Drevo srca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Drevo srca
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Martina Smerdelj
Viri: Štampe Žmavc, Bina (2001). Drevo srca. Maribor: Obzorja. 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Drevo srca
Dedek in mala Tili stojita pred staro jablano.
Jablana se šibi od cvetja in bela in dišeča vsa brenči od čebel.
»Kako je lepa, dedek!« vzklika tili.
»Zdi se mi, da sem vanjo posadil delček svojega srca!« zamišljeno pravi dedek.
»Ali ti potem manjka košček srca, dedek?!« ga Tili zaskrbljeno prime za roko.
Dedek se nasmehne in zmaje z glavo.
»Srce je darilo, ki ga nikoli ne zmanjka, veš! Več kot ga razdaš, več ga imaš!
Kadar imamo radi, zmeraj razsajamo koščke svojega srca. Razsajamo semena za drugačne,
čudežne svetove, kamor se lahko preselimo, kadar nam je hudo.
Če nič ne razdaš, se ne moreš nikoli nikamor preseliti, niti v krošnjo drevesa!«
»Kakšna pa so semena srca, dedek? – Jih moraš posaditi v zemljo? So taka, da zasejejo drevo?« radovedno vprašuje Tili.
»Ne zmeraj,« se zasmeje dedek.
»Semena srca so na moč čudnih oblik. Lahko jih zaseješ v zemljo, v veter, v daljavo ali v ljudi.
Semena srca so lahko prijazne besede, ki zrastejo v lepe misli ali čisto prava semena, ki zrastejo v drevo.
Drevo, ki ti pomladi podarja zeleno brstje in cvetove …«
»Kot najina jablana!« vzklikne Tili.
»Poleti pa naju pričaka s senco in jeseni nama podarja jabolka in zlato listje, dedek!«
»Seveda, vsako darilo srca se vrne nazaj k tebi! Zato ga lahko zmeraj znova razdajaš, brez strahu, da bi ga kdaj zmanjkalo.«
»Dedek, kaj pa, če nikoli ničesar ne podariš?!« s pritajenim glasom vpraša Tili.
»Če nič ne podariš, srce ničesar ne dobi nazaj in se manjša, manjša …, dokler nazadnje ne postane čisto majhno,
trdo kamnito zrno, ki ga ne moreš nikamor več posaditi!« resno pravi dedek in poboža Tili po laseh.
Tili globoko zatopljena v misli odtava do jablane, jo objame z rokami in se dolgo, dolgo stiska ob njeno deblo.
Potlej se vrne nazaj k dedku in mu skoči v naročje. Stiska ga k sebi, da ji pohaja sapa in mu razburjeno šepeče:
»Dedek, dedek, moje srce raste, da me kar boli …! Oh, dedek, moje srce ne bo nikoli majhno kamnito zrno!«