredila to?« sem jo vprašal. Cmoknila me je na nos. »Ker si simpatičen,« je rekla. »Daj, no,« sem rekel. Nekaj časa je bila tiho. Popraskala se je po vratu, z roko si je šla skozi lase in začutil sem divjo potrebo, da bi bil v njej, da bi še enkrat čutil vse od začetka. »Veš... veš, to pri tvojem bratu. Vedno je glavni,« je nerodno rekla. »Vem, kaj misliš. Vedno je stopnico više od tebe.« »Ja, ja, točno to,« je olajšano rekla. »No ... s tem, ko sem to naredila, sem vsaj malo ... zlomila, no. Čeprav tega ne bo nikoli izvedel in nikoli posumil, ker se mu zdi popolnoma nemogoče, da bi kar koli imela s katerim koli drugim moškim, kaj šele s tabo. Ampak ... zmotil se je. A verjemi mi - nikoli se ne bi dala dol s tabo, če mi ne bi bilo to v užitek.« Bil sem tiho. Hkrati sem bil žalosten, ampak razumel sem jo. Pobožal sem jo po laseh in hotel poljubiti, a me je nežno odrinila. »Tega nisi naredila samo zase, ne?« sem rekel. »Oba sva stopila stopničko više. Na stopničko, ki je moj dragi brat s svojimi prada čevlji ne bo nikoli dosegel.« Prikimala je.

  • * *

Družinski šopek je prišel domov precej pozno. Z Nino sva kinkala pred televizijo. Mama je povedala, da je z Omo vse v redu in da so jo zadržali čez noč na opazovanju. Gledala me je v oči in govorila s takim tonom, da mi je dala vedeti, da sem ekskluzivno jaz kriv za to, kot se je izrazila, tragedijo. Skomignil sem z rameni. Zgroženo me je pogledala, mi prisolila rahlo klofuto in odvihrala v kuhinjo. Brat se je postavil pred mano in me začel nadirati in psovati, vendar ga nisem poslušal. Samo gledal sem ga naravnost v oči. Najprej je bilo težko, potem pa sem se navadil njegovega ostrega pogleda. In videl, prvič v življenju, kako je zgubil zagon, samozavest. Presledki med stavki so postajali daljši. Ni se mi zdel več tako visok in mišičast. »Lahko te je sram,« je rekel, a rekel je pretiho, pretiho za njegov mogočen glas. »Te je sram, drek mali?« Nina ni rekla nič. Gledala je televizijo. A s kotičkom očesa sem videl njen rahel nasmeh na ustnicah. »Boš že videl... boš ... že videl,« je rekel brat in brcnil v sedežno ter odvihral v kuhinjo, kjer sta se z vinom nacejali mama in Lucija. Z Nino sva se spogledala. »Grem jaz,« sem rekel. »Kako pa greš?« je vprašala. »Z avtobusom.« Namrdnila se je. »Sovražim avtobuse. Vsi samo bebavo strmijo predse. Nihče se ne pogovarja. Pa še vse smrdi po prešvicanem.«

  • * *

Nisem se poslovil niti hrane nisem vzel za cimra. Šel sem v sobo, vzel šopek in knjigo ter ju pustil na mizi v dnevni sobi. Bil sem že na dvorišču, ko je Nina pritekla za mano. »Zakaj mi nisi rekel adijo?« je užaljeno rekla. »Ker jutri pridem na kavo,« sem rekel. Nasmehnila se mi je. Obrnil sem se proti hiši. Brat naju je opazoval skozi okno. Obrnila se je tudi Nina. Nekaj časa smo se gledali. Vedel sem, da je nekaj začutil. Da je nekaj videl. A iz njegovega pogleda sem prebral, da ne ve in da ne bo nikoli vedel, kaj je to, kar naj bi videl. Samo zažrlo se bo vanj in ne bo šlo ven, kot trdovraten madež na beli srajci. »Šla sva še stopničko više,« sem zašepetal Nini. »Absolutno,« je rekla. Pomahal sem bratu, on pa je pogledal Nino in ji pomignil, naj pride noter. Nasmehnil sem se ji, ona se je nasmehnila meni, se obrnila in počasi odšla v hišo. Tik preden bi stopil iz dvorišča na pločnik ceste, sem se obrnil in jo videl, kako stoji pred vrati. Tiho je zaklicala: »Z vročim mlekom. Obljubim.«